Jedro

Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po določbah TZPZ in ZTPPIZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. 9058603 z dne 8. 4. 2016 in št. 9058603 z dne 2. 11. 2015 in tožniku kot zavarovalno dobo v pokojninsko dobo vštelo čas zatrjevane zaposlitve na kmetiji od 16. 6. 1972 do 2. 1. 1975 in od 7. 5. 1977 do 21. 2. 1979. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo 126. člen Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju1 (v nadaljevanju TZPZ), ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, ki v prvem odstavku določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu TZPZ. Iz te zakonske določbe naj bi nadalje izhajalo, da sklenitev delovnega razmerja, prijava v zavarovanje in plačilo prispevkov za socialno zavarovanje, samo po sebi še ni dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe naj bi zadostovalo, da je bila oseba v delovnem razmerju, ostalo pa naj za priznanje takšnega delovnega razmerja ne bi bilo bistveno. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča v podobnih primerih, in sicer na sodbo VIII Ips 140/2007 z dne 17. 6. 2008, sodbo VIII Ips 137/2007 z dne 18. 11. 2008 in sodbo VIII Ips 241/2016 z dne 9. 5. 2017. Delo na kmetiji naj ne bi bilo vezano na klasičen osemurni delovnik, na čas počitka in odmorov, ampak naj bi bila bistvena stalnost dela. Iz ugotovljenega dejanskega stanja naj bi jasno izhajalo, da obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, zato naj bi bila nasprotna presoja sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik v obdobjih od 16. 6. 1972 do 2. 1. 1975 in od 7. 5. 1977 do 21. 2. 1979 delal na domači kmetiji. Delo je opravljal neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja (svojega očeta), za kar je dobival plačilo, in sicer delno v obliki deleža od prodaje živine, sadja, drv in hlodovine, delno pa v naravi v obliki zagotovljene hrane in stanovanja. Med gospodarjem in tožnikom je obstajalo razmerje podrejenosti. Delo se je prilagajalo naravi dela, letnim časom in vremenu. Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 241/2016 z dne 9. 5. 2017, kjer je šlo za skoraj identične okoliščine, zavzelo stališče, da samo dejstvo neprijave v zavarovanje ne vpliva na obstoj delovnega razmerja in tudi ne na priznanje tega časa v zavarovalno dobo. Da se delovno razmerje tudi v primeru neprijave v zavarovanje lahko dokazuje, (med drugim) izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 140/2007 z dne 17. 6. 2008, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, da za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju; vse drugo - razen če ni izrecno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.3

8. Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavljata TZPZ, ki se je uporabljal do 31. 12. 1972 in Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja4 (ZTPPIZ). TZPZ je v 135. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer od 1. 1. 1958 dalje. Na podlagi 21. člena TZPZ so bile za starostno pokojnino zavarovane osebe v delovnem razmerju. ZTPPIZ je v 49. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki so ga zavarovanci iz 7. člena tega zakona, med njimi delavci, zaposleni najmanj s polovico delovnega časa, prebili po dopolnjenem 15. letu starosti v organizacijah združenega dela ali na delu pri delodajalcih. Pravno podlago predstavlja tudi Zakon o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih5, ki v VIII. poglavju vsebuje določbe o delovnih razmerjih kmetijskih delavcev, gospodinjskih pomočnic in drugih delavcev, ki delajo v gospodarstvu oziroma v gospodinjstvu zasebnih delodajalcev. V 35. členu določa možnost prejemka v naravi, to je stanovanje in hrano ter obveznosti delavca med tedenskim počitkom in državnimi prazniki.

9. Delovno razmerje se je v obravnavanem obdobju urejalo s predpisi o delovnih razmerjih, ki zaposlitve niso povezovali s prijavo v zavarovanje. Zavarovalna doba pa se je urejala s predpisi o pokojninskem zavarovanju. TZPZ je določal, da je oseba v delovnem razmerju zavarovanec in ne, da je pogoj za vštevanje obdobij v zavarovalno dobo izkazano zavarovanje. Enako ZTPPIZ. Zavarovanje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, je njegova posledica in ne obratno. Prijava v zavarovanje ne more imeti večje teže od dejanskega opravljanja dela, ki je zakonska podlaga za ureditev zavarovanja. Nosilec obveznosti za prijavo in za ureditev zavarovanja je bil sankcioniran z denarno kaznijo, če prijave ni vložil, ni pa zato delavec izgubil pravic, ki jih je imel na podlagi opravljanja dela oziroma delovnega razmerja. Tudi v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je posledica statusa delavca, ne.

10. Dejstvo, da delavec ni imel urejenega socialnega zavarovanja, da ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni dokaz neobstoja delovnega razmerja in v posledici zavarovalne dobe. Stališče sodišča druge stopnje, da je za ugotovitev zavarovalne dobe pogoj urejeno zavarovanje, z vloženo prijavo v zavarovanje, bi pomenilo, da v nobenem primeru ni treba ugotavljati zavarovalne dobe. Če je prijava vložena, je tudi zavarovanje urejeno in s tem priznana zavarovalna doba.

11. Na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožnik delo na kmetiji opravljal za plačilo, neprestano, osebno in po navodilih ter pod nadzorom gospodarja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, s čemer je podana podlaga za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe po citiranih določbah TZPZ in ZTPPIZ. Drugačna presoja sodišča druge stopnje, (tudi) ob sklicevanju na dejstvo, da tožnik ni prejemal redne mesečne plače, izplačevane na določen dan, zaradi česar ni izkazana zagotovitev minimalnega osebnega dohodka po tedaj veljavnih predpisih, je materialnopravno zmotna. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 137/2007 z dne 18. 11. 2008 zavzelo stališče, da je pri delovnem razmerju na kmetiji težko govoriti o redni mesečni plači. Dejstvo, da delodajalec redno in na določen dan ne izplačuje (vsaj) minimalnega dohodka delavcu tudi sicer ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača, vsi ti elementi pa so bili v konkretnem primeru ugotovljeni.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Na podlagi Odvetniške tarife6 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti priglašene stroške revizijskega postopka v višini 257,03 EUR, kar vključuje povrnitev stroškov za sestavo revizije - 450 točk, materialni stroški v višini 2%, skupaj z 22% DDV). Tožniku pa se ne priznajo priglašeni stroški za konferenco s stranko - 200 točk, obvestilo stranki - 20 točk, prejem in pregled sodbe višjega sodišča - 200 točk, saj so ti že vključeni v stroške revizije.

1 Ur. l. SFRJ, št. 51/64. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 Primerjaj tudi odločbe VSRS VIII Ips 38/2002 z dne 17. 12. 2002, VIII Ips 461/2009 z dne 8. 3. 2010, VIII Ips 137/2007 z dne 18. 11. 2008, VIII Ips 94/2008 z dne 30. 11. 2009, VIII Ips 132/2008 z dne 9. 2. 2010. 4 Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami. 5 Ur. l. SRS št. 41/66. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015.