Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu, v delu, ki se nanaša na merilo 6, ne pojasni in ne konkretizira razlogov za zavrnitev vloge tožeče stranke. Iz ugotovitev obeh ocenjevalcev izhaja, da naj bi tožeča stranka v finančnem načrtu presegla najvišji možni znesek za sofinanciranje, kot je bil opredeljen v Javnem razpisu. Tožena stranka pa ne zaključi in ne pojasni ali je omenjeno razhajanje v višini zgolj nekaj centov (ključni) razlog, zaradi katerega je bila vloga tožeče stranke zavrnjena. Prav tako še tožena stranka različnih ugotovitev obeh ocenjevalcev ni opredelila, pač pa jih je zgolj povzela. Tako vsebinski razlogi za izpodbijani sklep sploh niso pojasnjeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 5440-23/2015/108 z dne 8. 9. 2016 se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka vlogo tožeče stranke za projekt Nadgradnja dejavnosti Kariernega centra A. v letih 2016 - 2020, s katero se je prijavila na Javni razpis za sofinanciranje nadgradnje dejavnosti kariernih centrov v visokem šolstvu v letih 2015 - 2020 (v nadaljevanju Javni razpis), zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila vloga tožeče stranke pravočasna in pravilno označena, da je projekt tožeče stranke skladen s cilji prednostne osi in prednostne naložbe, da je predlog projekta skladen s predmetom, namenom in cilji Javnega razpisa, ter da se je tožeča stranka prijavila na sklop A. Skladno z 10. točko Navodil za prijavo, je vloga prijavitelja lahko izbrana, če doseže sklop A iz vseh 7 meril najmanj 55 od skupno 100 točk in da doseže pri merilu 5 minimalno 10 točk ter pri merilu 6 minimalno 5 točk. Nadalje navodila določajo, da vse popolne vloge ločeno ocenjujeta dva člana komisije, ki ju imenuje ministrica.

2. Prvi ocenjevalec je vlogi tožeče stranke za sklop A dodelil skupno 65 točk. Pri merilu 6 Kakovost finančnega načrta in stroškovna učinkovitost projekta je prvi ocenjevalec tožeči stranki dodelil 0 točk, z obrazložitvijo, da ima finančni načrt projekta presežen najvišji možni znesek za sofinanciranje, ki je opredeljen v Javnem razpisu. Najvišji možni znesek bi bil 26.480,85 EUR (363 študentov x 72,95 EUR) in ne 26.480,96 EUR, kot je zapisano v Finančnem načrtu. Nadalje prvi ocenjevalec navaja, da so stroški napačni. Med upravičenimi stroški v Javnem razpisu ni predvidenega stroška zunanjih izvajalcev. V tem sklopu je napačno naveden strošek administrativne podpore, kjer je predvideno, da bi si karierni center pomagal s študentom, ki bo plačan preko študentskega servisa, prav tako je napačno predvidena uvrstitev drugih stroškov, povezanih z organizacijo dogodkov in pa strošek prevoza študentov v realna delovna okolja. Drugi ocenjevalec je vlogi tožeče stranke za sklop A dodelil skupno 55 točk. Pri merilu 6 je tožeči stranki prav tako dodelil 0 točk, z obrazložitvijo, da je finančni načrt jasen in utemeljen, vendar presega dovoljena sredstva (26.480,96 EUR, dovoljeno je 26.480,85 EUR). Tožena stranka je tako zaključila, da glede na to, da sta oba ocenjevalca vlogo tožeče stranke pri merilu 6 ocenila z 0 točkami, le-ta ni zadostila pogoju po oceni vsaj 5 točk pri navedenem merilu, zato je ni dopustno izbrati v sofinanciranje in se njena vloga zavrne.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nezakonitosti upravnega akta, ki posega v pravno zavarovan položaj tožeče stranke v tem razpisnem postopku. Razlog za zavrnitev vloge tožeče stranke je le preseganje dovoljenega zneska, čeprav v Javnem razpisu ni naveden zgornji absolutni znesek, prav tako ni navedeno, da se ga ne sme preseči niti za cent. Tožeča stranka meni, da je ocena prvega ocenjevalca, da so stroški napačni, izpodbita z oceno drugega ocenjevalca, ki je navedel, da je finančni načrt jasen in utemeljen. Tožeča stranka meni, da tožena stranka ne bi smela upoštevati takega nezakonitega ocenjevanja, ker ocenjevalca očitno nimata znanja o vrednotenju po kriteriju zaokroževanja zneskov navzdol ali navzgor pri javnih razpisih, po katerih preseganje zneska v centih, ne v celem evru, ne more biti razlog za dodelitev 0 točk po merilu 6. Sploh pa ne, če ne presegajo 51 centov in bi se po najstrožjem testu lahko več od 51 centov štelo za naslednji 1 EUR. Nadalje navaja, da je dolžnost tožene stranke, da uporabi načelo poštenega odločanja. Mnenje ocenjevalcev za uradno osebo ni obvezno, še posebej ne, če obstaja možnost razumne razlage, namena in cilja Javnega razpisa. Tožena stranka bi morala od ocenjevalcev zahtevati, da dodelita točke po merilu 6, ker navedeni izračun po finančno logični razlagi limita ne presega višine dopustnih sredstev in 11 centov preseganja ne more biti razlog za zavrnitev vloge. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je na spletni strani tožene stranke našla podatek komu in v kakšnem znesku so bila dodeljena sredstva. Ugotovila je, da bi se ob pravilnem točkovanju pri merilu 6 nesporno uvrstila med prejemnike sredstev, zato je toženo stranko pozvala, da po uradni dolžnosti obnovi vse postopke in ponovno odloči o zahtevkih vlagateljev. Nadalje toženi stranki očita arbitrarno oziroma samovoljno odločanje oziroma, da odločitev temelji na argumentih, ki niso sorazmerni in prepričljivi. Tožeča stranka se zaveda, da pridobitev sredstev na Javnem razpisu sama po sebi ni pravica, vendar pa mora biti poštena tekma. To pomeni, da ima pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi prijavitelji poteguje za pridobitev sredstev. Preseganje zneska za 11 centov ne more zadostiti kriteriju poštene tekme. Poleg tega je enakost položaja pri potegovanju za pridobitev sredstev zagotovljena le, če je izbor opravljen po postopku in na način, ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar vključuje tudi obrazloženo odločitev, zakaj 11 centov preseganja določenega zneska opravičuje zavrnitev vloge. Nadalje tožeča stranka očita toženi stranki, da ji sklepi ostalih vlagateljev niso bili vročeni ter da ni imela vpogleda v obravnavanje le-teh, zato ni mogla presoditi ali je bila deležna enake obravnave. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari po prvem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker dajejo podatki postopka in spisa zanesljivo podlago za odločitev, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter dodaja, da je tožeča stranka v prijavnem obrazcu pod št. 9 "Izjave prijavitelja" izjavila, da se strinja in sprejema vse pogoje, ki so navedeni v Javnem razpisu. Iz tega je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti na kakšen način se določa oziroma izračuna najvišjo možno višino sofinanciranja pri tem projektu po merilu 6. Oba ocenjevalca sta na podlagi izračuna ugotovila, da znaša izračun najvišjega možnega financiranja vloge tožeče stranke za 363 študentov 26.480,85 EUR in ne 26.480,96 EUR. Nadalje tožena stranka navaja, da je finančni načrt tožeče stranke utemeljen in jasen, je pa napačen, ker uveljavlja napačno višino stroškov in napačne vrste stroškov. Višina stroškov je natančno utemeljena že v izpodbijanem sklepu, pravilnost stroškov pa v odgovoru na tožbo, ter dodaja, da tudi, če bi bilo uveljavljanje stroškov pravilno in bi bil finančni načrt učinkovit, bi še vedno ostalo dejstvo previsokega zneska. Tožena stranka nadalje zavrača ugovore tožeče stranke, da vloge niso bile enakopravno obravnavane, da ne Javni razpis ne razpisna dokumentacija nista določala, da se zneske oziroma upravičene stroške zaokrožuje na evre, brez centov, kot tudi, da se centi ne upoštevajo. Tožeča stranka je imela možnost ves čas do zaprtja razpisa morebitne dileme in nejasnosti razčistiti s toženo stranko kot nosilko razpisa, nenazadnje je tožena stranka odgovore na vprašanja objavila tudi na spletni strani. Prav tako je tožena stranka v zvezi s pripravo in izvedbo Javnega razpisa 24. 6. 2016 ob 13. uri pripravila informativni dan za potencialne prijavitelje, vendar se tožeča stranka informativnega dne ni udeležila. Nadalje v odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je vrednotenje vlog prepuščeno izključno ocenjevalcem, ki so pri ocenjevanju vezani na strokovnost in nepristranskost, ter da tožena stranka ni pristojna, da posega v strokovno mnenje ocenjevalcev, temveč lahko le presoja na kakšen način in v kakšnem obsegu je odločitev obrazložena. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da je ocena primerno in zadostno obrazložena ter utemeljena s finančnim načrtom. Postopek ocenjevanja je bil transparenten in je omogočal, da vsi prijavitelji kandidirajo na Javnem razpisu pod enakimi in vnaprej določenimi pogoji in merili. Tožena stranka zavrača ugovor tožeče stranke, da ji niso bili vročeni sklepi ostalih vlagateljev in dodaja, da ne obstaja pravna podlaga, ki bi določala, da se tožeči stranki vroča tudi sklepe o (ne)izbiri ostalih prijaviteljev. Tožeča stranka lahko izpodbija zgolj sklep o izbiri, ki se nanaša nanjo, ne more pa v upravnem sporu izpodbijati akta, ki se nanjo ne nanaša. V zvezi z navedbo tožeče stranke glede vpogleda v preostale vloge oziroma sklepe prijaviteljev tožena stranka navaja, da tožeča stranka ni podala nobene dodatne vloge, iz katere bi tovrstna zahteva izhajala. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke o zavrnitvi prijave tožeče stranke na Javni razpis. Po presoji sodišča razlogi za zavrnitev prijave tožeče stranke na Javni razpis niso zadostno in argumentirano pojasnjeni tako, da bi bil mogoč njihov preizkus.

7. V obravnavani zadevi gre za sofinanciranje iz javnih sredstev, v zvezi s katerim je Upravno sodišče RS že zavzelo stališče, da gre za javnopravno stvar iz 4. člena ZUP, kar pomeni, da je treba odločitev o pravici, dolžnosti ali pravni koristi stranke obrazložiti. Po prvem odstavku 214. člena ZUP pa mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Zahteva po obrazloženi odločbi državnega organa je torej del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, sicer je pravica do pravnega sredstva le navidezna. Obrazložitev izpodbijane odločbe, četudi je sprejeta v enostopenjskem postopku, bi morala zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Po presoji sodišča tej zahtevi izpodbijani sklep ne sledi, zato sodišče ne more preveriti pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Na bistvene kršitve pravil upravnega postopka je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za takšno kršitev pravil pa se v vsakem primeru šteje tudi, če se upravni akt ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 4. točko prvega odstavka omenjenega člena).

8. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu, v delu, ki se nanaša na merilo 6, po presoji sodišča ne pojasni in ne konkretizira razlogov za zavrnitev vloge tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja kaj sta v zvezi z navedenim kriterijem ugotovila prvi in drugi ocenjevalec. Iz ugotovitev obeh ocenjevalcev izhaja, da naj bi tožeča stranka v finančnem načrtu presegla najvišji možni znesek za sofinanciranje, kot je bil opredeljen v Javnem razpisu (najvišji možni znesek naj bi bil 26.480,85 EUR in ne 26.480,96 EUR, kot naj bi izhajalo iz finančnega načrta tožeče stranke). Tožena stranka pa v nadaljevanju ne zaključi in ne pojasni ali je omenjeno razhajanje v višini zgolj nekaj centov (ključni) razlog, zaradi katerega je bila vloga tožeče stranke zavrnjena. Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da tožeča stranka meni, da je to ključni razlog, zaradi katerega je bila njena vloga zavrnjena. Po presoji sodišča so utemeljeni ugovori tožeče stranke, da (zgolj) preseganje zneska za 11 centov ne more opravičevati zavrnitve vloge tožeče stranke. Če pa naj bi bili razlogi za zavrnitev vloge tožeče stranke tudi drugi razlogi (napačna višina stroškov, kot je jo navedla tožeča stranka), pa navedeni razlogi prav tako niso pojasnjeni na način, da bi bil omogočen njihov preizkus. Tožeča stranka se namreč pri tem sklicuje na ugotovitve obeh ocenjevalcev, ki pa si nasprotujeta. Tožena stranka pa se do teh različnih ugotovitev obeh ocenjevalcev niti ni opredelila, pač pa jih je zgolj povzela. Tako vsebinski razlogi za izpodbijani sklep sploh niso pojasnjeni.

9. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je ocenjevanje vlog v Javnem razpisu prepuščeno izključno ocenjevalcem, ki so pri ocenjevanju vezani na strokovnost in nepristranskost. Vendar pa je pristojnost tožene stranke, da ob upoštevanju v postopku pridobljenega strokovnega mnenja odločitev obrazloži na način, da je mogoč njen preizkus (214. člen ZUP). V obravnavani zadevi pa to ni bilo storjeno.

10. Izpodbijani akt torej ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče na podlagi 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Za predlagano odločitev v sporu polne jurisdikcije glede na opisane nepravilnosti v konkretnem primeru ni podlage.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).