Jedro

Tožnica kot lastnica zemljišča zgolj zaradi dejstva, da se na njeno zemljišče z investitorjeve nepremičnine steka meteorna voda, če tako stekanje ni zajeto v vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma v PGD, ne more doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo odpravil odločbo Upravne enote Žalec št. 351-306/2013-37 z dne 10. 4. 2014, s sklepom pa zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-306/2013-6 z dne 11. 6. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica predlagala obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski upravni organ je njen predlog zavrnil, drugostopenjski organ pa je v pritožbenem postopku ugotovil, da je takšna odločitev nepravilna, ker upravni organ ni pravilno presodil, ali je predlog podala upravičena oseba. Zato je prvostopenjsko odločbo odpravil in tožničin predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. Svojo odločitev je oprl na ugotovitev, da je v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) ureditev padavinske in fekalne kanalizacije predvidena tako, da po presoji pritožbenega organa ne more vplivati na tožničino lastnino, tožnica pa naj tudi ne bi uspela dokazati, da je zatrjevana neustrezna ureditev odpadnih voda posledica izvedbe obravnavanega gradbenega posega na parc. št. 68/12 in 68/3, obe k. o. ...

Tožnica zoper navedeno odločitev vlaga tožbo v kateri navaja več podatkov o svojih vlogah in o odločitvah upravnih organov, izdanih v zvezi z investitorjevo gradnjo, ki ji nasprotuje. Navaja, da so uradne osebe upravnih organov prve in druge stopnje ter investitor pri izdaji odločbe z dne 11. 6. 2013 storili kaznivi dejanji iz 251. in 257. člena Kazenskega zakonika. Meni, da ima pravni interes za sodelovanje v postopku, ker je soseda, ker ji je bil položaj stranke priznan tudi v odločbi št. 35102-153/2004-87 z dne 20. 4. 2010 oz. 30. 3. 2010 in ker je v vlogah z dne 27. 3. 2014, 25. 4. 2014 in 9. 6. 2014 „slikovno utemeljila“, da voda iz objekta na parc. št. 68/15 brez njenega soglasja teče na njeno parcelo po t. i. meteorni kanalizaciji, ki naj bi bila nelegalno zgrajena leta 1997. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločitev odpravi, prav tako odločitev prvostopenjskega upravnega organa, investitorju pa naloži, naj na upravno enoto vloži „pošteno“ vlogo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z drugostopenjsko odločitvijo o zavrženju predloga za obnovo postopka, saj meni, da tožnica – tudi iz razlogov drugostopenjske odločbe, s katerimi se sodišče soglaša (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) – ni upravičena predlagateljica obnove postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, zaradi česar je bil njen predlog pravilno zavržen na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Glede na tožbene navedbe dodaja: V skladu z 9. točko 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. O bnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato mora predlagatelj v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina ni verjetno izkazana, organ s sklepom predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). To pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka, in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Iz navedenih določb izhaja, da je za udeležbo v konkretnem postopku kot pravno pomembna priznana le osebna korist, ki je utemeljena v materialnem predpisu, s čimer postane tudi pravna korist. Materialni predpis je torej tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Glede na navedeno ima položaj stranskega udeleženca v postopku oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, pa tudi tista, glede katere iz predpisa izhaja, da ima v konkretni upravni zadevi kakšno pravico ali pravni interes. Povedano drugače: za udeležbo v postopku ne zadostuje vsakršna pravna korist, ampak le tista, ki jo je v konkretnem upravnem postopku sploh mogoče varovati.

Sodišče zato soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, da se pravni interes za udeležbo v postopku presoja glede na okoliščine konkretnega primera, kar pomeni, da je neutemeljeno tožničino sklicevanje na priznanje položaja stranske udeleženke tožnici v drugem upravnem postopku.

Iz obrazložitve sklepa drugostopenjskega organa izhaja, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v tožničino zahtevo za obnovo postopka, vloženo 16. 7. 2013, da je zahtevala udeležbo v postopku, v katerem je bila izdana odločba o spremembi lokacijskega in gradbenega dovoljenja ter o dovolitvi rekonstrukcije in spremembe namembnosti gospodarskega objekta v enostanovanjsko hišo z nadstreškom. Tožnica je udeležbo v tem postopku zahtevala, ker naj bi bila z načinom odvajanja meteornih voda ogroženo njeno zemljišče. Obnovo postopka je torej predlagala kot lastnica zemljišča, vendar pa, kar v obrazložitvi svoje odločitve navaja toženka, gradbeno dovoljenje oz. projektna dokumentacija, ki je bila podlaga za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja, ne predvideva in ne omogoča zatrjevano odtekanje odpadne vode na tožničino zemljišče. Tožnica tega tudi v tožbi ne zatrjuje.

Trdi sicer, da se površinske vode z investitorjeve nepremičnine stekajo na njeno zemljišče, vendar to dejstvo, tudi če je resnično, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Ta podatek namreč sam po sebi še ne izkazuje tožničinega razmerja do upravne stvari, o kateri je bilo odločeno v postopku za izdajo (spremembe) gradbenega dovoljenja.

Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je predmet odločanja izključno gradnja, kot je opredeljena v PGD, ne glede na stanje v naravi. Morebitna neskladnost PGD in stanja v naravi pa ne more biti predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih kasnejših inšpekcijskih postopkov (kar je tožnici pojasnil tudi upravni organ). To pomeni, da tožnica kot lastnica zemljišča zgolj zaradi dejstva, da se na njeno zemljišče z investitorjeve nepremičnine steka meteorna voda, če tako stekanje ni zajeto v vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma v PGD, ne more doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

V zadevi namreč ni sporno, da tožničino zemljišče leži na SZ strani investitorjeve parc. št. 68/8 k. o. ..., obravnavana gradnja pa se po projektni dokumentaciji priključuje na javno kanalizacijsko omrežje na J delu te parcele, na katerem je predvidena tudi večja ponikovalnica. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v oceno upravnega organa, da odvajanje padavinskih in fekalnih voda ni predvideno tako, da bi te vode odtekale na tožničina zemljišča. Ker tožnica ni niti zatrjevala, da bi v PGD predvideni način odvajanja odpadnih voda lahko posegel v njeno lastninsko pravico na zemljišču (tega, kot je bilo že povedano, niti v tožbi ne zatrjuje), tudi po presoji sodišča ni izkazala, da bi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja lahko uveljavljala izboljšanje svojega pravnega položaja. Sodišče se zato do ostalih tožbenih navedb, ki za to presojo niso relevantne, ni posebej opredelilo, saj ne bi vplivale na odločitev v zadevi.

Tožničino sklicevanje na kaznivi

dejanji , ki naj bi pripeljali do izdaje prvotne odločbe, je povsem nekonkretizirano in ne utemeljuje niti obnovitvenega predloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Poleg tega je ta očitek predstavljal nedovoljeno pritožbeno novoto (tretji odstavek 238. člena ZUP), saj tožnica tega obnovitvenega razloga ni navajala v predlogu za obnovo postopka. Zato se drugostopenjskemu upravnemu organu do teh pritožbenih navedb tudi ni bilo treba opredeliti. Nova dejstva in novi dokazi se namreč lahko upoštevajo kot pritožbeni razlog le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti pred izdajo prvostopenjske odločitve.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.