Jedro

Glede na 73. člen ZDen je, tako po prejšnjih predpisih o razlastitvi, kot tudi po novem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97), pristojno za odločitev odškodnine sodišče v nepravdnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izrekla za nično 3. točko delne odločbe Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine N. z dne 25.11.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevek tožeče stranke kot zavezanca glede plačila odškodnine po 73. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen (1. točka izreka); in zavrgla zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za odplačno pridobljeni poslovni prostor na podlagi 73. člena ZDen (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pritožbo zoper navedeno delno odločbo z dne 25.11.1993 zavrnila s svojo odločbo z dne 11.1.1994. Zoper slednjo odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor. Vrhovno sodišče je s svojo sodbo z dne 13.12.1995 tožbi ugodilo in odpravilo navedeno odločbo z dne 11.1.1994. Ugotovilo je, da odločanje o odškodnini po določbi 73. člena ZDen ne sodi v pristojnost upravnih organov. Po navedenem členu gre namreč zavezancem, iz katerih sredstev se po tem zakonu vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zavezanec za plačilo te odškodnine je po 2. odstavku 73. člena ZDen Slovenski odškodninski sklad v obliki obveznic v breme tega sklada. Navedena določba (73. člen ZDen) tako napotuje na uporabo Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN - Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89). Po določbi 49. in naslednjih členov ZRPPN se odškodnina določi sporazumno pred upravnim organom prve stopnje, če sporazum ni dosežen, pa o njej odloči sodišče v nepravdnem postopku (51. člen). To po mnenju tožene stranke pomeni, da odločanje o odškodnini ni stvar, o kateri bi bil pristojen odločati upravni organ. Glede na odločitev vrhovnega sodišča (13.12.1995) je tožena stranka o pritožbi zoper navedeno delno odločbo z dne 25.11.1993 ponovno odločila. Ker je prvostopni upravni organ v 3. točki izreka navedene delne odločbe odločal v stvari, za katero ni bil pristojen, je tožena stranka odločbo v tem delu po določbi 1. odstavka 241. člena, v zvezi s 1. točko 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrekla za nično, zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz 73. člena ZDen pa zavrgla (1. odstavek 243. člena ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da drži obrazložitev tožene stranke, da za odločanje o stvari ni pristojen upravni organ, vendar pa ZRPPN določa, da se odškodnina določi najprej sporazumno pred upravnim organom prve stopnje, če pa sporazum o njej ni dosežen, pa odloča o odškodnini sodišče v nepravdnem postopku. Torej je upravni organ pristojen za izvedbo postopka o sporazumni določitvi odškodnine, kar doslej še ni bilo izvedeno. Tožena stranka bi po njenem mnenju morala, glede na sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bila njena odločba o pritožbi odpravljena, ravnati tako, da bi omogočila, da se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v postopek za sporazumno določitev odškodnine. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, saj temelji na napotilu sodišča v citirani sodbi z dne 13.12.1995. Tega napotila se je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti držala.

Tožeča stranka nima prav, ko v tožbi meni, da bi tožena stranka morala zadevo vrniti prvostopnemu upravnemu organu v postopek za sporazumno določitev odškodnine. Glede na 73. člen ZDen je, tako po prejšnjih predpisih o razlastitvi, kot tudi po novem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), pristojno za določitev odškodnine sodišče v nepravdnem postopku. Za to pa ni potrebno vračati zadeve prvostopnemu organu. Sicer pa se v tožbi sama tožeča stranka strinja z odločitvijo tožene stranke.

Sodišče je glede na navedeno zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).