Jedro

Po mnenju sodišča zgolj sklicevanje tožene stranke na določila Odloka o OPN in ZGO-1, brez zahtevane pravne obrazložitve in ugotovitve dejanskega stanja, ne zadostuje za odločitev o vlogi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja, temveč morajo biti jasno navedeni argumenti, zakaj predmetni nezahtevni objekt, ne predstavlja nadomestnega objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ptuj, št. 351-518/2016-8 (04068) z dne 16. 2. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR z DDV, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano v uvodu navedeno odločbo, je prvostopenjski organ zahtevo tožnika kot investitorja, vloženo pri Upravni enoti Ptuj dne 13. 5. 2016, za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaža velikosti 7,0 m x 3,3 m na zemljišču parc. št. 258 k.o. ... zavrnil. Stroškov postopka ni bilo (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri prvostopenjskem organu vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže na zemljišču s parc. št. 258 k.o. ... V vlogi je navedel, da bo na temeljih stare garaže zgradil leseno konstrukcijo v velikosti 7,0 m x 3, 3 m, ki bo pokrita z enokapno streho, s prozorno kritino ter locirana na jugozahodni strani do meje z zemljiščem parc. št. 250 k.o. ..., ter z manjšim odmikom od meje s parc. št. 249/1 k.o. ... - s cestnim svetom. V ugotovitvenem postopku je upravni organ ugotovil, da je zahteva nepopolna, saj niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaža zgrajena na pac. št. 258 k.o. ..., na mejo s sosednjim zemljiščem oz. manjšim odmikom od 1,5 m od sosednje posestne meje. Gradnja predlaganega nezahtevnega objekta je neskladna z določili Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) - gradnja ni v skladu s prostorskim aktom in lokacija predvidene gradnje nezahtevnega objekta ni v skladu z določbo 59. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu A. (v nadaljevanju Odloka o OPN)

2. Prvostopenjski organ je tožnika v skladu z določbo 59. člena Odloka o OPN pozval k predložitvi soglasja lastnika zemljišča s parc. št. 250 k.o. ... ter soglasja A. zaradi gradnje v območju varovalnega pasu prometnega omrežja. Pritožnik je upravnemu organu predložil soglasje A. z dne 8. 7. 2018, ne pa tudi overjenega soglasja lastnikov sosednjega zemljišča par. št. 250 k.o. ..., kateremu se predmetna nadstrešnica predvidoma locira z odmikom manj kot 1,5 m. Pred prvostopenjskim organom dne 30. 11. 2016, je tožnik izjavil, da gre za objekt garaže zgrajen na obstoječih temeljih poprej dotrajane lesene garaže zgrajene okrog leta 1960, kar je razvidno iz orto foto posnetkov ter podatkov geodetske uprave. A. je v Uradnem vestniku Mestne občine Ptuj št. 2/2017 objavila obvezno razlago 46. člena Odloka o OPN, to je člena, ki določa lego objektov in odmike in sicer navedbo prvega odstavka obrazloži tako, da le-ta člen velja tudi za nezahtevne in enostavne objekte v primerih, ko določena vsebina, ki je predmet presoje, ni podrobneje določena drugje. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da ob upoštevanju le-tega odstavka ter s tem pogojno manjšega odmika od sosednje posestne meje, ob predpostavki 4. točke petega odstavka 46. člena Odloka o OPN, ni mogoče upoštevati. V enajstem odstavku 46. člena Odloka o OPN je namreč določeno, da so odmiki novogradenj nezahtevnih in enostavnih objektov določenih v skupnih Prostorskih izvedbenih pogojih (v nadaljevanju PIP) za nezahtevne in enostavne objekte, kar v danem primeru velja, kot je navedeno v določbah 59. člena Odloka o OPN.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ni strinjal, zato je vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Drugostopenjski organ je obrazložil, da gradnja garaže kot nezahtevnega objekta po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) na meji zemljišča s parc. št. 250 k.o. ..., brez soglasja lastnika tega zemljišča ni v skladu s pogoji Odloka o OPN. V danem primeru tudi niso podani pogoji za nadomestno gradnjo, po določbah Odloka o OPN in ZGO-1. Tožnik bo na spornem zemljišču, na katerem je bila zgrajena stavba (gospodarski objekt) tlorisnih velikosti 5,53 m x 2,84 m, z minimalnim odmikom od zemljišča s parc. št. 250 k.o. ..., na meji zemljišča s parc. št. 250 k.o. ... zgradil novo leseno konstrukcijo v tlorisni velikosti 7 m x 3, 3 m, s skrito prozorno kritino. Takšna gradnja ni nadomestna gradnja, zato je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja, za gradnjo nezahtevnega objekta.

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Navaja, da izpodbijana odločba delno povzema zakonsko oz. podzakonsko podlago, delno pojasni izjavo tožnika, nato pa brez navedbe razlogov odločitve zgolj sklene da: "ker za gradnjo nezahtevnega objekta, kot ga je predlagal investitor niso izpolnjeni pogoji, kot jih določa 74. člen ZGO, je upravni organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta zavrnil, kot izhaja iz izreka te odločbe". Tožnik meni, da izpodbijana odločba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, do katerih bi se lahko opredelil, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je v svoji izjavi pojasnil, da gre za objekt garaže, ki je zgrajen na obstoječih temeljih na poprej dotrajane lesene garaže zgrajene okrog leta 1960, vendar glede te okoliščine tožena stranka ni zavzela nobenega stališča. 5. Nadalje tožnik trdi, da predmetni nezahtevni objekt – nadstrešnica, skladno z določili 4. točke petega odstavka 46. člena Odloka o OPN predstavlja nadomestni objekt, za katerega je dopusten manjši odmik ter ni potrebno nobeno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Tako meni, da tudi niso pravilni in zakoniti razlogi tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da naj v predmetni zadevi ne bi šlo za uporabo 4. točke petega odstavka 46. člena Odloka o OPN. Tožnik navaja, da gre za izgradnjo nezahtevnega in hkrati nadomestnega objekta, ki je vizualno in v vseh pogledih manj moteč in lepši, kot pa predhodni objekt na istem mestu, na istih temeljih. Tožena stranka tako ni ugotovila pravilnega dejanskega stanja ob podanih postopkovnih kršitvah in tudi napačno uporabila materialno pravo oz. določila 4. točke petega odstavka 46. člena Odloka o OPN ter določil ZGO-1 o nadomestni gradnji. Tožnik predlaga, da sodišče z izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta po vlogi z dne 13. 5. 2016 oz. podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki. Priglaša tudi stroške postopka.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo ni podala.

7. Tožba je utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po kateri v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

9. Upravni organ je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za izgradnjo nezahtevnega objekta-garaže na parc. št. 258 k.o. ... v lasti tožnika, saj nameravana gradnja ni skladna z Odlokom o OPN Mestne občine Ptuj. Nadstrešnica nezahtevnega objekta je predvidoma locirana z odmikom manj kot 1,5 m od sosednjega zemljišča, kar je v nasprotju z 59. členom Odloka o OPN, saj so manjši odmiki nezahtevnih in enostavnih objektov dopustni s soglasjem lastnikov zemljišča v drugem lastništvu (sosednja zemljišča). Tožnik ni pridobil overjene pisne izjave lastnika sosednjega zemljišča o dopustnosti gradnje z manjšim odmikom, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

10. Tožena stranka se sklicuje na obvezno razlago 46. člena Odloka o OPN, ki določa lego objektov in odmik, ter velja tudi za nezahtevne in enostavne objekte. Upravni organ je ugotovil, da pogojno manjšega odmika od sosednje parcele ob predpostavki 4. točke petega odstavka 46. člena Odloka o OPN, na katerega se sklicuje tožnik, ni mogoče upoštevati.

11. 4. točka petega odstavka 46. člena Odloka o OPN določa, da manjši odmiki od parcelne meje sosednjega zemljišča, ki morajo biti strokovno utemeljeni v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, so dopustni v primerih: ko je novi objekt (po obvezni razlagi tudi nezahtevni in enostavni objekt) nadomestna gradnja odstranjene obstoječe, zakonito zgrajene stavbe, ki je po legi, velikosti in namembnosti enaka odstranjeni stavbi.

12. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da bo tožnik na spornem zemljišču, na katerem je bila zgrajena stavba (gospodarski objekt), zgradil novo leseno konstrukcijo. Tožena stranka ne pojasni kakšni so razlogi za ugotovitev, da je na spornem zemljišču bila zgrajena stavba - gospodarski objekt. Tožnik namreč trdi, da gre v obravnavani zadevi za objekt, ki je zgrajen na obstoječih temeljih poprej dotrajane lesene garaže, zgrajene okrog leta 1960. Glede slednjega tožena stranka ni zavzela stališča. 13. Po mnenju sodišča zgolj sklicevanje tožene stranke na določila Odloka o OPN in ZGO-1, brez zahtevane pravne obrazložitve in ugotovitve dejanskega stanja, ne zadostuje za odločitev o vlogi tožnika za pridobitev gradbenega dovoljenja, temveč morajo biti jasno navedeni argumenti, zakaj predmetni nezahtevni objekt, ne predstavlja nadomestnega objekta, za katerega je dopusten manjši odmik v skladu s 4. točko petega odstavka 46. člena Odloka o OPN, ter ni potrebno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Nadomestna gradnja po 39. točki 4. člena Odloka OPN, pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega objekta v skladu z veljavnimi predpisi (7.3. točke 2. člena ZGO-1).

14. Izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali je obravnavan objekt nadomestna gradnja, ki je po legi, velikosti in namembnosti enaka odstranjeni stavbi. Zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

15. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, da ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odloči o zadevi. V ponovnem postopku bo treba po dopolnitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o utemeljenosti vloge tožnika, za pridobitev gradbenega dovoljenja.

16. V zvezi z predlogom tožnika po zaslišanju, sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožnik v svojem predlogu ni konkretiziral svoje zahteve do te mere, da bi navedel katero pravno relevantno dejstvo, bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi ga naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo še potrebno z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).