Jedro

Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožeči stranki je v 17. členu ZTro, in sicer, tako kot pravilno navajata oba organa, v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki, in je tako plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim) vnesejo iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana v 1. točki izreka določil trošarinski dolg za 32.240 litrov plinskega olja za pogonski namen, od tega iz naslova trošarine v znesku 9.933,80 EUR, obresti v znesku 777,29 EUR, skupaj 10.711,09 EUR; v točki 2 izreka odločil, da sta trošarinski dolg iz 1. točke navedene odločbe kot solidarna dolžnika dolžna plačati A.A., družbenik družbe B. d.o.o. in tožeča stranka; v 3. točki izreka določil rok za plačilo; iz 4. točke izreka izhaja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter iz 5. točke izreka izhaja, da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil trošarinski nadzor nad družbama uveden na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDavP-1) zaradi nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov, mineralnih olj iz druge države članice EU v Republiko Slovenijo. Nezakonit vnos trošarinskih izdelkov dokazuje dokumentacija, pridobljena v postopku carinske preiskave, ki jo je izvedel Sektor za preiskave Generalnega carinskega urada. Predmet postopka je vnos pošiljke 32.240 litrov plinskega olja za pogonski namen iz KNCT 2710 19 41, ki je bila nezakonito vnesena v Republiko Slovenijo dne 11. 4. 2005. Iz trošarinskega dokumenta, ki je spremljal pošiljko, je razvidno, da je bilo plinsko olje za pogonski namen iz države članice Evropske skupnosti Republike Avstrije odpremljeno v režimu odloga plačila trošarine. Trošarinski dokument opredeljuje 8. člen Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo, ZTro–UPB2, v nadaljevanju ZTro). Na trošarinskem dokumentu št. 33581, ki je spremljal pošiljko, je naveden pošiljatelj C. kot prejemnik je navedena družba B. d.o.o.. Slednja je v navedenem trošarinskem dokumentu v polju C izvoda št. 3 potrdila prejem plinskega olja za pogonski namen. Carinski urad ugotavlja, da za pošiljko ni bila obračunana in plačana trošarina v Republiki Sloveniji. Iz računa družbe B. d.o.o. z dne 12. 4. 2005 je razvidno, da je bilo navedeno olje najprej prodano družbi D. d.o.o., nato pa z računom družbe D. d.o.o. prodano tožeči stranki. Carinski urad je v postopku povabil zakonito zastopnico tožeče stranke, o razgovoru z dne 15. 5. 2006 je bil sestavljen zapisnik. V skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, imetniku trošarinskega dovoljenja v Sloveniji. Pooblaščeni prejemnik trošarinskih izdelkov sme na podlagi 1. odstavka 29.a člena ZTro prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine. Dovoljenje pooblaščenega prejemnika pridobi oseba s sedežem v Sloveniji ob izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 29.a člena ZTro in ga izda carinski organ. V skladu z 2. točko 4. člena ZTro je imetnik trošarinskega dovoljenja trošarinski zavezanec, ki pridobi dovoljenje carinskega organa, da v okviru svoje dejavnosti v trošarinskem skladišču lahko prejema trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine. Pod pogoji iz 2. odstavka 29.b člena ZTro sme nepooblaščeni prejemnik prejeti pošiljko trošarinskih izdelkov iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine. Carinski urad je družbi B. d.o.o. dne 7. 3. 2005 izdal dovoljenje pooblaščenega prejemnika, vendar samo za plinsko olje za ogrevanje, ne pa za plinsko olje za pogonski namen. Carinski organ ugotavlja, da je družba B. d.o.o. kljub temu, da za to ni imela zakonske podlage oziroma ustreznega dovoljenja, prejemala trošarinske izdelke - plinsko olje za pogonski namen iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine, kar dokazuje v tem postopku obravnavan trošarinski dokument. Carinski urad se sklicuje na določbe 7. in 8. člena ZTro, iz katerih izhaja kdaj je gibanje trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine dovoljeno. Prejemnik trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo v režimu odloga trošarine, mora upoštevajoč 9. člen ZTro potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem trošarinskem dokumentu in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju. Skladno z 2. odstavkom 9. člena ZTro prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke tako, da na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu.

Pri pregledu tretjega izvoda trošarinskega dokumenta, ki je spremljal predmetno pošiljko plinskega olja, je v polju 1 naveden pošiljatelj C. v polju 7 navedenega trošarinskega dokumenta je kot prejemnik navedena družba B. d.o.o. Slednja oziroma njen zakoniti zastopnik A.A. je v navedenem trošarinskem dokumentu v polju C izvoda št. 3 potrdil prejem plinskega olja za pogonski namen. Carinski urad nadalje ugotavlja, da izvod 3 in 4 trošarinskega dokumenta nista bila nikoli predložena v potrditev na Carinski urad Ljubljana. Prav tako ugotavlja, da družba v času prejema pošiljke ni imela podlage za uporabo identifikacijske številke za prejem plinskega olja za pogonski namen v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice. Zato carinski urad zaključuje, da je šlo v obravnavanem primeru prejema plinskega olja za pogonski namen s strani družbe B. d.o.o. za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Carinski urad se sklicuje na 13.a člen ZTro, ki določa kdaj nastane obveznost za plačilo trošarine v Republiki Sloveniji in na določbo 1. odstavka 4. člena tega zakona, ki določa trošarinskega zavezanca. Iz pregledanih obračunov izhaja, da družba B. d.o.o. ni vložila obračuna trošarine za predmetno pošiljko plinskega olja, ki je bila dne 11. 4. 2005 vnesena iz države članice EU Avstrije v Republiko Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine. Iz navedenega izhaja, da za pošiljko trošarina v Republiki Sloveniji ni bila nikoli plačana. Carinski urad se pri nastanku obveznosti za plačilo trošarine sklicuje na 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro ter na 6. točko 2. odstavka (pravilno 3. odstavka) 17. člena tega zakona, po katerem je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Carinski urad ugotavlja, da je na podlagi listin, ki jih navaja in ki so bile pridobljene v postopku carinske preiskave razvidno, da je družba B. d.o.o. prejela iz druge države članice (Avstrije) 32.240 litrov plinskega olja za pogonski namen (D2) v režimu odloga plačila trošarine, čeprav v času prejema blaga ni imela veljavnega dovoljenja za vnos navedenega plinskega olja v režimu odloga plačila trošarine. Prevoz trošarinskega blaga je opravila tožeča stranka. Družba B. d.o.o. je z računom št. 164 z dne 12. 4. 2006 in dobavnico št. 164 prodala trošarinsko blago družbi D. d.o.o.. Slednja se pojavlja v verigi preprodaje omenjenega plinskega olja za pogonski namen le kot vmesni člen. Družba D. d.o.o. je plinsko olje za pogonski namen prodala tožeči stranki. Tožeča stranka je prejemnik blaga, kar je razvidno iz prevzemnega lista št. 0551/00121 tožeče stranke. Carinski urad ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo, za katere je v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro nastala obveznost za plačilo trošarine in zato carinski urad na podlagi 6. točke 2. odstavka (pravilno 3. odstavka) 17. člena tega zakona opredeljuje družbo B. d.o.o. kot plačnika nezakonito vnesene pošiljke iz druge države članice. V skladu z navedeno določbo je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, zaradi česar je carinski organ tožečo stranko opredelil kot plačnika trošarine nezakonito vnesene pošiljke. Če je v skladu s 17. členom ZTro več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. V skladu z navedenimi določbami zakona odgovarjata družba B. d.o.o. in tožeča stranka solidarno za plačilo trošarine za predmetno pošiljko. Carinski urad je med postopkom ugotovil, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 31. 1. 2007 družbo B. d.o.o. izbrisalo iz sodnega registra, zato je carinski organ s sklepom z dne 15. 2. 2007 postopek odmere trošarine za nezakonit vnos mineralnega olja zoper navedeno družbo prekinil in nadaljeval postopek odmere trošarine zoper A.A., družbenika družbe B. d.o.o..

Tožnik je na zapisnik o trošarinskem nadzoru z dne 12. 2. 2007 podal pripombe in dopolnitev pripomb, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani prvostopni odločbi in jih kot neutemeljene zavrnil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Glede na dokumente zadeve je razvidno, da je tožeča stranka sporno pošiljko trošarinskih izdelkov, ki je bila predmet nezakonitega ravnanja s strani prejemnika blaga, kupila in si jo sama tudi pripeljala neposredno od pošiljatelja iz Gradca, zato je tudi plačnik trošarine v skladu s 6. točko 2. odstavka (pravilno 3. odstavka) 17. člena ZTro. Zato je po mnenju pritožbenega organa pravilna odločitev prvostopnega organa, da je za plačnika trošarine šteti tudi tožečo stranko.

Pritožbeni organ se sklicuje na 249. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti, po katerem je Direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod, kar je v primeru ZTro zadoščeno. Glede kupca kot plačnika trošarine je bistveno, da država sledi določbi, kdo je lahko glede na način gibanja trošarinskih izdelkov tudi plačnik trošarine, zato Slovenija v ta krog prišteva tudi kupca kot solidarnega plačnika trošarine.

Ni mogoče slediti zahtevi tožeče stranke, da je treba vključiti tujega pošiljatelja kot izdajatelja TD in kot osebo, ki je dala jamstvo za pravilno gibanje (odpremo in prejem) mineralnih olj pod režimom odloga plačila trošarine ter da se le ta ni razbremenil odgovornosti. Zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. je na hrbtni strani TD v polju C s podpisom potrdil, da je družba prevzela celotno blago. Trošarinski izdelki so bili nesporno sproščeni v porabo v Sloveniji. Glede na ugotovljene nepravilnosti storjene v Sloveniji tuji pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne, saj je blago prispelo v namembni kraj), ampak je plačnike trošarine treba poiskati z uporabo 17. člena ZTro, kar je prvostopni organ tudi storil. Drugostopni organ zavrača očitek tožeče stranke, da prvostopni organ napačno razlaga drugi odstavek 16. člena ZTro ter da je potrebno upoštevati vsebino 20. člena Direktive, saj določbe 13., 15. in 20. člena Direktive določajo obveznost predložitve zavarovanja imetnika trošarinskega skladišča, ki odpremi trošarinske izdelke v odlogu plačila trošarine. S tem zavarovanjem se zavaruje obveznost plačila trošarine v odpremni državi, za storjene nepravilnosti v državi odpreme in storjene nepravilnosti v času prevoza trošarinskih izdelkov. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede potrjevanja TD s strani slovenskih carinskih organov pa je že prvostopni organ pojasnil, kako mora prejemnik trošarinskih izdelkov v sistemu odloga plačila trošarine v Sloveniji ravnati s TD ter katere evidence in registre vodi carinski organ. Da se je lahko drugostopni organ izrekel glede zatrjevanja tožeče stranke o potrjevanju spornega TD s strani carinskega delavca, se je oprl na poizvedbe, ki jih je opravil pri istem prvostopnem organu, sicer v drugem pritožbenem postopku, vendar gre za vnos trošarinskih izdelkov v istem obdobju in za potrjevanje TD s strani iste uradne osebe-E.E., in na odgovor prvostopnega organa, da je za potrjevanje TD pristojen izključno Oddelek za trošarine. Le-ta po prejemu izvoda številka 3 in 4 TD iz vložišča, potrdi izvod številka 4 s podpisom in imenskim žigom pooblaščenega delavca za potrjevanje TD ter izvod številka 4 arhivira, izvod številka 3 TD, ki se vrne vlagatelju, pa se potrdi z imenskim žigom in podpisom odgovornega delavca ter okroglim žigom. Za potrjevanje TD sta se uporabljala žiga prvostopnega organa, številka 24 in 32 in ne 3, kot je na spornem izvodu številka 3 TD. Oseba z imenom in priimkom E.E. v letu 2005 ni bil zaposlen v Oddelku za trošarine Ljubljana, niti v katerem koli drugem oddelku Carinskega urada Ljubljana. Torej ni dvoma, da gre za neverodostojno potrditev zadevnega TD s strani carinskega organa, in je utemeljeno zaključiti, da izvoda številka 3 in 4 TD nista bila predložena carinskemu organu. Drugostopni organ nima razloga dvomiti v ugotovitve prvostopnega organa ter zavrača predlagana zaslišanja tujih fizičnih oseb, poizvedbe pri tujih carinskih organih, pa tudi postavitev izvedenca računalniške stroke.

Očitek, da je prvostopni organ vedel, da je družba B. d.o.o. vnašala tudi plinsko olje za pogonski namen v režimu odloga plačila trošarine ni utemeljen, saj je za to izvedel šele po prejetju spornega TD, ki ga je poslala avstrijska carinska administracija, in se je v ta namen začel tudi trošarinski nadzor. Izvedba kazenskega postopka v obravnavanem primeru pa ni potrebna, ker se nezakonito ravnanje glede vnosa trošarinskih izdelkov ugotavlja glede na določbe ZTro. V ZTro ni predvideno ugotavljanje subjektivnega momenta pri pravnih osebah in fizičnih osebah, ki opravljajo dejavnost, Direktiva pa tega tudi ne nalaga. Bistveno je, da je tožeča stranka (ki je pravna oseba) postala plačnik trošarine izključno na podlagi dejstva, da je sporno pošiljko, ki je bila s strani družbe B. d.o.o. s pomočjo tožeče stranke kot prevoznika, nezakonito vnešena v Slovenijo, kupila in jo dejansko tudi prevzela.

V zvezi z navedbami, da je ob plačilu računa za blago plačala tudi trošarino, pritožbeni organ pojasni, da trošarinska obveznost nastane ob vnosu trošarinskih izdelkov iz druge države članice v Slovenijo in takrat jo je potrebno obračunati in plačati v skladu z ZTro. Račun za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno, ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke v Republiki Sloveniji dejansko plačana.

Očitke glede vodenja ugotovitvenega postopka pa kot neutemeljene zavrača. Tožeča stranka je bila seznanjena z vsemi dokumenti, ki so bili podlaga za odločitev, dokazni predlogi z zaslišanjem raznih domačih in tujih fizičnih oseb, poizvedbe pri avstrijskih carinskih organih, postavitvi izvedenca računalniške stroke ter drugih predlaganih dokazov, pa carinski organ ni izvedel, saj ti dokazi ne bi vplivali na drugačno odločitev o zadevi, saj so vsa pravno pomembna dejstva razvidna iz dokumentov in predlagani dokazi ne bi pripomogli do drugačne ugotovitve glede ugotovljene trošarinske obveznosti in višine trošarinskega dolga. Tožeča stranka je v postopku sodelovala, bila je seznanjena z ugotovitvami carinskega organa in zato tudi niso bila v konkretnem postopku kršena načela kontradiktornosti postopka in zaslišanja stranke.

Na očitek tožeče stranke, da obveznosti niso pravilno obračunane, ker ni upoštevano vnovčenje garancije, ki jo je morala predložiti družba B. d.o.o., drugostopni organ odgovarja, da po podatkih, s katerimi razpolaga, prvostopni organ ni imel podlage za vnovčenje predložene garancije za trošarinski dolg, ki je nastal v tem postopku.

Tožeča stranka uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da v samem postopku ni bila seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in da je določena dejstva izvedela šele iz drugostopne odločbe. Drugostopni organ je sam ugotavljal okoliščine v zvezi z žigi, zaposlenimi, ipd. Tudi v primeru, ko pritožbeni organ sam ugotavlja dejansko stanje, mora biti tožeči stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se udeleži dokaznega postopka oz. se izreče o novih ugotovitvah. Tožeča stranka pa ni bila obveščena, da se opravljajo kakršna koli procesna dejanja pred carinskim organom. Ima pomisleke glede dela carinske službe, zlasti v njeno sposobnost izvajanja učinkovitega carinskega nadzora. Tožeča stranka ne verjame nobeni ugotovitvi carinskih organov, ki temelji temelji zgolj na navedbi o (ne)obstoju nekega dejstva. Izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah o evidencah carinskega organa iz 35. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS št. 103/2004, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZCS-1-UPB1). Tožeča stranka se ni mogla prepričati, da sporni TD niso bili predloženi carinskemu organu in da niso bili vneseni v uradno evidenco. Po mnenju tožeče stranke gre za ključno vprašanje: če so bili trošarinski dokumenti potrjeni pri carinskem organu, potem ne drži, da je prejemnik trošarinskega blaga nezakonito vnašal plinsko olje iz druge države. Kako je mogoče, da je carinski organ potrjeval trošarinske dokumente, če pa prejemnik ni imel dovoljenja za vnos plinskega olja za pogonski namen v režimu odloga plačila trošarine. Očita kršitev procesnih pravic, zavrnjeni so bili vsi njeni dokazni predlogi kot nepotrebni in irelevantni. Glede prijave prejemanja trošarinskega blaga opozarja na sporno uporabo tega termina, saj ni dokazano, da bi bil prejem potrjen s podpisom zakonitega zastopnika prejemnika trošarinskega blaga. Tožeča stranka je opozorila na izjemno slabe kopije TD. Prav tako je sporno, ali je tožeča stranka kupila od prejemnika trošarinskih izdelkov ravno blago, kot to izhaja iz predloženih trošarinskih listin. Po mnenju tožeče stranke je sporno vse, kar izhaja iz predloženih kopij trošarinskih dokumentov, zaradi česar predlaga vpogled v originalne izvode trošarinskih dokumentov, zaslišanje prič. Tožeča stranka trdi, da TD A.A. ni podpisal in glede navedene okoliščine predlaga predložitev originalnega TD, postavitev izvedenca grafologa in zaslišanje prič. Nadalje navaja, da so ji bile kršene pravice s tem, ker se ji onemogoča seznanitev s podatki o izdani garanciji, ki jo je predložil prejemnik trošarinskega blaga. Carinski organ ne razkrije relevantnih podatkov, ki se nanašajo na višino davčne obveznosti, kakor tudi na obstoj kaznivega dejanja, ki bi v tem primeru zahtevalo vodenje postopka na način, kot to določa 148. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP).

Očita selektivno izbiro dokumentov na strani carinskega organa. Slednji je tožeči stranki posredoval „dovoljenje pooblaščenega prejemnika“ z dne 7. 3. 2005, ki se glasi na družbo B. d.o.o., iz katerega izhaja, da je navedena družba predložila bančno garancijo, ki se glasi na znesek 3 mil. SIT. Glede na izredno nizko garancijo obstoja sum nepravilnosti pri delu carinskega organa. Tožeča stranka se sklicuje tudi na pripombe, ki jih je podala na zapisnik o trošarinskem pregledu in dopolnitvah pripomb ter pritožbene navedbe zoper prvostopenjsko odločbo, tudi v zvezi z obstojem kaznivega dejanja in uporabo 148. člena ZUP. Če je neplačilo dajatev posledica storitve kaznivega dejanja, potem ne more biti na plačilo trošarine solidarno obsojen tudi dobroverni kupec.

Ni znano ali so družbo C. v Avstriji obsodili na plačilo trošarine. Carinski organ je sam pridobil račune, ki jih je ta družba izdajala srbski družbi, ki niti ni registrirana in je fakturiranje potekalo na način, kot je prikazala tožena stranka. Ker F. uporablja nemško davčno številko, tožeča stranka meni, da se je premik blaga zgodil proti Nemčiji in ne proti Sloveniji, ter so nepravilnosti nastale v Avstriji. Sklicuje se na določbe Direktive sveta 94/74 z dne 22. 12. 1994, po kateri je zatajene obveznosti treba izterjati iz zavarovanja (3. točka 15. člena in 20. člen navedene Direktive). Trditev, da je prišlo do nezakonitega vnosa je v nasprotju z dejstvom, da je trošarinsko blago spremljal TD, ki je potrjen s strani pristojne carinske uprave. Treba je ugotoviti čas in kraj storitve nezakonitega vnosa, zaključiti pa je treba z ugotovitvijo, da se je promet z naftnimi derivati odvijal v Avstriji, zato je treba tudi uporabiti procesno zakonodajo te države. Ne drži, da se je trgovec razbremenil odgovornosti v zvezi s plačilom trošarine na podlagi TD, saj je jasno, da je blago prodal F., blago pa odpremil slovenskemu prevzemniku.

Očita napačno tolmačenje 2. odstavka 16. člena ZTro. Pri tem se sklicuje na 3. odstavek 15. člena, 13. člen in 20. člen zgoraj navedene Direktive. V obravnavanem primeru ni vseeno kdo je kupec trošarinskega blaga v Avstriji, ker je od tega odvisna pravilna uporaba prava oz. prejemnik trošarine oz. pomemben moment za presojo, katero pravo se mora uporabiti, saj se je prvi premik pravno zgodil že s prodajo blaga družbi F.. Očita, da v izpodbijani odločbi ni najti ustreznega odgovora na navedbe tožnika glede pojma nezakonitega vnosa, ki ga ZTro ne definira.

V obravnavanem primeru ni mogoče neposredno uporabiti načelo solidarne odgovornosti. Tožnik se sklicuje na mnenje Evropskega ekonomsko socialnega odbora glede vprašanja uporabe tega instituta ter sodno prakso SES (C 409/04 in C 384/04). Obveznosti niso pravilno obračunane, ker ni upoštevano, da je imel carinski organ možnost vnovčiti garancije, napačno pa so obračunane tudi obresti, ker carinski organ napačno trdi, da trošarinska obveznost nastane z dnem, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Republiko Slovenijo. Tožnik trdi, da ni kupec nezakonito vnesenega blaga, ker do sedaj ni izkazano, da je bilo blago dejansko nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v svoji odločbi odgovorila na vse pritožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se strinja z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/26, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po mnenju sodišča so vsa pravno relevantna dejstva pravilno ugotovljena in sicer je v obravnavanem primeru šlo za pošiljko trošarinskih izdelkov, ki se je gibala pod režimom odloga plačila trošarine in sicer od osebe iz države članice (Avstrije) v Slovenijo, ki jo je spremljal trošarinski dokument (TD). Izvod številka 3 TD je bil potrjen s strani prejemnika - pravne osebe B. d.o.o. in vrnjen tujemu pošiljatelju. Navedena pravna oseba, ki je potrdila prejem trošarinskega blaga, za sporno pošiljko trošarinskega blaga ni imela trošarinskega dovoljenja za prejem blaga v režimu odloga plačila trošarine, ter že iz navedenega izhaja, da na ta način niso bili izpolnjeni pogoji iz 7. člena ZTro. Potrjen izvod TD ni bil predložen potrditvi nadzornemu organu, to je carinskemu uradu, in je tako potrditev prejema blaga s strani prejemnika družbe B. d.o.o., kot tudi žig in podpis carinskega organa, neverodostojen ter je na ta način tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo iz druge države članice.

Prav tako je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da za navedeno sporno pošiljko trošarina ni bila plačana in da gre za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo ter da je posel tekel tako, da se je blago verižno preprodajalo in da je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, pripeljano v skladišče tožeče stranke. Prejem pošiljke s strani tožeče stranke pa dokazujejo dokumenti, ki se nanje sklicuje prvostopni organ in se nahajajo tudi v upravnih spisih (potrditev prejema na prevoznem dokumentu CMR, potni nalog za prevoz blaga, račun D. d.o.o., prevzemni list). Očitek tožeče stranke, da je bil kupec od tujega dobavitelja izključno srbska firma F. in da je posledično nepravilnost storjena v Avstriji, ne drži, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka kupec in dejanski prejemnik (in prevoznik) trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je po mnenju sodišča prvostopni organ tožečo stranko pravilno zavezal k plačilu trošarine kot kupca nezakonito vnesenega blaga in kot solidarnega plačnika skupaj s prejemnikom na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro v povezavi s 4. odstavkom istega člena. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni sporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije in da je v Sloveniji prišlo do nezakonitega prejema trošarinskih proizvodov s strani družbe B. d.o.o., ki za navedeno trošarinsko blago ni plačala trošarine in so bili ti proizvodi na ta način brez plačila trošarine nezakonito vnešeni v Republiko Slovenijo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je carinski organ zavezal tožečo stranko k plačilu trošarine.

Po 2. točki 2. odstavka 7. člena ZTro se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine, od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, imetniku trošarinskega dovoljenja ali pooblaščenemu ali nepooblaščenemu prejemniku v Sloveniji ali drugi osebi v drugi državi članici preko Slovenije. Pošiljko trošarinskih izdelkov mora spremljati TD (8. člen ZTro). V obravnavanem primeru so trošarinski izdelki do namembne točke v Sloveniji nedvomno prišli, o prejemu trošarinskih izdelkov je bil tuj pošiljatelj tudi obveščen z izvodom 3 TD in se je na ta način gibanje zaključilo. Izvod 3 TD je bil namreč najden pri tujem odpošiljatelju s strani avstrijskih carinskih organov. V obravnavanem primeru so bili trošarinski izdelki nedvomno sproščeni v Republiki Sloveniji v porabo, nepravilnost (lažen prejem, neverodostojna potrditev s strani organov nadzora) je bila prav tako nesporno storjena v Republiki Sloveniji. Tožeča stranka svoje odgovornosti ne more prevaliti na carinski organ („zaradi nezakonitega delovanja“) niti ne na prejemnika blaga, tujega odpošiljatelja oziroma družbo F., saj tožeči stranki ni uspelo dokazati bistvenega, to je, da je bila trošarina za sporno pošiljko trošarinskega blaga plačana. Po povedanem tuj pošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine (tudi iz položene garancije ne), saj je blago prispelo v namembni kraj. Plačnike trošarine je treba poiskati, kot že navedeno, z uporabo 17. člena ZTro.

V obravnavanem primeru se subjektivni odnos glede nastanka trošarinskega dolga ne presoja, saj za to v obravnavanem primeru ni pravne podlage (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), zato tožbene navedbe tožeče stranke, da je poslovala v dobri veri, na njeno odgovornost ne morejo vplivati. Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine tožeči stranki je v 17. členu ZTro in sicer tako kot pravilno navajata oba organa v 6. točki 3. odstavka 17. člena ZTro kot plačnika trošarine. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s spornimi trošarinskimi izdelki, in je tako po navedeni določbi plačnik trošarine tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, ob osebah, ki nezakonito (med drugim) vnesejo iz druge države članice trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Solidarna odgovornost pa je razvidna iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. Zato sodišče očitke tožeče stranke, da ne more solidarno odgovarjati za nastali trošarinski dolg, kot neutemeljene zavrača. Tožeča stranka pa z ničemer ni izkazala, da je bila trošarina za trošarinske izdelke plačana, kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Po mnenju sodišča je popolno ugotovljeno dejansko stanje, predpise, ki sta jih oba organa navajala, pa tudi sodišče razume na enak način. Določbe ZTro neposredno določajo plačnika trošarine v primeru nepravilnosti, morebitna druga odškodninska odgovornost drugih oseb, ki so pri poslu sodelovale, pa je stvar drugih postopkov in ne obravnavanega in nanj tudi ne vpliva. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, da tožeča stranka kot kupec ni mogla vedeti, da prejemnik blaga ni plačal svojih obveznosti oziroma, da je nadzor nad izvajanjem ZTro tako neučinkovit, da jo lahko doleti plačilo trošarine, saj gre za pravno osebo, kot je tožeča stranka, ki je sodelovala v trgovanju s trošarinskimi izdelki in ne za osebo brez kakršnega koli poslovnega znanja.

Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro razume tako kot carinski organ, in sicer da lahko med morebitnimi plačniki trošarine iz 3. odstavka 17. člena ZTro, izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine, kot v obravnavanem primeru. Sklicevanje tožeče stranke na stališče glede uporabe instituta solidarne odgovornosti v davčnem pravu, in v tej zvezi navajanje sodb SEU, na konkretni upravni spor nima vpliva, saj solidarna odgovornost plačnikov trošarine izhaja iz ZTro.

Neutemeljeni so očitki, da izpodbijana odločba sloni na nedokazanih trditvah in evidencah carinskega organa po 35. členu ZCS-1, neutemeljeni so tudi očitki glede kršitve procesnih pravic, češ, da so bili vsi predlogi tožeče stranke in dokazi kot irelevantni zavrnjeni. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka v postopku sodelovala, bila seznanjena z vsemi ugotovitvami in okoliščinami, ki vplivajo na odločitev, povabljena na razgovor kot tudi bila seznanjena z zapisnikom, na katerega je podala pripombe in dopolnilne pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Zato vpogledi v evidence, ki jih glede osebnih in drugih podatkov vodi carinski organ v skladu s 35. členom ZCS-1, ki jih zahteva tožeča stranka v postopku, tudi po mnenju sodišča ne pomenijo, da bi tožeča stranka ne bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki se nanjo nanašajo in ki vplivajo na odločitev, zato v tem delu sodišče ne vidi očitanih kršitev ZUP in ZDavP -2. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov, da ne zaupa evidencam, ki jih po navedeni določbi ZCS-1 pri opravljanju carinske službe upravlja služba kot zbirke osebnih in drugih podatkov, ki jih zaradi opravljanja nalog službe v zvezi z izvajanjem carinskih pooblastil zbirajo, uporabljajo in vzdržujejo delavci službe, v katere sodišče ne dvomi in s katerimi je bila tožeča stranka v delu, ki se nanašajo nanjo, tudi seznanjena.

Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovori, da je najprej treba izpeljati kazenske postopke, da se ugotovi odgovornost drugih vpletenih oseb v nezakonitosti, saj določbe ZTro določajo neposredno plačnike trošarine v primeru nepravilnosti. V zadevi tudi ni najti pravne podlage za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP, kot želi prikazati tožeča stranka. Očitke glede ponarejenega podpisa zakonitega zastopnika družbe B. d.o.o. na hrbtni strani 3. izvoda TD sodišče kot noviteto zavrača. Očitki glede nepravilnega obračuna obresti so neutemeljeni. Tudi po mnenju sodišča je pravilna ugotovitev nastanka obveznosti za plačilo trošarine, ki pri nezakonitem vnosu nastane, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo, to je datum, kot ga navaja prvostopni organ, ko je družba B. d.o.o. na hrbtni strani TD potrdila prejem pošiljke oziroma od dneva nezakonitega vnosa (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro), od katerega se v skladu z 95. členom ZDavP-2 obračunajo tudi zamudne obresti.

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za izvedbo javne obravnave, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Pravno pomembno dejansko stanje pa med strankama ni sporno. Po presoji sodišča so bila vsa pravno pomembna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa, ugotovljena (59. člen ZUS-1).

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.