Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za takšen zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine od 5.10.1988 dalje v znesku 50.000,00 SIT mesečno. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene v znesku 282,71 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in protiustavna. Sodišče je napisalo samovoljne in napačne zaključke, da tožnica vse od prenehanja življenjske skupnosti ni niti poskušala priti v navedeno nepremičnino, niti ni zahtevala ključev. Tožnico čudi, da je sodišče nekritično sledilo navedbam toženca, da tožnici nikoli ni preprečeval vstopa v hišo. Nevzdržne razmere in skrb za nadaljnji razvoj otroka so tožnico prisilile k nevselitvi v skoraj dograjeno stanovanjsko hišo, v katero se je naselil samo toženec, nekaj mesecev kasneje pa še njegova sedanja žena. Neživljenjsko je pričakovati, da bi tožnica z otrokom prav tako živela v isti hiši kot toženec in njegova nova družina. Toženec je z nepremičnino v celoti razpolagal sam. Toženec vse od leta 1985, od leta 1986 pa tudi njegova nova družina, zasedajo in koristijo stanovanjsko hišo z dvoriščem in vrtom v celoti. Za koriščenje tožničinega solastnega deleža (do 2/5) toženec nikoli ni imel njenega soglasja. Znesek, ki ga je toženec ponujal v izplačilo, je bil glede na njen delež na nepremičnini, nerealen in nesprejemljiv. Toženec je vselitev tožnice pogojeval z nekim nepotrebnim dokumentom, kar kaže tudi na to, da ji je izrecno preprečeval vselitev. Ne drži navedba toženca, da se od leta 2003 oziroma 2004 zgornjega nadstropja ni dotaknil. Ravno obratno je izpovedala njegova žena in so v tem delu razlogi sodbe v nasprotju z dokazi v spisu. Ker je sodišče nekritično sledilo tožencu, do tožnice pa je pristopalo pristransko, ob podajanju njene izjave jo je obravnavalo nedostojno in z negativnim pristopom, predlaga tožnica ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Tožnica ni sama opustila solastne stvari, ampak je bila v to primorana. Zaradi ravnanja toženca pa je bila tudi prikrajšana. Izgubila je pravico uporabljati solastno stvar, ni imela zasebnosti in je bila prikrajšana v ustavni pravici do zasebnosti. Tožnica v predmetni nepremičnini ni imela namena stanovati, kar pa ne pomeni, da ni imela namena z njo razpolagati. Tožnica je na zadnjem naroku za glavno obravnavo v spis predložila dopis odvetnika Š. z dne 22.11.2007, s katerim je zahteval izročitev ključev nepremičnine. Sodišče tega dopisa ni sprejelo med dokaze, kljub temu, da je bil predložen pravočasno. Po dnevu, ko je bil ta dopis odposlan, je bil narok 21.9.2009 prvi narok, zato tožnica ni bila prekludirana. Sodišče je v tem delu kršilo določila postopka in ni upoštevalo dokaza, da ji toženec od 22.1.2007 pa do 23.9.2009 ni izročil ključa in bi bila v posledici tega tožnici priznana uporabnina vsaj od 22.11.2007 do 23.9.2009. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema naslednje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča: da sta pravdni stranki solastnika sporne nepremičnine in znaša delež tožnice do 2/5, delež toženca pa do 3/5; da se je v sporno nepremičnino v letu 1985, ko je prenehala skupnost med pravdnima strankama, naselil le toženec; da sporna nepremičnina ob njegovi vselitvi še ni bila sposobna za bivanje in jo je kasneje dogradil ter sedaj v njej živi skupaj z novo družino.

Tožnica v tožbi (ki je bila vložena že 17.10.1989) vtožuje plačilo najemnine, ki je toženec kot solastnik hiše za uporabo le-te ne plačuje, tekom postopka pa tožbo modificira tako, da uveljavlja plačilo denarnega nadomestila za uporabo njenega deleža nepremičnine brez pravnega naslova in zahteva plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve. Tožnica torej svoj zahtevek utemeljuje s trditvijo, da je tožena stranka z uporabo njenega solastnega deleža obogatena. Kot je ugotovilo že prvostopno sodišče tožnica svojega prikrajšanja ni zatrjevala in tudi ne dokazovala. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek iz poglavja o neupravičeni pridobitvi. Za takšen zahtevek je treba izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (1) in 190. člen Obligacijskega zakonika (2), Zvone Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten 2/2003). Zatrjevanje prikrajšanja zaradi nemožnosti razpolaganja s solastnim delom ni bil predmet tožbene trditvene podlage, v pritožbi zatrjevano prikrajšanje pa je nedovoljena pritožbena novota. V pritožbi zatrjevana kršitev, ko sodišče v dokazno oceno ni sprejelo dokaza, predloženega na zadnji glavni obravnavi glede dopisa (A4) pa po oceni pritožbenega sodišča ob gornjih ugotovitvah ne more vplivati na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Pravdni stranki sta bivša zakonca, katerih življenjska skupnost je prenehala, ob prenehanju le-te pa se je toženec vselil v solastno nepremičnino, ki ob selitvi ni bila sposobna za bivanje (nepremičnina ni bila komunalno opremljena, ni bilo kanalizacije, vrat, ne elektrike, ne vode, toženec pa si je za silo opremil le eno sobo). Toženec je nepremičnino dokončal, tekom drugega pravdnega postopka pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da znašata deleža tožnice na nepremičnine do 2/5, toženca pa do 3/5. Solastnika imata možnost zahtevati delitev stvari, do realizacije delitve pa gre tistemu, ki solastne nepremičnine ne uporablja, eden od zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma razpolaganja le ob pogoju, da izkaže lastno prikrajšanje v obsegu okoriščanja na drugi strani. Ker tega tožeča stranka med postopkom ni storila, je njen zahtevek neutemeljen in je ravnalo prvostopno sodišče pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku (3)).

Izrek o stroških je odpadel, saj tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila (154. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 25/78 in naslednji, v nadaljevanju ZOR

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP