Jedro

Za odločanje po ZG ni odločilna katastrska kotura parcele, pač pa, ali jo kot gozd opredeljuje GGN. Območje gozda (zemljišče, ki je gozd oziroma zemljišče v zaraščanju) se določa na podlagi dejanske rabe zemljišč, po kriterijih, ki izhajajo iz ZG, ne ločeno po posameznih parcelah oziroma na meje parcel, zato je lahko ena parcela deloma gozdna, deloma ima drugo dejansko rabo. Površina 0,25 ha iz prve alineje se torej ne nanaša na eno parcelo, temveč na obseg zemljišča, ki se ga določi kot gozd in je lahko tudi na več parcelah.

Ob lastniški razdrobljenosti parcel na območju Odloka TRŠ in zahtevkih za poseg v obsegu kot predlaga tožnik, bi ob neupoštevanju načela previdnosti pri ogrožanju funkcij gozda lahko prišlo do resne ogroženosti funkcij gozda tega območja, ki jih lahko zagotavlja le gozd kot celota oziroma širše območje. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na 8. člena Odloka kot podlago za svoj zahtevek, ki se nanaša na krčitev gozda, v smislu, da je ta dovoljena kolikor se ohranja ravnovesje med naravnimi procesi in delovanjem človeka, ter da iz te določbe izhaja, da je na organu dokazno breme, da bi bilo naravno ravnovesje porušeno, kolikor bi zahtevku tožnika ugodil. Ob uporabi načela previdnosti organu naravnega ravnovesja oziroma neravnovesja ni treba ugotavljati, lahko ga le predvideva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ tožniku ni dovolil krčitve gozda v kmetijske namene, na zemljiščih parc. št. 34/19, 32, 31 k.o. ... in parcelah 1546, 1545 k.o. ... V obrazložitvi se sklicuje na 21. člen Zakona o gozdovih (ZG) in ugotavlja, da je načrtovani poseg v nasprotju z usmeritvami gozdno-gospodarskih načrtov in varstvenimi režimi varovanih območij.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa.

3. Tožnik odločitev izpodbija iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je prvostopni organ s svojo odločitvijo kršil določila ZG, ter da bi predlagana krčitev morala biti dovoljena iz razlogov, ki jih navaja.

4. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je 25. 1. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke na glavni obravnavi, niti pred tem pisno niso podale ugovora.

6. Sodišče je 12. 4. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse listinske dokaze, ki jih je predlagal tožnik, v okviru dokazovanja pa vpogledalo v vse listinske dokaze upravnega in sodnega spisa in Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Odlok/84). Na glavni obravnavi je toženka v zaključni besedi podala razlago petega in šestega odstavka 21. člena ZG, v smislu prirejenosti obeh določb, petega odstavka kot osnovne določbe in šestega kot izjeme od pravila ter stališče, da beseda „lahko“ napotuje organ, da pri odločanju po šestem odstavku odloča po prostem preudarku. Po podani zaključi besedi je tožnik zahteval rok za odgovor na podane nove navedbe, ker zaradi preobsežnosti nanje ni mogel odgovoriti. Sodišče je zahtevo zavrnilo, ker meni, da toženka ni podala novih navedb v smislu dopolnjevanja tako dejstev kot uporabe materialnega prava, pač pa le razložila kako je uporabila peti in šesti odstavek 21. člena ZG v obravnavanem primeru in svoje pooblastilo za odločanje v primeru zahtevkov, ki narekujejo uporabo šestega odstavka 21. člena ZG. Način uporabe šestega odstavka 21. člena ZG izhaja že iz obeh upravnih aktov in ne pomeni v obravnavanem postopku nič novega. Sodišče torej meni, da bi tožnik na navedbe toženke v zaključni besedi lahko odgovoril na glavni obravnavi 12. 4. 2022 in da mu z nedodelitvijo roka za odgovor ni bila kršena pravica do izjave.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba, s katero organ tožniku ni dovolil krčitve gozda v kmetijske namene.

9. Tožnik je pri organu podal vlogo za izdajo dovoljenja za krčitev gozda na zemljiščih oziroma delih zemljišč parc. št. 34/19, 32, 31 k.o. ... in parcelah 1546 in 1545 k.o. ..., na skupni površini 0,31 ha, za katere zatrjuje, da so napačno označene (in obravnavane) kot gozd, kar izhaja iz Odloka/84, v katerem je raba parcel, ki so bile predmet vloge označena kot vrt, dvorišče, travnik, pašnik, sadovnjak.

10. Sodišče soglaša z organom, da je vlogo pravilno obravnaval po določbah ZG in na podlagi veljavnega gozdnogospodarskega načrta za gozdnogospodarsko enoto Ljubljana, z obdobjem veljavnosti 2015-2024 (GGN GGE Ljubljana). Med strankama ni sporno, da je zemljišče predvidenega posega v GGN GGE Ljubljana opredeljeno kot gozd. Sporno pa je, ali bi organ pri odločanju o vlogi tožnika moral slediti rabi kot je določena v Odloku/84. 11. Iz ustaljene sodne prakse izhaja (sodbe Upravnega sodišča I U 1177/2011 z dne 7. 2. 2013, I U 63/2013 z dne 23. 1. 2014, I U 1510/2010 z dne 21. 4. 2011), da je gozd oziroma gozdno zemljišče tisto, ki je glede na določbe 10. in 11. člena ZG opredeljeno v GGN območju oziroma enoti kot gozd. To pomeni, da za odločanje po ZG ni odločilna katastrska kotura parcele (na katero opozarja tožnik s sklicevanjem na Odlok/84) pač pa, ali jo kot gozd opredeljuje GGN. Z opredelitvijo parcele kot gozd oziroma gozdno zemljišče v GGN je opravljena presoja, ali so izpolnjena merila, ki jih za pojem gozda oziroma gozdnega zemljišča zahteva ZG. Organ zato v postopku kot obravnavan ne presoja ponovno, ali je parcela ali del nje gozd, pač pa izhaja iz GGN. Neutemeljen je posledično ugovor, v smislu nepravilne uporabe materialnega prava, v zvezi z neupoštevanjem kultur iz Odloka/84. 12. Tožnik se sklicuje na Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski Hrib (Odlok o TRŠ), ki poudarja ohranjanje značilnih krajinskih struktur, zlasti mozaične prepletenosti gozdnih in kmetijskih površin, kot podlago, ki bi organu narekovala, da pri tožnikovih parcelah zagotavlja katastrske kulture, ki jih za njegove parcele navaja Odlok/84. Vendar na podlagi 41. člena Odloka o TRŠ Odlok/84 ni več v veljavi, Odlok o TRŠ pa za tožnika ugodnih katastrskih kultur ne ponavlja, poudarja pa ohranjanje zelenih površin v obstoječem razmerju. Organ prve stopnje pa je (stran 4) ugotovil, na podlagi ortofoto posnetkov, da se je na Drenikovem vrhu gozdnatost v zadnjih letih zmanjšala, torej je tudi Odlok o TRŠ podlaga za previdno dodeljevanje dovoljenj za krčitev gozda.

13. V zvezi z opredelitvijo tožnikovih parcel kot gozd oziroma deloma gozd, tožnik opozarja na napačno uporabo 2. člena ZG in povzema prvo in drugo alinejo tega člena. Ugotoviti je, da tožnik določbo napačno razume, ker besedo "zemljišče" iz obeh alinej enači s parcelo. Območje gozda (zemljišče, ki je gozd oziroma zemljišče v zaraščanju) se določa na podlagi dejanske rabe zemljišč, po kriterijih, ki izhajajo iz ZG, ne ločeno po posameznih parcelah oziroma na meje parcel, zato je lahko ena parcela deloma gozdna, deloma ima drugo dejansko rabo. Površina 0,25 ha iz prve alineje se torej ne nanaša na eno parcelo, temveč na obseg zemljišča, ki se ga določi kot gozd in je lahko tudi na več parcelah. Tožnik se torej napačno sklicuje na izračun, ki ga opravi na podlagi ortofoto posnetka svojih parcel z upoštevanjem kriterija 0,25 ha iz prve alineje 2. člena ZG.

14. Tožnik je zahteval krčitev gozda za kmetijske namene, za kar bi moral pridobiti dovoljenje zavoda (četrti odstavek 21. člena ZG), zavod pa izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka z odločbo, če ugotovi, da je krčitev v skladu s prostorskim aktom, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd oziroma gozdno zemljišče (peti odstavek). Po šestem odstavku 21. člena ZG se ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko izda dovoljenje tudi za krčitev gozda oziroma gozdnega zemljišča, čeprav taka krčitev ni predvidena s prostorskim aktom, vendar samo, če površina gozda oziroma gozdnega zemljišča, na katerem naj bi se izvedla krčitev, ne presega 0,5 ha in če taka krčitev ni v gozdu, ki je v skladu s tem zakonom opredeljen kot varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom. Organ je glede na GGN GGE Ljubljana pravilno upošteval, da tožnik na parcelah v predlaganem obsegu, predlaga krčitev gozda. Poseg na parcelah 31 in 32 k.o. ... (v obsegu 0,03 ha in 0,05 ha) je zavrnil, ker gre za gozd s posebnim namenom. Parceli 31 in 32 -del k.o. ... sta v območju gozdov s posebnim namenom (seznam parcel je zajet v 3. členu Odloka o razglasitvi gozdov s posebnim namenom). Tožnik v zvezi s tem neutemeljeno ugovarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj ju organ šteje za gozd s posebnim namenom.

15. Organ pa ugotavlja še, da krčitev ni možna tudi po prostorskem aktu, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd, ki je predmet tožnikove zahteve za krčitev. Ugotavlja, da se območje obravnave nahaja v zavarovanem območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki ga ureja Odlok o TRŠ. Sklicuje se na 3. člen Odloka o TRŠ, ki zajema razvojne cilje krajinskega parka, ki so ohranjanje zelenih površin v obstoječem razmerju struktur in povečevanje tistih struktur, ki omogočajo prebivalcem MOL kakovostno bivanje in preživljanje prostega časa v naravi, usmerjeno obiskovanje v rekreacijske, športne, kulturne, turistične, izobraževalne in znanstvene namene ter spoznavanje in doživljanje narave in 10. člen, ki določa, da v krajinskem parku med drugim ni dovoljeno: - izvajati posegov dejavnosti in ravnanj, ki bi lahko poslabšala hidrološke, geomorfološke in ekološke razmere na območju krajinskega parka in vplivala na poslabšanje ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov; - sekati, razen v skladu z gozdnogospodarskim načrtom, lomiti ali kako drugače nasilno uničevati ali poškodovati dreves in grmovnih rastlin; - izkoriščati gozda na način, da se razvrednoti njegova ekološka in socialna funkcija.

16. Odlok o TRŠ torej v zvezi z dovoljenostjo sekanja napotuje na GGN GGE Ljubljana, daje pa zavodu, ko odloča o zahtevkih za poseg, usmeritve, ki jih je dolžan upoštevati. Po GGN GGE Ljubljana so obravnavani gozdovi uvrščeni v ureditveni enoti 58SS1 (parcele v k.o. ...) in 58VC4B (parcele v k.o. ...), v gozdnogospodarski razred Primestni gozdovi na kislih bukovih rastiščih, lokacija pa v funkcionalno enoto z oznako 0485, kjer so na prvi stopnji poudarjene funkcije gozda "klimatska, rekreacijska, higiensko-zdravstvena, estetska, pridobivanje drugih gozdnih dobrin, ki določajo način gospodarjenja, na drugi stopnji pa še: ohranjanje biotske raznovrstnosti, varovanje naravnih vrednot, varovanje kulturne dediščine, ki pomembno vpliva na gospodarjenje. Sodišče soglaša z razlogi organa, da bi predlagana krčitev vplivala na rekreacijsko in estetsko funkcijo, klimatsko in higiensko-zdravstveno funkcijo, na način kot jo je organ obrazložil, vse navedeno pa je utemeljena podlaga, da je predlagano krčitev zavrnil (upoštevajoč usmeritve iz GGN GGE Ljubljana). Tožnik ugovarja, da bi moral organ določno navesti ali bi sečnja bistveno ogrozila, vplivala na funkcije preostalega gozda, ki bo ostal po posegu. Sodišče z ugovorom ne soglaša. Organ je obrazložil vpliv krčitve na posamezne funkcije gozda, navedel tudi v čem vidi ogrozujoče posledice, sodišče pa z njim soglaša, da pri predvidevanju posledic ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na te funkcije, temveč zadostuje že možnost pričakovanja ogrožanja teh funkcij, skratka upoštevanje načela previdnosti. Tožnik se sklicuje, da zahteva posek manjšega števila dreves, poudarja parcelo 1545, da tako število dreves ne more vplivati na klimo, rekreacijo, vendar sodišče tako oblikovanega ugovora ne more sprejeti kot razloga za napačno presojo organa glede vpliva poseka na funkcije gozda. Ob lastniški razdrobljenosti parcel na območju Odloka TRŠ in zahtevkih za poseg v obsegu kot predlaga tožnik, bi ob neupoštevanju načela previdnosti pri ogrožanju funkcij gozda lahko prišlo do resne ogroženosti funkcij gozda tega območja, ki jih lahko zagotavlja le gozd kot celota oziroma širše območje. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na 8. člena Odloka kot podlago za svoj zahtevek, ki se nanaša na krčitev gozda, v smislu, da je ta dovoljena kolikor se ohranja ravnovesje med naravnimi procesi in delovanjem človeka, ter da iz te določbe izhaja, da je na organu dokazno breme, da bi bilo naravno ravnovesje porušeno, kolikor bi zahtevku tožnika ugodil. Ob uporabi načela previdnosti organu naravnega ravnovesja oziroma neravnovesja ni treba ugotavljati, lahko ga le predvideva. Pri tem je poudariti, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožniku bila izdana odločba o odobritvi poseka izbranih dreves št. 3408-04-2462-a014/20-1 z dne 17. 1. 2020, za posek dreves na parceli 1545 (redčenje gozda).

17. Tožnik nadalje ugovarja, da je podal obširne pripombe na mnenje zavoda (Zavoda RS za varstvo narave z dne 25. 10. 2019), do katerih se prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil ter navedb v mnenju ni preveril na terenu. Iz mnenja povzema navedbo, da bi krčitev lahko povzročila spremembo v kvaliteti in količini vode, ni pa nujno. Sodišče ugovoru ne sledi, saj je tožnik spregledal, da je organ v obrazložitvi navedel, da se iz strokovnega mnenja izloči ugotovitve glede povzročanja erozije, saj na obravnavanem območju funkcija varovanja gozdnih zemljišč in sestojev ter hidrološka funkcija, ki sta povezani z erozijskimi procesi, nista poudarjeni.

18. Nerelevantno v zadevi je, glede na ugotovljeno rabo spornega zemljišča, ki je gozd, da se organ ni opredelil do kulturno varstvenega soglasja z dne 23. 9. 2019, iz katerega izhaja, da je nekdanja gostilna na Drenikovem vrhu imela pripadajoče obdelovalne površine – travnike, pašnike, sadovnjake in gozd.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

20. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.