Jedro

Dolžnik je v ugovoru navedel dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi (ugovarjal je, da delo, katerega plačilo izterjuje upnik, ni bilo opravljeno); ker za takšne trditve po sami naravi stvari ne more predložiti dokazil, je izpolnil zahteve, ki jih za ugovor postavlja 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 99/07926 z dne 13.12.1999 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o upnikovem zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da ni v njegovi pristojnosti ugotavljati, ali je bilo delo študentke opravljeno ali ne. Ko delodajalec vrne podpisano in žigosano napotnico, s tem potrjuje, da je bilo delo opravljeno, zato je dolžan plačati. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik v celoti, pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi. V ugovoru je navedel, da je bila napotnica izdana vnaprej, študentka K. C. pa svojega dela sploh ni opravila, zato dolžnik ni dolžan plačati ničesar. V kolikor upnik vztraja, da je bila storitev opravljena, naj to tudi dokaže. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 2. odst. 53. čl. določa, da mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti, to je navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze za tako zatrjevana dejstva. Poleg ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. odst. 55. čl. ZIZ, lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine uveljavlja tudi ugovorne razloge, ki bi - če bi se izkazali za resnične - pripeljali do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi. Dolžnik v ugovoru zatrjuje, da delo ni bilo opravljeno (t.i. negativno dejstvo). Tega dejstva dolžnik že po sami naravi stvari ne more dokazati, pač pa sme in mora upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstoji (torej, da je delo bilo opravljeno). Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih dejanskih navedb, temveč presoja samo, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. Resničnost v ugovoru zatrjevanih dejstev bo presojalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), to je pravdno sodišče, ki bo po izvedenem dokaznem postopku odločalo o utemeljenosti dolžnikovih oz. toženčevih ter upnikovih oz. tožnikovih ugovorov in zahtevkov po temelju in višini. Dolžnik je v ugovoru izpolnil zahteve, ki jih za ugovor postavlja 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba. Upnik v pritožbi izpodbija utemeljenost dolžnikovih dejanskih trditev, česar pa izvršilno sodišče pri obravnavanju ugovora ne presoja, saj je to v pristojnosti pravdnega sodišča, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je upnikovo pritožbo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.