Jedro

Kot prostovoljni gasilec (čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji) bi tožnik moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan izključitveni razlog iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 55.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2016 in mu naložilo, da je dolžan toženki povrniti 85,54 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja zaključek sodišča, da ga ni mogoče šteti kot tretjega v smislu prvega in drugega odstavka prvega člena splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-Odg/12-1. Tožnika ni mogoče primerjati z delavcem zavarovanca, saj ni opravljal dela v korist PGD X. oziroma Gasilske zveze A., temveč je gasil kot prijatelj B. B. Šlo je za običajno sosedsko pomoč, kjer je sprva pomagal odstranjevati strešnike in mu je ročnik prišel v roko šele potem, ko mu ga je podal eden izmed gasilcev, ki se mu je zarosila čelada. Zaslišani C. C. je potrdil, da je tožnika štel kot pomoč gasilcem. Sodba VS RS II Ips 251/2015, na katero se sklicuje sodišče, ni primerljiva. Poziv za udeležbo na intervenciji, ki je po svoji vsebini izvajanje operativnih nalog, bi morali dobiti zgolj operativni gasilci, ne pa tudi neoperativni. Zaključek sodišča, da je bil tožnik upravičeno pozvan na intervencijo, je zato pravno zmoten in ga ne pojasnjujejo niti ugotovitve, da je že sodeloval na intervenciji kot voznik tovornega vozila. Tožnik graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil pozvan k odstranitvi s strehe. Takega poziva ni prejel ne od vodje intervencije D. D. niti od drugih oseb. Izjavi D. D. je treba interpretirati povezano, saj kasnejša zgolj pojasnjuje in natančneje opisuje dogodke s 13. 3. 2016. Iz nje ne izhaja, da bi bil med osebami v civilu, ki jih je D. D. pozval na odstranitev, tudi tožnik. Poziv se je nanašal na delavce podjetja E., d. o. o., tožnika pa je D. D. prvič opazil šele v reševalnem vozilu. Zaključek sodišča, da je tožnik sam odgovoren za škodni dogodek, saj ni upošteval poveljnikovih navodil, je zato napačen. Pritožnik izpostavlja še izpovedi prič F. F. in G. G., ki med ljudmi na strehi nista opazila tožnika. Priča H. H. je navedel, da je pri zapuščanju videl poškodovanega M. M., ni pa povedal, da bi slišal povelje za umik. Tudi C. C. se ni spomnil, ali se je tožnik umaknil na poziv vodje. J. J. in C. B. nista vedela izpovedati o okoliščinah škodnega dogodka, iz izjave K. K. pa izhaja, da med tistimi, ki so bili deležni ukaza za odstranitev iz objekta, ni mogel biti tožnik, saj so kolegi gasilci pospremili kolege civiliste s strehe. Tožnik je ob zaslišanju sicer res izjavil, da so bili takrat, ko je prišel na streho, na njej še ostali civilisti, vendar njegovi izjavi ni mogoče slediti. Edino logično je, da je M. M. na objekt prišel šele kasneje, ko ni bilo več dodatnih pozivov na odstranitev. Tak časovni pregled dogajanja je najbolj verjeten. Tožnik pavšalno ponavlja, da vztraja pri pritožbeni navedbi o nepravočasni zaščiti kraja požara z zaščitnim trakom. Uveljavlja tudi procesno kršitev, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem policijskega inšpektorja L. L. in očeta tožnika N. M. in svoje odločitve glede zavrnitve ni obrazložilo.

3. Toženka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O ozadju zadeve

5. Tožnik od toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela svojo odgovornost za škodo, povzročeno tretjim, zavarovano Gasilska zveza A., zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v nezgodi 13. 3. 2013 med gašenjem požara na objektu B. na ... Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da tožnik, ki je tudi sam član PGD X., nima položaja tretje osebe, da bi bil upravičen do izplačila odškodnine na podlagi sklenjenega zavarovanja, pa tudi, da zavarovanki toženke ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja, zaradi katerega bi tožniku nastala škoda.

O položaju tretje osebe

6. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot (sicer neoperativni) član PGD X. s strani Republiškega centra za obveščanje prejel obvestilo o požaru, na podlagi katerega je stopil v stik s poveljnikom svojega društva, se pozanimal o lokaciji požara ter zaradi službene zadržanosti intervencijo odklonil. Ker pa je prijateljeval s sinom lastnika gorečega objekta, se je nato neposredno pozanimal o obsegu požara in se glede na pridobljene informacije odločil, da bo priskočil na pomoč. Tožnik pri tem ni ravnal v skladu z gasilskimi pravili, ni se oglasil v svojem društvu, ni prevzel opreme in tudi na kraju požara poveljujočemu ni javil svoje udeležbe na akciji. V civilnih oblačilih je zlezel na streho ter skupaj z drugimi pričel odstranjevati strešnike, da bi bil požar hitreje pogašen. Toženca je torej z zavarovanko toženke v tej akciji povezovalo zgolj začetno sporočilo o požaru, na katerega se je odzval z zavrnitvijo sodelovanja pri intervenciji. Vsa njegova nadaljnja ravnanja je izpeljal samostojno in ne v funkciji člana gasilske zveze oziroma PGD. V tej funkciji neposrednega gašenja in dela na strehi tudi ne bi smel izvajati, saj ni opravljal izobraževanja za operativnega gasilca ter ni bil član operativne enote PGD X. Zgolj dejstvo njegovega članstva v gasilskem društvu zato ne izključuje možnosti, da bi lahko kot tretja oseba zoper toženko uveljavljal odškodninski zahtevek in je po oceni pritožbenega sodišča drugačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje zmotno.

O upravičenosti poziva na intervencijo

7. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tožnikovo tezo, da bi poziv za udeležbo na intervencijo morali dobiti zgolj operativni gasilci, kar pa sam ni bil. Tožnik je ob svojem zaslišanju navedel, da gre zgolj za sporočilo, s katerim je član društva obveščen o požaru, nato pa se sam odloči, ali se bo akcije udeležil, ali ne.1 Kdo bo prejel obvestila o intervenciji, je stvar ureditve v posameznem prostovoljnem gasilskem društvu, kot sta prepričljivo pojasnila D. D. in P. P., pri čemer je slednji še dodal, da je ob intervenciji veliko različnih nalog tudi za tiste člane društva, ki sicer niso operativni gasilci. Zakonska podlaga za zbiranje osebnih podatkov članov društva je podana v 22. členu ZGas, te podatke pa lahko uporablja tudi Uprava RS za zaščito in reševanje za opravljanje nalog v skladu z zakonom in predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Informacija tožnika o požaru je bila torej izvedena v skladu s sistemom zaščite in reševanja ter posledica ocene tožnikovega PGD, da bi s svojimi znanji, čeprav ne kot operativni gasilec, lahko pripomogel v akcijah. Tudi sicer je tožnikov očitek v smeri neupravičenosti poziva na intervencijo brezpredmeten, saj v tem postopku zatrjuje, da se te ni udeležil zaradi poziva tožnice, temveč kot prijatelj in sovaščan B. B. brez vsakršne povezave z gasilskim društvom.

O pozivu tožnika, da se odstrani s kraja intervencije

8. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine po polici zavarovanja splošne odgovornosti Gasilske zveze A. Po 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-Odg 12-1 zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, med katerega se šteje tudi ravnanje, ki ga ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico (1. točka prvega odstavka 3. člena citiranih splošnih pogojev). V tej luči je zato pravno odločilno, ali je bil tožnik pravilno pozvan, da se kot civilist brez zaščitne opreme umakne s področja intervencije, pa tega ni storil, in s tem povezano, ali bi lahko pričakoval škodljivo posledico svojega ravnanja.

9. Po zaslišanju tožnika in številnih prič, vpogledu v predložene izjave ter po primerjavi teh dokazov je sodišče prve stopnje v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP zaključilo, da je vodja intervencije v času škodnega dogodka D. D. po nastopu poveljevanja pozval k odstranitvi civilnih oseb z gorečega objekta, pri čemer je to storil takrat, ko je bil na strehi že tudi tožnik in bi ga zato lahko slišal. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno sprejema kot pravilno, saj se je sodišče glede časovnega zaporedja dogodkov utemeljeno oprlo na izpoved samega tožnika, ki je navedel, da so bili v času njegovega prihoda na strehi že ljudje brez uniform in opreme, zato je tudi on šel po lestvi navzgor in pomagal gasiti. To je izrecno ponovil na dodatno vprašanje sodnice, zato sedaj nasprotnim pritožbenim navedbam, da je na objekt prišel kasneje, ko so se osebe v civilu že odstranile, kasnejšega novega poziva pa ni bilo, ni mogoče slediti. Tudi segmentirano povzemanje izpovedi posameznih prič in njihovih izjav logičnega zaključka sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Da je poziv k odstranitvi takrat poveljujoči D. D. dal, sta poleg njega ob zaslišanju potrdila še K. K. in G. G., to pa izhaja tudi iz izjave H. H. Ker so se civilisti nato odstranili, tožnik pa je sam zatrdil, da je bil na strehi skupaj z njimi, očitno poziva ni upošteval. Analiziranje več v spis vloženih izjav D. D., med katerimi je tudi tista, na katero se sklicuje tožnik, da slednjega na strehi ni zaznal, še ne pomeni, da ga tam ni bilo. Posebej upoštevajoč izpoved D. D., da tožnika v času akcije sploh ni poznal, ker ni bil član njegovega PGD, da so bile razmere težke, požar obsežen in je moral usklajevati delo večje skupine gasilcev, ki so delovali na večih straneh objekta.

10. Tožnik v pritožbi prilagaja posamezne izpovedbe prič in izjave želeni verziji dogodka, ob tem pa zanemarja, da je kot prostovoljni gasilec, čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji, moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan tudi izključitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev PG Odg 12-1. 11. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da vztraja pri svojih tožbenih navedbah o tem, da kraj požara ni bil pravočasno zaščiten, kar ne predstavlja pritožbene graje zaključkov sodišča prve stopnje iz 29. točke sodbe. Trenutek postavitve traku tudi ni odločilen, saj je prvenstveno naloga gasilcev, da takoj pričnejo z omejevanjem in gašenjem požara ter reševanjem ljudi, živali ter premoženja, za kar so poklicani, postavitev traku pa lahko kot v obravnavanem primeru prepustijo policiji. Sodišče tudi ni zagrešilo procesne kršitve z opustitvijo zaslišanja prič, saj je pravilno presodilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje to ni potrebno, kar je obrazložilo v 4. točki sodbe. Zakaj bi bilo zaslišanje tožnikovega očeta, ki pri intervenciji ni sodeloval, in policijskega inšpektorja, ki je naknadno preiskoval zadevo, v tej fazi postopku postopka smotrno, tožnik tudi v pritožbi ne pojasni.

12. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

13. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj zapisnik o zaslišanju tožnika list. št. 103 spisa.