Jedro

V kolikor stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče lahko glede na doseženi uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Navedeno pomeni, da bo odločitev sodišča, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, pravilna samo v primeru, če bo enak oziroma primerljiv ne le uspeh obeh obeh strank v sporu, temveč bodo enaki oziroma primerljivi tudi njuni stroški. Uspeh tožnika v tem sporu je znašal 51,82 %. V kolikor bi stranki imeli približno enake stroške, bi sodišče lahko odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Vendar pa je med stroški tožnika in tožene stranke velika razlika, zato je vsaka stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka glede na njen uspeh.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tretji odstavek izreka) delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 65.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2002 do plačila." Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 31.247,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča druge stopnje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 1997 plača bruto 102.000,00 SIT oziroma neto 84.660,00 SIT, ob tem, da plača akontacijo dohodnine, z zamudnimi obrestmi od 31.8.1997 dalje (prvi odstavek izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika za povračilo stroškov službenih potovanj od marca do julija 1997 v višini 100.000,00 SIT (drugi odstavek izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Tožnik se pritožuje zgolj zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je v sporu uspel s pretežnim delom zahtevka, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsaka stranka delno uspela v tem sporu. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o stroških postopka kot bistveno okoliščino moralo upoštevati, da tožnik dosojenih zneskov ne bi prejel, če spora ne bi začel, saj je tožena stranka očitno kršila svoje obveznosti do svojega delavca. Sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo pravzaprav nagrajuje toženo stranko, ki je kršila tožnikove pravice in ga prisilila v sodni postopek. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik se pritožuje zgolj zoper odločitev o stroških postopka, o stroških postopka pa sodišče vedno odloči s sklepom, zato je tudi drugostopenjsko sodišče o tožnikovi pritožbi odločilo s sklepom, čeprav ta izpodbija del prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002), ko je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Temeljno načelo v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka je načelo odgovornosti za uspeh, kakor ga določa prvi odstavek 154. člena ZPP. V kolikor pa stranka deloma zmaga v pravdi, pa drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da sodišče lahko glede na doseženi uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Navedeno pomeni, da bo odločitev sodišča da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, pravilna samo v primeru, če bo enak oziroma primerljiv ne le uspeh obeh strank v sporu, temveč bodo enaki oz. primerljivi tudi njuni stroški. Ob upoštevanju zahtevka, kakor ga je tožnik oblikoval z vlogo z dne 21.10.1999 uspeh tožnika v tem sporu znaša 51,82 %. V kolikor bi stranki imeli približno enake stroške, bi sodišče prve stopnje lahko odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Vendar pa je med stroški tožnika in tožene stranke velika razlika, saj je tožena stranka prijavila zgolj stroške sodnih taks, tožnik pa stroške zastopanja po odvetniku. Navedeno pomeni, da je v tem sporu vsaka stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka glede na njen uspeh.

Tožnik je med postopkom tožbeni zahtevek spreminjal, razen tega pa je sodišče prve stopnje v tem sporu enkrat že razsodilo in je pritožbeno sodišče del prvostopenjske sodbe potrdilo, del pa razveljavilo. Navedeno pomeni, da je za potrebe ugotavljanja uspeha tožnika v tem sporu postopek potrebno razdeliti v posamezne faze.

Tožnik je s tožbo najprej zahteval plačilo zneska 230.000,00 SIT in sicer iz naslova neizplačane plače za avgust 1997, regresa za letni dopust za leto 1997 in povračila stroškov službenih potovanj. Od teh zahtevkov mu je bil dosojen le regres za letni dopust v višini 84.660,00 SIT, kar pomeni, da je bil uspeh tožnika v tej prvi fazi postopka 36,80 %, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega odstotka v tej fazi utemeljeno priglašenih stroškov. Tožnik je utemeljeno priglasil nagrado za tožbo v višini 300 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znaša 30.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti 20 % DDV v višini 6.000,00 SIT ter takso za tožbo v višini 2.025,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški te prve faze postopka tako znašajo 38.025,00 SIT, tožnik pa je upravičen do povrnitve 36,80 % tega zneska, kar znese 13.993,00 SIT.

Z vlogo z dne 21.10.1999 je tožnik tožbeni zahtevek razširil tako, da je zahteval plačilo zneska 318.000,00 SIT s pripadki, z obema sodbama sodišča prve stopnje mu je bilo od tega pravnomočno dosojeno 164.811,00 SIT, kar pomeni, da je uspeh tožnika v tej drugi fazi postopka 51,82 %. Druga faza postopka zajema čas od prve razširitve tožbe do ponovne spremembe tožbe na naroku za glavno obravnavo 18.9.2002. Za pripravljalno vlogo z dne 21.10.1999 je tožnik utemeljeno priglasil nagrado pooblaščencu v višini 225 točk. Za vlogo z dne 28.11.1997, ki jo je tožnik sicer opredelil kot pripravljalno vlogo, pa neutemeljeno zahteva enako nagrado, saj s to vlogo tožnik le popravlja pisne napake v tožbi, zato je v skladu s 33/4 Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS št. 7/95 - 78/2001) upravičen do povrnitve nagrade pooblaščencu v višini 10 točk. Za zastopanje na naroku 23.2.2000 je tožnik utemeljeno priglasil nagrado v višini 75 točk, ni pa mu bilo mogoče priznati nagrado za čakanje, saj je iz zapisnika razvidno, da je narok trajal le 10 minut in da se ni pričel z zamudo. Za zastopanje na ostalih treh narokih za glavno obravnavo je tožnik utemeljeno priglasil nagrado pooblaščencu v višini 150 točk za vsak narok. Utemeljeno priglašena nagrada tožnikovemu pooblaščencu v drugi fazi postopka tako znaša 760 točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znaša 76.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti 20 % DDV v višini 15.200,00 SIT ter takso za sodbo v višini 10.500,00 SIT, kar skupaj znese 101.700,00 SIT. Tožnik je upravičen do povrnitve 51,82 % tega zneska, kar znaša 52.700,00 SIT.

V tretji fazi postopka je bilo potem, ko je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 12.5.2000, potrebno odločiti še o zahtevku tožnika za plačilo regresa za leto 1997 v znesku 90.000,00 SIT in povrnitev stroškov službenih potovanj v znesku 15.750,00 SIT. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 18.9.2000 sicer navedel, da tožbeni zahtevek razširja tako, da zahteva, da mu tožena stranka iz naslova regresa za leto 1997 plača bruto znesek 102.000,00 SIT oz. neto 84.660,00 SIT. Glede na to, da je tožnik pred tem zahteval plačilo zneska 90.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar pomeni, da je vtoževal neto znesek, je v resnici tožbeni zahtevek skrčil. Sodišče prve stopnje je tako spremenjenemu tožbenemu zahtevku glede regresa za letni dopust ugodilo, pri zavrnitvi zahtevka iz naslova povračila stroškov službenih potovanj pa ni upoštevalo, da je o delu tega zahtevka že pravnomočno odločilo s sodbo z dne 12.5.2000 in da bi sedaj moralo odločiti samo še o zahtevku za povrnitev stroškov v višini 15.750,00 SIT. Vendar pa pritožbeno sodišče, čeprav gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v ta del odločitve sodišča prve stopnje ne more posegati, saj se tožnik pritožuje zgolj zoper odločitev o stroških postopka. Je pa dejanski obseg zahtevka, o katerem bi sodišče prve stopnje lahko odločalo, potrebno upoštevati pri odmeri stroškov. Ob upoštevanju višine tožbenega zahtevka, o katerem se odloča v tej tretji fazi postopka (100.410,00 SIT), je tožnik uspel s 84,66 % tega zahtevka, zato je upravičen do tolikšnega deleža povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov v tej zadnji fazi postopka. Za zastopanje na naroku 18.9.2002 je tožnik upravičen do povrnitve nagrade pooblaščencu v višini 100 točk in ne 200 točk, saj je nagrado potrebno odmeriti od zneska 100.410,00 SIT. Ob upoštevanju vrednosti točke 100,00 SIT je tožnik tako upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 10.000,00 SIT, k temu je potrebno dodati 20 % DDV v višini 2.000,00 SIT, kar znese 12.000,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha v tej tretji fazi postopka je tožnik tako upravičen do povrnitve zneska 10.159,00 SIT. Tožena stranka je tožniku tako dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 76.852,00 SIT.

Tožena stranka je priglasila zgolj povrnitev stroškov v višini takse za odgovor na tožbo, kar znaša 22.800,00 SIT. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 48,18 %, kar znaša 10.985,00 SIT, saj je taksna obveznost za odgovor na tožbo nastala v drugi fazi postopka.

Po medsebojnem pobotu obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 65.867,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 65.867,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo zahteval povrnitev celotnih priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je izpodbijani del prvostopenjske sodbe delno spremenilo tako, da mu je dosodilo samo 72,50 % priglašenih stroškov postopka, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve tolikšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada pooblaščencu tožnika za sestavo pritožbe znaša 125 točk in ne priglašenih 200 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 13.750,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še takso za pritožbo v višini 26.600,00 SIT ter 20 % DDV v višini 2.750,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 43.100,00 SIT, tožnik pa je upravičen do povrnitve 72,50 % tega zneska, kar znaša 31.247,50 SIT.