Jedro

Ob vsebinski presoji izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je ta zakonit in pravilen. Z vidika pravice do izjave stranke, ki spada v okvir 22. člena Ustave, ki jo tožnik uveljavlja v tožbi, je z vidika ustavno-pravnih standardov pomembno, da mora stranka imeti možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke oziroma da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici, da predlaga dokaze in da se izjavi o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bilo upoštevanje teh standardov sporno, pravica do sodelovanja stranke na obravnavi pa ni absolutna in ni nujni sestavni del pravice do izjave iz 22. člena Ustave mimo navedenih standardov, še posebej če je stranko na naroku zastopal pooblaščenec, kot je bilo v konkretni zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.: I P 132/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: I Cp 1831/2011 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Dor 10/2012. V obrazložitvi se organ sklicuje na 3. in 5. odstavek 24. člena ZBPP. Navaja, da so pogoji za vložitev ustavne pritožbe določeni v členih 50. do 53. Zakona o Ustavnem sodišču (ZustS). Ugotavlja, da želi uveljavljati kršitev pravice do udeležbe v postopku in posledično kršitev pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter na drugi strani kršitev pravice do zasebne lastnine (23. člen Ustave RS). Pristojni organ za BPP po pregledu priloženih odločitev sodišč v predmetnem pravdnem postopku, v katerem je prosilec uveljavljal priposestvovanje spornih nepremičnin, z gotovostjo ocenjuje, da kršitev zatrjevanih človekovih pravic, ni podana, zaradi česar pogoji za vložitev ustavne pritožbe ZUstS niso izpolnjeni, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev ustavne pritožbe po 5. odstavku 24. člena ZBPP. Kršitev pravice do zasebne lastnine prosilca ne more biti podana, če sodišče I. stopnje ni ugodilo prosilčevemu zahtevku za priposestvovanje, ker je ugotovilo, da pogoji za priposestvovanje sporne nepremičnine niso izpolnjeni, pri čemer je to natančno in obširno obrazložilo. Sodišče II. stopnje je glede bistvenih vprašanj v celoti potrdilo ugotovitve sodišča I. stopnje in se je nanje tudi sklicevalo. Prosilec v postopku pred sodiščem I. stopnje ni izkazal in ni dokazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Iz dokazil, ki jih je predložil prosilec (odločbo SSS Občine Domžale, z dne 19. 5. 1955 in kasnejši Sporazum preselitvi imetnika stanovanjske pravice; v nadaljevanju odločba in sporazum) izhaja, da je pridobil sporno nepremičnino, ki je bila takrat družbena lastnina, kot imetnik stanovanjske pravice. Takrat veljavni 29. člen ZTLR-ja je določal, da se na stvareh, ki so družbena lastnina, lastnina ne more priposestvovati. Prosilec tudi ni imel pravice do uporabe družbene lastnine (v obravnavanem primeru jo je na sporni nepremičnini imel A.), na podlagi katere so v skladu s 3. členom Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini lastnice postale tiste pravne osebe, ki so nepremičnino uporabljale. Nadalje sodišče I. stopnje ugotavlja, da že zaradi navedene odločbe in sporazuma, iz katerih jasno izhaja, da je prosilec imetnik stanovanjske in torej ne lastninske pravice, ni mogoče govoriti o dobri veri prosilca. Če pa si je prosilec, ob navedenih okoliščinah, izoblikoval predstavo, da je lastnik, je ravnal očitno neskrbno. Tudi, ko prosilec kot imetnik stanovanjske pravice ni uveljavljal pravice do odkupa sporne nepremičnine v skladu z 117. členom Stanovanjskega zakona, sodišče I. stopnje ugotavlja, da to ne more pomeniti oz. prosilec sedaj ne more trditi, da je ni uveljavljal zato, ker je bil v dobri veri. Sodišče I. stopnje navaja še druga dejstva in okoliščine, ki izključujejo dobrovernost prosilca: prosilec je bil stranka v sodnem postopku, zaradi plačila stroškov uporabe stanovanja (najemnine in tekočih stroškov stanovanja), sodeloval je v denacionalizacijskem postopku, glede sporne nepremičnine, v katerem je preko odvetnika celo uveljavljal pravico do nakupa stanovanja kot imetnik stanovanjske pravice; iz zapisnika o primopredaji spornih nepremičnin z dne 6. 5. 2004 izhaja, da je bil prosilec navzoč, kot najemnik. Prosilec je torej izpolnjeval le enega izmed pogojev za priposestvovanje, t.j. posest, ne pa ostalih dveh (pravni naslov in dobra vera). Glede kršitve pravice do udeležbe v postopku in posledično kršitve pravice do sodnega varstva in do enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic, pa že iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št.: I Cp 1831/2011, izhaja, da je navedeno kršitev (t.j.: nezakonito postopanje, ker prosilcu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) uveljavljal, kot pritožbeni razlog. Prosilec je namreč svoj izostanek z obravnave dne 11. 2. 2011 opravičil z zdravniškim potrdilom in predlagal preložitev, čemur pa sodišče ni ugodilo, s čimer naj bi mu bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče I. stopnje je dne 11. 2. 2011 opravilo narok, kljub njegovi odsotnosti, ker je bila na naroku prisotna njegova pooblaščenka, smisel pooblaščenca pa je ravno v tem, da stranka po njem opravlja svoja procesna dejanja v postopku, zato prosilcu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi nezakonitega postopanja sodišča, kar vse izhaja iz navedene sodbe sodišča II. stopnje. Glede na navedeno je po mnenju pristojnega organa za BPP mogoče oceniti, da kršitev pravice do sodnega varstva, ki se kaže v tem, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče, po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic, s strani sodišča v predmetnem sodnem postopku, ni bila podana.

2. V pravnem pouku je tožena stranka navedla, da zoper to odločbo ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Tožbo je treba vložiti v roku 30 dni od prejema te odločbe pri Upravnem sodišču Republike Slovenije.

3. Tožnik v tožbi pravi, da podaja upravni spor, ker se z odločbo ne strinja. Ker tožnik ni prava uka oseba prosi Upravno sodišče, da mu dodeli brezplačno pravno pomoč, da se upravni spor pravilno pravno popravi. Tožnik meni, da brez ustrezne pravne pomoči ni moč podati pravno pravilnega upravnega spora, saj se sam ne more in ne zna spuščati v zakone ter njihovo tolmačenje. Organ ne more brez tehtnih dokazov samo na podlagi domnev zaključevati, da bo ustavna pritožba neutemeljena in nerazumljena in da nima tožnik izgledov za uspeh. Tožniku je tako onemogočeno pravno varstvo in zaščita pred zlorabo organov, ki na tak način zaključujejo tožnikovo tožbo za priposestvovanje. Tak način reševanja zadeve je nepravičen, nepraven, krši ustavo RS in Evropsko konvencijo za človekove pravice, ter ne pelje nikamor, oziroma bo tožnik primoran vlagati nove kazenske ovadbe ter odškodninske tožbe. Tožnikova pritožba na Ustavno sodišče je smiselna, saj je sodišče na obeh stopnjah kršilo Ustavo RS ter Evropsko konvencijo za človekove pravice.

4. Ker je tožnik prejemnik socialne podpore prosi za oprostitev vseh sodnih postopkov in sodnih taks.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Upravno sodišče je v zadevi I U 1497/2012 dne 6. 11. 2012 odločilo, da je zavrnitev prošnje tožnika za brezplačno pravno pomoč v tem upravnem sporu zakonita. Tožnik torej za vložitev tožbe v tem upravnem sporu upravičeno ni imel na razpolago brezplačne pravne pomoči, vendar pa v pravnem pouku izpodbijane odločbe ni bil poučen, da rok za vložitev tožbe zoper izpodbijani akt teče tudi v času sodnih počitnic, ker je zakonodajalec v 4. odstavku 34. člena ZBPP določil, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne, po določilu 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih pa procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo, razen v nujnih zadevah. Ker tožnik ni imel pravnega zastopnika v upravnem postopku ob takšnem pravnem pouku morda ni mogel vedeti, da lahko vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, in ker se pravilo o nujnih zadevah v času sodnih počitnic težko uporablja dosledno, ker zakonodajalec na zelo različne načine opredeljuje prednostne in nujne zadeve, včasih tudi neizrecno prek določitve zelo kratkih prekluzivnih rokov, je sodišče zakonitost izpodbijanega akta presojalo po vsebini in ni tožbe tožnika v zvezi z pravico do enakega dostopa do sodnega varstva (iz 22. in 23. člena Ustave) zavrglo kot prepozno.

7. Ob vsebinski presoji izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je ta zakonit in pravilen, deloma iz drugače izpeljanih razlogov, kot jih navaja tožena stranka. Sodišče se pridružuje tistemu delu utemeljitve izpodbijanega akta, v katerem tožena stranka preverja procesne predpostavke za vložitev ustavne pritožbe in v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov. Glede vsebinskih razlogov za verjetnost izgleda za uspeh morebitne ustavne pritožbe, pa je pomembno, da se tožnik ne strinja z odločitvami sodišč glede njegove tožbe za priposestvovanje in torej ne uveljavlja, da bi bila zakonska ureditev v nasprotju z 33. členom Ustave. Kadar gre za pravilno interpretacijo zakona in uporabo zakona glede na ustavno določbo, pa se preizkus verjetnosti izgleda za uspeh v smislu 24. člena ZBPP, glede na to, da Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu pri uporabi zakonskih določb, omejuje na vprašanje, ali je mogoče sodiščem očitati pomanjkanje bistvenih delov obrazložitve, samovoljnost oziroma t.i. kvalificirano napačnost. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev sodnih odločb in s tem kršitev 22. člena Ustave bi bila podana, če bi iz sodnih odločb izhajalo, da se sodišča niso seznanila z navedbami stranke in da se do njih, če so za odločitev pomembna, niso opredelila (odločba Ustavnega sodišča Up-2442706 z dne 4. 12. 2008, odst. 7), pri čemer obveznost celovitost obrazložitve velja zlasti za prvostopenjska sodišča in ne za obrazložitve višjih sodišč, če se argumenti stranke ponavljajo. Tožnik ne uveljavlja pomanjkljive obrazložitve na prvi stopnji sojenja in ta tudi ne izhaja iz pravilnega povzemanja obrazložitve sodne odločbe v izpodbijanem aktu, tožnik pa tudi ne navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do določenih bistvenih navedb tožnika (odločbi Ustavnega sodišča Up-3917/07-19 z dne 1. 10. 2009, odst. 7 in Up-3695/07-13 z dne 23. 9. 2009, odst. 7).

8. Iz izpodbijanih sodnih odločb tudi ne izhaja, da so sodišča ravnala samovoljno (arbitrarno), kajti tovrstna kršitev 22. člena Ustave bi bila podana, če sodišča ne bi podala utemeljitve s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišča niso odločala na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev (odločba Ustavnega sodišča Up-590/05-64 z dne 17. 4. 2008, odst. 6) Takšne t.i. kvalificirane stopnje napačnosti sodbam, ki jih želi tožnik izpodbijati z ustavni pritožbo ni mogoče očitati s potrebno stopnjo izkazane verjetnosti. Sodišča torej niso opustila „razumne in prepričljive argumentacije“ za zavrnitev tožnikovega zahtevka (odločba ustavnega sodišča Up-162/09-16 z dne 16. 12. 2010, odst. 11). Več kot to pa Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja.

9. Z vidika pravice do izjave stranke, ki tudi spada v okvir 22. člena Ustave, ki jo tožnik uveljavlja v tožbi, pa je z vidika ustavno-pravnih standardov pomembno, da mora stranka imeti možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke (odločba Ustavnega Sodišča U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, odst. 13) oziroma da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev o njegovi pravici, da predlaga dokaze in da se izjavi o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki (odločba Ustavnega Sodišča Up-570/10-21 z dne 13. 10. 2011, odst. 9). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bilo upoštevanje teh standardov sporno, pravica do sodelovanja stranke na obravnavi pa ni absolutna in ni nujni sestavni del pravice do izjave iz 22. člena Ustave mimo navedenih standardov, še posebej če je stranko na naroku zastopal pooblaščenec, kot je bilo v konkretni sporni zadevi.

10. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

11. Ker je tožnik že po samem Zakonu o sodnih taksah (četrti odstavek 10. člena ZST-1) oproščen plačila sodnih taks, sodišče ni posebej v izreku odločalo o prošnji za oprostitev plačila sodnih taks.