Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka bi se morala že pred tožbo prepričati o obstoju zavarovalnega kritja in pridobiti tako zavarovalno polico kot splošne pogoje, veljavne v času sklenitve pogodbe z dne 04. 06. 2004. Ker tega ni storila, ne more prevaliti pravdnih stroškov na toženo stranko.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi določbe 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.
Sodišče prve stopnje je s sklepom: - umik tožbe vzelo na znanje in pravdni postopek ustavilo (1. točka izreka), - tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.821,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).
Tožeča stranka je zoper stroškovni del sklepa (2. točka izreka) vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) in predlagala spremembo sklepa v izpodbijanem delu v njeno korist, in sicer tako, da sodišče naloži toženi stranki povrnitev pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.
Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ker umik tožbe ni sledil izpolnitvi zahtevka v smislu 1. odstavka 158. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je dokazno breme o obstoju zavarovalnih polic glede zavarovanja odgovornosti v času sklepanja projektantske pogodbe na tožeči stranki. Zato je vsako sklicevanje na neaktivnost (tožene stranke) v zadevi brezpredmetno. Tudi sicer je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 17. 12. 2009 (priloga A12) zaprosila za police, vezane na projektantsko odgovornost za leta od 2007 do 2009, ne pa za obdobje, v katerem je bila sklenjena projektantska pogodba, kar bi bilo v zadevi edino smiselno.
Pritožnica navaja, da ji tožena stranka kljub pozivu pred pravdo ni posredovala Splošnih pogojev za zavarovanje projektantske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji), temveč zgolj zavarovalne police, čeprav je odgovorna oseba O. R., s.p., vseskozi zagotavljala, da je imela že pred letom 2007 pri toženi stranki zavarovano civilno odgovornost. Splošnih pogojev tožena stranka ni priložila niti k odgovoru na tožbo, čeprav je zatrjevala, da pred letom 2007 O. R., s.p., ni bil njen zavarovanec, kar se je izkazalo za zavajujoče glede na zavarovalno polico št. 0105670168 (priloga A12). Niti ni Splošnih pogojev predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Šele po prejemu Splošnih pogojev (5. člen) pa je tožeča stranka lahko ugotovila, da ni podana pasivna legitimacija tožene zavarovalnice. Sodišče bi zato moralo o stroških postopka odločiti na podlagi 156. člena ZPP v zvezi z 11. členom ZPP, torej ne po načelu uspeha v pravdi, pač pa upoštevajoč krivdo oziroma zlorabo pravic. Dejanje tožene stranke namreč kaže na to, da je imela namen škodovati tožeči stranki, ki so ji zaradi tega nastali višji pravdni stroški, kot bi jih imela, če bi Splošne pogoje pridobila pred pravdo, ko je tožeča stranka toženo na to pozvala (pa čeprav bi se nanašali na zavarovalne police za leta od 2007 do 2009). Dejanje tožene stranke naj bi bilo zato v nasprotju z dobrimi običaji in poštenjem.
Po določilu 11. člena ZPP gre za zlorabo pravic, če stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci zlorabijo zakonsko določene pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravic. Ni namreč izkazano, da je tožena stranka ravnala dolozno, to je z namenom škodovati tožeči stranki ali ravnati v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Toženi stranki ni moč očitati obrambe zoper zahtevke tožeče stranke, pri kateri pa se ni omejila zgolj na (ne)obstoj zavarovalnega kritja, pač pa je podala tudi druge ugovore. Je pa tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da v odločilnem obdobju O. R., s.p., ni imel zavarovane civilne odgovornosti pri toženi stranki, zaradi česar je v končni fazi tudi prišlo do umika tožbe.
Upoštevati je treba, da je bila tožeča stranka tudi sama premalo skrbna pri uveljavljanju svojih zahtevkov. Tako poizvedbe z dne 17. 12. 2009 (priloga A12) kot tudi tožba in vloga tožeče stranke v tej zadevi vsebujejo o zavarovanju zgolj pavšalne navedbe in se sklicujejo zlasti na zavarovalne police in splošne pogoje od leta 2007 do 2009. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pojasnilo, da je za obstoj zavarovalnega kritja odločilno obdobje, v katerem je bila pogodba sklenjena (2004). Dokumentacije o tem obdobju pa tožeča stranka ni zahtevala pred pravdo niti ni teh zahtev konkretizirala tekom postopka. Njene navedbe o zavarovalnem kritju so ves čas preveč splošne, tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi. Tožeča stranka bi se morala že pred tožbo prepričati o obstoju zavarovalnega kritja in pridobiti tako zavarovalno polico kot Splošne pogoje, veljavne v času sklenitve pogodbe z dne 04. 06. 2004 (priloga A2). Ker tega ni storila, ne more prevaliti pravdnih stroškov na toženo stranko.
Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP).
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato sama nosi stroške v zvezi z njim.