Jedro

Tožeča stranka ni korektno citirala navedb v izpodbijani sodbi glede vprašanja odgovornosti za nastalo nesrečo. Sodišče prve stopnje je res zapisalo v obrazložitvi, da na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da je dne 27.6.2001 v naselju G. do prometne nezgode prišlo izključno zaradi načina vožnje voznika tovornega vozila, tako kot je zatrjevala tožeča stranka, vendar pa je svojo obrazložitev nadaljevalo in opozorilo, da sodišče ni moglo zaključiti, da je bil ta voznik tudi izključno odgovoren za škodo, ki je v tej prometni nezgodi nastala. Pri odgovornosti za nastalo škodo v prometni nezgodi je sodišče prve stopnje izrecno povedalo, da je podana soodgovornost zavarovanca tožeče stranke do 30%. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje potem, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožeča stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 107.449,09 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje do plačila, odločilo, da se višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, to je zahtevek za znesek 647.681,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2001 in za znesek 4.353,13 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje do plačila zavrne. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v 15-ih dneh v znesku 138.880,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen in v delu glede stroškov postopka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 647.681,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v obrazložitvi pa izrecno navedlo, da je zaključilo, da je dne 27.6.2001 v naselju G. do prometne nesreče prišlo izključno zaradi načina vožnje voznika tovornega vozila kot je to zatrjevala tožeča stranka. To bi pomenilo dejansko 100% odgovornost zavarovanca tožene stranke za nesrečo. Da pa je za nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca dr. I.P. v izvedenskem mnenju. V tem mnenju je namreč izvedenec zapisal, da voznik, ki pripelje s stranske ceste proti križišču lahko opazuje vozilo, ki vozi z njegove desne iz smeri G. na razdalji okoli 90 metrov, to pomeni, da je imel zavarovanec tožeče stranke preglednosti 90 metrov pred križiščem in ne le 80 metrov kot je na koncu zaključeval izvedenec. Izvedenec tudi sicer ugotavlja, da bi zavarovanec tožeče stranke v vsakem primeru zapeljal s ceste in s tem bi na njegovem avtomobilu v vsakem primeru nastala škoda. Glede trka v betonski jašek pa je izvedenec le dvomljivo zabeležil možnost trka v obcestni jarek s tem, da se bi pri hitrosti 50 km/h voznik osebnega avtomobila lahko ustavil cca. po 30 metrih, obcestni jašek pa je bil oddaljen od točke začetka zaviranja prav tako cca. 30 metrov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v izpodbijanem delu glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Tožeča stranka namreč ni korektno citirala navedb v izpodbijani sodbi glede vprašanja odgovornosti za nastalo nesrečo. Sodišče prve stopnje je res zapisalo v obrazložitvi, da na podlagi izvedenih dokazov sodišče zaključuje, da je dne 27.6.2001 v naselju G. do prometne nezgode prišlo izključno zaradi načina vožnje voznika tovornega vozila, tako kot je zatrjevala tožeča stranka, vendar pa je svojo obrazložitev nadaljevalo in opozorilo, da sodišče ni moglo zaključiti, da je bil ta voznik tudi izključno odgovoren za škodo, ki je v tej prometni nezgodi nastala. Pri odgovornosti za nastalo škodo v prometni nezgodi je sodišče prve stopnje izrecno povedalo, da je podana soodgovornost zavarovanca tožeče stranke do 30%. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje s tem ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi trditev, da naj bi zavarovanec tožene stranke imel možnost videti zavarovanca tožeče stranke 90 metrov pred križiščem in ne samo 80 metrov kot naj bi to zaključeval izvedenec samo po sebi ni bistvenega pomena. Na tak način bi imel tudi zavarovanec tožeče stranke sam možnost, da opazi zavarovanca tožene stranke na razdalji 90 metrov, torej celo več kot je ugotovil izvedenec. Je pa izvedenec jasno povedal, da bi v primeru, če bi zavarovanec tožeče stranke vozil s predpisano hitrostjo okoli 50 km/h, bi lahko osebni avtomobil ustavil na razdalji okoli 30 metrov. Voznik bi sicer moral zapeljati izven vozišča, preprečil pa bi trk v betonski jašek, in s tem večjo škodo kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenskega mnenja jasno zaključilo, da je prav prevelika hitrost zavarovanca tožeče stranke do 30% pripomogla k nastanku škode take kot je pri nesreči dejansko nastala. Take zaključke sodišča prve stopnje pa tudi pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tako v dejanskem kot pravnem pogledu, zaradi česar je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.