Jedro

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28411/2018 z dne 27. 6. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen štiri leta zapora,v katero mu je sodišče vštelo čas prestan v pridržanju in priporu. Sodišče je odločilo, da se obsojencu odvzame zasežena droga, in da je dolžan plačati znesek 1.290,00 EUR, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 28411/2018 z dne 5. 11. 2019 pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je obtožbo, namesto okrožnega državnega tožilca, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zastopala okrajna državna tožilka, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker bi moralo za vsako obsojencu očitano izvršitveno ravnanje določiti kazen in mu nato izreči enotno kazen, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič S. H., B. I., U. Š., R. H., M. Z. in S. K., in da so se zoper obsojenca, brez ustreznih odredb, izvajali prikriti preiskovalni ukrepi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo kot nezakonito razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da pred okrožnimi sodišči lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca, lahko pa tudi okrajni državni tožilci, če imajo pooblastila za določene vrste zadev ali za posamezno zadevo, in če jih je za to posebej določil vodja državnega tožilstva, da je sodišče prve stopnje obsojencu očitano kaznivo dejanje pravilno opredelilo „kot nadaljevano kaznivo dejanje in izreklo eno samo kazen“, in da obsojenčev zagovornik z ostalimi trditvami v zahtevi po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi navedel, da sme okrajni državni tožilec nastopati v postopku pred okrožnim sodiščem le, če je izkazal svoje pooblastilo za takšno zastopanje, to pooblastilo pa v obravnavanem primeru ni bilo izkazano, da se navedba vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče „pravilno kvalificiralo kaznivo dejanje kot nadaljevano kaznivo dejanje“ ne sklada z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, iz katere je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kolektivnega kaznivega dejanja, ne pa nadaljevanega kaznivega dejanja, in da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč kršitve postopka in obsojenčevih ustavnih pravic.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče v obravnavani zadevi kršilo kazenski zakon, ker je uporabilo konstrukcijo takoimenovanega kolektivnega kaznivega dejanja, ki ga KZ-1 ne pozna. Kršitev utemeljuje z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako izvršitveno dejanje obsojencu določiti kazen, nato pa mu izreči enotno kazen. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je bila obsojencu izrečena kazen "za obliko kaznivega dejanja, ki v zakonu ni določena".

6. Iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da so bili v obravnavani zadevi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 28411/2018 z dne 7. 12. 2018 zoper obsojenca združeni trije kazenski postopki, ki so se zoper njega vodili zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 7. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog, ki ga izvršil s šestimi posamičnimi ravnanji, ko je enkrat na območju Slovenije, drugič pa na območju Bosne in Hercegovine, hranil veliko količino tablet, ki so vsebovale substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Poleg tega je v Bosni in Hercegovini kurirju N. H. izročil tablete, ki jih je pred tem hranil, da jih zanj v rezervnem kolesu prepelje v Republiko Slovenijo. V štirih primerih pa je različnim odjemalcem v Sloveniji prodal veliko količino tablet, ki so vsebovale aktivne substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge.

8. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V tem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje mora obstajati več povezovalnih okoliščin, predvsem pa mora biti podana takšna homogenost storilčevega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj na samostojna dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. 9. Zakonodajalec je v prvem odstavku 186. člena KZ-1 uporabil številne nedovršne glagole za opis izvršitvenega dejanja: proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja, ki so vsi uporabljeni v nedovršni obliki. Pri tem kaznivem dejanju gre za takoimenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. V primerih serijske protipravne dejavnosti gre torej za eno, in ne več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.2

10. V obravnavanem primeru je sodišče3 podrobno pojasnilo, zakaj gre v obravnavanem primeru za takoimenovani kolektivni delikt, torej za eno kaznivo dejanje, ki zajema niz ponavljajočih se ravnanj obsojenca. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec vsa posamična ravnanja izvršil z direktnim naklepom, pri tem pa zasledoval "premoženjski motiv". S tem je pri obsojencu izkazan subjektivni element pri vseh izvršitvenih načinih, saj je kaznivo dejanje kot celoto izvrševal načrtno, s ponavljajočimi ravnanji in "z grosistično prodajo prepovedane droge". Sodišče je zato obsojenca utemeljeno spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 11. Vložnik zahteve uveljavlja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič S.H. in policistov B. I., U. Š., R. H., M. Z. in S. K. Kršitev utemeljuje z navedbami, da bi se z izvedbo predlaganih dokazov ugotovilo, kako je bila pridobljena obsojenčeva fotografija in izvršena njegova prepoznava s strani N. H. Z zaslišanjem prič Mi. Z. in S. K. pa bi obramba izpodbila verodostojnost izpovedb prič N. in S. H. 12. Obsojenčeva obramba je skušala s predlaganimi dokazi v prvi vrsti dokazati, da obsojenec ni bil oseba, ki je N. H. v letu 2018 na območju Bosne in Hercegovine izročila 10.607 tablet Flormidala in Ksalola, ki naj bi jih zanj, v rezervnem kolesu, pripeljal v Republiko Slovenijo. Sodišče se je o obsojenčevi identiteti z gotovostjo prepričalo na podlagi okoliščin, da je N. H. obsojenca na glavni obravnavi prepoznal, v telefonu pa je imel shranjeni tudi obe njegovi telefonski številki pod imenoma "B." in "B.". Nadalje je ugotovilo, da je N. H. kar 51-krat kontaktiral osebo, ki jo je imel v telefonu shranjeno pod vzdevkom „B.“ in 14-krat z osebo, ki jo je imel shranjeno pod vzdevkom „B.“. Sodišče je na podlagi navedenega utemeljeno sklepalo, da je bil prav obsojenec tisti, ki je v Bosni in Hercegovini hranil tablete Formidal in Ksalol z namenom prodaje v Republiki Sloveniji, in ki jih nato v rezervnem kolesu izročil N. H. z naročilom, da jih pripelje k njemu v Domžale. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je obsojenec skušal N. H., v času ko je bil ta pridržan, kar 25-krat poklicati na njegovo telefonsko številko.

13. Sodišče je imelo torej na podlagi izvedenih dokazov zadosti podlage za sklepanje, da je bil ravno obsojenec oseba, ki jo N. H., v času storitve kaznivega dejanja, poznal pod imenom B., torej oseba, ki mu je v Bosni in Hercegovini izročila prepovedano drogo.

14. Glede na navedeno se izkaže zavrnitev dokaznih predlogov obsojenčeve obrambe v zvezi z ugotavljanjem identitete osebe, ki je N. H. izročila prepovedano drogo, za utemeljeno, saj je sodišče dejansko stanje v zvezi s tem z gotovostjo razčistilo. Izvedba predlaganih dokazov bi bila torej nepotrebna.

15. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tudi dokazna predloga za zaslišanje policistov Policijske uprave A. M. Z. in S. K., ki naj bi izpovedala, kako se je obsojenec znašel v postopku organiziranja prevoza prepovedane droge. Dokazna predloga je zavrnilo z razumno obrazložitvijo, da je N. H. na glavni obravnavi obsojenca prepoznal in pojasnil okoliščine v zvezi s tem kaznivim dejanjem, zato je zaslišanje navedenih prič nepotrebno. Vrhovno sodišče k temu dodaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen z navedbo, da je obramba z zaslišanjem prič želela izpodbiti verodostojnost izpovedb N. in S. H., dokaznih predlogov ni substanciral, še zlasti pa ni utemeljil, kaj bi lahko predlagani priči iz lastnega védenja vedeli izpovedati o tem, kako je obsojenec v Bosni in Hercegovini kurirju N. H. izročil prepovedano drogo.

16. Vložnik v zahtevi nakazuje na kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da so se zoper obsojenca izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, ne da bi bile za to izdane ustrezne odredbe. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je iz izpovedbe priče D. L., nekdanjega kriminalista, razvidno, da je bil obsojenec tajno opazovan. Uveljavljano kršitev sklene s trditvijo, da je "obramba prepričana, da zna policija izdelati dokumente, s katerimi lahko prikrije svoje nezakonito ravnanje, saj je izdelava potnih nalogov, iz katerih ne bo razvidno, kje se organi policije gibljejo in kdaj, najmanjši problem“.

17. Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe4 podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da so policisti v zvezi z ravnanji, ki se obsojencu očitajo pod točkami od 3 - 6 izreka sodbe, opravljali (le) redne policijske naloge v skladu z določbo 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), med katere sodi tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Pojasnilo je tudi, zakaj šteje izpovedbo priče Danila Lavrinca za neverodostojno.

18. Vložnik s trditvijo v zahtevi, da lahko policija prikrije svoje nezakonito ravnanje, nakazuje da so bili delovni nalogi policije, na podlagi katerih je sodišče med drugim sklepalo, da se zoper obsojenca niso izvajali prikriti preiskovalni ukrepi, ponarejeni. Te trditve obsojenčev zagovornik v zahtevi ne substancira oziroma utemelji, temveč ostaja le pri svoji domnevi, da so bili delovni nalogi policistov ponarejeni. Takšne trditve, upoštevaje načelo dispozitivnosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni mogoče preizkusiti.

19. Obsojenčev zagovornik v uvodu zahteve trdi tudi, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obtožbo pred okrožnim sodiščem zastopala okrajna državna tožilka, sodišče pa ni preverilo njenega pooblastila za zastopanje obtožbe.

20. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih je uveljavljal z zahtevo za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljeno kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.5

21. V obravnavani zadevi je bil formalni pogoj izpolnjen – zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo (listovne številke 1000 do 1005 spisa), zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitve, ki jo uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov sodbe pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčev zagovornik v pritožbi kršitve po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s pooblastilom okrajne državne tožilke za zastopanje pred okrožnim sodiščem, ni uveljavljal, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni izpolnjen.

22. Vložnik skuša s trditvami, ki predstavljajo pretežen del vložene zahteve: ‒ da se sodišči nista želeli ukvarjati z dejstvom, da se N. H. z obsojencem ni nikoli dogovarjal za tihotapljenje tablet, in da nista upoštevali, da tablete, zasežene na mejnem prehodu, na glavni obravnavi niso bile izvedene kot dokaz; ‒ da so dokazi zoper obsojenca "posledica konstrukta", da kazenskopravni očitek zoper njega temelji le na izpovedbi N. H., in da je napačen zaključek sodišča, da je obsojenčeva krivda dokazana tudi z uporabo telefonskih številk, ki so bile najdene v telefonskem aparatu N. H.; ‒ da sodišče neutemeljeno ni sledilo izpovedbi priče D. L., ki je izpovedala, da so se zoper obsojenca izvajali prikriti preiskovalni ukrepi brez pravne podlage; ‒ da tudi izpovedba B. J. obrambe ne more omajati v prepričanju, da so se zoper obsojenca "uporabljali nedovoljeni ukrepi", v prvi vrsti prepričati Vrhovno sodišče, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil. Po vsebini z njimi ne uveljavlja kršitve obsojenčevih ustavnih oziroma zakonskih pravic, temveč izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

23. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je zahteva vložena tudi v nasprotju z določbo petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

24. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez poklica, zaposlitve in prihodkov, na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj npr. sodbi v zadevah I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020. 2 Primerjaj Šepec M., v Korošec D., et.al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 183. 3 57. in 58. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 24. in 25. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 4 43. - 54. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 19. - 21. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 5 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah: I Ips 41879/2011 z dne 25. 5. 2011, I Ips 35185/2011 z dne 14. 11. 2013, I Ips 432687/2015 z dne 1. 3. 2018 in številne druge.