Jedro

Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Višina vodnega povračila mora biti v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42601-1819/2013-4 z dne 19. 11. 2013, se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) tožnici kot zavezanki, za posebno rabo vode v letu 2012 pod 1. točko izreka odmerila vodno povračilo v skupnem znesku 204.133,06 EUR, in sicer na podlagi osnove za obratovanje pristanišč na območju vplutja in izplutja iz pristanišč do 1.000.000 m2 za območje B - akvatorij območja vplutja in izplutja v izmeri 17.124,57 m2, po ceni 0,018 EUR na m2, znesek 308,24 EUR, ter na podlagi osnove za obratovanje turističnih sidrišč za plovila za območje A2 - akvatorij ob pomolu v izmeri 8.956,25 m2 in za območje A1 - akvatorij marine v izmeri 104.279,76 m2, po ceni 1,8 EUR na m2, znesek 203.824,82 EUR. Odločila je še, da mora tožnica tako odmerjeno vodno povračilo plačati v 60 dneh po dokončnosti odločbe (2. točka izreka), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), ter da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se Agencija sklicuje na prvi odstavek 6. člena ter prvi in peti odstavek 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), na določbe Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02, 122/07 in 14/13, v nadaljevanju Uredba) ter na Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012 (Uradni list RS, št. 104/11, v nadaljevanju Sklep), v katerem je določena cena 0,018 EUR na m2 površine vodnega zemljišča za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč, manjših od 1.000.000 m2, na območju vplutja in izplutja, v pristaniščih, ki imajo določeno to območje, ter cena 1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča za rabo vodnih zemljišč za obratovanje turističnih pristanišč za plovila. Višina vodnega povračila se določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. Če ta še ni bila podeljena, zavezanec pa izvaja posebno rabo vode, je treba na podlagi 2. člena Uredbe vodno povračilo kljub temu odmeriti, pri čemer se upošteva količina vode, naplavin ali vodnih zemljišč, ki jih zavezanec dejansko rabi. Dne 17. 1. 2013 je Agencija prejela napoved tožnice, v kateri je ta kot osnovo za odmero vodnega povračila za leto 2012 navedla rabo vodnih zemljišč za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč v površini 100.081 m2. Kot navaja Agencija, je bilo tožnici v letu 2013 izdano delno vodno dovoljenje, št. 35534-4/2013-7 (z dne 14. 3. 2013, v nadaljevanju delno vodno dovoljenje), iz katerega izhaja, da je bila tožnici podeljena vodna pravica za neposredno rabo morja za pristanišče "Marina Izola" v Izoli za posebne namene - turistično pristanišče (marine), in sicer na območju A1 - akvatorij marine s površino 104.279,76 m2, na območju A2 - akvatorij ob pomolu s površino 8.956,25 m2 in na območju B - akvatorij vplutja in izplutja s površino 17.124,57 m2. Agencija je pridobila tudi grafični prikaz, ki kaže dejansko stanje v naravi v letih 2009 in 2012. Na tej podlagi je ugotovila, da površina vodnega zemljišča pristanišča v letu 2012 ni bila drugačna od stanja, ugotovljenega z delnim vodnim dovoljenjem. Tožnica je glede razlike med omenjenimi podatki in vloženo napovedjo v odgovoru z dne 13. 11. 2013 pojasnila, da je pri območju A1 izvzela površino 4.218 m2, ker jo uporabljajo vsi uporabniki vode in ne spada pod akvatorij marine; površine območja A2 (8.956,25 m2) v napovedi ni navedla, ker gre v naravi za območje skalometa na zunanji strani območja marine, ki je neuporabno in na katerem velja prepoved plovbe; za območje B v površini 17.124,57 m2 pa je z delnim vodnim dovoljenjem, št. 35504-34/2004-11 in 35534-3/2010-4 pridobila vodno pravico že Občina Izola. Sicer pa da se ne bi smelo upoštevati podatkov iz delnega vodnega dovoljenja, ki je bilo izdano šele 14. 3. 2013, medtem ko je bila napoved vložena 12. 1. 2013. Agencija v zvezi z območjem A1 odgovarja, da je glede na vodno dovoljenje tudi severovzhodni vogal del akvatorija marine; dejstvo, da gre za površino, ki jo uporabljajo vsi uporabniki vode, na to nima vpliva. Površina območja A2 je namenjena izključno obratovanju in vzdrževanju marine. Območje posebne rabe vode turističnega pristanišča Marina Izola pa obsega tudi akvatorij območja B. V postopku je bilo treba pridobiti podatke o dejanskem stanju območja izvajanja vodne pravice v letu 2012, iz katerih sledi, da je bilo enako obsegu, za katerega je bila v letu 2013 podeljena vodna pravica, tožnica pa kaj drugega ni uspela izkazati.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 3555-1/2014/2 z dne 16. 10 2015, zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo in tudi njeno zahtevo za plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi drugostopenjski organ ugotavlja, da je - ob upoštevanju pravil dokazovanja v upravnem postopku (drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), po katerih se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari - Agencija višino vodnega povračila odmerila skladno z delnim vodnim dovoljenjem, pravnomočnim 3. 4. 2013, in Sklepom, ter odločitev obrazložila in se opredelila do tožničinih navedb. Drugostopenjski organ dodaja, da tudi iz grafične priloge - predloga območja vodne pravice s seznamom koordinat (družbe A. d.o.o.), ki jo je predložila tožnica, izhaja, da je sporni del območja A1 del pristanišča. Glede na lego je sicer mogoče, da del tega območja uporabljajo tudi drugi uporabniki, spomniti pa da je, da gre za turistično pristanišče in ga zato lahko uporabljajo tudi večja plovila, ki za vhod oziroma izhod potrebujejo večjo površino. Območje A2, ki predstavlja skalomet, je del pristanišča - pomola in varnostnega pasu pristanišča, čeprav ga ni mogoče uporabljati oziroma izkoriščati v druge namene. Enako je območje B kot pas, namenjen varnemu vplutju in izplutju, potrebno za obstoj in delovanje pristanišča in očitno tudi v občinski souporabi, zaradi česar je tudi cena dosti nižja. Določena kategorija pristanišča pomeni dovoljenje za takšno rabo in temu ustrezno opremljenost. Da gre za turistično pristanišče, izkazuje že ime pristanišča in obratovalno dovoljenje Uprave RS za pomorstvo, št. 373-15/2008/8 z dne 23. 5. 2008, iz katerega izhaja, da se tožnici kot upravljavcu pristanišča z vidika izpolnjevanja pogojev za varnost plovbe v pristanišču in varen privez plovil izdaja obratovalno dovoljenje za Marino Izola z obrazložitvijo, da spada v kategorijo turističnih pristanišč. To izkazuje tudi delno vodno dovoljenje. Sklep ceno določa glede na vrsto celotnega pristanišča, ne pa morebiti za del pristanišča, ki bi neformalno za določen čas za nekaj morebitnih uporabnikov glede na njihove potrebe predstavljal drugo vrsto pristanišča; le del pristanišča na vstopno izstopnih mestih ter območju vplutja in izplutja pod pogoji iz Sklepa pomenita izjemi, ki pa služita celotnemu pristanišču. Agencija je dolžna upoštevati podatke, ki jih zahteva veljavni predpis. Tožnica se v zvezi z odmero za območje A2 neutemeljeno sklicuje na prvi in tretji odstavek 5. člena Uredbe, saj v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz omenjenih določb, pri čemer drugostopenjski organ dodaja, da sta tudi skalomet in voda nad njim del istega pristanišča in je zato cena enaka, čeprav gre za območje, ki je v drugačni rabi, služi pa glavnemu pristanišču. Iz dokumentov zadev iz prejšnjih let ni razvidno, da bi se pristanišče razširilo oziroma dograjevalo, vloga za delno vodno dovoljenje je bila vložena že leta 2010, izris pristanišča z območji in koordinatami kot priloga delnega vodnega dovoljenja pa je iz marca 2013, iz česar izhaja, da sprememb ni. Drugostopenjski organ zavrne ugovor, da zavezanec za plačilo v predpisih ni dovolj natančno opredeljen, in s pojasnilom, da je upravni organ dolžan upoštevati veljavno zakonodajo, tudi vse ostale pritožbene ugovore zavrne kot ugovore, ki na odločitev ne morejo vplivati.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva, da ji toženka povrne stroške upravnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo vodno povračilo za območji A1 in A2 odmerjeno na podlagi osnove za obratovanje turističnih sidrišč za plovila, čeprav na območju, ki je predmet odmere, ni nobenih sidrišč za plovila. Iz obrazložitve pa izhaja, da naj bi bila uporabljena osnova za obratovanje turističnih pristanišč za plovila, torej, glede na Sklep, druga osnova. S tem sta izrek in obrazložitev odločbe v nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Do tega se drugostopenjski organ ni opredelil. 6. V nadaljevanju tožnica poudarja, da je tudi sicer zanjo nesprejemljiva delitev pristanišč zgolj na športna, turistična, krajevna in druga pristanišča, kot to določa 37. člen Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ), pri čemer pod pojem "druga pristanišča" uvršča le pristanišča, ki jih za potrebe svoje dejavnosti uporabljajo gospodarski subjekti in niso namenjena javnemu prevozu. Takšna skopa delitev pristanišč je neustrezna in tožnici nejasna, toliko bolj, ker PZ vodna plovila deli na več (pod)vrst. Z vidika uporabnikov vodnih zemljišč je natančna opredelitev vodnih plovil manj pomembna, saj se vodno povračilo odmeri na podlagi vrste in površine pristanišča in ne vrste plovila. Tožnica v svojem pristanišču združuje vsebino turističnega, športnega in drugega pristanišča, kar v izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano. Navsezadnje tožnica vodno zemljišče pristanišča uporablja za opravljanje svoje dejavnosti (predvsem dejavnosti marine); uporabljajo pa ga tudi drugi gospodarski subjekti za opravljanje svoje dejavnosti, zaradi česar so izpolnjeni tudi kriteriji za opredelitev pristanišča kot t.i. drugega pristanišča. Za pristanišča te vrste je Vlada s Sklepom za leto 2012 določila ceno 0,3 EUR na m2 površine, za turistična pristanišča pa 1,8 EUR na m2 površine, kar je bistveno več. Takšen sistem je diskriminatoren in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Upravni organ bi se pri odmeri vodnega povračila moral opreti na primerljive evropske norme oziroma primerljive ureditve v drugih podobnih državah. Poleg tega ni v zadostni meri ugotovil dejanskega stanja glede vrste pristanišča, ki jo je treba upoštevati pri odmeri, saj tožnica že ves čas vztraja, da bi se moralo (vsaj delno) opredeliti kot t.i. drugo pristanišče. 7. Tožnica ugovarja, da bi moral upravni organ pri odločitvi upoštevati celotno vsebino 5. člena Uredbe in ne le del, ki mu gre v korist. Upoštevati bi moral, da tožnica ne more polno izkoriščati oziroma rabiti celotne površine. Pri odmeri vodnega povračila za akvatorija A1 in A2 je bila uporabljena ista cena 1,8 EUR na m2, čeprav gre za različni območji, na kar kaže že to, da ju je upravni organ sam ločil. Zato bi ju moral tudi drugače obravnavati, pa ju ni; do te okoliščine se ni niti opredelil, zaradi česar se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Območje A2 predstavlja vodo nad skalometom, kjer je prepovedana plovba in vsako zadrževanje. Tega dela tožnica dejansko ne more uporabljati (ne po svoji izbiri, ampak je tako določila prav Agencija) in se tam sploh ne sme zadrževati, niti za obratovanje oziroma vzdrževanje objekta. Tožnica meni, da se zato območja akvatorija A2 ne bi smelo obravnavati enako kot območja A1, ampak bi moralo biti zanj vodno povračilo obračunano tako, kot je za območje B, za katerega je določena cena 0,018 EUR m2. Ker tožnici ni omogočeno polno izkoriščanje vodne pravice, bi se ji vodno povračilo za območje akvatorija A2 glede na 5. člen Uredbe moralo zmanjšati sorazmerno z dejanskim letnim obsegom rabe, do česar se upravni organ ni ustrezno opredelil. Tožnica še poudarja, da je del akvatorija A2 na levi strani valobrana in da je to plaža hotela X. v Izoli, kamor tožnica nima dostopa, saj gre za območje priobalnega pasu, kjer se zadržujejo kopalci. Drugi del akvatorija (B), ki se nahaja severno nad valobranom ena, pa je del območja vplutja in izplutja, za katero je vodno dovoljenje izdano že Občini Izola, zato je bilo tožnici vodno povračilo za to območje neupravičeno zaračunano. Tudi o tem se upravni organ ni v zadostni meri izrekel. Za tožnico je torej sporna tudi pri odmeri upoštevana površina. Meni, da je upravni organ izpodbijano odločbo nesprejemljivo oprl na šele 14. 3. 2013 izdano delno vodno dovoljenje (in z njim določena območja akvatorijev), ki ga pri odločanju za leto 2012 ne bi smel uporabiti. Upoštevati bi moral v napovedi navedeno površino, oziroma pred izdajo odločbe ugotoviti, kakšna je dejanska površina vodnega zemljišča, ki ga uporablja tožnica. Ker tega ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločbe pa se zato ne da preizkusiti. Tožnici je bila le na videz dana možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah, saj se o njenih navedbah upravni organ ni ustrezno opredelil. 8. Tožnica ponovno izpostavlja določbe 5. člena Uredbe, ki predvidevajo zmanjšanje višine vodnega povračila, če to utemeljujejo objektivne, od imetnika vodne pravice neodvisne okoliščine, kot jih določata drugi oziroma tretji odstavek tega člena. Takšna ureditev je razumljiva glede na princip iz 124. člena ZV-1, da se vodno povračilo plača sorazmerno obsegu vodne pravice. Nadalje tožnica omenja 7. člen Uredbe ter navaja, da zavezanec za plačilo vodnega povračila ni dovolj natančno opredeljen. Prav tako osnova za plačilo vodnega povračila dopušča možnost neutemeljenega razlikovanja med zavezanci, zaradi česar je sistem diskriminatoren in v nasprotju z načelom enakosti. Takšno stališče je zavzelo tudi Računsko sodišče v svojem poročilu o izvajanju ZV-1. Tožnica je diskriminirana tudi z vidika upoštevanja, koliko posamezna dejavnost obremenjuje okolje (npr. splošno znano je, kako okolje obremenjuje umetno zasneževanje smučišč, pa je cena vodnega povračila določena le v višini 0,0666 EUR na m2 odvzete vode; enako velja za školjčišča in gojišča morskih organizmov, kjer cena znaša 0,00433 EUR na m2). Tožnica nadalje izpostavlja, da na istem območju morja v Izoli obstajata dve vrsti pristanišč oziroma privezov. En del, Marina Izola, je v upravljanju tožnice (ki je družba zasebnega kapitala), drugi del pa v upravljanju družbe B. (ki je javno podjetje, financirano tudi s strani Občine Izola). Obe plačujeta vodno povračilo, s tem, da se tožnici zaračunava po postavki za obratovanje turističnih pristanišč oziroma sidrišč za plovila, ki je za leto 2012 znašala 1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča, B. pa po postavki za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč v višini 0,3 EUR na m2, čeprav obe opravljata enako dejavnost. Takšno razlikovanje je nesorazmerno, predvsem pa nezakonito in protiustavno, konkretno je v nasprotju z določbami 14., 66. in 74. člena Ustave RS. Sklepno v tožbi obema upravnima organoma tožnica očita, da sta zgolj citirala določbe ZV-1, Uredbe in Sklepa, nista pa navedla kriterijev teh predpisov za izračun vodnega povračila. Izpodbijana odločba tako nima razlogov o elementih izračuna in o dejanskih ugotovitvah, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

9. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

10. Glede na ugovore, ki jih je uveljavljala tožnica, je sodišče toženko pozvalo, naj sodišču predloži podlage, oziroma gradiva, na podlagi katerih je bil oblikovan Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2012 (pa tudi takšna Sklepa za leti 2010 in 2011). Odločilo se je namreč, da bo opravilo presojo, ali so bile cene, navedene v Sklepu, določene zakonito, in ali je glede na predpisana merila prišlo do neenakopravne obravnave primerljivih položajev, kot, med drugim, zatrjuje tožnica.

11. Toženka je po tem pozivu sodišču poslala odgovor Direktorata za vode in investicije Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju Direktorat za vode) z dne 27. 3. 2017, skupaj z vladnim gradivom (z dne 14. 12. 2011, z dne 27. 7. 2011 in z dne 3. 6. 2010) ter Poročilom Inštituta za vode RS za leto 2007 o ekonomski analizi rabe vode na VO Donave in VO Jadranskega morja. Navedla je, da prereka vse navedbe tožnice, in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnica se je na posredovano gradivo odzvala s pripravljalno vlogo z dne 8. 5. 2017. Meni, da iz vloge oziroma predloženih dokazov in pojasnil toženke ne izhaja zadostna podlaga za zakonito določitev (pri odmeri uporabljene) cene oziroma utemeljeni razlogi za različne višine vodnega povračila glede na določeno kategorijo voda oziroma uporabnikov. Čeprav se toženka sklicuje na načelo "povzročitelj obremenitve plača" in navaja, da so bili upoštevani socialni, gospodarski in geografski dejavniki, ni nikjer obrazloženo oziroma izkazano, da bi bilo to res in na kakšen način so bili ti dejavniki upoštevani. Gre torej zgolj za navedbo brez pravne ali strokovno-tehnične podlage. Cenovna politika za vodo naj bi spodbujala gospodarno rabo vodnih virov, cene pa naj bi bile oblikovane glede na vrednost denarnih sredstev, potrebnih za ohranjanje dobrega vodnega stanja, in sicer na podlagi stroškov, navedenih v 124. členu ZV-1. Iz predloženih dokumentov ni razvidno, kako je toženka prišla do ocenjene vrednosti teh denarnih sredstev in kako je ugotovila stroške obremenitve voda, ki odpadejo na uporabnika. Predložila je le vladno gradivo oziroma predlog Sklepa z njegovim besedilom. Toženka navaja, da je primernost cen vodnega povračila strokovno tehnično vprašanje, zato tožnica predlaga, naj se v postopku imenuje strokovnjak, dr. kemijskih znanosti C.C., ki naj izdela študijo primerjave stopnje onesnaževanja za različna pristanišča ter ugotovi upravičenost razlikovanja cen vodnih povračil glede na rabo in morebitno onesnaženje za različne vrste pristanišč.

13. V nadaljevanju vloge tožnica pojasnjuje, da je družba D. d.o.o. kot koncesionar z Občino Izola sklenila Pogodbo o koncesiji z dne 2. 4. 2014 za upravljanje in izgradnjo posameznih delov pristanišča v Izoli, h kateri je sama pristopila kot solidarni zavezanec. D. d.o.o. je z Občino Izola sklenila tudi Pogodbo o vzdrževanju objektov za varnost plovbe in plovnih poti, s katero sta se dogovorili o delitvi stroškov glede na velikost akvatorija, ki ga upravlja posamezna stranka, oziroma ima zanj pridobljeno vodno dovoljenje. Tožnica izpostavlja posamezna določila koncesijske pogodbe, po kateri z družbo D. d.o.o. na svoje stroške prevzemata vrsto obveznosti. Prav tako tožnici določene obveznosti nalaga delno vodno dovoljenje, sicer izdano v letu 2013. Vsa skrb za zagotavljanje dobrega stanja voda, za preprečevanje onesnaževanja in morebitno sanacijo, kot tudi vsi stroški investicij ter vzdrževanja vodne infrastrukture, koncesnine in izvajanja javnih služb tako bremenijo le D. d.o.o. in tožnico, ki mora poleg tega po izpodbijani odločbi poravnati še visoko vodno povračilo, s katerim naj bi država zagotavljala to, za kar skrbita že tožnica in D. d.o.o. sami, ker se jima sicer vodno dovoljenje lahko odvzame.

14. Kot nadalje izpostavlja tožnica, toženka navaja, da so bile cene oblikovane za različne vrste rabe, saj naj bi bilo le tako mogoče zagotoviti razlikovanje med vrstami rabe in različnimi načini obremenjevanja okolja. Razlikovanje je, med drugim, narejeno glede na velikost pristanišč. Pri čemer toženka pove, da je sama "lastnik" edinega vodnega dovoljenja za obratovanje pristanišč, večjih od 1.000.000 m2. Tožnica zato sodišču predlaga, da pridobi odločbo o tem, saj gre za dokaz glede neenake obravnave gospodarskih subjektov. Pristanišče v večinski državni lasti, to je Luka Koper, ima namreč bistveno nižje odmerjeno vodno povračilo (0,25 EUR) na m2, v primerjavi s pristanišči, ki niso v državni lasti, vse to z utemeljitvijo, da naj bi višina vodnega povračila na m2 bistveno vplivala na delež odhodkov pri opravljanju dejavnosti pristanišč. Glede na (tožničino) postavko 1,8 EUR na m2 gre za očitno in nesorazmerno razliko, ki nima osnove in ne temelji na strokovni podlagi ali metodologiji, torej gre za neenako obravnavo uporabnikov voda, ki nima nobene povezave z načelom "povzročitelj obremenitve plača". Razlog za razlikovanje v cenah torej ni v razlikah glede na onesnaževanje voda, pač pa v priviligiranju določenih subjektov, tako državnih kot občinskih. Tožnica je namreč diskriminirana in neenako obravnavana tudi v odnosu do uporabnikov, ki za rabo vodnih zemljišč za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč plačujejo bistveno nižje vodno povračilo (v višini 0,3 EUR na m2), kot je npr. B. (čeprav sta pristanišče tega subjekta in pristanišče v upravljanju tožnice in D. d.o.o. na istem območju v Izoli), kar tožnica prikazuje s podatki o dejansko plačanem vodnem povračilu v tabelah. Drugače se tožnico obravnava tudi v razmerju do Občine Izola, ki je imetnica vodnega dovoljenja za drugi del - pomol B1/1 na istem območju vodnega zemljišča. Tožnica zato vztraja, da cena vodnega povračila ne odraža dejanskega nadomestila za obremenjevanje voda, ter sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi njenemu zahtevku ugodi.

K I. točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. ZV-1 v 6. členu opredeljuje dajatve za obremenjevanje voda in pri tem v prvem odstavku navedenega člena določa, da se za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo, ki sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin. Obremenjevanje voda, v skladu z 41. točko 7. člena ZV-1, vključuje storitve, povezane z obremenjevanjem voda, posebno rabo, onesnaževanje voda in druge dejavnosti, ki pomembno vplivajo na stanje voda. Vsebina vodne pravice je opredeljena v 35. točki 7. člena ZV-1 kot pravica do posebne rabe vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen vodnega zemljišča. Vodno pravico je mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije (prvi odstavek 119. člena ZV-1). V skladu s prvim odstavkom 124. člena ZV-1 je imetnik vodne pravice dolžan za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Če ima imetnik vodne pravice za upravljanje objekta ali naprave za odvzem vode določenega upravljavca, je, ne glede na prej povedano, zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem vode. Kot določa drugi odstavek 124. člena ZV-1, se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki so primeroma našteti v nadaljevanju te določbe. Način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev predpiše Vlada, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica (peti odstavek 124. člena ZV-1).

17. Na tej podlagi je Vlada RS sprejela Uredbo, ki ureja način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere in plačevanja ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja vodnega povračila. V skladu z 2. členom Uredbe se vodno povračilo plačuje za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v lasti države. Višina vodnega povračila se določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, se višina vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica (drugi odstavek 5. člena Uredbe). Če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, se višina vodnega povračila iz prvega odstavka tega člena zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Kot izhaja iz 6. člena Uredbe, je osnova za obračunavanje vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč, sidrišč za plovila in kopališč površina vodnega zemljišča, izražena v m2. Po 7. členu Uredbe je zavezanec za plačilo vodnega povračila oseba, ki upravlja objekt ali napravo za odvzem ali izkoriščanje vode (prvi odstavek), pri rabi naplavin je zavezanec oseba, ki je zaradi opravljanja svoje dejavnosti odvzela naplavine, pri rabi vodnih zemljišč pa oseba, ki zaradi opravljanja svoje dejavnosti vodna zemljišča uporablja (drugi odstavek). Če osebi iz prvega in drugega odstavka tega člena ni bila podeljena vodna pravica, je zavezanec za plačilo vodnega povračila imetnik vodne pravice ali oseba, ki lahko skladno z zakonom, ki ureja vode, vodno pravico pridobi (četrti odstavek 7. člena Uredbe). Zavezanec mora do 31. januarja tekočega leta vložiti napoved za plačilo vodnega povračila za preteklo leto, v kateri navede vse potrebne podatke za odmero vodnega povračila (10. člen Uredbe).

18. Po 8. členu Uredbe Vlada določi ceno za osnovo vodnega povračila do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Na tej podlagi je Vlada cene vodnih povračil za leto 2012 določila s Sklepom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 104/11, ki se (je) uporablja(l) od 1. 1. 2012. In sicer je bila s Sklepom določena za rabo vodnih zemljišč za obratovanje turističnih sidrišč za plovila cena 1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča (22. alineja I. točke Sklepa); za obratovanje turističnih pristanišč za plovila cena 1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča (17. alineja I. točke Sklepa); za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč cena 0,3 EUR na m2 površine vodnega zemljišča (18. alineja I. točke Sklepa); za obratovanje pristanišč, večjih od 1.000.000 m2, za plovila cena 0,25 EUR na m2 površine vodnega zemljišča (19. alineja I. točke Sklepa); ter za obratovanje pristanišč, manjših od 1.000.000 m2, na območju vplutja in izplutja iz pristanišča, v pristaniščih, ki imajo to območje določeno, cena 0,018 EUR na m2 površine vodnega zemljišča (21. alineja I. točke Sklepa).

19. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe sodišče najprej ugotavlja, da v obravnavanem upravnem postopku dejansko in pravno stanje z vidika, ali je (samo) tožnica zavezana plačati navedeno dajatev za leto 2012, ni bilo v zadostni meri razčiščeno oziroma to vsaj iz razlogov odločitve ni razvidno. V tem pogledu prvo- in drugostopenjski organ navedeta, da je tožnica, ki jo opredelita kot zavezanko, vložila napoved za odmero vodnega povračila. V nadaljevanju pa se sklicujeta na delno vodno dovoljenje, izdano 14. 3. 2013, in navajata, da je bilo izdano tožnici (kot dodaja drugostopenjski organ, na podlagi njene, 23. 4. 2010 vložene vloge). Medtem ko je iz delnega vodnega dovoljenja, ki se nahaja v predloženem upravnem spisu, razvidno, da je bilo izdano v zadevi izdaje vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode tožeči stranki in D. d.o.o. ter da se z delnim vodnim dovoljenjem vodna pravica podeljuje obema navedenima družbama. Če sta se sklicevala na delno vodno dovoljenje, te okoliščine upravna organa ne bi smela enostavno prezreti, ampak bi se morala opredeliti o njenem pomenu za obravnavano zadevo. Natančneje rečeno, glede na povedano bi morala upravna organa bolj obrazloženo utemeljiti, da oziroma zakaj je (samo) tožnica zavezana plačati vodno povračilo za leto 2012. Že glede na povedano pravilnosti in zakonitosti odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in daje podlago za vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

20. Utemeljen je tudi tožbeni očitek, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju, ker je kot osnova, uporabljena pri zadevni odmeri vodnega povračila za območji A1 in A2, v izreku navedeno "obratovanje turističnih sidrišč za plovila", medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je bila v tem delu uporabljena določba Sklepa, ki se nanaša na "obratovanje turističnih pristanišč za plovila", kar je, glede na Sklep, druga kategorija. Ugotovljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve po ustaljeni upravnosodni praksi praviloma pomeni pomanjkljivost, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, torej že omenjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

21. Ker pa je iz razlogov, ki sta jih v utemeljitev odločitve navedla oba upravna organa, mogoče sklepati, da je bila pri odmeri za območji A1 in A2 mišljena osnova oziroma postavka za obratovanje turističnih pristanišč za plovila, in ker je to tako, glede na vsebino tožbe, razumela tudi tožnica, je sodišče preizkusilo tudi v tem pogledu podane ugovore, ker so relevantni za ponovni postopek.

22. Glede na predhodno predstavljeno predpisano ureditev je za odmero vodnega povračila, med drugim, pomembno, za kakšno vrsto rabe vode, naplavin oziroma vodnih zemljišč gre. Pri tem je za obravnavano zadevo relevantno, da so bile v Sklepu predpisane različne višine vodnih povračil za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč različnih vrst in velikosti. Za kakšno vrsto rabe, oziroma konkretno, za kakšno vrsto pristanišča gre, je stvar ugotavljanja dejanskega stanja v postopku. V obravnavanem primeru, ko gre za odmero vodnega povračila za leto 2012, je delno vodno dovoljenje, izdano v letu 2013, mogoče - poleg ostalih podatkov in listin - presoditi in upoštevati kot enega od dokazov za ugotavljanje stanja, sploh, če se to v zadevnem obdobju ni spremenilo. V tem smislu sta delno vodno dovoljenje pri ugotavljanju vrste pristanišča upoštevala tudi oba upravna organa, drugostopenjski organ pa je razloge v tem delu še dopolnil. Po tem je na tožnici breme, da ugotovitve oziroma napravljene zaključke izpodbije z dovolj konkretnimi ugovori. Njene v tem pogledu podane navedbe pa so še v upravnem sporu ostale presplošne. Za drugačno presojo tudi ne zadošča pavšalna (in glede na določbe PZ, kot jih navaja sama tožnica, neutemeljena) navedba, da je iz PZ izhajajoča delitev pristanišč nejasna, oziroma, kot pravzaprav zatrjuje tožnica, da je neustrezna. Tudi zato ne, ker primernosti ureditve same po sebi sodišče ne presoja in torej zgolj s tovrstnimi ugovori v postopku ni mogoče uspeti.

23. Pač pa je pomemben tožbeni ugovor, da je Vlada z določitvijo cen v Sklepu ravnala arbitrarno in s tem različne zavezance za plačilo vodnega povračila brez utemeljenih razlogov obravnavala neenakopravno. Tožnica namreč izpostavlja, da je Sklep diskriminatoren, saj v nasprotju z načelom enakosti nesorazmerno razlikuje različno velika pristanišča oziroma pristanišča različnih vrst, ne da bi bili pred tem ocenjeni dejavniki v smislu petega odstavka 124. člena ZV-1. 24. Kot že rečeno, v skladu s petim odstavkom 124. člena ZV-1 način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev predpiše Vlada, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda. Temelj odmere vodnega povračilo je torej načelo "povzročitelj obremenitve plača". Peti odstavek 124. člena ZV-1 opredeljuje tudi kriterije, s katerimi se zagotavlja upoštevanje omenjenega načela, in sicer določa, da višina vodnega povračila temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsti rabe voda, poleg tega pa tudi socialnih, gospodarskih in geografskih značilnostih območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Gre torej za določitev kriterijev s ciljem, da se vzpostavi sorazmerje med posebno rabo, ki je predmet vodne pravice, in s tem povezano obremenitvijo okolja, kar od normodajalca terja različno urejanje različnih položajev zavezancev. To pomeni, da mora biti višina vodnega povračila v razumnem sorazmerju glede na obremenitev, ki se povzroča okolju. Preizkus te razumnosti predpisa je mogoč le, če normodajalec navede oceno, ki jo je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi vrstami zavezancev, skladno z merili, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-11. 25. Glede na opisano stališče je sodišče toženko pozvalo, naj predloži podlage, oziroma gradiva, na podlagi katerih je bil oblikovan Sklep za leto 2012 (pa tudi tovrstna Sklepa za leti 2010 in 2011). Toženka je, kot že navedeno, sodišču poslala odgovor Direktorata za vode, vladno gradivo (v zvezi s sprejemanjem Sklepov) ter Poročilo Inštituta za vode RS za leto 2007 o ekonomski analizi rabe vode na VO Donave in VO Jadranskega morja. Sodišče ugotavlja, da je Poročilo le splošni prikaz izvajanja vodne direktive ter ekonomska analiza rabe vode za celotno državo za leto 2007, medtem ko problematike pristanišč in meril za odmero z njimi povezanih vodnih povračil ne obravnava. Pri vladnem gradivu za (v obravnavani zadevi uporabljeni) Sklep za leto 2012 gre za predlog Sklepa z osnovnimi podatki (o pripravljavcu, načinu obravnave, finančnih posledicah oziroma višini načrtovanih prihodkov v proračun iz tega naslova ipd.), besedilom Sklepa in kratko obrazložitvijo. V tej je glede postavk, pomembnih za obravnavano zadevo, navedeno, da znašajo eksterni okoljski stroški zaradi pristanišč oziroma sidrišč med 1,2 in 2,2 EUR na m2 ter da lahko rečemo, da smo le pri turističnih pristaniščih dosegli ceno, ki pokriva stroške obremenjevanja voda, za vsa ostala pristanišča (krajevno, športno in drugo pristanišče) ter vstopno izstopna mesta pa cena teh stroškov ne pokriva. Direktorat za vode v svojem odgovoru citira drugi odstavek 124. člena ZV-1 in se sklicuje še na 9. člen Direktive 2000/60/ES, ki določa, da morajo države članice upoštevati načelo povračila stroškov storitev za rabo vode, skupaj z okoljskimi stroški in stroški virov, in to ob upoštevanju ekonomske analize in skladno z načelom "povzročitelj obremenitve plača", vse s ciljem zagotoviti, da cenovna politika za vodo ustrezno spodbuja gospodarno uporabo vodnih virov. Navaja, da so bile skladno s tem cene za vodno povračilo oblikovane glede na ocenjeno vrednost denarnih sredstev, nujno potrebnih za ohranjanje dobrega vodnega stanja, in sicer na podlagi ocenjenih stroškov, referenčna cena pa je cena za rabo oskrbe s pitno vodo. Glede na navedeno so bile cene v Sklepu oblikovane za različne vrste rabe, razlikovanje pa narejeno tudi glede na velikost pristanišč, s čimer so bili upoštevani vsi dejavniki, tudi socialni, gospodarski in geografski. Velikost pristanišč je eden od dejavnikov, ki lahko bistveno vpliva na delež odhodkov pri opravljanju dejavnosti pristanišč, in je v tem kontekstu treba razumeti ceno za večja pristanišča. Določitev cen da je presojalo tudi Računsko sodišče in enako poudarilo načelo "povzročitelj obremenitve plača". Ključnega pomena za razumevanje določanja cen za vodna povračila je razumevanje celotnega plačila za rabo vode, ki jo sestavljata plačilo za pridobitev vodne pravice in vodno povračilo. Ta plačila so prihodki vodnega sklada, ki skrbi za zagotavljanje trajnostne rabe vode. V okviru načrta upravljanja voda do leta 2015 je Republika Slovenija poročala Evropski komisiji, ki na ekonomsko analizo ni imela pripomb. Dejstvo je, da so cene za osnove vodnih povračil v Republiki Sloveniji bistveno nižje glede na primerljive cene v državah OECD ter da še vedno ni v celoti upoštevano načelo "povzročitelj obremenitve plača". Cena, ki ji nasprotuje tožnica, bi bila lahko kvečjemu višja. Sklep za leto 2012 ne prinaša sprememb glede na (Sklep za) leto 2011. Pri slednjem se je izkazalo, da je treba, poleg velikosti pristanišč, upoštevati tudi razlikovanje v okviru opravljanja dejavnosti pristanišč, kjer gre za podobno rabo. Direktorat za vode pojasnjuje še pojem pristanišča po PZ in kaj je vodno povračilo, ter zaključi, da so cene v Sklepu določene zakonito in da bi drugačna odločitev sodišča posegla v vprašanje primernosti cen, kar pa ni pravno, temveč strokovno vprašanje.

26. Glede na predložena pojasnila toženke sodišče najprej poudarja, da ni presojalo primernosti (višine) cen in se tudi ni spuščalo v primerjavo cen z drugimi državami. Ocenjevalo je, ali je Vlada s tem, ko je v Sklepu določila različne (za obravnavano zadevo relevantne) kategorije zavezancev in predvidela različne višine vodnih povračil, oziroma za različne zavezance določila različno obremenitev, upoštevala načelo enakosti pred zakonom. Ugotavljalo je, na podlagi kakšnih meril je Vlada določila razmerje med obremenitvijo za okolje, ki jo prinaša izvrševanje vodne pravice oziroma s tem povezana posebna raba, ter višino vodnega povračila. Kot je že navedlo, sodišče meni, da je vzpostavitev različnega vrednotenja sicer dopustna, vendar pa le, če izhaja iz kriterijev, ki jih določa peti odstavek 124. člena ZV-1, in ne le na podlagi proste presoje. Smiselno to stališče izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-215/11-10, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi sicer presojalo skladnost 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe z Ustavo RS, ob tem pa se je opredelilo tudi do vodnega povračila kot javne dajatve in načina določitve njegove višine. Med drugim je navedlo, da je vodno povračilo javna dajatev, ki temelji na načelu plačila za obremenjevanje okolja, ki povzročitelja obvezuje, da krije stroške ukrepov, ki jih sprejema javna oblast za namene varstva okolja (6. točka obrazložitve). Pojasnilo je, da je pri javnih dajatvah zveza med dajatvijo in povračilom bolj neposredna kot pri prisilnih dajatvah ter da mora zakon določiti vsaj način ugotavljanja obsega potrebnih sredstev, zavezance za plačilo dajatve in merila za določitev višine dajatve; s tem zakonodajalec sprejme bistvene določbe o javni dajatvi z zadostno natančnostjo (7. točka obrazložitve). Ustavno sodišče ugotavlja, da je v 124. členu ZV-1 zakonodajalec določil način ugotavljanja potrebnih sredstev in merila za določitev višine javne dajatve. Vodno povračilo mora biti sorazmerno obsegu vodne pravice, plačilo pa se določi ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, pri čemer se upošteva ekonomsko vrednotenje, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica (10. točka obrazložitve). To ne pomeni, da bi morala višina vodnega povračila temeljiti na natančnem izračunu konkretnih stroškov, ki jih vsak konkretni zavezanec za plačilo vodnega povračila povzroči s konkretno rabo vodnega javnega dobra. Zahteva pa, da se načelo povrnitve stroškov po načelu varovanja okolja s tem, da povzročitelj obremenitve nosi stroške zaradi rabe okolja, upošteva kot vrednostno merilo pri določitvi meril za določitev višine vodnega povračila in pri njihovi razlagi. Merila morajo biti v razumni povezavi z namenom vodnega povračila, temu pa so namenjena merila, ki jih je določil zakonodajalec v 124. členu ZV-1 (12. točka obrazložitve).

27. Po presoji sodišča toženka s tem, ko je predložila odgovor Direktorata za vode, vladno gradivo in Poročilo o delu Inštituta za vode Republike Slovenije za leto 2007, ni - tako, da bi sodišče lahko zavrnilo tožbeni očitek o neenaki obravnavi - pojasnila, zakaj je višina vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje turističnih pristanišč za plovila (1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča) bistveno večja od višine tega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje krajevnih, športnih in drugih pristanišč (0,3 EUR na m2 površine vodnega zemljišča) in tudi bistveno večja od višine vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje pristanišč, večjih od 1.000.000 m2 za plovila (0,25 EUR na m2 površine vodnega zemljišča). Pojasnila toženke sicer izhajajo iz predpostavke, da je podlaga za določitev vodnega povračila načelo "povzročitelj obremenitve plača". Vendar bi, prav glede na takšno načelo, Vlada kot normodajalec in posledično toženka morala pojasniti, zakaj prihaja do tako velikih odstopanj med vodnimi povračili za različne velikosti oziroma vrste pristanišč. ZV-1 kriterije za povrnitev stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, določa v petem odstavku 124. člena, in sicer navaja ekonomsko vrednotenje, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Iz dokazil, ki jih je po pozivu sodišča predložila toženka, pa ne izhaja, da bi Vlada pred sprejemom Sklepa te okoliščine ugotavljala oziroma ocenjevala. V vladnem gradivu za leto 2012 je sicer zapis, da znašajo eksterni okoljski stroški zaradi pristanišč oziroma sidrišč med 1,2 in 2,2 EUR, pri čemer pa ni obrazloženo, zakaj so bili ti stroški upoštevani zgolj pri določeni kategoriji zavezancev oziroma pristanišč. Toženka pa tudi ni konkretno argumentirala, da in kako so bili pri tem upoštevani socialni, gospodarski in geografski dejavniki. Enako ugotovitev je sprejelo tudi Računsko sodišče v točki 4.1.3.3. Revizijskega poročila o izvajanju Zakona o vodah iz marca 2013. Iz tega izhaja, da je bilo že v revizijskem poročilu Računskega sodišča za leto 2008 ugotovljeno, da ministrstvo cen za osnovo vodnega povračila ni določilo ob upoštevanju načela "povzročitelj obremenitve plača", da ni bilo razvidno, na kakšen način je bila cena določena, zakaj je bila določena v sprejeti višini in kakšen je bil namen določitve cene v taki višini, ter da bi moralo ministrstvo jasno opredeliti kriterije določitve cene za posamezno vrsto rabe vode. V Revizijskem poročilu iz leta 2013 je Računsko sodišče ponovno ugotovilo, da je ministrstvo v letu 2010 sicer začelo načrtovati cene za osnove vodnih povračil glede na investicije, ki jih mora financirati iz sklada za vode, da pa določanje cen za osnove vodnega povračila kljub temu še vedno ni določeno ob upoštevanju načela "povzročitelj obremenitve plača".

28. Sodišče tako glede na podatke, ki jih je predložila toženka, kot tudi glede na ugotovitve Računskega sodišča, sodi, da v zadevi ni pojasnjeno, na kakšen način, torej konkretno na podlagi katerih kriterijev so bile določene višine vodnega povračila v Sklepu, natančneje v 17., 18. in 19. alineji I. točke Sklepa, in tudi ne, zakaj so bile določene v taki višini. Toženka zlasti ni argumentirano pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu do (tolikšnih) razlik med zavezanci glede na različno velikost oziroma namembnost pristanišč. To dopušča ugotovitev, da je določba 17. alineje I. točke Sklepa, na katero se sklicuje obrazložitev izpodbijane odločbe glede odmere vodnega povračila za rabo vodnih zemljišč za obratovanje turističnih pristanišč za plovila v višini 1,8 EUR na m2 površine vodnega zemljišča, arbitrarna in s tem v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ter je zato po presoji sodišča (načelo exceptio illegalis) ni dopustno uporabiti. Sodišče dodaja, da je iz navedenega razloga zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodilo tudi tožbama v tem pogledu primerljivih zadevah III U 294/2015 in III U 232/2015 (sodbi z dne 7. 9. 2017).

29. Preostalih tožbenih ugovorov, katerih vsebina je razvidna iz povzetka tožbe, sodišče zato ponovno ne navaja. Glede sklicevanja tožnice na 5. člen Uredbe le še dodaja, da drugi odstavek tega člena zajema primere, ko je v določenem časovnem obdobju razpoložljivost vodnega dobra zmanjšana in to vpliva na rabo vode (primeroma: znižan vodostaj, gradbeni in ostali posegi v vodno območje ipd.); tretji odstavek 5. člena Uredbe pa primere, ko je obseg rabe vode odvisen od končnega uporabnika, torej tretje osebe. Tožnica pa s svojimi navedbami glede območja A2 zatrjuje, da tega območja sploh ne more uporabljati, kar pomeni, da ne gre za situacijo omejitve letnega razpoložljivega obsega rabe v smislu omenjenih določb 5. člena Uredbe. Sicer pa so vprašanja, kaj je del pristanišča oziroma kaj obsega območje, ki je predmet posebne rabe in kakšne, ter kakšna je torej površina, ki jo je treba upoštevati pri odmeri, stvar ugotavljanja dejanskega stanja v postopku. Kot pri ugotavljanju vrste pristanišča, je tudi pri teh vprašanjih delno vodno dovoljenje, izdano v letu 2013, mogoče upoštevati in presoditi kot enega od dokazov za ugotavljanje stanja stvari, ob upoštevanju, da naj bi za izdajo vodnega dovoljenja v tem obsegu tožnica zaprosila že v letu 2010. Tako je razumeti tudi navedene razloge obeh upravnih organov, ki jih bo, glede na ugovore tožnice, mogoče dopolniti v ponovnem postopku. V tem naj se upravni organ, če bo ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za odmero vodnega povračila za leto 2012, bolj jasno oziroma argumentirano opredeli tudi glede ugovora tožnice, da del območja A1 s površino 4.218 m2 uporabljajo vsi uporabniki vode, v zvezi z odmero vodnega povračila za območje B pa do ugovora, da je vodno pravico za to območje oziroma njegov del pridobila že Občina Izola in da je bilo zato tožnici vodno povračilo neupravičeno zaračunano.

30. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek pristojnemu upravnemu organu prve stopnje. Glede na navedeno ni sledilo predlogu tožnice, naj odloči na glavni obravnavi, in ne izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožnica v tem upravnem sporu, kot sta tudi v povzetku njene vloge omenjeni, z Občino Izola sklenjeni Pogodba o koncesiji in Pogodba o vzdrževanju objektov ter dokazni predlog za postavitev izvedenca dr. C.C., in sicer že zato ne, ker jih je tožnica, ne da bi to upravičila, predlagala šele v sodnem postopku, v katerem jih zato sodišče ne more upoštevati (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

31. V ponovnem postopku bo moral upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, tožnici dati možnost, da se izjavi o morebiti dodatno ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter če bo presodil, da so izpolnjeni pogoji za odmero vodnega povračila, o tem odločiti na podlagi meril iz 124. člena ZV-1 ter 5. in 6. člena Uredbe. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovnem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in na njegovo pravno mnenje glede uporabe materialnega prava.

K II. točki izreka:

32. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal odvetnik, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je odvetnik zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne izdatke. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.

1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-1658/02-17 z dne 20. 5. 2004. V omenjeni zadevi je šlo sicer za vprašanje zakonitosti občinskega odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar je Ustavno sodišče zavzelo stališča, kako mora ravnati normodajalec, ki želi različno urediti različne pravne položaje zavezancev, da se zagotovi spoštovanje načela enakosti pred zakonom.