Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne gre za zastaranje tožbenega zahtevka, ker pritožniku škoda še vedno nastaja, saj tožnik odškodnino vtožuje izrecno za škodo, nastalo v obdobju od 1.4.1991 do 31.12.1993 oziroma v letu 1995 in je zahtevek zastaral absolutno. Tožnik torej ni vtoževal izgubljenega dobička nastalega kot posledico prodaje lokala v letu 1995. Zato se izkažejo zatrjevanja pritožnika da mu škoda še vedno nastaja, za nerelevantna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 13.563,07 EUR (prej 3.250.254,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki v roku 15 dni 1.179,82 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov. V obrazložitev svoje odločitve je zapisalo, da je glede na podani ugovor zastaranja, ob predhodni ugotovitvi, da gre v konkretnem primeru za vtoževano odškodninsko terjatev, ugotovilo, da je nastopilo absolutno zastaranje odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka namreč vtožuje odškodnino za škodo, ki jo predstavlja izgubljen dobiček za obdobje od 1. 4. 1991 do 31. 12. 1993 oziroma za škodo, ki jo predstavlja zmanjšanje premoženja na račun zmanjšane kupnine ob prodaji lokala v letu 1995 na račun zaostalih davčnih terjatev, tožbo pa je vložila leta 2001. Tožeča stranka je takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala zaradi kršitve zakonskih predpisov, predpisov o postopku in zaradi neugotovljenega dejanskega stanja ter v pravočasni pritožbi zatrjevala, da ne gre za zastaranje, ker ji škoda še vedno nastaja, saj ne more z gostinskim lokalom obratovati. G. l. v L. je bil njena last in ji je donašal dohodek. Zaradi napačno obračunane električne energije s strani tožene stranke in zaradi njenih groženj o izklopu elektrike, si je pritožnik moral nujno sposoditi denar, čeprav jim je vseskozi govoril, da je njihov račun za plačilo porabljene elektrike povsem zmoten, ker se toliko elektrike v tako kratkem času ne da porabiti. Zaradi izposoje denarja tožnik ni mogel poravnavati davkov in prispevkov, zato mu je Davčna uprava Žalec v letu 1994 izdala odločbo in ga terjala za plačilo 2,250.254,00 SIT. Ker tega ni mogel plačati, je bil prisiljen v prodajo lokala, od te prodaje pa mu ni ostalo nič denarja in se je tako znašel brez osnovnega dohodka in strehe nad glavo. Tako mu škoda še vedno nastaja, ker bi lahko z dohodkom iz gostinske dejavnosti imel vsaj toliko, kot znaša povprečna slovenska plača in zastaranje ni podano. Višje sodišče prosi, da kot prvo vzame v obzir dejstvo, da je bil zaradi groženj po odklopu elektrike prisiljen najeti kredit in da najde predpis, ki ga bo ščitil. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi, ker ne gre za zastaranje ter zato, ker ga sodišče na prvi stopnji ni hotelo poslušati in je dejansko stanje drugačno, kot je to navedlo sodišče. Zaradi tega, ker ni pravilno ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče napačno zapisalo obrazložitev in tudi napačno odločilo, zato je bil kršen zakon o procesnih pravicah.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zavračala pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, sodišče je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Še enkrat je poudarila, da tožeča stranka vtožuje škodo, ki jo predstavlja izgubljen dobiček za obdobje od 1. 4. 1991 do 31. 12. 1993 (oziroma ob prodaji lokala v letu 1995) in da je bila tožba vložena v letu 2001. Prav tako opozarja na kupoprodajno pogodbo, ki datira na datum 26. 4. 1995 in ki bi naj po svoji vsebini predstavljala zaključek vseh posledic in škode povzročene s strani tožene stranke. Tako je tudi iz tega vidika jasno, da je tožeča stranka najkasneje leta 1995 vedela za škodo in za tistega, ki ji jo je povzročil, in je tako njen zahtevek relativno in absolutno zastaran. Priglasila je stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že na začetku obrazložitve te sodbe poudarilo, da je bil nosilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka njegovo zastaranje. Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja v povezavi z določbo 1060 člena Obligacijskega zakonika) v 198. členu določa, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. 376. člen ZOR pa določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

Objektivni zastaralni rok petih let prične teči, ko škoda nastane. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo predstavlja izgubljen dobiček za obdobje od 1. 4. 1991 do 31. 12. 1993 oziroma za škodo, ki jo predstavlja zmanjšanje premoženja na račun zmanjšane kupnine ob prodaji lokala v letu 1995 na račun zapadlosti zaostalih davčnih terjatev. Tožbo je tožnik vložil dne 9. 5. 2001. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne gre za zastaranje tožbenega zahtevka, ker pritožniku škoda še vedno nastaja, saj tožnik odškodnino vtožuje izrecno za škodo, nastalo v obdobju od 1. 4. 1991 do 31. 12. 1993 oziroma v letu 1995, in je zahtevek zastaral absolutno, ker je od nastanka zatrjevane škode do vložitve tožbe že preteklo več kot pet let. Tožnik torej ni vtoževal izgubljenega dobička, nastalega kot posledico prodaje lokala v letu 1995, zato se izkažejo zatrjevanja pritožnika, da mu škoda še vedno nastaja, za nerelevantna. Zgolj zaradi razjasnitve pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod (sukcesivno nastajajočih enakovrstnih terjatev), pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode, ki pretrga zastaranje (enako tudi sodba II Ips 333/2005).

Ker pa je tožnik iztoževal tudi škodo, nastalo ob prodaji svojega L., katere vzrok so bile neplačane davčne obveznosti, kot posledica najetega posojila za plačilo napačno obračunane električne energije, je potrebno upoštevati tudi čas nastanka te škode. Kot izhaja iz prvostopne sodbe, je tožnik prodal lokal v letu 1995 in je tako odškodninski zahtevek tudi iz tega naslova, ne glede na to, kdaj je tožnik izvedel za škodo in za povzročitelja, že absolutno zastaral, saj je bila tožba vložena šele v letu 2001. Zato je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka zaradi izteka tako subjektivnega triletnega, kot objektivnega petletnega roka pred vložitvijo tožbe.

Ob poudarjenem nosilnem razlogu za zavrnitev odškodninskega zahtevka se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s trditvami o nujnosti izposoje denarja zaradi groženj s strani tožene stranke, o njegovih davčnih obveznostih in vračevanju kredita in o zmotnem računu za plačilo porabljene elektrike. Na tem mestu zgolj pojasnjuje, da je zaradi utemeljenega ugovora zastaranja tožbenega zahtevka, tožnik izgubil varstvo svoje pravice, v tem primeru pravice do povrnitve škode. Zato navajanja v pritožbi, s katerimi tožnik utemeljuje to svojo pravico, niso pravno pomembna oziroma za odločitev sodišča druge stopnje niso odločilnega pomena.

Prav tako sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje tožnika ni hotelo poslušati. Pritožnik ne pove, v čem je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega, poleg tega, pa je sodišče presojalo ugovor zastaranja glede na tožnikove trditve (trditveno podlago), ki jih je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe (stran ...), tožnik zaslišan kot stranka tudi potrdil. Relevantno dejansko stanje za presojo ugovora zastaranja je namreč dan nastanka škode (oziroma vednost oškodovanca za obseg škode in za povzročitelja). Škoda pa je tožniku, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kar pritožbeno ni bilo izpodbijano, nastala že pred več kot petimi leti od dneva vložitve tožbe.

Pritožbeno sodišče je hkrati z obravnavanjem tožnikove pritožbe v obsegu obravnavanih pritožbenih navedb po uradni dolžnosti opravilo še preizkus v skladu z II. odst. 350. čl. ZPP, v okviru katerega pa ni ugotovilo pomanjkljivosti izpodbijane sodbe.

Ker je bila pritožba tožeče stranke v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče po 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, tožena stranka pa ni upravičena do povračila svojih stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in tako priglašeni stroški ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.