Jedro

Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 8. 3. 2010 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 18. 6. 2009 ter da se denarna socialna pomoč za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 prizna tudi njenemu možu A.A..

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri prijavi na Zavodu za zaposlovanje potrebno upoštevati 8. člen Zakona o urejanju trga dela, v katerem je določeno, kdo se šteje za brezposelno osebo. Izrecno je določen tudi pogoj, da oseba ni v delovnem razmerju in ni samozaposlena. Njen partner je v delovnem razmerju in samozaposlen, vendar si dohodka zaradi negativnega poslovanja nima od kje izplačati. Njen partner je poslovodna oseba in hkrati tudi družabnik z neomejeno odgovornostjo. Družbe zaradi dolgov ni mogoče zapreti pred poplačilom le teh tako, da prijava na Zavodu RS za zaposlovanje ni možna. Do sedaj se je poskušal že trikrat prijaviti, pa je bil zmeraj zavrnjen. Vse to kaže na nepravilno odločitev sodišča. Pričakuje odločitev njej v prid in pri tem tudi vztraja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za pritožbeno odločitev v zadevi je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSV-UPB2). Po tem zakonu se z denarno socialno pomočjo upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb po višini, ki omogoča preživetje. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (19. člen ZSV-UPB2). Razen tega pa je v 20. členu tega zakona kot primarna dolžnost določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožničin mož lastnik podjetja B. d.n.o., ki je v letu 2008 poslovalo z izgubo.

Glede na navedeno sicer tožničin mož izpolnjuje dohodkovne pogoje po ZSV-UPB2, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi to, da po 24. členu ZSV-UPB2 do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. V skladu s 3. členom ZSV-UPB2 obsegajo pravice iz socialnega varstva storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva ter denarno socialno pomoč, namenjeno tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati. Kot je določeno v citiranem 20. členu ZSV-UPB2, morajo namreč posamezniki najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost in šele, če tudi tako ni odpravljena njihova socialna stiska, poskrbeti za ustrezno socialno pomoč. Vsakdo je po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Denarna socialna pomoč pa pripada tistim, ki si ne morejo preživetja zagotoviti sami z delom, s pravicami iz dela ali iz zavarovanja, z dohodki iz premoženja ali iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati ali na drug način.

Bistveno za odločitev v obravnavanem primeru je, da gre za razloge, na katere bi tožničin mož lahko vplival. Tožnica v sodnem in ne v predsodnem postopku, ni izkazala ali dokazala, da si njen mož ne more preživetja zagotoviti z delom, enako pa ni dokazala nasprotnega od ugotovitev v izpodbijanih odločbah. Tožnica tudi v pritožbi zgolj navaja, da si dohodka zaradi negativnega poslovanja, njen mož nima od kje izplačati. V zvezi s prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje, ki bi bila ena od prvih aktivnosti za zaposlitev, ali vsaj za iskanje zaposlitve, pa tudi šele v pritožbi prvič navaja, da se je njen mož poskušal trikrat prijaviti in bil vsakič zavrnjen.

Ne samo, da takšnih navedb glede na 337. člen ni mogoče upoštevati, tudi sicer takšne navedbe nimajo nobene dokazne vrednosti, kakšnih dokazov v zvezi s tem pa tožnica ni predložila. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Za pridobitev denarne socialne pomoči ni le dohodkovni pogoj tisti, ki mora biti izpolnjen, ampak še drugi pogoji določeni v 24. členu ZSV-UPB2. Ker je odločitev sodišča pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.