Jedro

S prenosom lastninske pravice na nepremičnini ne pride do prenosa že pred tem zapadle odškodninske terjatve zaradi škode na nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi za zneska 52.593,80 EUR in 11.375,40 EUR ter za pravdne stroške in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (za znesek 199.750,00 EUR) se pritožba zavrne in se sodba sodišča v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 52.593,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.2008 dalje do plačila in 211.125,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2007 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 4.804,16 EUR, stranski intervenientki pa stroške v višini 1.985,86 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik navaja, da je nepremičnino prodal po načelu videno - kupljeno, torej je bila cena oblikovana glede na njeno tedanje stanje. Vsi vtoževani zahtevki so mu nastali že pred prodajo nepremičnine, odškodninska obveznost pa zapade v trenutku nastanka škode. Ne glede na to pa sta se stranki prodajne pogodbe tudi dogovorili, da je tožnik kot prodajalec upravičen do vseh zahtevkov iz naslova gradnje avtoceste in posegov v nepremičnino. Dogovor je treba obravnavati kot cesijo, pri čemer ne gre za terjatev, glede katere je odstop prepovedan. Sodišče je nepravilno odmerilo stroške postopka, saj je bila stranska intervencija priglašena le za znesek 52.593,80 EUR.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v predmetni pravdi vtožuje premoženjsko škodo in sicer po treh postavkah: za sanacijo uvoza in izvoza iz hiše (52.593,80 EUR), za nastale poškodbe na hiši zaradi gradnje avtoceste (11.375,40 EUR) ter zaradi manjvrednosti hiše zaradi vplivnega območja avtoceste (199.750,00 EUR). Sodišče je prva dva zahtevka zavrnilo iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije, zadnjega pa zaradi zgrešene pasivne legitimacije.

Z zaključkom sodišča, da v zadevi ni podana aktivna legitimacija tožnika, se ni mogoče strinjati. Sodišče tudi ni navedlo materialnopravne podlage za takšno stališče, temveč je izhajalo le iz dejstva, da je tudi stranska intervenientka (kot nova lastnica hiše) na toženo stranko naslovila odškodninski zahtevek. Med strankama ni sporno, da je škoda na nepremičnini nastala že v času, ko je bil njen lastnik še tožnik. Po določbi 165. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odškodninska terjatev za povrnitev premoženjske škode zapade v trenutku nastanka škode, iz splošnih pravil odškodninskega prava (prvi odstavek 131. člena OZ) pa izhaja, da je treba povrniti škodo tistemu, kateremu je bila povzročena. Oškodovanec v zadevi je tako lahko le tožnik, ne glede na to, da je nepremičnino, glede katere je škoda vtoževana, v letu 2007 prodal. Tožnik se v svoji trditveni podlagi sicer pretežno sklicuje na cediranje odškodninske terjatve (na podlagi 417. člena OZ), ki naj bi bila dogovorjena v 8. členu prodajne pogodbe (priloga A2). Vendar pa to stališče ni pravilno, saj je, kot rečeno, oškodovanec tožnik, zato mu stranska intervenientka ni mogla cedirati terjatve, saj je nima ona. S prenosom lastninske pravice na hiši ni prišlo tudi do prenosa odškodninske terjatve. Dogovor iz 8. člena prodajne pogodbe gre tako razumeti le kot ugotovitev, da je škoda nastala tožniku in jo lahko le on tudi uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodbo glede odškodninskih zahtevkov v višini 52.593,80 EUR (za sanacijo uvoza in izvoza iz hiše) ter v višini 11.375,40 EUR (za nastale poškodbe na hiši zaradi gradnje avtoceste) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že iz razloga napačne stvarne legitimacije, sploh ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti, o čemer bo moralo soditi v ponovljenem postopku. Sodišče druge stopnje namreč ne more biti prvo, ki bi ugotavljalo pravnorelevantna dejstva v zvezi s podano odškodninsko odgovornostjo, ker bi s tem strankam odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Tožnik v uvodu pritožbe sicer navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar vsebinskih razlogov, s katerim bi izpodbijal zaključek sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo odškodnine v zvezi z manjvrednostjo hiše zaradi vplivnega območja avtoceste (v višini 199.750,00 EUR), v pritožbi ni. Sodišče druge stopnje je sodbo v tem delu zato preizkusilo le v mejah pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar kršitev v tem delu ni našlo. Pravilen je namreč zaključek, da je lahko pasivno legitimirana za ta zahtevek le Republika Slovenija kot lastnica avtocest (prvi in drugi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah). Tožena stranka namreč vse naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor opravlja v njenem imenu in za njen račun (prvi odstavek 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji). Višje sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so na podlagi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP nadaljnji pravdni stroški.