Jedro

Tožnik je s tem, ko je na izvod zelene karte tujcu - izdane v nasprotju z navodili tožene stranke - in namenjene evidenci območne enote zavarovalnice - vpisal lažne podatke, storil očitano kršitev ponareditve listin. Za obstoj te kršitve zadostuje, da se je tožnik zavedal, da je napravil krivo listino z namenom, da se uporabi kot prava. Ker so bili s tem dejanjem realizirani tudi znaki prekoračitve pooblastil, ki jih je tožnik pri opravljanju svoje službe imel, je bila kršitev ponarejanja listin storjena v idealnem steku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 17.4.1997 potrjenega s sklepom Komisije za vloge in pritožbe z dne 2.6.1997, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 9., 20., 24. in 42. točki 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih K. MTS d.d. (v nadaljevanju tudi: PDR) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s tem, ko je dne 14.2.1997 na izvirnik zelene karte vpisal pravilne podatke voznika kombija z registracijo ZRJ, na izvod te zelene karte, namenjen evidenci območne enote zavarovalnice, pa je vpisal podatke povsem druge osebe, ponaredil uradno listino in nedvomno zlorabil položaj ter prekoračil pooblastila. Zato ima njegovo ravnanje vse znake hujše kršitve delovnih obveznosti iz 9., 20. in 24. točke 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Ker je zaradi teh dejanj povzročil izgubo pogojev za delo na mejnem prehodu, pomeni to tudi hujšo kršitev delovne obveznosti po 42. točki 28. člena omenjenega pravilnika. Sodišče je presodilo, da je bil tožniku zaradi dokazanih kršitev, njihove teže in pomena zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V posledici te presoje je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitve revizije očita sodišču prve stopnje, da je prekvalificiralo hujšo kršitev delovne obveznosti po 9. točki 28. člena v kršitev po 4. točki 2. odstavka 30. člena PDR, kršitev po 42. točki 28. člena pa v kršitev po 9. točki 2. odstavka 30. člena PDR, vse v škodo tožnika. Po 28. členu omenjenega pravilnika se za kršitve, navedene v tem določilu lahko (fakultativno) izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, za kršitve, določene v 30. členu pa je izrek najstrožjega ukrepa obligatoren. Ker iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja drugače ugotovljena in spremenjena pravna kvalifikacija, sta si izrek in obrazložitev v nasprotju. Disciplinski postopek pri toženi stranki se je vodil za tožniku očitane kršitve po 28. členu PDR, zato bi morale biti za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotovljene okoliščine po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih. Obstoja posebnih okoliščin pa disciplinski organi niso ugotavljali. Zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožbi ugoditi in kot nezakonita razveljaviti oba sklepa disciplinskih organov. Sicer pa tožniku ni bilo dokazano, da bi iz lastne pobude in v svojem interesu izdal tujcu zeleno karto. To je storil v interesu in korist tožene stranke. Dejanje je tudi takoj priznal, ne pa tudi odgovornosti zanj, saj je očitano kršitev storil iz neznatne malomarnosti. Ker iz izpodbijanih sodb ne izhaja oblika tožnikove krivde, je bilo po stališču revizije zmotno uporabljeno določilo 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Pri izbiri in odmeri ukrepa niso bile upoštevane določbe pravilnika o delovnih razmerjih o pogojni odložitvi izvršitve izrečenega ukrepa, niti niso bile upoštevane olajševalne okoliščine. Da so le-te obstajale, izhaja iz pričevanj I. B., V. Š. in B. M.. Zato predlaga, da se reviziji ugodi s tem, da se razveljavita obe sodbi nižjih sodišč in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - v tem postopku še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih revizija sicer uveljavlja, v njenih razlogih formalno niso opredeljene. Smiselno uveljavljena kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se nanaša na nasprotje med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in njenimi razlogi, ni podana. Izpodbijana sodba ne vsebuje navedene pomanjkljivosti, očitek pa je očitno posledica revidentove napačne razlage materialnega prava in nerazumevanja sodne odločbe.

Z revizijskimi trditvami o napačni dokazni oceni glede same storitve, oblike krivde in obstoja olajševalnih okoliščin, se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP-77 izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dovoljeno.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah tega revizijskega razloga upošteva revizijsko sodišče dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje in preizkušano po sodišču druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP-77). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da je "dne 14.2.1997 v nasprotju s pravili o delu delavcev mejnoturističnih dejavnosti K. MTS d.d. izdal vozniku kombija z registracijo ZRJ (tujemu državljanu) zeleno karto Zavarovalnice Adriatic št. ..., original zelene karte izpolnil s pisalnim strojem, kopijo pa ročno z izmišljenimi podatki slovenskega državljana, zaradi česar mu je bilo dne 24.2.1997 odvzeto dovoljenje za gibanje in muditev na mejnem prehodu F., s čimer je storil kršitev delovnih obveznosti po 9., 20., 24. in 42. točki 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih K. MTS d.d.. "Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz podatkov priloženega disciplinskega spisa in v postopku zaslišanih prič in tožnika, ki očitanega dejanja ni zanikal. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je imelo takšno nedopustno ravnanje tožnika vse znake disciplinskih kršitev iz 9., 20., 24. in 42. točke 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, opredeljene kot: zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila (9. točka), neupoštevanje predpisov in navodil (20. točka), ponareditev ali uničenje listin ali namerno posredovanje napačnih podatkov (24. točka) in povzročitev izgube pogojev za delo z neodgovornim ali protipravnim obnašanjem (42. točka). Tožnik je s tem, ko je na izvod zelene karte tujcu - izdane v nasprotju z navodili tožene stranke - namenjene evidenci območne enote zavarovalnice - vpisal lažne podatke, storil očitano kršitev ponareditve listin. Za obstoj te kršitve zadostuje, da se je tožnik zavedal, da je napravil krivo listino z namenom, da se uporabi kot prava. Voznik kombija z registracijo ZRJ (šlo je za M. S. za avtomobil Renault trafic z registrsko oznako BG ... - list. št. 28) bi z izdano mu zeleno karto Zavarovalnice Adriatic št. ..., pri pristojni območni enoti zavarovalnice izkazoval z zavarovalno polico za zavarovanje avtomobilske odgovornosti na ime druge osebe (S. K. za avtomobil Jugo 55 z registrsko oznako KP 25-82F) resničnost njene vsebine. Dejstvo, ki ga je tožnik s to listino potrjeval, ni bilo resnično in tega dejstva se je moral in mogel zavedati. Ker so bili s tem dejanjem realizirani tudi znaki prekoračitve pooblastil, ki jih je tožnik pri opravljanju svoje službe imel, je bila kršitev ponarejanja listin storjena v idealnem steku. Posledica teh kršitev pa je bila izguba pogojev za delo tožnika na mejnem prehodu F..

Za obe kršitvi, to je zlorabe položaja, prekoračitve pooblastil in povzročitve izgube pogojev za delo, se po 2. odstavku 30. člena Pravilnika o delovnih razmerjih obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (točka 4 in 9). Zato je bil tudi tožniku, po presoji revizijskega sodišča ob dokazanih kršitvah iz 9. točke 28. člena Pravilnika o delovnih razmerjih - opredeljene kot zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila (in kot jo vsebuje 4. točka 2. odstavka 30. člena PDR) in 42. točka 28. člena (opredeljene kot povzročitev izgube pogojev za delo) kot je navedena tudi v 9. točki 2. odstavka 30. člena omenjenega pravilnika zakonito izrečen disciplinski ukrep.

Pravilnik o delovnih razmerjih je na podlagi 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v 30. členu določil izmed 43 hujših kršitev delovnih obveznosti po 28. členu, 9 posebno hudih kršitev, za katere se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 1. odstavku 58. člena ZTPDR opredeljena ravnanja, ki so z avtonomno normo določena kot hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti so sankcionirane z obveznim izrekom ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V 4. in 9. točki 2. odstavka 30. člena PDR se takšno nedopustno ravnanje nanaša na zlorabo položaja ali prekoračitev pooblastil in povzročitve izgube pogojev za delo. Ta ravnanja je pravilnik o delovnih razmerjih v 2. odstavku 30. člena določil kot tako hude kršitve delovnih obveznosti, da se za njuno storitev mora izreči najstrožji ukrep, ne da bi bil potreben obstoj še drugih posebnih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Po tem določilu morajo biti ob temeljni disciplinski kršitve podane določene okoliščine, zaradi katerih zakon predpisuje izrek strožjega disciplinskega ukrepa.

Zato je zmotno stališče revizije, da bi morale biti za zakonitost izrečenega ukrepa tožniku izkazane posebne okoliščine, kot jih določa 89. člen ZDR. Že iz vsebine te določbe " da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče" jasno izhaja, da je izrek najstrožje sankcije odvisen od ugotovitve obstoja posebnih okoliščin. 30. člen Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke pa v skladu s 1. odstavkom 58. člena ZTPDR določa kršitve, za katere se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za te kršitve je namreč že delodajalec sam predvidel, da redno privedejo do takšnih hujših posledic, za katere je v zakonu predpisan izrek strožje sankcije, zato je določil za njihovo storitev obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Očitek revidenta, da je sodišče za očitana ravnanja tožniku uporabilo drugačno pravno kvalifikacijo kot disciplinski organi tožene stranke, zato temelji na nerazumevanju ureditve disciplinskih kršitev in njihovega sankcioniranja v pravilniku o delovnih razmerjih. Iz istih razlogov je zato tudi sklicevanje na pravna stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izražene v sodnih odločbah opr. št. VIII Ips 230/98, VIII Ips 219/98, VIII Ips 109/97 in VIII Ips 251/99 zmotno in neutemeljeno.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na dopolnitev dokaznega postopka za ugotovitev dejstev, potrebnih za uporabo 90. člena ZDR. Po tem določilu se izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži v primeru pozitivne prognoze. Na ta dejstva in te okoliščine pa se tožeča stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni sklicevala, še manj v smislu 2. odstavka 7. člena ZPP-77 za ugotovitev njihovega obstoja ponudila dokaze. Revizijsko sodišče je zato kot že povedano, pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga te revizijske presoje.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.