Jedro

Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo zaključke sodišča prve stopnje v oprostilnem delu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ob preizkusu obtožnega predloga ob njegovi vložitvi ni ugotovilo, da dejanje, kot je opisano, in se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje, ker opis v obtožnem predlogu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot je povzet tudi v izrek sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, ampak je to ugotovilo šele potem, ko je izvedlo dokazni postopek, v katerem je razčiščevalo dejansko stanje v zvezi z orodjem, ki bi naj bilo last oškodovanca, in sicer z zaslišanjem obdolženca, oškodovanca in prič ter v smeri, ali obdolženec resnično noče oškodovancu vrniti različnega ključavničarskega orodja (po spisku orodja), ali je orodje last oškodovanca M.V.; ali je bilo obdolžencu dano na posojo; kot tudi za kakšno orodje gre; v kakšnem stanju je to orodje, kot tudi v manjšem obsegu o njegovi vrednosti. Po tako opravljenem dokaznem postopku pa sodišče prve stopnje izvedenih dokazov v tej smeri ni ocenilo in se do kaznivosti za to dejanje ni opredelilo. Do tega vprašanja bi se po mnenju pritožbenega sodišča lahko opredelilo šele, ko bi se opredelilo do dejanskih vprašanj oziroma dejanskih zaključkov

Izrek

Na pritožbo zagovornika obdolženca E.Š. in ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca E.Š. pod točko A spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazni en mesec zapora in tri mesece zapora, nato pa mu na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in pod posebnim pogojem, da oškodovancu M.V. v roku šest mesecev plača znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 2.710,00 EUR. V primeru, če obdolženec ne izpolni posebnega pogoja, se lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojna obsodba in kazen izreče. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan oškodovancu M.V. plačati znesek 2.710,00 EUR v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje je obdolžencu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca in izdatke in nagrado njegove pooblaščenke, na podlagi 94. člena ZKP pa tudi plačilo stroškov vročanja, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi ter plačilo sodne takse. Pod točko B prvostopnega izreka pa je sodišče prve stopnje obdolženca E.Š. na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca M.V. s premoženjskopravnim zahtevkom glede vračila orodja ali plačila 5.000,00 EUR napotilo na pot civilne pravde. O stroških tega dela postopka je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in obdolženca oprosti vseh očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik obdolženca je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno. Pritožbenemu sodišču je še predlagal, da ga obvesti o seji njegovega senata.

- okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 spremeni tako, da obdolženega E.Š. spozna za krivega citiranega kaznivega dejanja in mu izreče pogojno kazen, v kateri mu določi kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu M.V. vrne orodje, kot to izhaja iz oškodovančevega spiska, oziroma podredno, da sodbo v oprostilnem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče strank o seji svojega senata na podlagi določbe 445. člena ZKP ni obvestilo, ker predsednik senata ali senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Obdolženčev zagovornik pa predloga tudi ni obrazložil. 4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba obdolženčevega zagovornika utemeljena; ob uradnem preizkusu pritožbe okrožne državne tožilke pa, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti v celoti.

- K pritožbi okrožne državne tožilke:

5. Okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, z očitkom sodišču prve stopnje, da ni uporabilo kazensko materialne določbe, ki bi jo moralo uporabiti. Povezuje ga s pritožbenim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe ni uporabilo določb tega zakona, oziroma je le te uporabilo nepravilno. Prvo navedeno kršitev kazenskega zakona pritožba ugotavlja v napačnem zaključku sodišča prve stopnje, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, ni kaznivo dejanje. Drugo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pa ugotavlja kot posledico nepravilne uporabe določb 437. člena ZKP, saj je na podlagi okoliščin, ki jih je upoštevalo ob predhodnem preizkusu obtožnega akta in zavzelo stališče, da je obtožni predlog primeren za obravnavo, nato pa po poteku celotnega dokaznega postopka, v okviru katerega se takšna konkretizacija kaznivega dejanja nikoli ni izkazala za sporno ali nezadostno in na podlagi okoliščin, ki se v bistvenem niso spremenile, svojo odločitev spremenilo in zavzelo stališče, da takšen opis dejanja, ki je od vložitve obtožbe dalje ostal nespremenjen, ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje obdolženca neupravičeno oprostilo obtožbe, pri tem pa je takšna kršitev tudi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

6. Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo zaključke sodišča prve stopnje v oprostilnem delu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ob preizkusu obtožnega predloga ob njegovi vložitvi ni ugotovilo, da dejanje, kot je opisano, in se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje, ker opis v obtožnem predlogu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot je povzet tudi v izrek sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, ampak je to ugotovilo šele potem, ko je izvedlo dokazni postopek, v katerem je razčiščevalo dejansko stanje v zvezi z orodjem, ki bi naj bilo last oškodovanca, in sicer z zaslišanjem obdolženca, oškodovanca in prič ter v smeri, ali obdolženec resnično noče oškodovancu vrniti različnega ključavničarskega orodja (po spisku orodja), ali je orodje last oškodovanca M.V.; ali je bilo obdolžencu dano na posojo; kot tudi za kakšno orodje gre; v kakšnem stanju je to orodje, kot tudi v manjšem obsegu o njegovi vrednosti. Po tako opravljenem dokaznem postopku pa sodišče prve stopnje izvedenih dokazov v tej smeri ni ocenilo in se do kaznivosti za to dejanje ni opredelilo. Do tega vprašanja bi se po mnenju pritožbenega sodišča lahko opredelilo šele, ko bi se opredelilo do dejanskih vprašanj oziroma dejanskih zaključkov, ki so opisani zgoraj. Pritožba okrožne državne tožilke ima zato prav, ko zatrjuje, da je bil dokazni postopek v prej opisani smeri opravljen zaman. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tej smeri razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokazni postopek in se do navedenih dokazov opredeliti. Okrožna državna tožilka pa bo morala opis kaznivega dejanja dopolniti tako, da bo v opisu zajeto tudi orodje, saj se sedaj le sklicuje na spisek orodja. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v zvezi s tem orodjem obtožba tudi ne bo prekoračena, v kolikor bo tožilka ta spisek orodja torej vnesla v opis kaznivega dejanja.

- K pritožbi zagovornika obdolženca:

7. Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Drugih kršitev, razen tiste, ki je že opisana v točki 6 tega sklepa in na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega, čeprav mu krivda ni bila dokazana, in ko je sodišče prve stopnje v celoti verjelo oškodovancu, čeprav so njegove izpovedbe različne in zato nezanesljive.

8. Pač pa pritožba utemeljeno graja pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki A izreka izpodbijane sodbe. Le to namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča doslej še ni bilo tako zanesljivo ugotovljeno, da ne bi bilo nobenih pomislekov glede pravilnosti prvostopnega obsodilnega izreka, oziroma je ta vsaj preuranjen, dokler dejansko stanje ne bo bolje razjasnjeno. To pa zahteva dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo vseh možnih dokazov, ki so odločilnega pomena za pravilno razsojo in njihovo ponovno skrbno oceno.

9. Sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da obdolženec ni ravnal v skladu s 7. členom Pogodbe o zaposlitvi in oškodovancu M.V., ki je bil pri njem zaposlen, ni izplačal plače za opravljeno delo ter da je oškodovanca spravil v zmoto, da mu bo za vse opravljeno delo za njegov poslovni subjekt S., E.Š. s.p., plačal, zaradi česar je oškodovanec zanj pripravil projekt in uredil delo v Belgiji za A., česar pa obdolženec ni storil. 10. Pritožba navedene dokazne zaključke sodišča prve stopnje utemeljeno graja. Kot prvo pravilno nakazuje, da iz spisovnih podatkov pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je oškodovanec ni podpisal, saj če bi jo imel podpisano bi jo sodišču tudi predložil. - Obdolženec je v zvezi z oškodovančevo kratko zaposlitvijo predložil Rek obrazce, iz dopisa FURS-a pa tudi izhaja, da so bili plačani vsi prispevki s strani delodajalca.

- Sodišče ne bi smelo šteti za dokazano, da je oškodovanec delal za 14,00 EUR na uro, saj tega ne zatrjuje niti sam, ko je povedal, da je urno plačilo znašalo med 11,00 in 14,00 EUR.

- Glede plačila plače oškodovancu na roke je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da oškodovanec ni imel odprtega računa na katerega bi mu obdolženec plačal plačo, zaradi česar bo obdolženčev zagovor, da je oškodovancu plačo izplačal na roke, potrebno ponovno oceniti.

- V zvezi z delom v Belgiji obdolženec zatrjuje, da je oškodovanec samo uredil kontakt, vse ostalo pa je naredil obdolženec sam.

- Obdolženec zatrjuje, da se nikoli ni dogovoril z oškodovancem za plačilo nekakšne provizije za neko delo, ki sploh ni bilo opravljeno, še najmanj pa za delo, ki bi bilo ocenjeno na 1.800,00 EUR. O tem delu tudi ne obstaja nobena pisna pogodba.

- Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da iz opisa dejanja pod točko II krivdoreka izhaja, da bi naj oškodovanec za obdolženca pripravil projekt za njegov poslovni objekt, vendar pa sodišče prve stopnje te okoliščine ni raziskalo, kot tudi ne, katere so tiste listine v "modrem fasciklu", ki ga je kot dokaz predložil sodišču oškodovanec in ki bi dokazovale obdolženčevo krivdo za storitev obeh opisanih kaznivih dejanj pod točko I in II krivdoreka.

- Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo niti izvajalo kakšnih dokazov v zvezi z oškodovančevimi zatrjevanji, da je obdolžencu uredil delo v Revozu v Novem mestu, zaradi česar bi oškodovančevo zatrjevanje v tej smeri moralo sodišče prve stopnje bolj kritično presoditi.

- Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbo priče M.P., da je bil oškodovanec v družbi M. v Slovenski Bistrici vse do leta 2014, zaradi česar nove oziroma dodatne pogodbe o zaposlitvi z obdolžencem ne bi mogel skleniti. To okoliščino bo moralo tudi sicer sodišče prve stopnje natančneje raziskati.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V njem bo sodišče prve stopnje razjasnilo navedena vprašanja, po potrebi izvedlo še dokaze v zvezi z že predloženimi dokazi oškodovanca, ki se nahajajo v modrem fasciklu in so deloma v slovenskem deloma pa v tujem jeziku, nato pa bo po skrbni oceni vseh izvedenih dokazov o zadevi vnovič odločilo.

12. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.