Jedro

Nepremično premoženje, ki je predmet sedanjega spora, v zapuščino po materi ni bilo zajeto, niti iz spisa ne izhaja, da bi bilo v zapuščinskem postopku po materi to premoženje že kakorkoli obravnavano. V takšni situaciji pa tožbenega zahtevka tožnice ni mogoče obravnavati z vidika 224. člena ZD, temveč je potrebno v primeru spora tak zahtevek obravnavati kot lastninsko tožbo.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek M. K. (v nadaljevanju tožeča stranka), ki se glasi: „ Ugotovi se in tožena stranka je dolžna priznati, da ne spada v zapuščino po pok. A. K., po katerem je pri Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. D 550/2005 v teku zapuščinski postopek, ½ parc. št. 1354/4, parc. št. 1353/1 in parc. št. 1354/7, vse k.o. ... , in da so te nepremičnine, ki jih je tožnica pridobila po pok. N. K., last tožnice M. K.“ Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti A. A. (v nadaljevanju tretje tožena stranka) njene pravdne stroške v znesku 1.255,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2009 do plačila.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, torej iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V svoji pritožbi navaja, da je zapuščinski postopek namenjen reševanju vprašanja, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je zanj v zapuščinskem postopku vedelo ali ne in pri tem opozarja na sklep VS RS, opr. št. II Ips 283/2000 z dne 28.2.2001. Poudarja, da je bilo v zapuščinskem postopku po tožničini materi ugotovljeno, da je tožnica njena edina dedinja, kar pomeni, da je glede podedljivih pravic popolnoma vstopila v njen pravni položaj. Ker gre pri skupnem premoženju za lastninska upravičenja, ni razloga, da bi ta ne mogla preiti na dedinjo – tožnico. Prav s tem vprašanjem se je pritožbeno sodišče že ukvarjalo in se o njem v predstavljenem smislu tudi izreklo s sklepom pod opr. št. I Cp 288/2007 z dne 5.12.2007 v zapuščinskem postopku po tožničinem pokojnem očetu, ki je prekinjen do pravnomočne rešitve tega spora. Potrebe po obnavljanju zapuščinskega postopka po pokojni materi sploh ni, niti ne bi imela tožnica interesa za to, saj je bila tam razglašena za edino dedinjo in ravno na tem temelji zahtevek, ki ga sedaj uveljavlja. Glede rokov za ugotavljanje predmetnega zahtevka pa tožnica izpostavlja, da gre za lastninsko tožbo, ki ne prenese časovnega omejevanja. Razlogov za zavrnitev vsebinskega obravnavanja tako ni, ob pravilnem materialnopravnem izhodišču pa bi moralo sodišče ugotoviti dejansko stanje glede obsega skupnega premoženja njenih staršev in višino deleža tožničine matere na nepremičninah, ki ne spadajo v zapuščinsko maso po tožničinem očetu. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je v ponovljenem postopku preverjalo ali obstajajo razlogi za obnovo zapuščinskega postopka po tožničini materi na podlagi 224. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl., v nadaljevanju ZD) in ugotovilo, da takšnih razlogov ni ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ocena sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 30.7.2008, da je pravno podlago za tožbeni zahtevek v konkretni zadevi iskati v določilu 224. člena ZD, je bila preuranjena. V konkretni zadevi o nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, s pravnomočnim sklepom o dedovanju namreč sploh še ni bilo odločeno. Kot izrecno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, nepremično premoženje, ki je predmet sedanjega spora, v zapuščino po materi ni bilo zajeto (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na str.3) niti iz spisa ne izhaja, da bi bilo v zapuščinskem postopku po materi to premoženje že kakorkoli obravnavano. V takšni situaciji pa tožbenega zahtevka tožnice ni mogoče obravnavati z vidika 224. člena ZD, temveč je potrebno v primeru spora tak zahtevek obravnavati kot lastninsko tožbo.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri presoji ali naj pritožbeno sodišče samo razpiše pritožbeno obravnavo (bodisi zaradi sanacije kakšne procesne kršitve bodisi zaradi tega, ker je ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno) je treba imeti pred očmi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva. V konkretni zadevi je navedeno narekovalo, da se izpodbijana sodba razveljavi, saj o njej sodišče prve stopnje vsebinsko sploh še ni odločalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.