Jedro

Določba 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, ne pomeni samo, da mora biti kršitev navedena, temveč tudi obrazložena, pri uveljavljanju kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in zakonitostjo sodne odločbe.

"Neustrezno" izrečena kazen glede na težo kaznivega dejanja in ostale posledice ne more biti predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega J.P. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine na posebno predrzen način po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu izreklo kazen eno leto zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.4.2003 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka sta obe sodišči obsojenca oprostili.

Dne 15.7.2003 so zagovorniki obsojenca zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena in drugih kršitev določb postopka (razlogi iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da obe izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovorniki v zahtevi namreč vsebinsko uveljavljajo razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, od zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena pa je natančneje v zahtevi obrazložena le uveljavljana kršitev 8. točke, saj naj bi se sodba opirala na dokaz, na katerega se ne bi smela opirati. V čem naj bi bila nezakonitost opravljene prepoznave in katere določbe kazenskega postopka naj bi bile pri tem kršene, pa zahteva natančneje ne obrazloži. Ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s prepoznavo pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Prav tako pa ne more biti podlaga za spremembo pravnomočne sodbe tudi zatrjevana neprimernost sankcije (ob tem ko se ne navaja, da naj bi pri tem šlo za kršitev kazenskega zakona) in le ob zatrjevani "nepravičnosti".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb kazenskega zakona vidijo vložniki zahteve v tem, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni pravilno pravno opredeljeno, in sicer kot kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ, temveč je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Vrednost stvari je namreč bistveni element očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar sodišče ne more zgolj predvidevati in tako odločiti obseg storilčevega naklepa. V konkretni kazenski zadevi storilec ni mogel pričakovati ob množici načrtov, ki so moleli iz torbice, da se v njej nahaja denarnica (ki je v torbici tudi ni bilo).

Kršitev določbe iz 4. točke 1. odstavka 372. člena ZKP je podana tedaj, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, pri čemer pa je sodišče vezano na opis dejanja v obtožbi. Kršitev bo tako podana v primeru, ko sodišče ob določenem opisu dejanje napačno pravno opredeli (kvalificira).

V konkretni kazenski zadevi opis tako v abstraktnem kot v konkretnem delu izreka ustreza kvalifikaciji. Zato nestrinjanje zagovornikov s takšno pravno opredelitvijo ne pomeni očitanja kršitve materialnega zakona (4. točka 1. odstavka 372. člena ZKP), temveč le nestrinjanje z ugotovljenimi dejanskimi zaključki sodišča. Razloge, zakaj je sodišče ocenilo, da obsojenec ni ravnal s t.i. "malotnim namenom", pa vsebuje tako prvostopenjskega sodba (drugi odstavek na strani 5) kot sodba pritožbenega sodišča (tretji odstavek na strani 3). Navedbe zagovornikov v zahtevi pa niso takšne narave, da bi vnesle precejšen dvom o resničnosti dejstev, ugotovljenih v zvezi s to okoliščino v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Kršitev določb ZKP, ki naj bi jih sodišče zagrešilo v zvezi z opravljeno prepoznavo, zagovorniki ne obrazložijo, zato zahteva v tem delu prav tako ne more biti uspešna. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, kar pomeni ne samo, da mora biti kršitev navedena, temveč tudi obrazložena, pri uveljavljanju kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), pa mora biti obrazložena tudi vzročna zveza med kršitvijo določb ZKP in zakonitostjo sodne odločbe. Izraženi dvomi, ali so bile osebe, ki so sodelovale pri prepoznavi, podobne obsojencu in razmišljanja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi v prepoznavi sodeloval poleg obsojenca še M.J. (oseba, katere fotografijo je priča na policiji poleg obsojenčeve izločila kot možnega storilca), pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče pa nadalje ugotavlja, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi pri izrekanju kazni ni kršilo zakona.

"Neustrezno" izrečena kazen glede na težo kaznivega dejanja in ostale posledice ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 1. odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona oziroma kršitve določb Zakona o kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.