Jedro

32. člen ZD zahteve po dogovoru o pridobitvi solastniškega deleža na podlagi izvršenih vlaganj potomca v zapustnikovo premoženje ne postavlja. Izločitveni zahtevek potomca po 32. členu ZD lahko utemeljen le, kadar so potomčeva vlaganja prispevala k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti premoženja zapustnika kot celotnega sklopa premoženjskih pravic. Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidave ali nadzidave prednikovega že obstoječega objekta, ki po pravilih stvarnega prava prirastejo k nepremičnini, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD, prav tako pa potomec ni varovan z izločitvenim zahtevkom po 32. členu ZD, kadar gre za situacije, v katerih si potomec ob prednikovem soglasju z gradnjo na njegovi nepremičnini zagotavlja bivališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v zapuščino pokojnega R.M. ne spada delež 1/2 na premoženju, ki ga je pokojni imel ob smrti in je natančno opredeljeno v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ampak je ta polovični delež na navedenem premoženju last tožeče stranke. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženi stranki v roku 15 dni nerazdelno plačata 244.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2003 do plačila, enako pa je zavrnilo tudi v povezavi tako s primarnim kot podrejenim tožbenim zahtevkom postavljen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožečo stranko je posledično zavezalo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v skupni višini 2.157,16 EUR, in sicer prvi toženi stranki znesek 2.136,96 EUR, drugi toženi stranki pa znesek 22,20 EUR, oboje v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, zato je ni moč preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi dejansko stanje je ugotovljeno nepravilno, posledično pa je materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni se namreč opredelilo do navedb tožeče stranke glede njenega prispevka k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja ter skupnega delovanja tožeče stranke in zapustnika v zvezi s tem. Ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj skladno z 8. členom ZPP bi primarni zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) oziroma podredni zahtevek tožeči stranki moralo priznati. Po tem, ko je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila pogoj skupnega življenja z zapustnikom, saj je svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagala pri pridobivanju, zaradi česar se je povečala ali ohranila vrednost zapustnikovega premoženja, je primarni tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo. Zaključka, da iz razloga, ker naj ne bi šlo za dogovor o skupni gradnji ter kasnejši pridobitvi lastninske pravice med tožečo stranko in zapustnikom, ne gre za takšno njuno skupno delovanje, ki bi narekovalo priznanje zahtevka po 32. členu ZD, pritožba ne sprejema kot pravilnega. Sodišče neobstoj dogovora med tožečo stranko in zapustnikom utemeljuje z dopisom tedanjega zapustnikovega odvetnika z dne 18. 7. 1995 (pravilno 11. 7. 1995), h kateremu zapustnikovo pooblastilo sploh ni priloženo in katerega tožeča stranka nikoli ni prejela, v njem pa je predlagana sklenitev najemne pogodbe podrejeno pa izpraznitev za stanovanja v lasti zapustnika na Poštelski X. Tak zaključek pa je zmoten, saj je tožeča stranka vlaganja na Poštelski X izvajala po 18. 7. 1995, s temi pa je zapustnik soglašal in celo sam prispeval k obnovi žlebov. Omenjeni dopis pa se nanaša tudi zgolj na eno stanovanje na Poštelski X, čeprav je bil zapustnik tam lastnik treh stanovanj, vlaganja pa so se pred tem izvajala tudi v hiši na Ulici Kirbiševih 28, o čemer v dopisu ni nič navedeno. Iz izpovedbe tožeče stranke na naroku 2. 7. 2013 pa je tudi razvidno, da se je z zapustnikom ter svojo mamo dogovorila glede obnove hiše na Ulici Kirbiševih Y ter da je zapustnik tožečo stranko spodbujal k vlaganjem v stanovanja na Poštelski X, ker da bodo nekoč njena. O dobrih odnosih tožeče stranke s svojo družino ter o tem, da je zapustnik njena vlaganja spodbujal in odobraval, pa so izpovedale tudi priče M.D., B.D. ter B.K.. Vse navedeno pa dokazuje obstoj dogovora med tožečo stranko ter zapustnikom. Da se premoženje zapustnika ohrani oziroma poveča, je bil skupen interes tožeče stranke in zapustnika, saj sta bili stavbi, v kateri so bila izvršena vlaganja, v slabem stanju in bi se lahko porušili. Še poseben interes za vlaganja pa je zapustnik imel zaradi invalidnosti sina tožeče stranke (100% invalid), saj bo s tem, ko bo premoženje, ki je bilo predmet vlaganj, ostalo tožeči stranki, tudi vnuku zapustnika zagotovljena posebna varnost. Po drugi strani pa pritožba opozarja, da dogovor med tožečo stranko in zapustnikom o vlaganju v njegovo premoženje niti ni pogoj za priznanje zahtevka po 32. členu ZD. Bistveno je zgolj, da sta tožeča stranka in zapustnik zasledovala skupni interes po ohranitvi oziroma povečanju zapustnikovega premoženja, pri čemer je ključno, da zapustnik vlaganjem ni nasprotoval, temveč jih je spodbujal in bil zaradi njih vesel. Nepomembno pa je, ali je šlo za obnovo in ali je pri vlaganjih nastala nova stvar ter kdo in za kakšen namen je po obnovi nepremičnine uporabljal. Merodajno je zgolj, da je tožeča stranka v zapustnikovo premoženje vlagala v tolikšnem obsegu, da je to odločilno prispevalo k povečanju tega premoženja, kar pa je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku pravilno ugotovilo. Zmotno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da bi se moral prispevek tožeče stranke k povečanju premoženja nanašati na celotno premoženje zapustnika. V besedilu 32. člena ZD tak pogoj ni predviden, temveč je predvidena le pomoč zapustnikovih potomcev pri pridobivanju in izločitvena pravica za delež, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, do česar pa je v obravnavani zadevi nedvomno prišlo. Napačno pa je zavrnjen tudi podredni tožbeni zahtevek, ker naj bi bil ta preuranjen. Po ustaljeni sodni praksi je mogoče zahtevke po 32. členu ZD v izjemnih primerih kot je obravnavani uveljaviti tudi v denarnih zneskih, kar tožeča stranka s podrejenim zahtevkom uveljavlja. Na tak zahtevek pa razdelitev zapuščine in izguba posesti nepremičnin v ničemer ne vpliva, saj te okoliščine za odločitev o zahtevku po 32. členu ZD niso pravno relevantne. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi ter ji prizna pravdne stroške, vključno s stroški predmetne pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje jasne in neprotislovne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Ker je sodišče prve stopnje v okviru svoje argumentacije hkrati obravnavalo vse pravno odločilne tožbene navedbe, pa tožeča stranka tudi kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja. Podana pa ni niti procesna kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazne presoje uveljavlja pritožba. Ob vrednotenju izvedenih dokazov skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje namreč v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka je hči dne 30. 6. 2003 umrlega R.M. in v predmetnem pravdnem postopku pravočasno na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča I D 761/2003 z dne 31. 5. 2012, ki je postal pravnomočen 20. 6. 2012 (priloga A2) zoper prvo toženko, vdovo zapustnika (mama tožeče stranke), ter drugo toženko, hčerko zapustnika (sestra tožeče stranke), uveljavlja izločitveni zahtevek po 32. členu ZD. Zatrjuje namreč, da je z delom in dohodki prispevala k ohranitvi in povečanju zapustnikovega premoženja. Podrejeno, v kolikor sodišče primarno postavljenemu zahtevku ne bi sledilo, pa tožeča stranka zahteva povrnitev vrednosti vseh opravljenih vlaganj v zapustnikovo premoženje (obogatitveni zahtevek).

7. Skladno z 32. členom ZD imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež. Sodišče prve stopnje v izhodišču za pravno presojo v predmetni zadevi pravilno izpostavlja stališča Vrhovnega sodišča RS o mešani pravni naravi takšnega zahtevka(1). Potomec, za katerega ni nujno, da izpolnjuje pogoje za dediča, tega lahko uveljavlja šele ob prednikovi smrti, če tedaj zapustnik premoženje še ima (dednopravni element), njegovo upravičenje po 32. členu ZD pa je absolutno in glasi na izločitev alikvotnega deleža zapustnikovega premoženja (stvarnopravni element), kakor se tudi s predmetnim tožbenim zahtevkom pravilno uveljavlja. Drži sicer kot izpostavlja pritožba, da 32. člen ZD zahteve po dogovoru o pridobitvi solastniškega deleža na podlagi izvršenih vlaganj potomca v zapustnikovo premoženje ne postavlja, vendar pa spregleda, da izločitveni zahtevek tožeče stranke po 32. členu ZD z izpodbijano sodbo ni zavrnjen zaradi neobstoja dogovora takšne (obligacijske) pravne narave.

8. Sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve zgolj pravilno pojasnjuje, da bi tožeča stranka solastninski delež na nepremičninah, v katere je do zapustnikove smrti vlagala, sicer lahko zahtevala na pravno poslovni podlagi, v kolikor bi izkazala, da sta zapustnik, glede nepremičnine na naslovu Ulica Kirbiševih 28 v solasti staršev tožeče stranke pa tudi prva toženka(2), s tožečo stranko sklenila dogovor, da ta na podlagi izvedenih vlaganj pridobi (so)lastninska upravičenja. Z ozirom, da v 25. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so tožbena zatrjevanja o tem, da je šlo za dogovor, po katerem naj bi tožeča stranka po končanih vlaganjih postala solastnica nepremičnin, v katere je vlagala, povsem izostala, pa prvostopenjsko sodišče za presojanje zahtevka iz naslova dogovora o skupni gradnji ter pridobitvi (so)lastninske pravice na strani vlagatelja (tožeče stranke) niti ni imelo potrebne trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ob tem, ko je bilo breme zatrjevanja v tej povezavi na tožeči stranki (212. člen ZPP), pa ne gre spregledati, da slednja zahtevka iz naslova dogovora o skupnih vlaganjih s predmetnim tožbenim petitom, ker ta glasi na izločitev alikvotnega deleža zapustnikovega premoženja po 32. členu ZD, niti ne bi mogla uveljaviti. Zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo (so)lastninske pravice v korist tožeče stranke pri nepremičninah, ki so bile predmet vlaganj, pa tožeča stranka s predmetno tožbo ni postavila. Z vidika uporabe te pravne podlage (dogovor o skupnih vlaganjih) predmetna tožba zato niti ni sklepčna. Glede na navedeno in že zgolj izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ko izvedba dokazov manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti (212. člen ZPP), pa tudi razlogi v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da tožeča stranka glede na vsebino dopisa tedanjega odvetnika zapustnika z dne 11. 7. 1995 (priloga B10), naslovljenega nanjo, dogovora o skupni gradnji naj ne bi uspela dokazati, za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni in na njeno pravilnost v ničemer ne vplivajo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih prič, poimensko navedenih v 14. točki obrazložitve, ter njihovih pisnih izjav, kot tudi na osnovi listinske dokumentacije, ki jo je v dokaz zatrjevanjih vlaganj sodišču predložila tožeča stranka (računi, predračuni, odpremnice, blagajniški prejemki v prilogah A8 do A187), prepričljivo zaključilo, da je tožeča stranka od leta 1985 in do smrti zapustnika 30. 6. 2003 (pa tudi še kasneje, vendar pa ta vlaganja pri presojanju zahtevka po 32. člena ZD niso upoštevna) ob soglasju zapustnika oziroma tudi prve toženke, pri čemer skupni namen potomca in zapustnika povečati oziroma ohraniti premoženje niti ni potreben(3), vlagala lastna sredstva v stanovanjsko hišo na naslovu Ulica Kirbiševih Y, ki je bila v solasti njenih staršev, ter v stanovanjsko hišo na naslovu Poštelska X, v kateri je bil zapustnik lastnik treh stanovanj, tožeča stranka pa z možem solastnica dveh stanovanj (v nadaljevanju tudi sporni nepremičnini). Ob tem, ko zaradi pomanjkanja substancirane trditvene podlage sodišče prve stopnje pavšalnim zatrjevanjem prve toženke o vlaganjih v obnovo obeh spornih nepremičnin skupaj z zapustnikom (pokojnim možem) pravilno ni sledilo, pa je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke A.V. pravilno zaključilo tudi, da je bila vrednost obeh spornih nepremičnin zaradi vlaganj tožeče stranke v obdobju do smrti zapustnika povečana, upoštevaje pri tem obogatitveni princip(4). Na osnovi neprerekanih zatrjevanj tožeče stranke, da je od leta 1979, ko se je poročila, do leta 1982 z možem bivala v skupnem gospodinjstvu s svojima staršema na naslovu ulica Kirbiševih Z, v letu 1982 pa se je s svojo družino preselila v sosednjo stanovanjsko hišo na naslovu Ulica Kirbiševih Y, kjer je stalno bivala vse do leta 1995, ko se je z družino preselila v novogradnjo na naslovu Poštelska Xa, kjer je bivala čez teden, vikende pa preživljala na naslovu Ulica Kirbiševih 28, je sodišče prve stopnje, upoštevaje pri tem v sodni praksi že ustaljena stališča glede izpolnitve pogoja skupnega življenja potomcev z zapustnikom iz 32. člena ZD, ob izkazanih vlaganjih tožeče stranke v korist premoženja v (so)lasti zapustnika pravilno zaključilo, da je ta z zapustnikom živela in pridobivala v življenjski skupnosti v smislu 32. člena ZD(5).

10. Kljub zgoraj navedenemu, kar glede na vloženo pritožbo tožeče stranke tudi ni pritožbeno prerekano(6), pa je sodišče prve stopnje izločitveni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Glede na v tej povezavi že izražena stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014, ki jo pravilno povzema že prvostopenjsko sodišče, je namreč kot pravilen potrebno podpreti zaključek izpodbijane sodbe, da je izločitveni zahtevek potomca po 32. členu ZD lahko utemeljen le, kadar so potomčeva vlaganja prispevala k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti premoženja zapustnika kot celotnega sklopa premoženjskih pravic, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Tožeča stranka je v predmetnem postopku namreč zatrjevala in izkazala vlaganja zgolj v dve nepremičnini v (so)lasti zapustnika, in sicer stanovanjsko hišo na naslovu Ulica Kirbiševih 28 v D. ter v stanovanjsko hišo na naslovu Poštelska X, medtem ko je bil zapustnik ob svoji smrti nesporno lastnik oziroma solastnik še tudi drugih nepremičnin (dodatnih 29 nepremičnin, z zemljiškoknjižnimi podatki natančno opredeljenih v izreku izpodbijane sodbe) imel pa je še tudi drugo premoženje (denarna sredstva na TRR in 18 delnic pri KDD), kar je vse tudi zajeto v tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je tudi izrecno izpovedala, da je vlagala le v sporni nepremičnini, ne pa tudi v ostale nepremičnine zapustnika, ki jih je dobil vrnjene v denacionalizacijskem postopku. V že zgoraj citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem (prednikovem) zemljišču, prezidave ali nadzidave prednikovega že obstoječega objekta, ki po pravilih stvarnega prava prirastejo k nepremičnini, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD, prav tako pa potomec ni varovan z izločitvenim zahtevkom po 32. členu ZD, kadar gre za situacije, v katerih si potomec ob prednikovem soglasju z gradnjo na njegovi nepremičnini zagotavlja bivališče. Ker gre tudi v obravnavani zadevi v dejanskem pogledu za prav tak primer, pa je pravilna prvostopenjska pravna konkluzija, da pri vlaganju v sporni nepremičnini na naslovu Ulica Kirbiševih 28 ter Poštelska X ni šlo za takšno skupno delovanje ali vlaganje tožeče stranke ter zapustnika, ki bi narekovalo priznanje zahtevka po 32. členu ZD. Na zadnji glavni obravnavi 15. 1. 2015 je tožeča stranka dodatno zaslišana kot stranka namreč sama izpovedala, enako pa izhaja tudi iz predhodnih navedb pravdnih strank v postopku, da je z vlaganji v stanovanjsko hišo na naslovu Ulica Kirbiševih Y v soglasju z zapustnikom reševala stanovanjski problem svoje lastne družine, nepremičnino na naslovu Poštelska X pa je izkoriščala za pridobitni namen, in sicer za oddajanje apartmajev v najem, najemnino pa je, kljub dejstvu, da so bila tri stanovanja v lasti zapustnika, prejemala izključno tožeča stranka sama.

11. Ko se po zgoraj obrazloženem izločitveni zahtevek po 32. členu ZD izkaže kot neutemeljen, pa tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja tudi povrnitev vrednosti vlaganj v sporni nepremičnini s podrednim zahtevkom. V sodni praksi je sicer zastopano stališče, da izločitveni zahtevek po 32. členu ZD potomec izjemoma lahko uveljavi kot denarno terjatev, vendar pa takšna terjatev predstavlja zgolj modaliteto delitve zapustnikovega premoženja med potomcem in (ostalimi) dediči, ni pa to izvirna oblika pravice iz 32. člena ZD, ki nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna, lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju, s čemer vsebinsko povzroči civilno delitev(7). Z ozirom, da tožeča stranka že izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju neutemeljeno uveljavlja, je sicer jasno, da tudi denarne terjatve kot posredne posledice pravice iz 32. člena ZD v predmetnem postopku ne more z uspehom uveljaviti, vendar pa ni odveč pripomniti, da tožeča stranka podredno postavljenega zahtevka za plačilo 244.700,00 EUR s pripadki niti ni utemeljevala na tej pravni podlagi, kot skuša sedaj prikazati pritožba. Tudi izjemnega dejanskega stanu, ki bi opravičeval denarno terjatev na temelju 32. člena ZD, tožeča stranka v predmetnem postopku ni ponudila in tega ne stori niti v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nasprotno pa iz njenih tožbenih zatrjevanj izhaja, da uveljavlja obogatitveni zahtevek obligacijske narave (tretji odstavek na list. št. 5). Kot takšnega ga je obravnavalo tudi prvostopenjsko sodišče, glede na ugotovljene okoliščine primera, ki jim pritožba niti ne oporeka, pa je z izpodbijano sodbo tudi ta zahtevek pravilno zavrnjen.

12. Glede na to, da je tožeča stranka sama izpovedala, da v stanovanjski hiši na naslovu Ulica Kirbiševih Y sedaj živi njena hčerka z družino, toženi stranki pa z ozirom na navedeno možnosti uporabe te nepremičnine nimata, enako pa velja sklepati tudi glede apartmajev v stanovanjski hiši na naslovu Poštelska X, saj jih tožeča stranka vse še zmeraj oddaja v najem, je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno zaključilo, da obogatitev na strani toženih strank še niti ni mogla nastati. Nastanek terjatve iz naslova vlaganj v sporni nepremičnini je namreč pogojen z vrnitvijo teh nepremičnin v (so)posest toženima strankama, do česar pa v obravnavanem primeru nesporno še ni prišlo. Stališče prvostopenjskega sodišča, da podredno postavljen zahtevek za povrnitev vrednosti vlaganj posledično še niti ni zapadel v plačilo, je zato pravilen, oporo pa ima tudi v odločitvah sodišč v primerljivih zadevah(8).

13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Z ozirom, da tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : VS RS sodba II Ips 981/2008 z dne 3. 6. 2010 in sodba II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014. Op. št. (2) : Dogovor o pridobitvi oziroma spremembi solastniških deležev zaradi vlaganj morajo skleniti vsi solastniki (tako VS RS v sodbi II Ips 315/2003 z dne 17. 6. 2004).

Op. št. (3) : Nujno je, da med prednikom in potomcem obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečati oziroma ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečane vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo (VS RS sodba II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014).

Op. št. (4) : VSL sodba II Cp 3667/2012 z dne 28. 8. 2013. Op. št. (5) : Pravice do izločitve ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, ampak je bistveno, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja, pri čemer skupno gospodinjstvo ali življenje pod skupno streho ni nujen pogoj za utemeljenost zahtevka po določbi 32. člena ZD (VS RS sklep II Ips 44/1995 z dne 5. 9. 1996). V prvem odstavku 32. člena ZD je poudarek na tem, da so zapustnik in potomci delali oziroma pridobivali skupaj, pri čemer ni nujno, da je šlo za tesno skupnost med njimi, skupno gospodinjstvo, izrazito ekonomsko skupnost (VS RS sodba II Ips 169/1995 z dne 14. 11. 1996). Po stališču ustaljene sodne prakse za utemeljenost zahtevka po 32. členu ZD ni treba, da med prednikom in potomcem obstoji življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva. Nujno pa je, da med njima obstoji dejanska pridobitna skupnost. Za njen obstoj ni treba, da bi udeleženca delovala s skupnim namenom povečati/ohraniti premoženje, pomembno je le, da je do povečane vrednosti premoženja ali njene ohranitve dejansko prišlo (VS RS sodba II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014).

Op. št. (6) : Tožeča stranka s pritožbo ugotovitve izpodbijane sodbe o tem, da je izpolnila pogoj skupnega življenja z zapustnikom v smislu 32. člena ZD ter da je z vlaganji v soglasju z zapustnikom povečala oziroma ohranjala vrednost spornih nepremičnin, povezama kot pravilne. Pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke v zvezi s pravkar navedenim ni opredelilo, so glede na zgoraj izpostavljeno zato protislovna, v tej povezavi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljena.

Op. št. (7) : VS RS sodba II Ips 587/2004 z dne 15. 6. 2006 in sklep II Ips 633/2009 z dne 17. 5. 2012. Op. št. (8) : Glede na dogovorjeno pravico uživanja nepremičnine, v katero je tožnik po lastnih trditvah vlagal, je do prehoda koristi s tožnika na toženca prišlo, ko je tožnik prenehal in toženec pričel uporabljati nepremičnino in ne že z zaključkom vlaganj (tako VS RS v sodbi in sklepu II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009, smiselno enako tudi VSL v sodbi I Cp 723/2010 z dne 13. 10. 2010 in v sklepu I Cp 2527/2009 z dne 18. 11. 2009).