Jedro

Tožnica je bila zaslišana na naroku 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2020, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki z dnem 2. 3. 2021 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi po Pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2017 z aneksoma, poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, prijavo v obvezna socialna zavarovanja ter plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2020, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki z dnem 2. 3. 2021 ni prenehalo, ampak je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo, prijavo v obvezna socialna zavarovanja, plačilo reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje ter denarnega povračila v višini 14.323,20 EUR. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo razen odločitve o pravdnih stroških toženke se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izdelalo prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 10. 11. 2021 v petih dneh. O ugovoru tožnice zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 9. 7. 2021 je odločilo šele s sklepom z dne 28. 1. 2022. Narok dne 10. 11. 2021 je bil izveden pred spremenjenim senatom, pri čemer je predsednica senata le na kratko povzela potek dotedanjih narokov. Tožnica je sodbo prejela dva meseca in dva tedna po končani glavni obravnavi. Časovna odmaknjenost je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnica podala le pavšalne navedbe o nezakonitosti odpovedi oziroma njeni fiktivnosti. Razlogi so v nasprotju z navedbami toženke in izpovedjo njenega direktorja. Izpovedi ni ocenilo s potrebno skrbnostjo. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. Predsednica senata je neustrezno izvedla procesno vodstvo glavne obravnave, pooblaščenec toženke je tožnico motil med podajanjem izjave, do nje se je vedel žaljivo, tako na naroku kot v vlogah. Ni ji dopustila, da bi med izpovedjo uporabljala listino. Kot stranka je imela tožnica pravico, da pri svoji izpovedi uporablja vse dokaze, ki so v spisu. Nedopustno ji je med zaslišanjem prepovedala komunikacijo s pooblaščencem. Povsem drugače je ravnala v razmerju do direktorja toženke, ki je na naroku komuniciral po mobilnem telefonu. Po mobilnem telefonu je poslal sodišču Pogodbo o pravnem svetovanju in dajanju pravne pomoči z dne 27. 8. 2020. Sodišče je pogodbo natisnilo in jo na naroku vročilo tožnici. Tožnica ni imela možnosti, da bi se do vsebine pogodbe opredelila. Toženka je predložitev pogodbe opredelila že v vlogi z dne 24. 8. 2021, predložila pa jo je šele kasneje na način, ki je podcenjujoč do sodišča. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da toženka pogodbe ni hotela predložiti. Zmotno je ugotovilo, da je toženka delo tožnice prenesla na zunanjega izvajalca A., d. o. o., saj ni upoštevalo, da je v odpovedi navedla, da bo prenesla samo določene naloge. V vlogi z dne 24. 8. 2021 je toženka tožnici žaljivo očitala navedbe o delu B. B., direktorja A., d. o. o., ki je hkrati družbenik te družbe. Družba je spremenila sedež. Navedbe tožnice so se tako izkazale za pravilne. Toženka je o bistvenih dejstvih podajala neresnice. To je v nasprotju z 9. členom ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna in protispisna. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da je toženka odpoved podala iz organizacijskega, ne pa ekonomskega razloga je v nasprotju z vsebino odpovedi. Toženka ni dokazala, da potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskega in ekonomskega razloga ni več. Ni dokazala prenosa nalog na direktorja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje nekritično verjelo direktorjevi izpovedi. Direktor ne izpolnjuje pogojev za opravljanje teh nalog. Tožnica je opravljala določene naloge C. C. Ni verjetno, da bi te naloge prevzel direktor niti da bi jih sedaj opravljala C. C. Ekonomskega razloga sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti. Neutemeljeno je zavrnilo tožničine dokazne predloge za pridobitev podatkov na računih oziroma o plačilih B. B. oziroma njegovim družbam kot tudi odvetniškim družbam. Zmotno je štelo, da so nekonkretizirani. Tožnica sama je predložila podatke z računa pri Upravi za javna plačila. Dokazala je, da se je 1. 6. 2017 zaposlila na delovnem mestu Strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve VII/1, ker se je delavka, ki je prej opravljala to delo, upokojila, da se je obseg dela povečal, da je opravljala naloge, povezane z razpisnim postopkom za direktorja toženke, ko se je odnos direktorja do nje poslabšal. Dne 2. 3. 2020 so imeli praznovanje v direktorjevi pisarni, pa je niso povabili. Takrat niso praznovali rojstnega dneva D. D., ki je bil 13. 2. 2020. Dne 23. 3. 2020 jo je direktor napotil na čakanje, razlog za to je bil v varovanju zdravja, ne pa dejstvo, da ni bilo dela. Dne 1. 6. 2020 je bila vabljena na delo, pa so ji le vročili odpoved. Bila je diskriminatorno obravnavana, saj ji niso vročili odločb o dopustu in napredovanju ter aneksa, še pred prenehanjem delovnega razmerja so ukinili njen službeni naslov in predodelili njeno pisarno. Niso ji dovolili, da vzame svoje osebne stvari. Toženka je imela zagotovljena sredstva za njeno plačo iz treh virov, in sicer od ustanovitelja, pa še posebej za čas bolniškega staleža in čakanja. Tudi zaradi tega odpoved ni zakonita. Do tovrstnih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, podani sta kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odpoved je nezakonita tudi zaradi nasprotovanja določbam ZIntPK. V tem okviru je predhodno vprašanje, ali je prenos dela na A., d. o. o., zakonit. Ta prenos je ničen. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenos je ničen zaradi nasprotja interesov. B. B. je storitve najprej opravljal zasebno za direktorja toženke. V zvezi s tem je treba upoštevati še pojasnila Komisije za preprečevanje korupcije. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo narok dne 10. 11. 2021 pred spremenjenim senatom. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka, je sklenilo, da se glavna obravnava zaradi spremenjenega senata znova začne, kot mu nalaga tretji odstavek 302. člena ZPP. V soglasju s strankama je prebralo oziroma štelo za prebrane zapisnike dotedanjih narokov, na katerih so bili izvedeni dokazi, in vse listine v spisu. S takšnim postopanjem določb pravdnega postopka ni kršilo, kot mu neutemeljeno očita tožnica v pritožbi, pri čemer kršitve pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljala, kot ji nalaga prvi odstavek 286.b člena ZPP. V pritožbi prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, z izpostavljanjem prekoračenega roka za izdelavo prepisa zvočnega posnetka naroka. Kot določa četrti odstavek 125.a člena ZPP, se prepis izdela v petih dneh po njegovem nastanku. Sodišče prve stopnje je prepis naroka z dne 10. 11. 2021 izdelalo po poteku tako določenega instrukcijskega roka, tožnici ga je poslalo kot priponko k elektronskemu sporočilu z dne 14. 12. 2021; tožnica je na naroku dne 10. 11. 2021 soglašala, da ji sodišče prve stopnje na takšen način vroča prepis zvočnega posnetka, pri čemer jo je sodišče prve stopnje že na naroku poučilo, da je rok za podajo ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa pet dni. Tožnica ugovora zoper prepis zvočnega posnetka naroka dne 10. 11. 2021 ni podala. Podala pa je ugovor zoper prepis zvočnega posnetka z naroka dne 9. 7. 2021, o katerem je sodišče prve stopnje, kot navaja v pritožbi, odločilo s sklepom z dne 28. 1. 2022, torej po izdaji sodbe. S tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, kršitev četrtega odstavka 125.a člena ZPP, ki določa rok za izdelavo prepisa zvočnega posnetka naroka, ni kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vpliva pritožba niti ne utemelji (da bi poprava prepisa zvočnega posnetka vplivala na vsebino izpovedi in posledično ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev).

7. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 10. 11. 2021 končalo glavno obravnavo, odločitev je pridržalo do poteka roka za vložitev ugovora zoper prepis zvočnega posnetka. To sicer ni razlog za pridržanje odločitve, kot je opredeljena v drugem odstavku 291. člena ZPP. Šlo bi za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je tožnica v pritožbi ne uveljavlja. Uveljavlja pa kršitev, ker je sodbo sodišča prve stopnje prejela (šele) dva meseca in dva tedna po končani glavni obravnavi. Seja senata, na kateri je bila sprejeta odločitev, je bila izvedena dne 21. 12. 2021, kar je bilo naslednji dan po poteku roka za vložitev ugovora zoper prepis zvočnega posnetka (zadnjega) naroka dne 10. 11. 2021. Rok za izdelavo pisne sodbe znaša trideset dni, šteto od konca glavne obravnave (tretji odstavek 321. člena ZPP) oziroma odkar je v primeru iz drugega odstavka 291. člena ZPP sodišče prejelo spise, listine, druge podatke oziroma zapisnik (četrti odstavek 321. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je sodbo izdelalo dne 20. 1. 2022 in jo vročalo naslednjega dne 21. 2. 2022. Tudi če bi pri tem kršilo instrukcijski rok, določen v tretjem oziroma četrtem odstavku 291. člena ZPP, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Vpliva pritožba, razen pavšalno ("časovna odmaknjenost ustnega, neposrednega obravnavanja bi lahko vplivala") ne utemelji.

8. Tožnica je po spremembi tožbe v vlogi z dne 3. 5. 2021 uveljavljala primarni in podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo v celoti, vključno z zahtevkom za priznanje (vseh) pravic iz delovnega razmerja, in odločilo o zahtevi za povračilo pravdnih stroškov na način, da tožnica (vsaka stranka) sama krije svoje stroške. Tako oblikovan stroškovni izrek je povsem pravilen; sodišče lahko o zahtevi za povrnitev stroškov v izreku odloči na način, kot navaja tožnica (da to zahtevo zavrne kot del zahtevka) ali pa kot je to storilo sodišče prve stopnje.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neustrezno (nepravilno) izvedbo procesnega vodstva glavne obravnave v zvezi z zaslišanjem tožnice (strank). Predsednik senata vodi glavno obravnavo, izprašuje stranke, izvaja dokaze, daje besedo članom senata, strankam ter njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem ter razglaša odločbe senata (prvi odstavek 298. člena ZPP), pri čemer tožnica kršitve te določbe pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljala, kot ji nalaga 286.b člen ZPP. Pritožbeni ugovor je, ne le prepozen, ampak tudi neutemeljen.

10. Zaslišanje strank je dokaz, namenjen ugotavljanju dejstev, ki so pomembna za odločitev (257. člen ZPP). Gre za dokazno sredstvo, ločeno od strankinih navedb, v okviru katerih ima pravico, da se izjavi do navedb in dokazov nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank, če ni za zaslišanje strank drugače določeno (263. člen ZPP), torej velja tudi določba 239. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o dejstvih, o katerih naj priča; nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Iz te določbe jasno izhaja, da pričanje (izpoved stranke) pomeni ustno podajanje vedenja o določenih (za odločitev bistvenih) dejstvih.

11. Tožnica je bila zaslišana na naroku dne 15. 9. 2021. Pooblaščenec toženke je, kot je razvidno z zapisnika z naroka, sodišče opozoril, da tožnica ne izpoveduje prosto, ampak bere vnaprej pripravljeno izpoved, oziroma je zahteval, da se to vnese v zapisnik. S tem je med izpovedjo ni motil, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Prav tako neutemeljeno navaja, da lahko med izpovedjo uporablja vse dokaze, ki so v spisu, saj ni šlo za listine, ki so v spisu, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka, za listino, ki jo je pripravila za zaslišanje. Iz zapisnika ne izhaja, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi ji sodišče prve stopnje med zaslišanjem prepovedalo komunikacijo s svojim pooblaščencem, je pa takšen pritožbeni ugovor tudi sicer neutemeljen. Stranka ne more izpovedovati v sodelovanju s svojim pooblaščencem.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da jo je pooblaščenec toženke motil med podajanjem izjave, se do nje vedel žaljivo, tako na naroku kot v vlogah. Ne le, da svoje navedbe, razen glede branja vnaprej pripravljene izpovedi in navedb v vlogi z dne 24. 8. 2021, ne konkretizira, tudi z ničemer ne pojasni, kako bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Če se očitek nanaša na izvedbo zaslišanja strank, je iz zapisnika z naroka dne 15. 9. 2021, na katerem je bila tožnica zaslišana, razvidno, da je pooblaščenec toženke ni motil, le opozoril je (utemeljeno), da ne izpoveduje prosto, ampak bere že pripravljeno izpoved. Siceršnje morebitne žalitve v vlogah ali v okviru navedb na naroku pa bi bile kvečjemu podlaga za kaznovanje (prvi odstavek 109. člena ZPP, 11. člen ZPP). Tožnica v pritožbi očitek konkretizira s sklicevanjem na vsebino vloge toženke z dne 24. 8. 2021, v kateri je navedbo tožnice, da je B. B. za toženko deloval preko ene od svojih firm (družb), označila za neresnično in žaljivo. Takšno navedbo je tožnica podala v vlogi z dne 8. 7. 2021, v kateri je toženki oziroma njenemu direktorju očitala, da je ravnal nezakonito, da je omogočal pridobitev protipravne premoženjske koristi B. B., ki ga je tožnica označila za prijatelja direktorja toženke. Toženka je tožničine navedbe konkretizirano prerekala z navedbami, da je B. B. direktor in družbenik družbe A., d. o. o., da ni družbenik v nobeni drugi družbi in da je direktor še družbe E., d. o. o., ki ne ustvarja prometa. Kaj se je kot resnično pokazalo (dokazalo), ko je toženka predložila pogodbe, konkretno Pogodbo o pravnem svetovanju in dajanju pravne pomoči z dne 27. 8. 2020 z aneksom z dne 25. 1. 2021, tožnica v pritožbi ne utemelji oziroma ne utemelji, zakaj bi bila bistvena sprememba sedeža A., d. o. o. Da je B. B. ne le direktor, ampak tudi družbenik te družbe, je toženka navedla že pred sodiščem prve stopnje. Tako tožnica v pritožbi po nepotrebnem poudarja družbeništvo in toženki očita nepošteno uporabo procesnih pravic.

13. Iz zapisnika z naroka dne 10. 11. 2021 ne izhaja, da bi direktor toženke med obravnavo, razen ko je sodišču toženki po predlogu tožnice, podanem v vlogah z dne 8. 7. 2021, 20. 7. 2021 in ponovno 31. 8. 2021, naložilo, da predloži pogodbe in anekse, sklenjene s A., d. o. o., uporabljal svoj mobilni telefon. Toženka je v vlogi z dne 24. 8. 2021 navedla, da prilaga pogodbe in anekse, česar ni storila, in hkrati da jih bo predložila po sklepu sodišča, kar je nadalje storila. Na naroku dne 10. 11. 2021 jih je predložila na način, da je listine poslala po elektronski poti, sodišče prve stopnje pa jih je natisnilo ter vložilo v spis oziroma izročilo strankam, in sicer: Pogodbo o svetovanju in izvajanju storitev pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov z dne 24. 5. 2018 z aneksom z dne 25. 1. 2021 in Pogodbo o pravnem svetovanju in dajanju pravne pomoči z dne 27. 8. 2020 z aneksom z dne 25. 1. 2021. Tožnica takrat ni uveljavljala morebitnih kršitev določb pravdnega postopka, kot ji nalaga prvi odstavek 286.b člena ZPP. S tem povezane pritožbene navedbe so prepozne, pa tudi neutemeljene. Tožnica je imela na naroku možnost, da se do predloženih listin opredeli, kar je tudi storila z obsežnimi navedbami, ki jih je podala na samem naroku. Kaj drugega bi še navedla, v pritožbi ne pojasni.

14. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da gre dejansko za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo.

15. Navedbo sodišča prve stopnje, da je tožnica le navrgla navedbe, da je bil motiv (razlog) za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da se tožnico izloči iz delovnega procesa (točka 24 obrazložitve), pritožba jemlje iz konteksta. Ta navedba se nanaša na navedbo tožnice v vlogi, poimenovani "beseda strank", ki jo je tožnica predložila po ustno podani zaključni besedi na naroku dne 10. 11. 2021, da je bil edini namen odpovedi, da se je toženka znebi, ker bi bila sposobna zaznati nepravilnosti, ne pa na splošno. Tožnica je v tožbi, številnih pripravljalnih vlogah in na narokih podala obsežne navedbe, s katerimi je utemeljevala nezakonitost odpovedi. Do vseh, ki so za odločitev bistvene, se je sodišče prve stopnje opredelilo. V izpodbijani sodbi je navedlo jasne in prepričljive razloge, tako da je sprejeto odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. O bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi.

16. Sodišče prve stopnje je vsebino Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 6. 2020 povzelo v točki 12 obrazložitve. Pravilno je štelo, da utemeljitev, da je toženka sprejela poslovno odločitev o reorganizaciji dela, v okviru katere se tožničino delovno mesto Strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve VII/1 ukine na način, da se del nalog prenese na zunanjega izvajalca, del pa na ostale zaposlene, pomeni, da je bila odpoved podana iz organizacijskega razloga v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ne pa iz ekonomskega razloga, kot vztraja tožnica v pritožbi. Z ekonomskim razlogom je toženka v odpovedi utemeljila le morebiten prenos izvrševanja določenih nalog (vodenje postopkov za imenovanje delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, izdelovanje splošnih aktov zavoda in sestavljanje raznih pogodb in odločb) na zunanjega izvajalca, kot jasno izhaja iz odpovedi in tudi pritožbenih navedb, v okviru katerih tožnica citira del obrazložitve odpovedi.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, zakaj ekonomskega razloga za podajo odpovedi ni ugotavljalo (toženka odpovedi ni podala iz ekonomskega, ampak organizacijskega razloga). Iz tega razloga je (ne le zaradi nekonkretiziranosti) kot dokaz, predlagan za nebistvena dejstva, utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da pridobi podatke na računih oziroma o plačilih B. B. oziroma njegovim družbam kot tudi odvetniškim družbam. V presojo ekonomske smotrnosti izvedene reorganizacije se sodišče ne spušča, kot je pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi, prav tako ne v vprašanje zagotavljanja sredstev za plače delavcev oziroma siceršnje finančno poslovanje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zagotavljanje plače (kako bi toženka lahko zagotovila sredstva za njeno plačo), tako za presojo niso bistvene in se pritožbeno sodišče do njih v večji meri ne opredeljuje.

18. Pritožba neutemeljeno poudarja, da se je pri toženki zaposlila dne 1. 6. 2017, da je imela toženka že prej sistemizirano njeno delovno mesto Strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve VII/1, ki ga je do upokojitve zasedala F. F., in da se je obseg njenega dela povečal. Navedeno za odločitev ni bistveno (obsega dela sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo), saj, kot je pravilno utemeljilo v izpodbijani sodbi, pri reorganizaciji ne gre za situacijo, ko določenega dela ni več, ampak ko se spremeni način njegovega opravljanja; v konkretnem primeru na način, da je toženka tožničino delovno mesto ukinila, naloge tega delovnega mesta pa prenesla delno na zunanjega izvajalca in delno na direktorja oziroma druge delavce.

19. Toženka je tožničino delovno mesto Strokovni sodelavec za upravno pravne zadeve VII/1 ukinila, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo s primerjavo Pravilnikov o sistemizaciji delovnih mest z dne 14. 1. 2019 in z dne 31. 8. 2020. Dejstvo, da je A., d. o. o., prevzel določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, je bilo med pravdnima strankama nesporno (zapisnik z naroka z dne 9. 7. 2021), tožnica je kot sporno izpostavila le, katere naloge, v kakšnem obsegu in kdaj so bile prevzete (vloga z dne 20. 7. 2021). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile to sledeče naloge: sestavljanje splošnih aktov, vodenje postopkov za imenovanje delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (skladna izpoved direktorja toženke in priče B. B.; vsebina predložene Pogodbe o pravnem sodelovanju in dajanju pravne pomoči z dne 27. 5. 2020 z aneksom z dne 25. 2. 2021), pa tudi pravno svetovanje znotraj področij, ki sodijo v redno delovanje zavoda, svetovanje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, pomoč pri pripravi pogodb in po potrebi odpovedi, svetovanje glede delovanja organov zavoda, če imajo javni razpis (izpoved priče B. B.), ter naloge v zvezi z razlago vladnih odlokov v času epidemije (skladni izpovedi direktorja in priče B. B.). Svojo dokazno oceno, ki je skladna zahtevam iz 8. člena ZPP in vsebinsko prepričljiva, je izčrpno utemeljilo; pojasnilo je, da je direktor toženke o prenosu nalog na zunanjega izvajalca, pa tudi nase, izpovedal konkretno in podrobno, njegova izpoved je logična in življenjsko izkustveno sprejemljiva. Glede priče B. B. je utemeljeno upoštevalo, da je bila izpoved enako kot pri direktorju podrobna, bila pa je tudi v bistvenem skladna z izpovedjo direktorja toženke. Pritožba sprejeti dokazni oceni neutemeljeno oporeka.

20. Dejstvo, da je določene naloge ("en delček") prevzela C. C., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi slednje, zaslišane kot priče; gre za nalogo urejanja kolektivnega nezgodnega zavarovanja delavcev. Tožnica neutemeljeno in nekonkretizirano v pritožbi navaja, da ni verjetno, da bi C. C. prenesene (ali svoje) naloge opravljala. Prav tako neutemeljeno oporeka s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljenemu dejstvu, da je določene naloge prevzel direktor toženke. Tovrstno izpoved direktorja je dokazno ocenilo posebej skrbno, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe. Pravilno je ugotovilo, da je direktor prevzel naloge, povezane s spremljanjem zakonodaje in skrbjo za pravilno (zakonito) delovanje zavoda, vodenjem dokumentacije in kadrovskega področja, pri čemer je upoštevalo tudi, da je direktor v svoji izpovedi pojasnil razloge za to (da meni, da je spremljanje zakonodaje njegova naloga, ker je odgovoren za delovanje zavoda; da je že predhodno pomagal pri delu na kadrovskem področju, ker F. F., ki je to delo opravljala pred tožnica, ni bila vešča dela z računalnikom; da so vzorci pogodb o zaposlitvi že vnaprej pripravljeni in da računalniška oprema programa Vasco, ki ga uporabljajo, javlja morebitne napake).

21. Tožnica v pritožbi neutemeljeno ponavlja navedbe iz dosedanjega postopka, s katerimi utemeljuje, da ji je bila odpoved podana iz drugega, nedopustnega razloga (90. člen ZDR-1). Določene navedbe se nanašajo na ravnanja, ki so bila kasneje, sicer pred prenehanjem delovnega razmerja, vendar po podaji odpovedi (ukinitev službenega naslova in predodelitev pisarne; da ji toženka ni dovolila, da vzame svoje osebne stvari), in tako ne morejo vplivati na odločitev toženke za podajo odpovedi.

22. Tožnica je opravljala naloge, povezane z razpisnim postopkom za direktorja toženke, kar tudi v pritožbi ocenjuje kot razlog za poslabšanje odnosa direktorja do nje. Da tovrstne navedbe niso utemeljene, je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, pri čemer je kot bistveno izpostavilo ugotovitev, da je odločitve v okviru razpisnega postopka (odločitev, da se protikandidata direktorja toženke pozove na dopolnitev vloge) sprejela komisija kot celota in ne tožnica sama. Poleg tega je upoštevalo, da niti tožnica, zaslišana kot stranka, ni izpovedala o okoliščinah, ki bi predstavljale trpinčenje ali šikano, oziroma poslabšanem odnosu; opisala je le dogodek v zvezi s praznovanjem dne 2. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vsebino izpovedi direktorja, da so tega dne praznovali rojstni dan njegove pomočnice D. D., je pa dejstvo, za kakšno praznovanje je šlo, utemeljeno štelo za nebistveno. Tako tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je imela D. D. rojstni dan (že) 13. 2. 2020. Kot bistveno z vidika presoje odnosa direktorja toženke do tožnice je pravilno izpostavilo dejstvo, da je kasneje dne 26. 3. 2020 tožnici poslal voščilo za rojstni dan, ki ga je predložila, kar nedvomno kaže, da odnosi niso bili slabi, saj sicer tega ne bi storil. 23. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi ocene predloženih listin ugotovilo, da je tožnica prejela obvestilo o napredovanju v višji plačni razred, kateremu je bil priložen aneks k pogodbi o zaposlitvi; navedeno je bilo, da bosta stranki aneks podpisali, ko se tožnica (po čakanju) vrne na delo. Tožnica se na delo ni vrnila, saj ji je bila 1. 6. 2020, kot sama navaja v pritožbi, le vročena odpoved, kasneje pa je bila v bolniškem staležu. Tako ravnanja v zvezi z vročanjem odločbe o napredovanju, enako kot odločbe o dopustu (ki jo je pripravila sama) ter aneksa niso diskriminatorna. Pritožbena navedba, da razlog za napotitev na čakanje ni bilo dejstvo, da ni bilo dela, je nasprotna njenim navedbam, podanih pred sodiščem prve stopnje, predvsem v vlogi z dne 31. 5. 2020. 24. Pritožba izpodbijani sodbi neutemeljeno očita neobrazloženost tudi v delu, v katerem se je sodišče prve stopnje opredeljevalo do odnosa direktorja toženke do B. B., direktorja A., d. o. o., in s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je odnos med njima posloven, utemeljilo (točka 25 obrazložitve), pri čemer je pravilno upoštevalo skladni izpovedi tako direktorja toženke kot priče B. B. Pravilno je izpostavilo, da ni tožnica navedla nobenega konkretnega dejstva, ki bi kazal na drugačen (prijateljski) odnos. Ne navede ga niti v pritožbi, pri čemer se neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 45/2010 in nadalj.) in pojasnila Komisije za preprečevanje korupcije. Pojasnila se nanašajo na vprašanje nasprotja interesov v primeru, ko uradna oseba subjekta javnega sektorja pooblasti odvetnika, ki ima predhodno sklenjeno zasebno pooblastilno razmerje s predstojnikom. Pojasnila se nanašajo na povsem drugačno situacijo. Med direktorjem toženke, B. B. oziroma A., d. o. o., ni obstajalo prehodno zasebno razmerje, kot protispisno s sklicevanjem na izpoved direktorja navaja pritožba, ampak je šlo za delovanje B. B. v okviru nudenja pravne pomoči za Sindikat direktorjev in ravnateljev Slovenije.

25. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 154. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.