Jedro

Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.

Tako vložnik kot višje sodišče izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh poskusov kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1 (1. točka izreka) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (2. točka izreka). Za kaznivo dejanje na škodo B. B. mu je določilo kazen 13 let zapora, za kaznivo dejanje na škodo C. C. kazen 12 let zapora in za kaznivo dejanje grožnje pod 2. točko izreka kazen 3 mesece zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen 23 let zapora. Obsojencu je v izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu od 7. 10. 2020 od 8.24 ure dalje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke B. B.; na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbe obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, brez uvodne opredelitve razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožb oziroma podrejeno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pred nov senat ter drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Še v zakonskem roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zagovornik vložil dopolnitev zahteve, v kateri navaja dejstva, ki jih je izvedel po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, v zvezi z izločitvijo predsednice Okrožnega sodišča v Celju. Dodatno je obrazložil še predlog za prenos krajevne pristojnosti za primer razveljavitve pravnomočne sodbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve določb materialnega in procesnega prava ter ustavnih pravic niso podane, v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa vložnik pod pretvezo zatrjevanja kršitve postopkovnih določb uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti ponovno predlaga zavrnitev zahteve, saj meni, da obramba zahteve za izločitev omenjenih sodnic iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ni podala v zakonsko določenem roku, čeprav bi to lahko storila.

4. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovne državne tožilke vročilo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec v izjavi vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil njegov zagovornik. Pri tem opozarja, da je vrhovna državna tožilka odgovor podala po izteku petnajstdnevnega roka, torej prepozno. Poleg tega izpostavlja tri vprašanja, ki kažejo na nezakonito postopanje sodišč prve in druge stopnje, in se po vsebini nanašajo na izločitev predsednice senata ter predsednice sodišča, na vprašanje o izvedljivosti očitanega načina izvršitve ter zavedanje in zanašanje na njegov uspeh, ter na dokazni standard za izrek obsodilne sodbe. Zagovornik v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti vztraja pri navedbah v zahtevi, medtem ko v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke na dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti stališče vrhovne državne tožilke v zvezi z izločitvijo sodnic ocenjuje kot preozko.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je z navajanjem pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Upoštevajoč navedena merila je mogoče v zahtevi prepoznati, da vložnik v zvezi z dejanji iz 1. točke izreka uveljavlja: (i) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP, ker naj obsojenčevo ravnanje (pod 1. točko izreka) ne bi izpolnjevalo biti dveh poskusov kaznivega dejanja umora iz 1. točke 116. člena KZ-1 oziroma ker naj bi opisano ravnanje predstavljalo kvečjemu dva neprimerna poskusa umora; (ii) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP: - ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje sodnice, ki je sodila v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018 ter do dela obsojenčevega zagovora, da ga je zmotil poštar; - ker naj bi sodišče prve stopnje oškodovankino izpoved, da se je obsojenca bala zaradi njegove predvidljivosti, tolmačilo v nasprotju z izvedenimi dokazi in v prid obtožbi; - ker naj se sodišče prve stopnje ne bi ukvarjalo z vprašanjem, kako konfliktnost odnosa med obsojencem in D. D. ter E. E. vpliva na njune izpovedbe in na njun interes v postopku; pri čemer višjemu sodišču očita kršitev 14. v zvezi z 22. členom Ustave, ker na istovrstne pritožbene navedbe ni odgovorilo oziroma se do njih ni opredelilo vsebinsko; (iii) kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, in sicer: - kršitev pravice do nepristranskega sodišča, ker meni, da bi morala biti predsednica senata Barbara Žumer Kunc izločena iz sojenja v zadevi, predsednica sodišča Petra Giacomelli pa iz odločanja o zahtevi za izločitev predsednice senata; - kršitev pravice do nepristranskega sodišča, ki naj bi bila podana zaradi branja sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015 pred izrekom sodbe; - kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za pridobitev zdravniškega izvida psihiatra J. J., zaslišanje psihologa K. K., poligrafsko testiranje obsojenca, pridobitev in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju N 335/2018, zaslišanje sodnice v postopku Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018; s čimer je bilo obsojencu med drugim onemogočeno tudi dokazovanje neverodostojnosti izpovedb D. D. in E. E. glede kaznivega dejanja grožnje; - kršitev pravice do obrambe zaradi opustitve izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, in sicer rekonstrukcije posipanja treh krofov z mešanico prahu tablet Lorsilan in zdrobljenega sladkorja ter pridobitve podatkov o številu prometnih nesreč s smrtnim izidom ter številu prometnih nesreč brez smrtnih žrtev v mestu Celje v določenem časovnem obdobju in postavitev ustreznega izvedenca; - več kršitev določb kazenskega postopka in Ustave, ker naj se višje sodišče ne bi opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z oceno obsojenčevega zagovora, glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanke in prič, nestrinjanja z dokazno oceno izvedencev, nestrinjanja z zaključki glede vožnje oškodovanke, nestrinjanja z zaključki glede iskanja zdravniške pomoči oškodovank ter nestrinjanja z zaključki o namenu in motivu; in - kršitev domneve nedolžnosti ter dokaznega standarda, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, saj naj bi sodišči interpretacijo istih dejstev prilagajali potrebam obrazložitve konkretnega dejstva ali zavrnitvi pritožbenih navedb in tako izhajali iz domneve krivde.

7. V zvezi z dejanjem iz 2. točke izreka vložnik zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), zlasti pravic obrambe. Pri tem se sklicuje na preostale navedbe v zahtevi.

B-2.

**Kazenskopravni očitek**

8. Obsojenec je bil pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje obsojen za dva poskusa kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 na škodo svoje bivše partnerke B. B. ter njune hčerke C. C. Bistvo očitka je v tem, da jima je poskusil vzeti življenje na zahrbten način s tem, ko jima je ponudil krofa, ki ju je sam spekel in v katera je podtaknil lorazepam, ki je benzodiazepin, ki močno vpliva na psihofizične sposobnosti in sposobnost za vožnjo, vedoč, da bi B. B. hčerko nato odpeljala domov z osebnim avtomobilom. Krofa jima je ponudil zato, da bi se B. B. zaradi zmanjšane sposobnosti za varno vožnjo z avtomobilom zaletela in bi obe zaradi nesreče umrli. Obe sta ponujena krofa pojedli in na ta način zaužili količino lorazepama, ki je za obe predstavljal toksični odmerek, B. B. pa se je s hčerko nato s kraja z osebnim vozilom tudi odpeljala. Ker je še pravočasno poiskala zdravniško pomoč in ker pri vožnji z avtomobilom ni prišlo do prometne nesreče, je dejanje proti njegovi volji ostalo pri poskusu.

9. Pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je bil obsojenec spoznan za krivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki ga je storil na škodo E. E., očeta B. B., in sicer po dejanju, opisanem pod 1. točko izreka, z grožnjo, da ne bodo prišli do urgence, ker bo on prej tam in jih bo vse pobil, zaradi česar se je oškodovanec počutil ogroženega in prestrašenega, saj je obsojenec že večkrat grozil, da bo pobil celo njihovo družino.

**Glede kršitev kazenskega zakona (1. točka izreka)**

10. Vložnik glede kaznivih dejanj pod 1. točko krivdoreka zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Četudi vložnik zatrjevane kršitve kazenskega zakona določneje pravno ne opredeli, je v njegovih navedbah mogoče prepoznati uveljavljanje: (i) kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker naj bi sodišča zmotno presodila, da opisano obsojenčevo ravnanje izpolnjuje bit dveh poskusov umora iz 1. točke 116. člena KZ-1; in podredno (ii) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, ker naj bi opisano ravnanje (če že) predstavljalo kvečjemu dve dejanji neprimernega poskusa umora.

Izhajajoč iz lastnih materialnopravnih stališč vložnik sodbama očita (smiselno) tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi vsebovali razlogov o (materialnopravno) odločilnih vprašanjih. Zaradi tesne povezanosti je Vrhovno sodišče te očitke presojalo skupaj.

11. Stališče, da opisano ravnanje ne izpolnjuje biti dveh poskusov umora, vložnik opira prvenstveno na dosledno razlikovanje med prvinami ti. splošnega pojma kaznivega dejanja. Iz navedb je mogoče razbrati, da v obsojenčevem delovanju vložnik ne prepoznava ravnanja, ki bi bilo navzven razpoznavno in v katerem bi bilo mogoče prepoznati začetek izvrševanja kaznivega dejanja umora, stališčem v pravnomočni sodbi pa očita, da se opirajo izključno na ugotovitve o naklepu, ki naj bi ga obsojenec oblikoval. Ta izhodišča, ki jih vložnik prepleta z očitki pomanjkljivih razlogov pravnomočne sodbe, podrobneje razloži in navaja: - da sodišči nista upoštevali meril vzročne zveze med ravnanjem in prepovedano posledico, smrtjo oškodovank (kar je bit očitanih dejanj), in nista oblikovali stališč o posledicah hipotetične prometne nesreče, v kateri bi oškodovanki izgubili življenje; pri tem graja stališča višjega sodišča v 102. in 114. točki obrazložitve in dokazno oceno mnenj izvedencev farmakologije, toksikologije in farmacije; - da zgolj teoretična možnost prometne nesreče v obravnavanem primeru ne zadostuje za izpolnitev biti očitanih dejanj, pač pa naj bi se ob pravilnem materialnopravnem izhodišču zahtevala ugotovitev konkretne in realne nevarnosti za življenje obeh oškodovank (o čemer sodbi nimata razlogov oziroma se opirata na ugotovitve o obsojenčevem naklepu in namenu); - da je višje sodišče napačno razumelo teorijo adekvatne vzročnosti, ker ni izključilo vzročne zveze med zaužitjem lorazepama in smrtjo oškodovank (ki naj bi bila, po stališču vložnika, težko predvidljiva in komaj verjetna posledica); v položaju, v katerem bi smrt s kaznivim dejanjem povzročil drug udeleženec, pa bi prišlo do pretrganja vzročne zveze in za smrt oškodovank obsojenec ne bi odgovarjal; - in končno (podredno), opisano ravnanje naj bi predstavljalo kvečjemu neprimerna poskusa, ker prepovedane posledice na opisani način ni mogoče doseči oziroma zanjo obstaja zgolj teoretična možnost in je torej sredstvo, ki ga je izbral obsojenec, neprimerno.

Vložnik v tem delu ponuja tudi nekatere trditve, ki po svoji vsebini pomenijo izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Med te spadajo navedbe, da sta sodišči brez izvedbe dokaza štela za dokazano možnost, ki je za obsojenca najmanj verjetna, in da sta v njegovo škodo razlagali njegovo ravnanje po odhodu oškodovank iz stanovanja. Brez posebne argumentacije dodaja, da naj bi bila kršena domneva nedolžnosti in načelo _in dubio pro reo_. Vrhovno sodišče se do teh navedb ne more opredeliti, bodisi zato ker niso dovoljene (drugi odstavek 420. člena ZKP), bodisi zato, ker ostajajo presplošne in jih ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. V zvezi s presojo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da so ugotovitve o tem, kakšna je bila vsebina obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, dejanske narave in zato ne morejo biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti (med zadnjimi I Ips 11688/2017 z dne 20. 6. 2022, 17. točka obrazložitve; primeroma tudi I Ips 19056/2013 z dne 3. 7. 2014 in I Ips 53223/2010 z dne 1. 9. 2011). Vložnik tudi ne zatrjuje, da bi sodišča pri ugotavljanju obsojenčeve krivde izhajala iz napačnega razumevanja kazenskega zakona in oblik krivde, upoštevanih pri presoji očitkov poskusov umora na zahrbten način. Zato mora tudi Vrhovno sodišče izhajati iz pravnomočnih ugotovitev nižjih sodišč, da je obsojenec glede oškodovane B. B. oblikoval direktni naklep vzeti ji življenje, glede oškodovane C. C. pa je ravnal z eventualnim naklepom (69. in 70. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki jim višje sodišče pritrjuje v 45. in 122. ter sledečih točkah obrazložitve svoje sodbe). Ugotovitve, da je „vedoč, da bo B. B. hčerko nato odpeljala domov z osebnim avtomobilom, tako pripravljena krofa pa jima je dal z namenom, da bi se B. B. zaradi zmanjšane sposobnosti za varno vožnjo z avtomobilom zaletela in bi obe v posledici prometne nesreče umrli,“ pa razkrivajo, da je ravnal po vnaprej pripravljenem načrtu.

13. Jedro vložnikovih navedb je očitek, da so sodišča svojo odločitev oprla pravzaprav izključno na ugotovitve o obsojenčevem naklepu, prezrla pa naj bi, da se za poskus kaznuje le tisti, ki je naklepno kaznivo dejanje „začel, pa ga ni dokončal“ (prvi odstavek 34. člena KZ-1). V tem je bistvo vložnikovih navedb, s katerimi trdi, da v obsojenčevem ravnanju ni mogoče prepoznati „biti“ poskusov umora na zahrbten način.

V slovenskem pravu je ustaljeno stališče, da ima poskus kaznivega dejanja objektivno in subjektivno stran.1 Na objektivni strani je bistveno, da storilec uresniči vsaj nekatere znake kaznivega dejanja, ne pa tudi prepovedane posledice (kadar gre, kot v tem primeru, za posledična kazniva dejanja), s čimer zavarovano dobrino spravi v nevarnost, jo ogrozi.2 Razlogi za izostanek prepovedane posledice so različni, npr. spremenjena odločitev storilca, nezmožnost izvršitve delikta, ravnanje druge osebe, naključje.3 Na subjektivni strani pa je nujno, da storilec ravna naklepno in da z izvršitvenimi ravnanji navzven izrazi svojo voljo uresničiti prepovedano posledico,4 čemur se morajo pridružiti tudi drugi subjektivni znaki dejanja.5

14. Tem razlagam 34. člena KZ-1 (oziroma starejšega 22. člena KZ6) pritrjuje tudi slovenska (ustavno)sodna presoja. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-758/03-11 z dne 23. 6. 2005 prepoznalo utemeljitev kaznivosti poskusa – kljub izostanku protipravnega stanja - v „zadostni nevarnosti“, ki je „izkazana s tem, da je bila zavarovana pravna dobrina otipljivo (konkretno) ogrožena, ter s tem, da je storilec zavestno in voljno deloval v smeri prepovedane posledice. Visoka stopnja ogroženosti pravne dobrine in storilčeva usmerjenost v poškodbo te dobrine upravičujeta kaznovanje“ (9. točka obrazložitve).

15. Obe sodišči sta ugotavljali: (i) posledice lorazepama na sposobnost oškodovane B. B. sodelovati v javnem cestnem prometu; (ii) trajanje in čas vožnje po tem, ko sta zapustili obsojenčevo stanovanje; in (iii) obnašanje obsojenčeve hčerke, C. C., med vožnjo (59. - 61. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; 96. in 113. - 118. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Ob tem, da sta sodišči izhajali iz pravilnega materialnopravnega razumevanja meril kaznivosti poskusa, in ugotovili, da je bilo življenje obeh oškodovank pri vožnji B. B. pod vplivom lorazepama konkretno ogroženo, je mogoče vložnikovo zatrjevanje nasprotnega (da je tveganje njune smrti oddaljeno, zgolj teoretično) razumeti kvečjemu kot drugačno vrednotenje pravnomočno ugotovljenih dejstev. S tem vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Vendar pa s tem stališčem nižji sodišči (še) nista ponudili odgovora na vložnikova zatrjevanja, da (i) obsojenčevo ravnanje ne vstopa v sfero biti inkriminacije (poskusa umora na zahrbten način), in (ii) da med ogrozitvijo življenj obeh oškodovank in obsojenčevimi ravnanji ni vzročne zveze. Vložnik ima prav, da pri presoji očitkov poskusa kaznivega dejanja ne zadošča ugotovitev naklepa, ki ga storilec izoblikuje. Objektivni vidik kaznivosti poskusa mora tudi po presoji Vrhovnega sodišča imeti vodilno vlogo: če v ravnanju ne prepoznamo izvršitvenega dejanja določenega kaznivega dejanja, ne bo šlo za poskus .7

17. Vprašanje, ali je v očitanem ravnanju mogoče prepoznati začetek kaznivega dejanja umora na zahrbten način, zahteva presojo, ali je mogoče obsojenčevo ravnanje prepoznati kot začetek odvzema življenja na način, ki ustreza merilom zahrbtnega ravnanja. Enako kot pri dejanju uboja je tudi tu naloga sodišč, da skladno z načelom zakonitosti razložijo določbo prvega odstavka 116. člena KZ-1. Ta sodi med ti. enostavne dispozicije, kar prav v primeru poskusa kaznivega dejanja terja posebno previdnost. 18. Vrhovno sodišče je vprašanje, ali določeno ravnanje že vstopa v polje odvzema življenja, že presojalo. V sodbi I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018 je v 13. točki obrazložitve navedlo, da „[o] poskusu kaznivega dejanja govorimo takrat, če ima storilec v naklepu vse sestavine izvršitvenega dejanja in posledico, pa do posledice, ki jo ima storilec v naklepu, zaradi različnih okoliščin, ne pride. Praviloma poskus kaznivega dejanja uboja obsega tudi druga blažja kazniva dejanja, glede na povzročeno posledico, to je poškodbe, ki so lahko lahke, pa tudi hude ali posebno hude telesne poškodbe.“ To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo ob dejanskem stanju, iz katerega izhaja, da je obdolženec proti oškodovanki „začel zamahovati s predelanim in nabrušenim izvijačem, pri čemer jo je najprej zadel v desno stran prsnega koša ... in ji povzročil ... vrezno rano, pred nadaljnjimi zamahi z izvijačem pa se je branila z desno roko tako, da jo je z izvijačem porezal po desni podlahti ... nameravanega dejanja, da [oškodovanki] vzame življenje ... pa ni uspel dokončati, ker se je slednja pred udarci z izvijačem branila z desno roko, nato pa je osebni avtomobil ustavila in iz avtomobila zbežala.“

19. Vendar pa to ne pomeni, da je mogoče o poskusu vzeti življenje drugemu govoriti šele, če je poseženo v oškodovančevo telesno celovitost. V sodbi I Ips 51335/2010 z dne 28. 8. 2013 je Vrhovno sodišče zavrnilo stališče, „da bi šlo za poskus kaznivega dejanja umora le, če bi bil oškodovanec ... poškodovan“ in poudarilo „da je poskus kaznivega dejanja umora ... podan tedaj, ko storilec z namenom, da drugemu vzame življenje, izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede so smrti osebe (ti. naravno izvršitveno dejanje), pa oškodovanec ne umre.“ To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo ob dejanskem stanju, da je obsojenec drugemu poskušal vzeti življenje „tako, da je dne 10. 10. 1993 z avtomatsko puško proti njemu streljal.“

20. Vrhovno sodišče je (tudi) v novejši presoji vprašanja poskusa odvzema življenja redoma presojalo v dejanskih okoliščinah, v katerih je storilec časovno in krajevno ravnal v neposredni bližini oziroma v stiku z oškodovancem (tudi s posegom v telesno celovitost), s pričakovanim takojšnjim nastopom sicer izostale prepovedane posledice (poleg navedenih sodb glej tudi I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022; I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022; I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021).

V sodbi I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022 (11. točka obrazložitve) je kot skupni imenovalec kaznivih dejanj umora na zahrbten način Vrhovno sodišče prepoznalo „odnos zaupanja med oškodovancem in storilcem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so se vsi dogodki, v katerih je Vrhovno sodišče zaznalo elemente (poskusa) umora na zahrbten način, zgodili v zasebnem prostoru, v katerem sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo oškodovanca ali storilca. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej prostorsko in časovno neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev.“

21. Ugotovitve, da je storilec časovno in krajevno ravnal v neposredni bližini oziroma v stiku z oškodovancem (tudi s posegom v njegovo telesno celovitost), s pričakovanim takojšnjim nastopom sicer izostale prepovedane posledice, je treba razumeti kot enega od možnih pristopov h konkretizaciji zahtev načela zakonitosti v kazenskem pravu, iz katerega izhaja, da za kaznivost poskusa zadošča „zadostna nevarnost“, ki je „izkazana s tem, da je bila zavarovana pravna dobrina otipljivo (konkretno) ogrožena“ (navedena odločba Up-758/03-11 z dne 23. 6. 2005). Nenazadnje tudi stališče Ustavnega sodišča v navedeni odločbi izvira iz podobnega življenjskega primera (prav tam, 15. točka obrazložitve).8

22. Obravnavni primer je drugačen. Trenutek ogrozitve oškodovankinih življenj je časovno in krajevno oddaljen od časa in kraja obsojenčevega ravnanja. Ta razlikovalna okoliščina obravnavanega primera zato pomeni, da se na dosedanja stališča Vrhovnega sodišča in – nenazadnje tudi Ustavnega sodišča - ni mogoče samodejno opreti. Zlasti se ni mogoče opreti na stališče, da je mogoče o začetku poskusu odvzema življenja govoriti le v primeru ravnanj, ki „po naravi stvari lahko privede do smrti osebe“ (sodba I Ips 51335/2010 z dne 28. 8. 2013).

23. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da je časovno in krajevno neposredna posledica zaužitja ponujenih krofov zgolj v zmanjšanih psihofizičnih sposobnostih obeh oškodovank. Vendar pa s tem vložnik spregleda, da predstavlja obsojenčevo ravnanje odziv na konkretno družbeno situacijo, v kateri sta oškodovanki kot sredstvo prihoda in odhoda izbrali lasten prevoz z udeležbo v javnem cestnem prometu. Zato kljub časovni in krajevni oddaljenosti nastopa ogrozitve njunih življenj (po vključitvi v javni cestni promet) ni mogoče odreči pomembnosti njegovemu ravnanju, tj. prikriti ponudbi krofov z lorazepamom.

Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več.9 S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način. To sta pravilno prepoznali tudi nižji sodišči (59. in 72. točka obrazložitve sodbe prve stopnje; 41. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

24. Tako vložnik kot višje sodišče (119. - 120. točka obrazložitve sodbe) torej izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.

25. Zato so vložnikova stališča o presoji vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in (izostalo) smrtjo obeh oškodovank nepomembna. Konkretno, za presojo objektivnih vidikov obsojenčevega ravnanja ni pomembno, kakšen je celovit nabor posledic, ki so oškodovankama grozile med vožnjo domov. Nižji sodišči nista obsojencu pripisali odgovornosti za očitana poskusa obeh dejanj zato, ker naj bi bila prav njuna smrt (od vseh možnih posledic) v hipotetični vzročni zvezi z njegovim ponujanjem krofov z lorazepamom. Odgovornost sta mu pripisali zato, ker je s svojim ravnanjem uresničil prav vse, kar je bilo objektivno in po njegovem načrtu treba zato, da oškodovanki v cestnem prometu izgubita življenji. Zato tudi okoliščina, da je oškodovana B. B. med vožnjo ustavila, nato pa vožnjo nadaljevala, ni pomembna. Življenje oškodovank je bilo objektivno in po obsojenčevem načrtu ogroženo tisti trenutek, ko sta se po zaužitju krofov z lorazepamom vključili v cestni promet. In končno, za presojo očitkov kršitve kazenskega zakona je povsem nepomembno, kakšno stališče je do dogodka zavzela izvedenka. Pomembna je zgolj ugotovitev nižjih sodišč, da se prepovedana posledica, ki jo je načrtoval obsojenec, ni udejanjila, in da je dejanje ostalo pri poskusu.

26. In končno, vložniku tudi ni mogoče slediti v delu, v katerem zatrjuje, da je mogoče obsojencu očitati kvečjemu dve dejanji neprimernega poskusa, ker naj bi bilo uporabljeno sredstvo neprimerno. Vložnik zatrjuje, da naj bi bil poskus neprimeren, ker prepovedane posledice ne bi bilo mogoče uresničiti s sredstvom, ki se očita. Pri tem pa spregleda, da bo sredstvo neprimerno le, če tudi nihče drug, če bi ravnal bolj spretno, prepovedane posledice ne bi mogel povzročiti.10 Argument, ki ga ponuja vložnik, je torej, da s prikritim vnosom snovi, ki zmanjšajo psihofizično sposobnost voznikovega sodelovanja v cestnem prometu, nikakor med vožnjo ni mogoče doseči smrti voznika in njegovih sopotnikov. Temu argumentu, sploh ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, in glede na tveganja, povezana z uporabo premikajočega se motornega vozila (ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 v 43. točki obrazložitve označilo kot „smrtno nevarno stvar“), Vrhovno sodišče ne more slediti.

27. Vložnikove trditve, da so se sodišča materialnopravno zmotno oprla le na ugotovitve o obsojenčevem naklepu, zato ne držijo. V njihovih stališčih je mogoče prepoznati materialnopravno pravilno ugotovitev, da je obsojenec začel s kaznivima dejanjema umorov obeh oškodovank na zahrbten način, in s tem vstopil v polje poskusa kaznivih dejanj. Kršitve kazenskega zakona, ki jih zatrjuje vložnik, po presoji Vrhovnega sodišča niso podane. Ker se očitki nižjim sodiščem o nezadostnosti razlogov v izpodbijanih sodbah ne opirajo na odločilna dejanska ali materialnopravna izhodišča, ni mogoče slediti povezanim očitkom kršitev določb kazenskega postopka.

**Glede kršitev pravice do nepristranskega sodišča** _Izločitev predsednice senata_

28. Vložnik zatrjuje kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker meni, da bi morala biti predsednica senata Barbara Žumer Kunc zaradi osebnega poznanstva s pričo D. D. (materjo in babico oškodovank) izločena iz sojenja. V utemeljitev predloga se najprej sklicuje na razloge, ki jih je v njeni zahtevi za izločitev podala sama predsednica senata (str. 4 zahteve).

Višjemu sodišču vložnik očita, da se do istovrstnih obsojenčevih pritožbenih navedb ni opredelilo vsebinsko, temveč zgolj procesno, z navedbo, da je obramba pri uveljavljanju kršitve pravice do nepristranskega sodišča prekludirana, saj zahteve za izločitev ni podala, kljub temu, da je bila na predobravnavnem naroku seznanjena z razlogi, ki jih je v zahtevi za izločitev navedla predsednica senata. V tem vidi kršitev pravice iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave. Meni, da je stališče višjega sodišča preozko in ne upošteva vseh pravnorelevantnih okoliščin, in sicer (i) da je že predsednica senata sama podala zahtevo za izločitev, ki je bila zavrnjena, (ii) da obramba razlogov bolj natančno, kot jih je navedla predsednica senata, ne bi mogla navesti, pri čemer glede na predhodno zavrnitev zahteve za izločitev predsednice senata ni bilo mogoče pričakovati uspeha; očitno bi šlo zgolj za to, da se formalno zadosti zahtevani aktivnosti obsojenca, in (iii) da zoper sklep predsednice sodišča, s katerim bi bil predlog zavrnjen, v tisti fazi postopka ni posebne pritožbe, zaradi česar bi imel obsojeni takšno odločitev možnost grajati šele v pritožbi, kar pa je tudi storil. 29. Kot to navaja že vložnik, je zahtevo za izločitev v obravnavani zadevi podala že sama predsednica senata, sodnica Barbara Žumer Kunc, in sicer iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Zahtevo je utemeljevala s prijateljskim odnosom s pričo D. D. (list. št. 1068 – 1070). Predsednica sodišča Petra Giacomelli zahtevi predsednice senata za izločitev ni ugodila (list. št. 1091 – 1092 spisa). Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da sta bila obsojenec in zagovornik z zahtevo predsednice senata za njeno izločitev seznanjena, med drugim z izrecnim pojasnilom predsednice senata na predobravnavnem naroku dne 8. 3. 2021. Relevantna v tej zadevi je tudi okoliščina (povzeta tudi v 13. točki sodbe sodišča druge stopnje), da sta bila obsojenec in zagovornik na predobravnavnem naroku izrecno vprašana, ali imata kakršnekoli pomisleke, da predsednica senata odloča v tej kazenski zadevi oziroma če z njune strani obstaja kakršenkoli dvom glede nepristranskosti sojenja. Na to vprašanje sta odgovorila, da "nimam pomislekov v nepristranost predsednice senata pri sojenju v tej zadevi" (obsojenec) in da "[O]sebno nimam nobenih pomislekov glede nepristranosti vašega sojenja." (zagovornik), oba pa sta še izrecno izjavila, da ne zahtevata izločitve predsednice senata (hrbtna stran na list. št. 1206). Vložnik že sam navaja, to pa je izkazano tudi s podatki spisa, da obramba zahteve za izločitev predsednice senata pred sodiščem prve stopnje ni podala. Kršitev pravice do nepristranskega sodišča je prvič zatrjeval šele obsojenec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Po pregledu razlogov, ki jih je navedlo višje sodišče v 13. točki obrazložitve, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Višje sodišče je sicer napravilo napačen sklep, da je bil obsojenec v uveljavljanju pravice do nepristranskega sodišča prekludiran11, vendar pa je iz citiranega dela sodbe višjega sodišča mogoče jasno razbrati razloge, ki pritrjujejo odločitvi pritožbenega sodišča, da o zatrjevani kršitvi odloči brez njene vsebinske obravnave. V konkretnem primeru sta namreč tako zagovornik kot obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno izjavila svojo voljo, naj v obravnavani zadevi kot predsednica senata (oziroma celo kot sodnica posameznica) sodi sodnica Barbara Žumer Kunc. Z razlogi, iz katerih je zahtevala svojo izločitev, sta bila v času izjav nedvomno seznanjena – kar sta prav tako izrecno potrdila. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku, kar je prav tako povzeto v sodbi višjega sodišča (13. točka), izhaja, da je bil obsojenec pred podajo te izjave skladno s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP izrecno poučen, da bo lahko zahteval v nadaljevanju kazenskega postopka izločitev predsednika senata le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic.

30. Iz navedenega izhaja, da je obsojenec povsem jasno uresničeval pravico do nepristranskega sodišča, kot mu jo zagotavljata 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 23. člen Ustave. Obsojenčeva izjava je bila dana v prisotnosti njegovega zagovornika (takšno izjavo je podal tudi slednji) in ob pouku, da bo v nadaljevanju postopka v uresničevanju te pravice omejen. Vložnik ne navaja, da bi bili izjavi obsojenca, pa tudi njegovega zagovornika, kakorkoli neprostovoljni ali da se izjavitelja nista zavedala posledic njunih izjav. V nasprotju z danim poukom in predhodnimi izjavami obeh, obsojenca in njegovega zagovornika, pa je obsojenec nato v pritožbi uveljavljal kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz istih razlogov, kot jih je v zahtevi za njeno izločitev navedla predsednica senata in s katerimi je bil seznanjen (prav tako njegov zagovornik) že v fazi predobravnavnega naroka. Ob tem je celoten postopek pred sodiščem prve stopnje stekel brez kakršnekoli pripombe in celo z izrecnim soglasjem, da postopek vodi predsednica senata. Uveljavljanje istih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti je zato po presoji Vrhovnega sodišča treba šteti za nadaljevanje zlorabe pravice do sodnega varstva jamstev 23. člena Ustave, med katere sodi pravica do nepristranskega sodišča. Vložnik namreč ravna v očitnem nasprotju s svojim prejšnjim stališči (_venire contra factum proprium_),12 zaradi česar je mogoče kot namen zatrjevanja kršitve pravice do nepristranskega sodišča prepoznati izključno namen zavlačevanja postopka in ne iskanje sodnega varstva tega procesnega jamstva. Takšno ravnanje mora sodišče v skladu s 15. členom ZKP preprečiti (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, 14. točka obrazložitve); v obravnavani zadevi to pomeni, da Vrhovno sodišče zahtevi ne more slediti. Upoštevajoč okoliščine izvrševanja pravice do nepristranskega sodišča so zato vložnikove navedbe o nesmiselnosti vložitve posebne obrambne zahteve za izločitev predsednice senata in o različnosti ravnanja predsednice senata in sosodnice, povsem nepomembne.

31. Vložnik v zahtevi navaja tudi dodatne okoliščine, ki naj bi bile relevantne za vprašanje izločitve sodnikov v konkretni zadevi, in sicer "razvpitost" zadeve zaradi predhodne obsodbe obsojenca za poskus kaznivega dejanja uboja v povezavi z angažmajem D. D. v tisti zadevi (po izreku obsodilne sodbe) in povezavami, ki jih ima D. D. med sodniki v Celju, ter (za vložnika) strožje obravnavanje zahteve za izločitev sodnice Barbare Žumer Kunc (ker bi sicer lahko bili izločeni vsi celjski sodniki). Ker gre za okoliščine, s katerimi je bila obramba nedvomno seznanjena že v času predobravnavnega naroka (oziroma najkasneje do konca glavne obravnave), z njimi ne more doseči vsebinskega obravnavanja zatrjevane kršitve.

_Izločitev predsednice sodišča_

32. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je vložnik predlagal izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Celju, Petre Giacomelli, ki je v predmetni zadevi odločala o zahtevi za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje Barbare Žumer Kunc in jo zavrnila. Navaja, da je po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti izvedel za okoliščine, zaradi katerih meni, da predsednica sodišča ni mogla odločati objektivno, in sicer da je bila predsednica sodišča nekoč sodelavka z D. D. Slednja je opravljala pripravništvo pri Petri Giacomelli v družbi A. d. o. o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana v letu 2014. Glede na njuno osebno poznanstvo, prijateljevanje in osebne stike, ki jih imata že več desetletij in tudi še sedaj, ko je ena predsednica sodišča v Celju, druga pa odvetnica v Celju, je videz medsebojne povezanosti tak, ki onemogoča odločanje o predlogih oziroma zahtevah za izločitev sodnikov.

33. Vrhovno sodišče vložnikovim navedbam ne more slediti tako iz procesnih kot iz vsebinskih razlogov.

Prvič, sodno varstvo je v primeru, kot je ta, mogoče zagotoviti le, če vložniku zatrjevane okoliščine „niso bile in tudi niso mogle biti“ znane (drugi odstavek 41. člena ZKP). To presojo, kadar vložnik okoliščine prvič zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, zmore Vrhovno sodišče opraviti le na podlagi trditev, ki jih o izpolnjevanju tega merila ponudi vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). Četudi vložnik trdi, da za te okoliščine prej ni izvedel, pa ni nobenega dvoma, da jih je kasneje, po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Za presojo, ali bi mu bile te okoliščine mogle biti znane tudi prej, pa je po presoji Vrhovnega sodišča neizogibno vsaj to, da vložnik razkrije, kako je zanje izvedel sedaj, ko jih zatrjuje; to bi omogočilo presojo, ali bi mogel za te okoliščine na isti način izvedeti tudi prej ali ne. Od teh okoliščin in ocene vložnikove skrbnosti pri izvrševanju pravic obrambe je odvisna presoja, ali vložnika pri zatrjevanju te kršitve omejuje pravilo o prekluziji (drugi odstavek 41. člena ZKP). Vendar pa o tem vložnik molči in iz njegovih navedb ni mogoče prepoznati izpolnjenosti predpostavk za vsebinsko presojo trditev o odklonitvenem razlogu glede predsednice sodišča. In drugič, prav zaradi načela dispozitivnosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) mora vložnik ponuditi zadostno trditveno podlago, ki omogoča presojo njegovih navedb. Vložnik je ponudil časovno neopredeljene trditve o pripravništvu, ki ga je D. D. opravljala pri predsednici sodišča, in nekonkretizirane navedbe o večdesetletni medsebojni povezanosti (osebnem znanstvu, prijateljevanju in osebnih stikih). Ob takšnih navedbah, ki zaradi svoje splošnosti ne morejo vzbuditi dvoma v nepristranskost predsednice sodišča, Vrhovno sodišče tudi vsebinsko ne more slediti navedbam vložnika.

_Branje sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 55009/2013_

34. Vložnik v sklepnem delu zahteve ponavlja, da ni bil deležen nepristranskega in poštenega sojenja zaradi vpliva E. E. in D. D. na sodnike v Celju ter zaradi medijske odmevnosti zadeve. Teh okoliščin ne konkretizira, navaja pa, da je bilo temu tako tudi zaradi predhodne obsodbe za poskus kaznivega dejanja uboja, za katero je Vrhovno sodišče s sodbo I Ips 55009/2013 dne 26. 11. 2015 ugotovilo kršitev kazenskega zakona zaradi napačne pravne opredelitve v korist obsojenca. Izpostavlja, da je predsednica senata navedeno sodbo Vrhovnega sodišča prebrala tik pred izrekom sodbe v predmetni zadevi in da zato ostaja vtis, da je bil obsojeni spoznan za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj tudi (ali predvsem) zato, ker velja splošno prepričanje, da je bil v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 55009/2013 privilegiran oziroma ni bil kaznovan tako, kot bi moral biti, ter je imel predmetni postopek nalogo nekakšne kompenzacije.

35. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 6. 2021 izhaja, da sodišče ni prebralo zgolj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015, temveč tudi sodbi sodišča prve in druge stopnje v navedeni zadevi, prav tako pa izpisek iz kazenske evidence in evidence o obsojenčevih prekrških. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (81. in 82. točka) izhaja, da je sodišče okoliščino predhodne obsodbe upoštevalo samo v okviru odločanja o kazenski sankciji, kot obteževalno okoliščino. Sodišče je povzelo dejansko stanje, na katerem je slonela predhodna obsodba, ter ugotovilo določene podobnosti med zadevama, vse v okviru presoje obteževalnih okoliščin, ni pa povzelo ne izreka ne razlogov sodbe Vrhovnega sodišča. Poleg tega iz izpodbijanih sodb tudi sicer ne izhaja, da bi odločitev o krivdi v obravnavanem postopku kakorkoli temeljila na višini izrečene kazni za kaznivo dejanje, ki se je obravnavalo v zadevi IV K 55009/2013. Višje sodišče je na te očitke odgovorilo v 131. in 132. točki obrazložitve svoje sodbe in pritrdilo ravnanju prvostopenjskega sodišča. 36. Vložnik zatrjuje okoliščino, ki naj bi navzven vzbujala bojazen, da ni deležen nepristranskega sojenja. Vložnikove navedbe je zato treba presojati s pomočjo ti. objektivnih meril pravice do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave). Vendar pa mora biti takšna bojazen razumna in opravičljiva (med zadnjimi tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 17924/2017 z dne 15. 4. 2021). Pri presoji, ali je takšna bojazen objektivno utemeljena, je treba presojati način vodenja postopka, komunikacijo s strankami in vedenje oziroma ravnanje sodnikov znotraj ali zunaj sodišča (prav tam).

Upoštevajoč ta merila zato ni mogoče spregledati okoliščin, v katerih je sodišče prebralo navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, in težo, ki ji jo je sodišče pripisalo (oziroma ni pripisalo). V obravnavani zadevi so sodišča pretehtala vsa relevantna vprašanja, ki jih je izpostavila obramba, na način, ki tudi ob obravnavi te zahteve za varstvo zakonitosti ne pušča dvoma o poštenosti vodenja postopka (primerjaj nasprotno v sodbi I Ips 17924/2017 z dne 15. 4. 2021). V tej luči ni mogoče pritrditi vložniku, da je njegova bojazen pristranskega ravnanja utemeljena. Nasprotno, s svojim ravnanjem in v razlogih sodb obe nižji sodišči potrjujeta, da sta upoštevali le prebrani predhodni sodbi sodišč prve in druge stopnje (81. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), izključno pri ugotavljanju obteževalnih okoliščin in izključno zaradi sorodnih dejanskih značilnosti ravnanja, za katero je bil obsojenec predhodno obsojen - in ne zaradi pravne opredelitve. Zato tveganja, da bi sodišči vnaprej oblikovali mnenje o predmetu odločanja ali da bi odločali na podlagi dejavnikov izven kazenskega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-92/96 z dne 22. 3. 2002, 15. in 16. točka obrazložitve) ni mogoče prepoznati – s tem pa tudi ne kršitve, ki jo zatrjuje vložnik.

**Glede kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP**

37. Vložnik zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe in manjšem delu v zvezi z izrekom sodbe. Ta kršitev bo podana: (i) če je izrek sodbe nerazumljiv ali če nasprotuje sam sebi oziroma razlogom sodbe; ali (ii) če sodba sploh nima razlogov, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da so merila obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča drugačna (395. člen ZKP; glej 52. točko obrazložitve te sodbe).

_Razlogi v zvezi z zaslišanjem sodnice_

38. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da se v obrazložitvi sodbe niti z besedo ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje sodnice, ki je sodila v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018 in katerega je podal obsojenec na naroku dne 14. 6. 2021. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da dokazni predlog za zaslišanje okrajne sodnice sploh ni bil dan. Iz celotnega konteksta obsojenčeve izjave jasno izhaja, kaj obsojeni predlaga in kaj z njim dokazuje. Upoštevajoč, da je predlog podal sam obsojenec in ne njegov zagovornik, tako podan dokazni predlog zadostuje zahtevi po ustreznem substanciranju dokaznega predloga.

Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 6. 2021 izhaja, da je obsojenec navedel: "Pogovarjala sva se tudi kaj drugega. Res je, ni vse v zapisniku. Ampak to, kar je v zapisniku, pa popolnoma drži. Če pa sodišče o tem dvomi, pa zaslišite sodnico." Iz obsojenčeve navedbe, drugače kot to trdi vložnik, ni mogoče razbrati jasne in določno izražene volje po zaslišanju sodnice, ki je sodila v zadevi Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018. Sam stavek je oblikovan pogojno – odločitev o izvedbi dokaza prepušča sodišču, če sodišče obsojenčevi izjavi ne bi verjelo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče sprejema obrazložitev višjega sodišča, da dokazni predlog ni podan in da zato tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, očitana sodišču prve stopnje, ni podana.

_Razlogi v zvezi z obsojenčevim zagovorom o drobljenju tablet_

39. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dela obsojenčevega zagovora, da ga je pri drobljenju tablet zmotil poštar, dejstvo, da ga je klicala finančna inšpektorica pa neutemeljeno tolmači v njegovo škodo, kar predstavlja kršitev načela domneve nedolžnosti in načela _in dubio pro reo_. Odgovor višjega sodišča, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do zagovora obsojenega, kdo ga je zmotil med drobljenjem tablet v terilniku, ne odgovarja na pritožbene navedbe, zato uveljavlja kršitev po 14. v zvezi z 22. členom Ustave.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča ni razlogov o odločilnih dejstvih.

Vprašanje, ali je bil obsojenec premoten med drobljenjem tablet v terilniku, in s strani koga, glede na ostale izvedene dokaze ni odločilno. Sodišče je namreč že z drugimi dokazi zavrnilo obsojenčev zagovor, da je pozabil na tablete v terilniku (ki jih je trl le za lastno uporabo) zaradi zunanjega dejavnika, in ugotovilo, da je obsojenec tablete v terilniku zdrobil zato, da jih, pomešane s sladkorjem, posuje po krofih, ki ju je ponudil bivši partnerki in njuni hčerki. Sodišče je pri tem kot bistveno upoštevalo: število spečenih krofov; dejstvo, da je obsojenec počakal, da po hčerko pride bivša partnerka; da hčerki ni dovolil, da poje še tisti del materinega krofa, ki je vseboval sladkor; da je bilo na krofu, ki ga je ponudil bivši partnerki, bistveno več lorazepama kot na krofu, ki ga je ponudil posebej hčerki na njenem krožniku "tačke na patrulji"; da je do dogodka prišlo le nekaj dni po naroku v pravdni zadevi zaradi dodelitve otroka in določitve stikov, na katerem je bilo govora o začasni odredbi, ki jo je vložila oškodovanka B. B. in katere vsebina je bila v določitvi stikov obsojenca s hčerko pod nadzorom centra za socialno delo; in nenazadnje, sodišče je obsojenčev zagovor zavrnilo tudi na podlagi rekonstrukcije drobljenja tablet. Zahteva za varstvo zakonitosti zgolj z izpostavljanjem enega dela obsojenčevega zagovora, medtem ko je sodišče prve stopnje na drugi strani v sodbi ugotovilo in obširno obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe in dokazovanje obsojenčevega naklepa, z zatrjevanjem zgoraj povzetih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih določil ne more uspeti.

_Razlogi v zvezi z oškodovankino izpovedbo o strahu pred obsojencem_

40. Vložnik navaja, da sodišče prve stopnje oškodovankino izpovedbo, da se je obsojenca bala zaradi njegove nepredvidljivosti, tolmači v nasprotju z izvedenimi dokazi in v prid obtožbi. Izpovedbo sicer povzema korektno, vendar jo postavi v kontekst, ki ne izhaja iz oškodovankine izpovedbe. Navaja, da se je njena bojazen nanašala izključno na razmerje do hčerke, tudi o njegovi nepredvidljivosti je oškodovanka govorila zgolj v razmerju do hčerke in ne, kot to prikazuje sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču očita, da se je v celoti ognilo opredelitvi do izpostavljene pritožbene navedbe in nanjo vsebinsko ni odgovorilo.

Kot navaja vložnik, je višje sodišče odgovorilo, da o protispisnosti ne more biti govora, saj izhaja že iz zagovornikovih navedb, da je izjava povzeta korektno. Če sodišče pravilno navaja vsebino nekega dokaza, iz njega pa napravi nepravilen sklep, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je pravilno pojasnilo tudi višje sodišče (29. točka obrazložitve). Vložnik pa razloge višjega sodišča (67. točka) povzema le v delu, ki ga je samega zase mogoče razumeti kot očitek zagovorniku, da zatrjevane kršitve ni konkretiziral. Vendar pa je odziv višjega sodišča na te očitke širši; kar je predvsem pomembno, višje sodišče ugotavlja, da je oškodovanka na glavni obravnavi večkrat zanikala, da ji je obsojenec grozil z grožnjo zoper življenje ter da do drugačne ugotovitve v izpodbijani sodbi ni prišlo niti sodišče prve stopnje. Konkretno in obširno se je do pritožbene navedbe, da se je oškodovanka obsojenca bala zaradi nepredvidljivosti zgolj v razmerju do hčerke, višje sodišče s sklicevanjem na dokazno gradivo opredelilo tudi v 109. točki obrazložitve, ki pa jo vložnik na tem mestu povsem spregleda.

_Razlogi v zvezi s konfliktnostjo odnosa med obsojencem in oškodovankinimi starši_

41. Vložnik navaja, da sodišče prve stopnje odnos med obsojencem in D. D. in E. E. skrči na navedbo, da je odnos med njimi "izredno konflikten", medtem ko se z vprašanjem, kako ta konfliktnost oziroma dejansko brezmejna sovražnost vpliva na njune izpovedbe in na njun interes v postopku, ne ukvarja. Ne strinja se s stališčem višjega sodišča, da istovrstne pritožbene navedbe predstavljajo razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre pri zatrjevanju, da sodišče kakšnega dejstva ni upoštevalo ali ga ni upoštevalo na določen način, za uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

**Glede kršitev določb kazenskega postopka zaradi kršitev pravic obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov in opustitev izvedbe dokazov po uradni dolžnosti**

42. Vložnik bo z zatrjevanjem kršitve ustavne pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist po 29. členu Ustave uspešen, kadar ter kolikor pri odločanju o dokaznih predlogih sodišče ne bo sledilo v (ustavno)sodni presoji že ustaljenim merilom: 1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; 3) dokaz mora biti pravno upošteven, tj. relevanten; 4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; 5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen – če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; 6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja ter materialnopravne upoštevnosti dokaza; 7) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; 8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene (npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 8. točka obrazložitve, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1639/2010-94 z dne 9. 1. 2014, 11. točka obrazložitve; in številne druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije).

_Pridobitev zdravniškega izvida psihiatra J. J._

43. Vložnik kršitev pravice do obrambe najprej uveljavlja v zvezi z dokaznim predlogom za pridobitev zdravniškega izvida psihiatra J. J. iz leta 2016, iz katerega izhaja diagnoza, da pri obsojencu ni zaznati agresivnega čustvovanja in da ni pričakovati podobnega zapleta, ki je bil podlaga predhodni kazenski obsodbi. Meni, da bi se moralo sodišče seznaniti z natančno vsebino izvida, saj je lečeči zdravnik obsojenca najbolj poznal, medtem ko je motiv za storitev očitanih poskusov kaznivih dejanj umora nejasen in neizkazan.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo najprej ob ugotovitvi, da je J. J. obsojenca obravnaval kot pacienta ter v zvezi s tem napisal izvid, medtem ko izvedenskega mnenja ni izdelal. V zvezi s tem dokaznim predlogom pa je odredilo sodnemu izvedencu psihiatrične stroke mag. Mladenu Vrabiču, ki je bil postavljen z odredbo sodišča v tem kazenskem postopku, da je pridobil zdravstveno dokumentacijo o dosedanji obravnavi obsojenca, med drugim tudi pri psihiatru J. J., in je lahko glede te dokumentacije podajal odgovore na vprašanja strank (9. točka, str. 11 in 12 sodbe). Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo (34. točka) ter dodalo, da je pridobitev navedenega izvida odveč, saj je bilo sodišče prve stopnje z izpostavljeno oceno obsojenčevega lečečega psihiatra J. J. seznanjeno. Pritegnjeni izvedenec psihiatrične stroke mag. Mladen Vrabič jo je povzel v 7. točki izdelanega pisnega psihiatričnega izvedenskega poročila o obsojencu z dne 4. 1. 2021. Na glavni obravnavi pa je v zvezi z vso razpoložljivo dokumentacijo obsojenčevega lečečega psihiatra odgovarjal na zastavljena mu vprašanja. Dejstvo, ki naj bi se s tem predlaganim dokazom dokazovalo, je bilo tako razjasnjeno že z drugimi izvedenimi dokazi.

Takšni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so razumni in jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. Bistveno je, da je sodišče v konkretnem postopku postavilo sodnega izvedenca, ki je razpolagal z obsežnejšim naborom podatkov in dokumentacije (vključno z dokaznim gradivom, pridobljenim v tem postopku), kot je bilo to znano psihiatru J. J. več let pred obravnavanimi dejanji. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je pri oceni kršitve 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga ključna vsebina dokaznega predloga, o katerem sta odločali nižji sodišči. Za uspešno uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov namreč ne zadostuje, da stranka navede dokaz, ki naj se izvede, temveč mora hkrati navesti tudi, katera dejstva naj bi se s tem dokazala. Le na tej podlagi sodišče presoja pravno relevantnost predlaganega dokaza ter verjetnost za njegov uspeh. Kadar iz obrazložitve dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko razjasnila pravno pomembna dejstva oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, sodišče tak dokazni predlog zavrne (primeroma sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 12986/2010-97 z dne 31. 1. 2013).

Iz dokaznega predloga izhaja, da je obsojenec izvid priložil svoji prošnji za odpust s prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 55009/2013 (torej mu je bila celotna vsebina znana). Iz izvida izhaja, da je šlo pri citirani zadevi za enkratno simptomatiko in da podobnega zapleta v prihodnje ni bilo mogoče pričakovati. To strokovno mnenje je v svojem izvedenskem mnenju navedel tudi izvedenec psihiater. Obsojenec ocenjuje, da je glede na očitek po obtožnici potrebno, da se sodišče samo seznani z vsebino zdravniškega mnenja.

Obramba je torej kot razlog za izvedbo tega dokaza navajala, da bi se moralo sodišče samo seznaniti z natančno vsebino izvida, pri tem pa, kljub temu da je bil obsojenec seznanjen s celotno vsebino izvida, ni zatrjevala, da bi sodni izvedenec psihiater mag. Mladen Vrabič vsebino izvida povzemal delno ali ne v skladu z njegovo pravo vsebino. Prav tako ob njegovem zaslišanju na naroku dne 10. 5. 2021 ni bil izražen kakršen koli pomislek in tudi vprašanj izvedencu v zvezi s tem ni bilo. Vsebina predmetnega izvida z dne 28. 7. 2015, kot je povzeta v 7. točki izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, se glasi: "...da praktično ni možnosti, da bi v prihodnosti s preiskovančeve strani lahko prišlo do zapleta katere posledica naj bi bilo kaznivo dejanje". Iz tega izhaja, da vsebina izvida po svojem smislu ustreza vsebini, ki jo v dokaznem predlogu navaja obsojenec. Glede na navedeno obsojenec v dokaznem predlogu ni izkazal kakršnekoli dodatne spoznavne vrednosti navedenega izvida.

_Zaslišanje psihologa K. K._

44. Vložnik nadalje problematizira zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje K. K., psihologa, zaposlenega v ZPKZ Celje. Ta naj bi izpovedal o obsojenčevem odnosu do žene in hčerke, kar je po vložnikovih navedbah posebej pomembno, ker je oškodovanka B. B. po obravnavanem dogodku obdržala stik z obsojencem. Njegovo pričanje pa bi utegnilo vplivati tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije Matjaža Copaka, kar je dopustil tudi izvedenec sam. Vložnik meni, da zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče K. K. ne vemo niti tega, ali je izvedensko mnenje kliničnega psihologa pravilno in popolno ali morda ni, saj je še sam izvedenec Matjaž Copak v to podvomil oziroma dopustil možnost spremembe mnenja, ko bi se seznanil s podatki, s katerimi razpolaga priča K. K. Višjemu sodišču očita še kršitev po 14. v zvezi z 22. členom Ustave, ker ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da opustitev izvedbe dokaza pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.

Predlagana priča K. K. je obsojenca obravnaval tekom prestajanja pripora v konkretni kazenski zadevi. Gre za psihološko obravnavo, kot je v svoji izpovedbi povedal izvedenec klinične psihologije Matjaž Copak, ki je namenjena redukciji stresov, ki jih doživlja (je doživljal) obsojenec. Take obravnave so večinoma namenjene zagotavljanju boljšega duševnega stanja osebe, ki je v priporu oziroma zaporu.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben (9. točka obrazložitve, str. 12 sodbe), z obrazložitvijo, da je v tem kazenskem postopku na vsa vprašanja, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnostno strukturo, odgovoril sodni izvedenec klinične psihologije Matjaž Copak. Izvedenec je pred podajo mnenja pregledal zbrano spisovno gradivo, opravil intervju z obsojencem ter ustrezne klinično psihološke teste, na podlagi katerih je lahko podal objektivno izvedensko mnenje. Predlagana priča pa bi lahko izpovedovala le o tem, kar ji je obsojenec povedal v zvezi s svojim odnosom do žene in hčerke. Višje sodišče se je do tega vprašanja opredelilo v 35. točki obrazložitve. Sodišču prve stopnje je pritrdilo, pri tem pa izpostavilo, da je obsojenec predlagal, naj se psiholog zasliši kot (posredna) priča in ne kot psiholog oziroma tako imenovana izvedena priča, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vložnik.

Kot že navedeno, je za presojo, ali je sodišče nek dokazni predlog (ne)utemeljeno zavrnilo, ključna obrazložitev dokaznega predloga. Obsojenec je dokazni predlog za zaslišanje psihologa K. K. podal pisno dne 25. 3. 2021. V obrazložitev dokaznega predloga je navedel, da navedenega psihologa od oktobra 2020 naprej redno obiskuje in da mu je poznan njegov odnos do družine, do B. B. in C. C., in bi znal o tem izpovedati; izvedba dokaza je potrebna, ker izvedenec psihiater ni podal odgovora na vprašanje sodišča o obsojenčevem subjektivnem odnosu do žene in hčere in ker tudi priča F. F. še ni bila zaslišana ter se glede na porodniško odsotnost tudi ne ve, ali bo zaslišana. Ta dokaz je potreben za objektivizacijo tega vprašanja.

Glede na takšno vsebino dokaznega predloga se je strinjati s presojo nižjih sodišč, da dokaz za ugotovitev odločilnih dejstev ni potreben. Pritrditi je nižjima sodiščema, da bi lahko priča o obsojenčevem odnosu do oškodovank pripovedovala le kot posredna priča, torej le glede tega, kar mu je povedal obsojenec pri njegovem delu. Tudi pri vprašanju, ali je treba določeno osebo zaslišati kot pričo ali kot izvedeno pričo, je treba upoštevati vsebino dokaznega predloga. Vprašanje, ki naj bi se v skladu z dokaznim predlogom postavilo psihologu K. K., ni strokovno vprašanje, zato ima tudi višje sodišče prav, ko (s sicer nerodnim izrazom) navaja, da ni predlagano zaslišanje strokovnjaka, pri čemer je pravzaprav razbrati, da se ne podaja predlog za zaslišanje izvedene priče. Za dokazovanje dejstev, ki naj bi se dokazovala s predlaganim dokazom, pa je sodišče imelo na razpolago neposreden dokaz, to je zagovor obsojenca, prav tako pa se je vprašanje obsojenčevega odnosa do oškodovank dokazovalo z drugimi dokazi (z zaslišanjem oškodovanke, družinskih članov, z vpogledom v pravdne spise, kazenske ovadbe med obsojencem in člani družine E. D., izvedenskimi mnenji v tem postopku kot tudi pravdnem postopku med obsojencem in oškodovanko B. B. zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve skupnega otroka in določitve preživnine in stikov ter predloga za izdajo začasne odredbe).

Dokazni predlog za zaslišanje priče K. K. na prvi stopnji torej ni bil oblikovan v smeri izpodbijanja pravilnosti izvedenskega mnenja v tem postopku postavljenega izvedenca klinične psihologije. Dokazni predlog za zaslišanje navedene priče je bil v smeri, da bi lahko dokaz vplival na izvedensko mnenje kliničnega psihologa Matjaža Copaka, vsebinsko dopolnjen šele v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo, o čemer se je višje sodišče skladno z merili odločanja o dokaznih predlogih opredelilo v 35. točki obrazložitve. Obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi sicer ni zahtevala dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega izvedenca klinične psihologije, niti postavitve novega izvedenca v skladu z 257. in 258. členom ZKP.

Vrhovno sodišče, sledeč ustaljeni presoji (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021), poudarja še, da zgolj zato, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu, ni moč trditi, da je šlo pri izpodbijani procesni odločitvi za plod vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno gre pri odločanju o dokaznih predlogih takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, tj. ne da bi se pri tem (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka. Kot navedeno, je v konkretnem primeru iz obrazložitve sodb razvidno, da je sodišče izvedlo več dokazov, na podlagi katerih se je lahko prepričalo o obsojenčevem odnosu z oškodovankama. Višje sodišče se je s pritožbenimi očitki o ti. vnaprejšnji dokazni oceni, naslovljenimi na sodišče prve stopnje, seznanilo in nanje tudi razumno odgovorilo, zato zatrjevana kršitev po 22. členu Ustave ni podana (glej 35. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

_Poligrafsko testiranje_

45. Vložnik kršitev pravice do obrambe v zvezi s predlaganim poligrafskim testiranjem obsojenca utemeljuje s tem, da se je bil obsojenec s tem predlogom pripravljen odreči privilegiju zoper samoobtožbo, ki sicer predstavlja oviro za uporabo tega dokaza v sodnem postopku. Obsojeni je izvedbo dokaza predlagal zaradi dokazovanja odsotnosti naklepa za storitev očitanih kaznivih dejanj.

Nižji sodišči sta dokazni predlog glede poligrafskega testiranja zavrnili z utemeljitvijo, da ne gre za dovoljen dokaz v kazenskem postopku (str. 12 sodbe, 9. točka obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje, 36. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča).

Razlogi, s katerimi sta sodišči zavrnili obsojenčev predlog, sledijo ustaljeni (ustavno)sodni presoji. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da dokaz s poligrafskim testiranjem zaradi svoje nezanesljivosti ne more biti uporabljen na glavni obravnavi, enako pa velja tudi v primeru, ko obdolženec njegovo uporabo neposredno zahteva (npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 447/2006 z dne 7. 9. 2007 in I Ips 12986/2010-97 z dne 31. 1. 2013). Če gre za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišča z zavrnitvijo njegove izvedbe ne kršijo pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-3367/07-21 z dne 2. 7. 2009). Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da rezultati, ki so pridobljeni s pomočjo poligrafiranja, niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP, saj oseba nima nadzora nad rezultati izpovedovanja, zaradi česar tudi z vidika načelno sistemske rešitve poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Kp 5/2005 z dne 2. 11. 2005, sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 262/2007 z dne 14. 2. 2008 in I Ips 12986/2010-97 z dne 31. 1. 2013). Glede na navedeno zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

_Pridobitev in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju N 335/2018_

46. Vložnik se ne strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z zavrnitvijo obsojenčevega dokaznega predloga za pridobitev in vpogled v spis Okrajnega sodišča v Celju N 335/2018. S tem dokaznim predlogom je obsojenec poskušal dokazovati neverodostojnost priče D. D. oziroma verodostojnost svojega zagovora ter izpovedbe priče G. G. v zvezi z zatrjevanjem, da ju je D. D. v preteklosti enkrat že obtožila, da skupaj pripravljata umor. Pri tem meni, da ni ključno, za kakšno vrsto postopka gre, temveč kaj je D. D. tam izpovedala. Prav njene izpovedbe v obravnavanem postopku so za obsojenca močno obremenilne v zvezi z ugotavljanjem preteklega dogajanja, iz katerega sodišče izpeljuje motiv. Dokazna ocena izpovedbe E. E. in D. D. se pokaže kot ena ključnih za celoten postopek, zato je nujno, da se preveri njuna verodostojnost, še toliko bolj, ker imata do obsojenca sovražen odnos ter osebni interese, da se postopek za obsojenca neugodno zaključi. Vrhovno sodišče v obrazložitvah sodb nižjih stopenj (9. točka, str. 12 in 13 sodbe sodišča prve stopnje, 37. točka sodbe sodišča druge stopnje) sprejema kot razumno ugotovitev, da izvedba predlaganega dokaza ne bi v ničemer prispevala k ugotavljanju odločilnih dejstev v tem kazenskem postopku. Kot prvo je odločilno, kar je Vrhovno sodišče že izpostavilo, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, če oceni, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je namreč v konkretnem postopku izvedlo več dokazov, iz katerih je izpeljevalo motiv za storitev očitanih kaznivih dejanj, zato pričanje D. D. ni edini (niti bistven) dokaz za dokazovanje obsojenčevega motiva. Poleg tega pa je sodišče s strani obsojenca zatrjevano dejstvo predhodne obtožbe D. D. dokazovalo, kot že navaja sam vložnik, z izjavo G. G., ki jo je sodišče kot vse ostale ocenjevalo skladno z načelom proste presoje dokazov (glej prvi odstavek 18. člena in drugi odstavek 355. člena ZKP).

_Zaslišanje sodnice v postopku Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018_

47. Vložnik sodišču prve stopnje očita, da se niti z besedo ni opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje sodnice v postopku Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018, čeprav je bil dokazni predlog ustrezno podan. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, ki je zaključilo, da dokazni predlog za zaslišanje okrajne sodnice Tee Lucije Modrijančič sploh ni bil podan.

Sodišče mora odločiti o vseh dokaznih predlogih, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu ali če ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga ter svoje odločitve ni pojasnilo v razlogih sodbe, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim oziroma četrtim odstavkom 299. člena ali sedmim odstavkom 364. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da sprejema razloge in ugotovitev višjega sodišča, da predlog za zaslišanje sodnice, ki je vodila postopek pred Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018, ni bil podan, zato vložnik ne more biti uspešen v zatrjevanju kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Enako velja za zatrjevano kršitev 29. člena Ustave; predlog, kot ga je podal obsojenec, mora sodišče obravnavati kot del obrambnih navedb in se nanj odzvati, vendar pa za to niso odločilna merila, ki jih narekuje 29. člen Ustave. Predloge, v katerih obramba presojo izvedbe dokaza v celoti prepušča sodišču, je pravilno presojati v mejah pooblastil materialnega procesnega vodstva (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 291/2007 z dne 18. 10. 2007, 14. in 15. točka obrazložitve).

_Rekonstrukcija posipanja treh krofov z mešanico prahu tablet Lorsilan in zdrobljenega sladkorja_

48. Vložnik navaja, da je v pritožbi grajal opustitev rekonstrukcije posipanja treh krofov z mešanico prahu tablet Lorsilan in zdrobljenega sladkorja, saj bi rezultati po prepričanju zagovornika pokazali različne koncentracije lorazepama na posameznih krofih, pri čemer bi koncentracija na enem v bistvenem odstopala od koncentracije pri ostalih dveh. S tem bi bilo dokazano napačno in nelogično sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila koncentracija na vseh treh krofih enaka, če bi obsojeni vsebino možnarja naključno posul po krofih. Obrazložitev višjega sodišča, ki zgolj ponavlja izpodbijane zaključke sodišča na te pritožbene navedbe, ocenjuje kot navidezno oziroma pomanjkljivo in vsebinsko prazno, zato je podana kršitev obsojenčeve pravice po 14. v zvezi z 22. členom Ustave.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v dokaznem postopku izvedlo rekonstrukcijo drobljenja tablet Lorsilan in sladkorja, ne pa tudi rekonstrukcije posipanja treh krofov s takšno mešanico prahu. Tega dokaznega predloga obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. V pritožbi je navedla, da bi sodišče prve stopnje tak dokaz moralo izvesti po uradni dolžnosti, ob sklicevanju na 17. člen ZKP (list. št. 1698 do 1699).

Višje sodišče je zagovornikove istovrstne pritožbene navedbe pravilno obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glej sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016 in I Ips 37381/2013 z dne 12. 5. 2016), in sicer v okviru razlogov o oceni zagovora obtoženca (61. točka obrazložitve). Pri tem je povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih je to utemeljilo zaključek o nelogičnosti obsojenčevih trditev, da je šlo pri posutju krofov z zdravilom Lorsilan za pomoto. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ugotovitve: (i) da se je na krofu, ki ga je zaužila B. B., znašlo veliko več Lorazepama kot na krofu, ki ga je zaužil obsojenec sam; (ii) ugotovitev sodne izvedenke, ki je izračunala, kakšno količino tablet Lorsilan so zaužili oškodovanki in obsojenec; (iii) presojo obsojenčevega zagovora v različnih fazah postopka glede posipanja oziroma valjanja krofov; in (iv) ugotovitve, da je obsojenec ob prihodu B. B. krofe prinesel in jih izročil oškodovankama vsaki na svojem krožniku, pri čemer višje sodišče ugotavlja, da je obsojenec v zagovoru na policiji in preiskavi natančno navedel, da je svoji hčerki dal krof na krožniku "tačke na patrulji". Sklepno je navedlo, da glede na ugotovitve sodišča ne gre za napačno in nelogično razlogovanje sodišča prve stopnje ter da je dokaz, ki ga zagovornik pogreša, zato odveč.

Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča izhaja, da se je do obrambnih trditev izrecno opredelilo. Povzelo je nosilne razloge sodišča prve stopnje, ki jim je v celoti pritrdilo ter presodilo, da kršitev zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podana. Razlogi so tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumni in niso arbitrarni, niti ne pomanjkljivi in vsebinsko prazni, kot to zatrjuje vložnik. Če se višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, je razumno, da na pritožbene navedbe odgovori z istimi argumenti. Vložnik hkrati ne more uspeti na podlagi meril odločanja o obrambnih dokaznih predlogih (29. člen Ustave). Kot že ugotovljeno, dokaznega predloga rekonstrukcije posipanja krofov obramba na prvi stopnji ni podala, pritožbene navedbe pa oprla na kršitev preiskovalnega načela in prvostopenjskemu sodišču očitala opustitev izvedbe dokaza po uradni dolžnosti. V takšni procesni situaciji je mogoče vložnikove navedbe presojati le skozi jamstvo ustrezno obrazložene odločbe višjega sodišča, čemur je bilo skozi presojo pritožbenih navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zadoščeno.

_Pridobitev podatkov o številu prometnih nesreč s smrtnim izidom ter številu prometnih nesreč brez smrtnih žrtev v mestu Celje v določenem časovnem obdobju in postavitev ustreznega izvedenca_

49. Nadalje vložnik navaja, da je v pritožbi grajal odsotnost pridobitve podatkov o številu prometnih nesreč s smrtnim izidom ter številu prometnih nesreč brez smrtnih žrtev v mestu Celje v določenem časovnem obdobju. Navaja, da je namen tega dokaza ugotoviti statistično verjetnost prometne nesreče s smrtnim izidom na mestnih ulicah Celje, ki je po mnenju vložnika zanemarljiva in ostaja zgolj na teoretični ravni. Ta dokaz bi bil pomemben pri presoji biti očitanih kaznivih dejanj zoper življenje, saj bi sodišče po njegovi oceni upoštevajoč te podatke in teorije o vzročnosti moralo izključiti vzročno zvezo. Sodišče bi moralo postaviti tudi ustreznega izvedenca, na primer izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi upoštevajoč traso vožnje oškodovank in prometno situacijo v kritičnem času podal mnenje o možnostih nastanka prometne nesreče s smrtnim izidom pri obeh oškodovankah. Vložnik v opustitvi izvedbe teh dokazov vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave zaradi opustitve izvedbe dokazov v obsojenčevo korist ter kršitev načela materialne resnice po 17. členu ZKP.

Višje sodišče je vložnikove navedbe, da bi sodišče prve stopnje navedene dokaze moralo izvesti po uradni dolžnosti, štelo za pravno pomembne in jih je presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede ugotovitev o konkretni nevarnosti za življenje oškodovank (116. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da s tem, ko sodišče prve stopnje ni pridobilo v pritožbah naštetih dokazov in podatkov ter nato v zvezi z njimi odredilo izvedenskega dela, dejanskega stanja ni ugotovilo pomanjkljivo, ter ta zaključek v okviru navedenega pritožbenega razloga tudi obširno obrazložilo.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da vprašanje (hipotetične) vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in izostalo prepovedano posledico ni pravno pomembno. Višje sodišče se je tako - ob sicer napačnem materialnopravnem izhodišču - zadostno odzvalo na pritožbene navedbe (glej zgoraj). Vložnikove navedbe v tem delu izhajajo iz zmotnih materialnopravnih stališč in jih je zaradi nestrinjanja z ugotovitvami višjega sodišča, ki so dejanske narave, mogoče šteti kvečjemu kot uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

**Glede drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP**

50. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti pod naslovom "bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe", na pritožbeno sodišče naslavlja očitke kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave. Prav tako vložnik mestoma nižjima sodiščema očita kršitev domneve nedolžnosti ter pravil o dokaznem standardu, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe.

_Izhodišča za odločanje_

51. Pravica po 22. členu Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic (tudi) pred sodiščem. V okvir te pravice spada tudi prepoved sodniške samovolje in arbitrarnosti (npr. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-464/01 z dne 15. 12. 2003, 5. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-460/14 z dne 5. 3. 2015, 8. točka obrazložitve). Prepovedi sodniške samovolje ne krši le sodna odločba, ki obrazložitve sploh nima. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča lahko prepoved sodniške samovolje krši tudi sodna odločba, ki ni utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti, ampak s takšnimi, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov (očitno) ne dopuščajo (npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-233/15 z dne 19. 10. 2017, 16. točka obrazložitve) oziroma ki so protislovni in s tem logično nevzdržni (npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-460/14 z dne 5. 3. 2015, 9. točka obrazložitve).

52. Določba prvega odstavka 395. člena ZKP od pritožbenega sodišča zahteva, da presodi navedbe pritožbe ter navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z ustaljeno (ustavno)sodno prakso je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in do njih zavzeti stališče, kar pomeni, da je dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar je standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene (primeroma odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-191/16-21 idr. z dne 9. 12. 2019, 14. točka obrazložitve; sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 56417/2012 z dne 7. 5. 2020 in I Ips 30515/2014-188 z dne 18. 2. 2016).

53. Domneva nedolžnosti pomeni, da (i) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, (ii) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in (iii) da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (že odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 in U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996). Če sodišče obdolženca obsodi, ne da bi bilo onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren, krši njegovo pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Dokazni standard je torej neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Kršitev domneve nedolžnosti je tudi pravno vprašanje; pravilnost razumevanja zahtev domneve nedolžnosti in načela _in dubio pro reo_ pa je mogoče presojati skozi razloge, ki jih za svoje dejanske ugotovitve oblikujejo sodišča (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2008 ter I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022). Pri tem je jasno, da je pri presoji, ki jo opravi v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodne odločbe.

_Glede ocene zagovora_

54. V 47. in 48. točki obrazložitve sodbe se je višje sodišče opredeljevalo o razlogih sodišča prve stopnje v zvezi z obsojenčevim zagovorom, da je tablete, ki jih je obravnavanega dne zdrobil v terilniku, pomotoma pomešal s sladkorjem, ki ga je prav tako zdrobil v terilniku in po pomoti vse skupaj posipal po krofih. Vložnik višjemu sodišču očita, da je pritožbene navedbe v zvezi z napačno dokazno oceno ključnega dela zagovora v navedenih točkah zavrnilo pavšalno, brez lastne obrazložitve, le s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi sprejemanje razlogov prvostopenjske sodbe predstavlja (argumentirano) presojo, da obrambi v pritožbenem postopku ni uspelo vzbuditi upoštevnih dvomov v zakonitost procesnih dejanj sodišča prve stopnje in ustreznost dejanskih ter materialnopravnih zaključkov prvostopenjske odločbe. Ne zahteva se, da bi višje sodišče, če se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2024/06 z dne 22. 11. 2006). Dodatno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpostavljenih točkah višje sodišče na splošno pritrjuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, medtem ko je odziv višjega sodišča na pritožbene navedbe širši, in sicer se je višje sodišče s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na oceno obsojenčevega zagovora, ukvarjalo v obrazložitvi sodbe od 47. do 65. točke.

55. V nadaljevanju se vložnik ne strinja z višjim sodiščem, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje (v drugem odstavku na 19. strani sodbe), da izkustveno ni mogoče ob vsutju sladkorja v terilnik spregledati v njem že zdrobljenih tablet. Opozarja na pripombo obsojenca ob izvedbi rekonstrukcije drobljenja tablet in sladkorja v terilniku, na osredotočenost vseh udeleženih na terilnik, na zagovor obsojenca, da je terilnik tudi sicer uporabljal za drobljenje sladkorja, ki ga tega dne ni imel oziroma vsaj ne dovolj. S temi navedbami pa vložnik ne more utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj z njimi nasprotuje dokaznemu zaključku nižjih sodišč, da obsojenec tablet v terilniku ni mogel spregledati, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

56. Vložnik argument sodišča, da bi bila v primeru, da bi obsojenec sladkor pomotoma pomešal z lorazepamom in ga naključno posul po krofih oziroma krofe povaljal po njem, vsebina enakomerno porazdeljena po vseh treh krofih, ocenjuje kot nelogičen, v celoti napačen, predvsem pa brez podlage v izvedenih dokazih, torej arbitraren, pa tudi neobrazložen. Navaja, da po nobeni logiki ne bi bilo mogoče pričakovati enake koncentracije lorazepama na vseh treh krofih.

Iz obrazložitev obeh sodb izhaja, da je sodišče navedeni sklep napravilo na podlagi obsojenčevega zagovora, ko je povedal, da je obe vsebini med seboj pomešal, ker ni bil pozoren, da je bila v terilniku še vsebina zdrobljenih tablet (43. točka sodbe sodišča prve stopnje, 61. točka sodbe višjega sodišča). Glede na navedeno je sodišče navedlo podlago za takšno sklepanje, za katero ni mogoče reči, da je nerazumna, zato Vrhovno sodišče v teh navedbah zahteve prepoznava le vsebinsko nasprotovanje takšnemu zaključku sodišča, kar pa ne more predstavljati podlage za ugotovitev, da je sodišče ravnalo arbitrarno.

57. Vložnik nadalje navaja, da nižji sodišči zgolj na podlagi opravljene rekonstrukcije (ki pa ni vsebovala posipanja oziroma valjanja krofov v mešanico zdrobljenih tablet in sladkorja) naklep obsojenca ocenjujeta za dokazan in tej predpostavki podrejata dokazno oceno vseh ostalih dokazov oziroma dejstev. V nadaljevanju navaja konkretne primere takšnega postopanja nižjih sodišč.

Na tak način naj bi višje sodišče ravnalo ob opredelitvi do pritožbenih navedb, da se je obsojenec še po zaužitju krofov poskušal z B. B. dogovoriti o režimu stikov s hčerko, kar se življenjsko gledano ne sklada z ravnanjem nekoga, ki je drugega ravno zastrupil z namenom povzročitve njegove smrti. Vložnik navaja, da je višje sodišče brez vsebinske opredelitve odgovorilo, da tega dejstva ni mogoče enoznačno razlagati na ta način. V zaključku višjega sodišča, da je bil pogovor obsojenca usmerjen v zadrževanje oškodovanke, zato, da bodo tablete začele ustrezno učinkovati, vidi kršitev načela kontradiktornosti, ker se do takšnih zaključkov ni imel možnosti opredeliti, ter obsojenčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj pritožniku takšno postopanje višjega sodišča ne mogoča učinkovitega uveljavljanja pritožbenih navedb.

Višje sodišče je ugotovitev, da je bil pogovor obsojenca usmerjen v zadrževanje oškodovanke (50. točka obrazložitve), napravilo na podlagi predhodne ugotovitve, da niti najmanj ni dvomljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec lorazepam v krofe podtaknil naklepno. Glede na navedeno je takšna ugotovitev višjega sodišča predstavljala le podkrepitev že dokazanega dejstva, zato do zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni prišlo. Višje sodišče je sicer imelo podlago za tak sklep v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, in sicer konkretno v delu, ki povzema izvedensko mnenje izvedenk za farmakologijo in toksikologijo, iz katerega izhaja, da lorazepam začne učinkovati 20 do 30 minut po zaužitju, maksimalen učinek pa nastopi 90 do 120 minut po zaužitju (41. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

58. Višje sodišče naj bi povsem enako ravnalo v 51. točki obrazložitve, ki se nanaša na pritožbene navedbe, da je obsojenec takoj, ko je ugotovil pomoto, na vse načine skušal o tem obvestiti B. B. Vložnik navaja, da je višje sodišče obsojenčevo ravnanje interpretiralo kot njegovo preverjanje, ali je bil namen, ki ga je zasledoval s podtaknitvijo lorazepama v krofe, udejanjen. Meni, da ta interpretacija nima opore v dejanskem dogajanju in je drugačna od navedb prvostopenjskega sodišča. Pri tem navaja, kakšno je bilo dejansko dogajanje; kot zgrešeno ocenjuje tudi presojo višjega sodišča, da vsebina nobenega SMS sporočila, ki ga je obsojenec poslal oškodovani B. B., ne govori o obsojenčevi prošnji, naj pelje hčerko k zdravniku, kar kaže na obsojenčevo prikazovanje, da za nobeno od njiju zdravniška pomoč ni potrebna, saj pri tem ne upošteva dejstva, da pri tako blagi zastrupitvi z lorazepamom, kot je bila pri oškodovankah, zdravniška pomoč dejansko ni potrebna.

Višje sodišče je ob opredelitvi do istovrstnih pritožbenih očitkov najprej kot ustrezno ocenilo opredelitev prvostopenjskega sodišča, ki je obsojenčev zagovor presojalo v zvezi z drugimi dokazi, ki jih je na kratko povzelo. Med drugim je navedlo, da takšnemu obsojenčevemu zagovoru nasprotujeta izpovedbi D. D. in E. E., da obsojenec v pogovoru (v času katerega se je nahajal pred stanovanjskim blokom oškodovanke) ni želel povedati, za kakšne tablete gre, da je le kričal, zmerjal in grozil, vrsto tablet pa je sporočil šele v kasnejšem sporočilu, ko je že bil seznanjen s tem, da bosta oškodovanki odpeljani na urgenco. V istem sporočilu je minimiziral količino tablet in njihov učinek, zato je višje sodišče ugotovilo, da vsebina sporočila ne govori o nobeni prošnji oškodovanki, naj pelje hčerko k zdravniku, temveč nasprotno, prej kaže na obsojenčevo prikazovanje, da za nobeno od njiju zdravniška pomoč niti ni potrebna. Prav tako je višje sodišče ugotovilo, da tudi v prejšnjem sporočilu z vsebino "Pokliči me prosim", ni nikakršnega opozorila glede zaužitja tablet. Višje sodišče je na izpodbijani zaključek sklepalo na podlagi celovite presoje obsojenčevega ravnanja, torej telefonskih klicev, sporočil, kot tudi njihove vsebine, prav tako pa vožnje pred stanovanjski blok oškodovanke. Ni mogoče reči, da so ti razlogi nerazumni ter da sodišče pri navedenem zaključku izhaja iz predpostavke, da je obsojenčev naklep za storitev kaznivega dejanja podan, niti da je interpretacija višjega sodišča drugačna od navedb prvostopenjskega sodišča (glej, med drugim, 37. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

59. Enako postopanje vložnik očita sodiščema tudi v zvezi s številom krofov, ki jih je obsojeni spekel. Vložnik navaja, da je to okoliščino prvostopenjsko sodišče v nasprotju z domnevo nedolžnosti tolmačilo v obsojenčevo škodo; višjemu sodišču očita, da se do pritožbenih navedb ni opredelilo na način, da bi ocenilo, ali je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj šteje dejstvo, da je obsojeni spekel tri krofe, za obsojenca obremenjujoče, temveč tako, da je sodišče samo nadomestilo manjkajočo obrazložitev, z zaključki, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih.

Drži, da je sodišče prve stopnje število krofov, ki jih je obsojenec spekel obravnavanega dne, razlagalo kot dejstvo, ki potrjuje obsojenčevo krivdo, vendar pa je to dejstvo povezalo z: ugotovljeno količino sladkorja in lorazepama na vsakem izmed njih; z ugotovitvami izvedenskega mnenja, da ni mogoče ugotoviti, ali je obsojenec lorazepam zaužil že tekom dneva ali na krofu; obsojenčevim ravnanjem, ko sprva ni dovolil, da hčerka poje še krof B. B., nato pa ji dovolil pojesti le del, ki ni vseboval sladkorja; ter z izpovedbo B. B., ki je povedala, da je bil njen krof zelo sladek (14. točka obrazložitve sodbe, 20. stran). Glede na navedeno tudi na tem mestu ni mogoče reči, da so argumenti sodišča prve stopnje nerazumni ali utemeljeni na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče to dejstvo razlagalo v obsojenčevo škodo v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Višje sodišče je takšnim razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo brez pomislekov (56. točka obrazložitve), zato ni mogoče pritrditi vložniku, da se višje sodišče do zaključkov sodišča prve stopnje ni opredelilo z vidika njihove ustreznosti. Upoštevaje takšne razloge nižjih sodišč vložnik tudi ne more uspeti z navedbami, da je višje sodišče samo nadomestilo manjkajočo obrazložitev, z zaključki, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih. Višje sodišče je res navedlo dodaten argument, s katerim je zavrnilo obsojenčev zagovor, da je bilo na njegovem krofu količinsko toliko manj lorazepama, ker je nanj dal dosti manj sladkorja zaradi skrbi za čim manjši vnos sladkorja. Vendar pa ta nikakor ni predstavljal dopolnjevanja "manjkajoče" obrazložitve, temveč samo dodaten argument k že zadostnim in razumnim razlogom sodišča prve stopnje glede izpostavljenega dejstva, zato vložnik s temi navedbami ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev.

Zatrjevane kršitve, do katerih se je v tem delu opredelilo Vrhovno sodišče, glede na navedeno niso podane. Preostale navedbe, v sklopu očitkov, da se višje sodišče ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb, pri čemer je Vrhovno sodišče prav tako že pojasnilo, kakšni so standardi obrazložitve sodb instančnih sodišč, ter navedbe, ki zaključkom nižjih sodišč nasprotujejo, je treba ugotoviti, da vse te navedbe skušajo izpodbiti dejanske ugotovitve in dokazno presojo, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, kar sodi v polje nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, tudi ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

60. Vložnik višjemu sodišču očita, da je v 52. točki obrazložitve sodbe zgolj zavrnilo očitek zagovornika, da argumentacija sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje zavrnitev zagovora, ne temelji na izvedenih dokazih, temveč na sklepanju, ugibanju in špekulacijah, medtem ko ni obrazložilo, kaj je bila podlaga za pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

Kot navedeno, ni nujno, da je odgovor na pritožbene navedbe vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Navedeno je podano tudi v konkretnem primeru, ko se je višje sodišče na več straneh opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oceno obsojenčevega zagovora. Višjemu sodišču se ni treba opredeljevati do prav vsake navedbe v pritožbi, ki je po vsebini dana večkrat, le z drugimi besedami, predvsem pa ne s tako splošnimi navedbami, kot jih na tem mestu zahteve izpostavlja vložnik.

61. Vložnik višjemu sodišču očita kršitev zahtevanega dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe zaradi obrazložitve v 58. točki sodbe, ko se opredeljuje do dejstva, da naj bi bil krof, ki ga je približno polovico pojedla B. B., najbolj sladek; navaja, da višje sodišče z izbiro besed ("utemeljeno sklepalo, da to dokazuje") potrjuje to, kar je obramba ves čas opozarjala, da gre pri zaključkih sodišča prve stopnje bolj ali manj za sklepanja, ugibanja in špekulacije.

Vložnik zgolj z izpostavljanjem navedene izbire besed ne more utemeljiti kršitve dokaznega standarda za izrek obsodilne sodbe, ko je iz celotne obrazložitve sodb nižjih sodišč jasno, da sta sodišči obsodilno sodbo izrekli na podlagi prepričanosti o obsojenčevi krivdi, temelječi na skrbni oceni dokazov in obširni presoji kontrolnih dejstev.

62. Kot navidezno in vsebinsko prazno vložnik ocenjuje tudi obrazložitev pritožbenega sodišča v 61. točki obrazložitve sodbe. Navaja, da se je v točki, ki je bila namenjena opredelitvi do zavrnitve dokaznih predlogov oziroma opustitve izvedbe dokazov, že izjavil do obrazložitve višjega sodišča na pritožbeno izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da pri posipanju krofov z mešanico tablet in sladkorja ni šlo za pomoto (saj se sicer na krofu, ki ga je zaužila B. B., ne bi znašlo toliko več lorazepama kot na krofu, ki ga je zaužil obsojeni).

V navedeni točki se je višje sodišče ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti izvesti rekonstrukcijo posipanja treh krofov z mešanico prahu tablet Lorsilan in zdrobljenega sladkorja. Kot je že navedeno tudi v predmetni sodbi, se je višje sodišče pri ugotavljanju, ali je obsojenec lorazepam po krofih posul pomotoma, oprlo na ugotovitve prvostopenjske sodbe, temelječe na izračunih sodne izvedenke ter spreminjajočem se obsojenčevem zagovoru, na kakšen način je krofe posul, ki jih je v sodbi tudi povzelo. Glede na navedeno vložniku ni mogoče pritrditi, da je obrazložitev višjega sodišča, glede na povzete standarde obrazložitve instančnih sodišč, v tem delu navidezna.

63. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje v škodo obsojenca, izhajajoč iz domneve krivde, razlagalo obsojenčevo kršitev stikov s hčerko C. C., določenih z začasno odredbo, ko je torej obravnavanega dne po hčerko prišla oškodovanka B. B. Sodišče je navedeno dejstvo štelo kot dokaz obsojenčevega načrtnega delovanja (45. točka sodbe sodišča prve stopnje). Izpostavlja, da sodišče interpretacijo istih dejstev prilagaja potrebam obsodilne sodbe. V predhodnih točkah sodišče namreč ugotavlja, da je bil takšen način med obsojencem in B. B. že ustaljen in kritičnega dne ni bilo nič drugače kot sicer. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka (po vsebini gre za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker je obrazložitev sodbe tudi sama s seboj v nasprotju. Višjemu sodišču očita, da pri opredeljevanju do tega očitka (v 62. in 63. točki obrazložitve) povsem zgreši bistvo, saj se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil takšen način izvajanja stikov po volji oškodovanke ali ne, kar je v pritožbenem kontekstu irelevantno, prav tako nadaljnje ugotovitve pritožbenega sodišča, da kritičnega dne obsojeni hčerke ni pripravil na odhod. Zatrjuje kršitev 14. v zvezi z 22. členom Ustave.

O zatrjevanih kršitvah ni mogoče govoriti. Drži, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe oškodovanke B. B. ugotovilo, da je v nasprotju z začasno odredbo po koncu stikov sama hodila po hčerko k obsojencu, vendar pa, kot izhaja iz same obrazložitve sodišča prve stopnje, ugotovitev o načrtnem delovanju ne temelji zgolj na dejstvu, da obsojenec svoje hčerke po koncu stikov v skladu z začasno odredbo ni vrnil oškodovanki B. B. ter je čakal, da jo slednja pride iskat k njemu na dom, temveč tudi na ugotovitvi, da je obsojenec čakal, da bodo krofe skupaj pojedli, čeprav jih je spekel že po kosilu, kot to izhaja iz citirane 45. točke prvostopenjske sodbe, in na podlagi ugotovljenega celotnega dogajanja tega dneva in okoliščin zadeve, ki jih vložnik v tem delu zanemari.

Višje sodišče je pritožbene navedbe (63. točka obrazložitve) zavrnilo na podlagi izpovedbe oškodovanke, da je na takšen način stikov pristajala, ker si je, med drugim, skušala prizadevati ublažiti konflikten odnos in da zato v izpovedbi oškodovanke ni nobene podlage za prikazovanje, da je šlo za utečen način stikov po volji oškodovanke. Na podlagi povzetka relevantnega dela oškodovankine izpovedbe je ugotovilo, da je popolnoma pravilen pritožbeno napaden zaključek sodišča prve stopnje, da obsojenec hčerke obravnavanega dne ni pripravil za odhod, kar ga je oškodovanka B. B. prosila, temveč je oškodovanki rekel, da bo hčerka še nekaj pojedla, da je spekel krofe.

Glede na navedeno sta nižji sodišči okoliščino kršitve začasne odredbe povezali še z drugimi dejstvi – torej čakanje, da oškodovanka pride k obsojencu po hčerko, ki je obsojenec ne glede na prošnjo oškodovanke ni pripravil za odhod ter čakanje z zaužitjem že pred nekaj urami pečenimi krofi do oškodovankinega prihoda. Te ugotovitve nižjih sodišč je treba razlagati medsebojno povezano in ne izolirano, kot to stori vložnik. Sodiščema tudi na tem mestu ni mogoče očitati, da sta izhajali iz domneve krivde.

64. V podkrepitev teze, da so sodišča obsojenčevo ravnanje vztrajno tolmačila v njegovo škodo, vložnik navaja še ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi - če bi držala njegova trditev, da je šlo za pomoto - bilo edino logično, da bi ga skrbelo za zdravje oškodovank, da bi se skušal prepričati, kako je z njima, bodisi da bi odšel sam v bolnišnico ali da bi vsaj tja poklical in poiskal informacije. Pritožbeno sodišče je s temi razlogi soglašalo in izpostavilo, da je bil obsojeni v času telefonskega pogovora le okoli 400 m oddaljen od doma D. D. in kljub vedenju, da sta oškodovanki tam, tja ni prišel. Vložniku se glede na navedeno zastavlja vprašanje, kako bi sodišče tolmačilo dejstvo, če bi obsojeni tistega večera dejansko prišel v bolnišnico in bi obsojenec bil morda v povezavi z očitkom kaznivega dejanja grožnje deležen še očitka poskusu umora D. D. na urgenci.

Vložnik ponovno, kot že prej, razloge nižjih sodišč obravnava izolirano. Te razloge nižjih sodišč je namreč treba povezati z ostalimi ugotovitvami sodb nižjih sodišč glede dogajanja in obsojenčevega ravnanja kritičnega dne. Iz teh razlogov pa ni mogoče prepoznati, da bi sodišča pri oblikovanju razlogov za sodbo ne ravnala skladno z zahtevami domneve nedolžnosti.

_Glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanke in prič_

65. Vložnik se ne strinja z odgovorom višjega sodišča na pritožbene navedbe v zvezi z oceno verodostojnosti oškodovanke B. B. in prič. Obrazložitev višjega sodišča ocenjuje kot nezadostno in vsebinsko prazno, zato zatrjuje kršitev 14. v zvezi z 22. členom Ustave.

66. Najprej vložnik navaja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi in v prid obtožbe tolmači oškodovankino izpoved, da se je obsojenca bala zaradi njegove nepredvidljivosti (in pri tem neupravičeno zagovorniku očita, da zatrjevane kršitve ni konkretizira). Do navedenega očitka se je Vrhovno sodišče v tej sodbi že opredelilo, pri čemer je takšne navedbe zavrnilo kot neutemeljene.

67. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je povezovanje kršitev začasne odredbe s strani obsojenca z obtožbenimi očitki nesprejemljivo, višjemu sodišču očita, da je navedlo zgolj, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim obsojenčevim kršitvam stikov s hčerko dalo popolnoma ustrezen in pravilen pomen.

Vložnik tudi na tem mestu ponovno citira le del razlogov višjega sodišča, ki se v celotnem prvem odstavku 68. točke obrazložitve sodbe ukvarja prav s to pritožbeno navedbo, pri čemer Vrhovno sodišče še ugotavlja, da se je višje sodišče, pa tudi Vrhovno sodišče v tej sodbi, z istovrstnimi očitki ukvarjalo ob presoji očitkov glede ocene zagovora.

68. Vložnik prav tako izpostavlja pritožbene navedbe glede vprašanja verodostojnosti izpovedbe prič D. D. in E. E., konkretno v povezavi z izpostavljenim zapisnikom glavne obravnave z dne 28. 5. 2021 pred Okrajnim sodiščem v Celju I K 58222/2018, v katerem je med drugim navedeno, da D. D. želi, da se predmetni postopek zaključi za obsojenca ugodno, ker je zadeva preveč strašna, da bi bila resnična.

Iz zahteve je v tem delu razbrati zgolj, da se vložnik ne strinja s presojo verodostojnosti ocene prič in ne zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Višje sodišče se namreč glede presoje verodostojnosti navedenih prič ni opredeljevalo zgolj v 77. točki obrazložitve, ki jo navaja zagovornik, temveč je v zvezi s tem podalo obširne razloge, že od 70. točke dalje; višje sodišče se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje ter navedlo, da pritožbene navedbe pravilnosti takšne opredelitve ne morejo izpodbiti, izrecno in razumno pa se je višje sodišče opredelilo tudi pritožbene navedbe v zvezi z izjavo oškodovanke D. D. v postopku pred Okrajnim sodiščem I K 58222/2018. Vložnik tako ponovno izpostavlja samo del razlogov, ki jih je sodišče ponudilo v zvezi s to pritožbeno navedbo – višje sodišče je namreč primerjalo izjave priče tako v predmetnem postopku kot v navedenem postopku pred okrajnim sodiščem, pri čemer v verodostojnost priče ni podvomilo. Kolikor se vložnik s tem ne strinja, zatrjuje nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

69. Končno vložnik izpostavlja še pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem pravilnosti in nepristranskosti sodišča pri dokazni oceni prič H. H. in G. G., katerih izpovedbi je sodišče ocenilo kot neverodostojni zaradi sovražne nastrojenosti do E. E. in D. D. Pri tem povzema izjavi prič glede slabih izkušenj z družino E. D. ter višjemu sodišču očita, da se je ob opredelitvi do pritožbene navedbe zgolj sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, zakaj šteje izpovedbi obeh prič za neverodostojni, kar ne zadostuje, saj ne omogoča preveritve razlogov za zavrnitev.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče izrecno opredelilo do pritožbenega izpodbijanja ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta priči neverodostojni zaradi sovražne nastrojenosti do E. E. in D. D. – da je to storilo s sklicevanjem na obrazložitev sodišča prve stopnje, ni v nasprotju z uveljavljenimi standardi obrazložitve sodbe. Poleg tega je že višje sodišče (80. točka obrazložitve) pritožniku pojasnilo, da ni res, da sodišče prve stopnje priči oceni kot neverodostojni kar s pavšalno oceno, da gre za sovražen odnos in da je do takšnega zaključka prišlo zaradi večkratnega poudarka H. H., da jim E. D. že več let grozijo in grenijo življenje, pri čemer je po pregledu sodbe sodišča prve stopnje tem argumentom višjega sodišča pritrditi (glej 40. točko obrazložitve sodbe). Kolikor se vložnik s takšno presojo ne strinja, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

_Glede nestrinjanja z dokazno oceno izvedencev_

70. Vložnik navaja, da je obramba v pritožbah izpodbijala tudi zaključke sodnih izvedenk za področje farmakologije in farmacije dr. Mojce Kržan in Alenke Kuštrin Samba oziroma predvsem interpretacijo njunih zaključkov s strani sodišča. Izvedenka Alenka Kuštrin Samba se je, zaslišana na glavni obravnavi, z izjavo, da je imela B. B. pač srečo, da so bile razmere na cestišču take, da ni prišlo do nekih nepredvidenih situacij, spustila na področje, ki ni njeno strokovno področje. Meni, da izvedenka s področja farmacije ni pristojna za opredeljevanje do možnosti nastanka prometne nesreče, upoštevajoč stanje cestišča in konkretno prometno situacijo. Vložnik odgovor višjega sodišča na pritožbene navedbe, da sta odgovor na vprašanje, kako je lorazepam vplival na vozniške sposobnosti oškodovanke, dali izvedenki popolnoma ustreznih strok, ocenjuje kot napačen (84. točka). Pri tem je ključno, da je sodišče oprlo sodbo v ključnem delu ravno na to njeno izjavo.

Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da s temi navedbami vložnik pravzaprav nasprotuje ugotovitvam nižjih sodišč v zvezi z življenjsko ogroženostjo oškodovank med vožnjo, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kljub temu je treba dodati, da (i) se izvedenka ni opredeljevala do možnosti nastanka nesreče, upoštevajoč stanje cestišča in konkretno prometno situacijo v smislu, kot bi to storil izvedenec cestnoprometne stroke; njeno izjavo je treba razumeti kot oceno, napravljeno na podlagi podatkov o vsebnosti lorazepama v krvi oškodovane B. B., v povezavi z ugotovitvijo, kakšen učinek je imelo to zdravilo na njeno sposobnost varne vožnje, in (ii) da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je obstajala konkretna nevarnost za življenje obeh oškodovank napravilo po tem, ko je temeljito presodilo mnenje izvedenk in pri tem upoštevalo še vrsto vozila, ki ga je upravljala oškodovanka B. B., čas vožnje, nočne razmere ter jokanje hčerke (obširneje obrazloženo v 59. do 61. točki obrazložitve sodbe). Sporno izvedenkino izjavo je sodišče prve stopnje torej upoštevalo zgolj v podkrepitev sicer že dokazanega odločilnega dejstva. Glede na navedeno se tudi odgovor višjega sodišča izkaže kot povsem razumen odziv na istovrstne pritožbene navedbe.

71. Vložnik v zvezi z izpostavljenim izvedenskim mnenjem nadalje opozarja na protispisnost izreka pravnomočne sodbe, ki se glasi, da je dejanje proti volji obsojenca ostalo pri poskusu, ker je B. B. zase in za hči pravočasno poiskala zdravniško pomoč. Navaja, da navedeno ne drži in nasprotuje zaključkom izvedenskega mnenja ter drugim dokazom. Tako blaga zastrupitev, kot je bila pri obeh oškodovankah, se ne zdravi, temveč izzveni sama od sebe. Zdravstveno stanje oškodovank zaradi zaužitega lorazepama ni bilo ogroženo.

Vložnik sicer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa je očitno, da vložnik citira samo del opisa, ki se nanaša na konkretizacijo poskusa, torej dela, ki opisuje razloge, zakaj v konkretnem primeru ni prišlo do uresničitve prepovedane posledice neodvisno od obsojenčeve volje. Iz opisa namreč izhaja, da je dejanje proti obsojenčevi volji ostalo pri poskusu, ker je "B. B. zase in za hči pravočasno poiskala zdravniško pomoč in ker v posledici njene vožnje z avtomobilom po Celju k sreči ni prišlo do prometne nesreče, v kateri bi se lahko ona in hči smrtno ponesrečili". Takšen očitek je treba brati povezano in ne izolirano, kot to stori vložnik. Ob takšnem ravnanju pa je mogoč le zaključek, da izrek ne nasprotuje niti sam sebi, saj se razloga medsebojno povezujeta, niti razlogom sodbe. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

72. Nadaljnje navedbe zahteve se nanašajo na izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije Matjaža Copaka. Vložnik navaja, da je v pritožbi izpostavil, kako povezati ugotovitev izvedenca klinične psihologije glede ravnanja obsojenca navzven z obtoženimi očitki. Višjemu sodišču očita, da se do izpostavljenih navedb in graj prvostopenjske sodbe ni opredelilo, oziroma navaja, da višje sodišče v 87. točki obrazložitve povzema vsebino pritožbenih navedb v tem delu, pri čemer pa se v odgovor sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, kar ne more predstavljati argumentirane opredelitve do pritožbe. Zatrjuje kršitev 14. v zvezi z 22. členom Ustave.

Vložnik torej ne zatrjuje, da se višje sodišče do teh pritožbenih navedb ne bi opredelilo, temveč ga moti način obrazložitve. Že večkrat v tej sodbi je bilo pojasnjeno, da predstavlja sklicevanje na razloge prvostopenjskega sodišča dovoljen način opredelitve višjega sodišča do pritožbenih navedb, če višje sodišče presodi, da se s stališči sodišča prve stopnje strinja. Poleg tega Vrhovno sodišče tudi v tem delu ugotavlja, da je odziv višjega sodišča na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost prvostopenjskega opiranja sodbe na mnenje izvedenca klinične psihologije Matjaža Copaka, širši kot to izpostavlja vložnik. Višje sodišče se je namreč s temi očitki, ki so jih v pritožbah izpostavili tako obsojenec kot oba zagovornika, ukvarjalo v točkah 85 do 87 obrazložitve sodbe, pri čemer pa tudi obrazložitev v slednji, ki se konkretno ukvarja z istovrstnimi pritožbenimi navedbami zagovornika Žige Podobnika, torej vložnika te zahteve, obsega odgovor, širši od golega sklicevanja na razloge prvostopenjske sodbe. Višje sodišče je namreč v 87. točki – ob strinjanju z zagovornikom, da je treba psihološko izvedensko mnenje upoštevati le kot dokaz, ki dopolnjuje druge bistvene dokaze in da z ugotovitvijo negativnih osebnostnih lastnosti ob odsotnosti vsakršnega drugega dokaza ne moremo utemeljevati obsodilne sodbe – pojasnilo, da se ne strinja z zagovornikom, da gre v predmetni zadevi za primer, ko bi sodišče mnenju pripisalo prevelik pomen oziroma bi z njim poskušalo nadomeščati odsotnost drugih dokazov za izrek obsodilne sodbe. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje v točkah 47 in 48 obrazložitve svoje sodbe, v kateri je povzelo vsebino mnenja izvedenca klinične psihologije, dovolj natančno in prepričljivo obrazložilo, v katerih dokazih najde podlago za potrditev izvedenčevih ugotovitev.

73. Vložnik kot vsebinsko prazno graja tudi obrazložitev višjega sodišča v 90. točki obrazložitve. Navaja, da toliko bolj, ker tudi sodišče druge stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem, pridobljenim v družinskem postopku, zaključuje, da je bilo obsojenčevo ravnanje glede kaznivih dejanj pod 1. točko izreka motivirano z maščevanjem. Nelogičnost in nasprotovanje mnenju izvedenca Matjaža Copaka je izpostavil tudi v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredelilo. V točki 90 obrazložitve sodbe brez vsebinske argumentacije zgolj ponovno navede, da je bilo obsojenčevo ravnanje motivirano z maščevanjem, vendar ne navede, na podlagi česa. Vložnik je pod vtisom, da se sodišče ni želelo opredeljevati do vprašanj, ki so moteča tako, da odgovori nanje ne bi bili kompatibilni z obsodilno sodbo.

Višje sodišče je v 90. točki obrazložitve sodbe med drugim odgovarjalo na pritožbeno trditev zagovornika Žige Podobnika, da nobeno od izvedenskih mnenj ni takšno, da bi dokazovalo obsojenčev naklep za storitev očitanih kaznivih dejanj, kar po njegovem velja tako za mnenje kliničnega psihologa kot tudi za mnenje, pridobljeno za potrebe družinskega postopka. S tem se višje sodišče ni strinjalo. Pojasnilo je, da je glede mnenja izvedenca klinične psihologije razloge za nesprejemanje takega zagovornikovega naziranja že pojasnilo (kot to izhaja tudi iz predhodne obrazložitve te sodbe). Kar zadeva drugo mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot strokovno mnenje, pa je višje sodišče obrazložilo, da ni nikakršnih pomislekov, da je sodišče prve stopnje tudi na njegovi podlagi utemeljeno sklepalo, da je bilo obsojenčevo ravnanje glede kaznivih dejanj pod točko 1 izreka, motivirano z maščevanjem.

V čem naj bi bila takšna obrazložitev višjega sodišča vsebinsko prazna, ni zaznati. Višje sodišče je vložniku pojasnilo, da je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izvedenskega mnenja, pridobljenega v družinskem postopku, utemeljeno sklepalo, da je bilo obsojenčevo ravnanje glede kaznivih dejanj pod 1. točko izreka, motivirano z maščevanjem. Kakšni so (ostali) konkretni razlogi za sklepanje o obsojenčevem motivu za izvršitev kaznivih dejanj poskusa umora oziroma kje takšne razloge najti v sodbi sodišča prve stopnje, je višje sodišče vložniku pojasnilo tudi v 105. točki obrazložitve. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi vložniku, da iz obrazložitev sodb nižjih sodišč ne izhajajo razlogi za zaključek o obsojenčevem motivu za storitev očitanih kaznivih dejanj.

_Glede nestrinjanja z ugotovitvami glede vožnje oškodovanke_

74. Vložnik navaja, da so vse tri pritožbe grajale zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vožnjo oškodovanke B. B. od obsojenčevega stanovanja do prebivališča E. E. in D. D. Navaja, da je časovna analiza dogajanja pomanjkljiva in napačna ter da sodba v posameznih delih nima niti razlogov za določene zaključke. Višje sodišče je ugotovilo, da je časovnica vožnje, kot jo je navedlo prvostopenjsko sodišče, dejansko napačna, vendar je pritožbene navedbe zavrnilo z argumentom, da dejanski čas oškodovankine vožnje ni odločilen, saj bi do prometne nesreče z izidom, kakršnega je obsojenec zasledoval, lahko prišlo vsak trenutek, s čimer se vložnik ne strinja. Sodišči sta delali zaključke brez izvedbe ustreznih dokazov, pri tem pa ne dopuščata nobene druge možnosti kot je smrt oškodovank.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe v celoti predstavljajo vložnikovo nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč glede vožnje oškodovanke, s tem pa uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

75. Vložnik ocenjuje kot nezakonito postopanje višjega sodišča (94. točka obrazložitve), ki se je strinjalo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugotovitve, da B. B. v dani situaciji sploh ni vedela, kje se je vozila in kako se je vozila, nato pa pomanjkljivo obrazložitev samo dopolnilo. Poleg tega meni, da so argumenti višjega sodišča nekompatibilni z zaključkom sodbe. Izpovedba oškodovanke ne more biti podlaga za lastne interpretacije sodišča s področja psihiatrije in klinične psihologije. Nedopustno je sodbo opreti tudi na ugotovitve sodne izvedenke dr. Mojce Kržan o skrbi oškodovanke za hčerko med vožnjo, ter o fokusu in nezavednem vplivu, da posameznik konča neko dejanje. Navedeno vprašanje ne sodi v njeno strokovno področje, poleg tega navedena dejstva zgolj potrjujejo pritožbene navedbe. Če je oškodovanka med vožnjo ne le vozila in prišla na pravi cilj, temveč celo skrbela za otroka med vožnjo, to še toliko manj kaže na to, da oškodovanka tako rekoč ne bi vedela zase. Navedeno potrjuje uradni zaznamek o zbranih obvestilih od zdravnice L. L., iz katerega izhaja, da je bila B. B. ob sprejemu na urgenco časovno in prostorsko orientirana, le komunikacija z njo je bila počasna.

Očitki, da je višje sodišče samo dopolnilo obrazložitev sodišča prve stopnje, po vsebini predstavljajo zatrjevanje kršitve ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru (sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 27115/2010 z dne 7. 4. 2010, XI Ips 10695/2010 z dne 3. 3. 2016, XI Ips 17327/20211 z dne 3. 5. 2021) Iz ustavnosodne presoje izhaja stališče, da je bila s tem, ko je drugostopenjski organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopenjsko odločbo, pritožniku kršena pravica do pravnega sredstva (primerjaj sodbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 118/95 z dne 11. 6. 1998).

Vrhovno sodišče ocenjuje, da zatrjevana kršitev ni podana. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da B. B. ni vedela, kje se je vozila in kako, je treba povezati s predhodnimi ugotovitvami sodbe. Iz tretjega odstavka 12. točke obrazložitve je razvidno, da se je sodišče oprlo na oškodovankino izpovedbo, iz katere med drugim izhaja, da je o dogajanju po tem, ko sta se z dvigalom odpeljali z C. C. v garažo, povsem izgubila spomin. Ni se spominjala, kako se je pripeljala z avtomobilom do stanovanja njene mame, s kom in kako naj bi komunicirala po telefonu, niti, kako je prišla v bolnico niti, da je naslednje jutro v bolnici govorila s kriminalistko. Navedeno je treba povezati z ugotovitvami izvedenk o začetku učinkovanja lorazepama, o koncentraciji lorazepama v krvi oškodovanke B. B. ter vplivu takšne koncentracije na sposobnost varne vožnje, kar je v sodbi sodišča prav tako izčrpno povzeto (41. in 42. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zgolj zato, ker razlogi za določen zaključek sodišča niso navedeni neposredno ob tem zaključku, razlogi niso pomanjkljivi. Zato tudi ni mogoče očitati višjemu sodišču, da je samo dopolnjevalo razloge na način, ki bi pomenil kršitev pravice do pravnega sredstva.

Vložnik pravzaprav skuša izpodbiti zaključke nižjih sodišč v zvezi s tem, da je bila oškodovankina vožnja zaradi zaužitja lorazepama nezanesljiva, zaradi česar je obstajala verjetnost prometne nesreče s smrtnim izidom. Ti zaključki so v izpodbijani pravnomočni sodbi z izpovedbo oškodovanke in izvedenskimi mnenji obširno obrazloženi in razumni, zato je treba ugotoviti, da vložnik v tem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Samo z izpostavljanjem, da je sodišče v razlogih sodbe povzelo tudi izjavo izvedenke dr. Mojce Kržan o skrbi oškodovanke za hči med vožnjo, fokusu in nezavednem vplivu, da posameznik dokonča neko dejanje, razumnih zaključkov nižjih sodišč vložnik ne more izpodbiti.

76. Vložnik se ne strinja z obrazložitvijo višjega sodišča (v 95. točki, sicer pravilno 96. točki obrazložitve) v zvezi s pritožbeno navedbo, da je v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 neuporabljiva za konkretni primer, saj obravnava povsem različno situacijo. Namesto, da bi višje sodišče pojasnilo povezavo med omenjenima zadevama glede na konkretno izpostavljene pritožbene navedbe, zgolj ponavlja pavšalne zaključke o resni in konkretni nevarnosti, da bi se oškodovanki lahko vsak čas vožnje smrtno ponesrečili, ker je bila B. B. zaradi lorazepama nesposobna za varno vožnjo, zaradi česar bi se lahko v vsakem trenutku zaletela, pri čemer do tega ni prišlo zgolj zaradi naključja. Takšni zaključki ne temeljijo na nobenem izvedenem dokazu, zaradi česar so nevzdržni, kar je že izpostavil. Že iz navedb zahteve je razvidno, da se je višje sodišče do pritožbene navedbe opredelilo. Nasprotno kot to navaja vložnik, je višje sodišče obrazložilo, da sodišče prve stopnje ne trdi, da gre v predmetni zadevi za enak primer kot v sodbi Vrhovnega sodišča, temveč upošteva le tisti del stališča o še toliko večji življenjski ogroženosti ljudi (ki so jih prevažali v nehumanih in nezdravih okoliščinah), če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Poleg tega je sodišče prve stopnje nevarnost, kateri sta bili oškodovanki izpostavljeni, s sklicevanjem na omenjena stališča Vrhovnega sodišča zgolj podkrepilo, nikakor pa ta primerjava ni nosilni argument ugotovitve o konkretni nevarnosti, da bi se oškodovanki lahko vsak čas vožnje smrtno ponesrečili. Sklicevanje višjega sodišča na zaključke v zvezi s tem odločilnim dejstvom zato ni nerazumno. Z navedbami, da takšni zaključki ne temeljijo na nobenem izvedenem dokazu, pa vložnik skuša tudi v tem delu preko zatrjevanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka poseči v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

_Glede nestrinjanja z zaključki glede iskanja zdravniške pomoči oškodovank_

77. Vložnik prav tako nasprotuje dokaznim zaključkom nižjih sodišč, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: - ko nasprotuje ugotovitvam pritožbenega sodišča, da cilj vožnje oškodovanke od obtoženčevega doma ni bila vožnja do stanovanja svoje mame, pač pa vožnja domov, kar pomeni, da nameravane vožnje do doma ni dokončala (99. točka obrazložitve); pri čemer vložnik ta zaključek ocenjuje kot protispisen, saj naj bi se oškodovanka sama določila, da se bo peljala do stanovanja svoje mame; - ko nasprotuje ugotovitvi, da je bila oškodovanka izločena iz prometa zaradi iskanja zdravniške pomoči zase in za C. C. (99. točka obrazložitve sodbe), kar naj bi bilo prav tako protispisno, saj da je oškodovanka dejansko samostojno in po svoji volji varno pripeljala do stanovanja svoje mame, šla v stanovanje in se šele od tam (po nekaj časa) skupaj s hčerko, I. I. in svojo mamo odpravila na urgenco; - ko nasprotuje ugotovitvam glede potrebnosti zdravniške pomoči, do katere se pritožbeno sodišče opredeljuje v 100. točki obrazložitve, ki ji nasprotuje z izpostavljanjem izvedenskih mnenj, iz katerih naj bi izhajalo, da zdravniška pomoč, ki jo je zase in za hčerko sicer iskala B. B., ni niti malo vplivala na izboljšanje njunega zdravstvenega stanja, ki da tako ali tako ni bilo ogroženo; - ko nasprotuje odgovorom pritožbenega sodišča na pritožbene navedbe v zvezi z izračuni koncentracije lorazepama pri B. B. v času vožnje, ki vplivajo na zaključek, da oškodovanka ni bila sposobna za varno vožnjo.

Vložnik prav tako meni, da je obrazložitev v tem delu zgolj navidezna in ne odgovori na konkretno izpostavljene okoliščine, s čimer pa se ni mogoče strinjati. Ker iz 101. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča izhaja, da se je višje sodišče strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem, da je te razloge v sodbi tudi ponovilo, pritožbene navedbe pa zavrnilo kot neutemeljene, zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka in Ustave ni podana.

_Glede nestrinjanja z ugotovitvami o namenu in motivu_

78. Vložnik višjemu sodišču ponovno očita, da se je, tokrat v 102. in nadaljnjih točkah obrazložitve sodbe, do pritožbenih navedb opredelilo izključno s sklicevanjem na razloge sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da takšen način obrazložitve ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti ne nasprotuje v ustavnosodni presoji ustaljenim merilom obrazložitve sodb instančnih sodišč.

V tem delu zahteve konkretno vložnik navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na v pritožbi postavljeno retorično vprašanje, kako povezati ugotovitev izvedenca klinične psihologije glede ravnanja obsojenca navzven z obtožbenimi očitki. Po mnenju vložnika izvedensko mnenje, drugače kot to ugotavlja sodišče, kaže, da so obtožbenimi očitki tudi s tega vidika precej neverjetni in kot taki neutemeljeni. Ponovno navaja, da osebnostne lastnosti ne morejo biti podlaga za ugotavljanje naklepa. Tudi izvedensko mnenje, pridobljeno za potrebe pravdnega postopka, ne dokazuje obsojenčevega naklepa za storitev očitanih kaznivih dejanj. Višjemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do retoričnega vprašanja, kako se ugotovitve glede ljubečega odnosa obsojenca do hčerke, da do nje ni bil nasilen, da jo ima rad in ima ona rada njega, skladajo s kaznivim dejanjem poskusa umora hčerke. Opredelitev višjega sodišča pogreša tudi v zvezi z vprašanjem, od kod ideja, da je imel obsojeni v naklepu smrt B. B. in C. C. v prometni nesreči, saj je to povsem v nasprotju z izvedenskimi mnenji in drugimi izvedenimi dokazi. Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi obsojeni oškodovankama želel karkoli fizično storiti. Sledenje obeh sodišč tožilski verziji ocenjuje kot eklatantno kršitev načela domneve nedolžnosti ter navaja, da dokazni standard gotovosti izven razumnega dvoma v konkretni zadevi ni podan.

79. Drugače, kot to navaja vložnik, se je višje sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na tolmačenje izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije, opredelilo že v 87. točki obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče je te razloge sprejelo kot razumne ob presoji vložnikovih navedb glede nestrinjanja z dokazno oceno izvedencev. Prav tako je višje sodišče preizkusilo in obširno ter povsem razumno odgovorilo na preostale pritožbene navedbe (povzete v 104. točki obrazložitve), ki so se nanašale na izpodbijanje ugotovitev o obsojenčevem motivu za storitev očitanih kaznivih dejanj in naklepu (glej 105. do 112. točko obrazložitve, pa tudi 122. do 126. točko obrazložitve). Vrhovno sodišče prav tako ugotavlja, da iz obrazložitve višjega sodišča kot tudi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni zaznati, da bi sodišča izhajala iz napačnega razumevanja domneve nedolžnosti ali načela _in dubio pro reo_. Vložnik zato neutemeljeno zatrjuje kršitve zakona ter ustavnih pravic, pravzaprav pa tudi v tem delu skuša uveljaviti lastne zaključke o obsojenčevem namenu in naklepu, kar spada v polje nedovoljenega razloga po drugem odstavku 420. člena ZKP.

**Glede kaznivega dejanja grožnje (2. točka izreka)**

80. Vložnik navaja, da je višje sodišče zavrnilo vse pritožbene navedbe v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje, kljub dejstvu, da je bila obsodilna sodba v tem delu oprta izključno na izpovedbi E. E. in D. D. Navaja, da je sodišče - kljub izredno slabemu odnosu, polnemu konfliktov in sovražnosti, izpovedbama nekritično sledilo. Obsojeni je predlagal izvedbo kar nekaj dokazov, s katerimi je poskušal dokazovati njuno neverodostojnost (pridobitev in prebiranje spisa Okrajnega sodišča v Celju N 335/2018, zaslišanje sodnice iz zadeve Okrajnega sodišča v Celju I K 58222/2018 in izvedbo poligrafskega testiranja), vendar noben izmed dokazov ni bil izveden, pri čemer se v utemeljitev napačnosti te odločitve sklicuje na predhodne navedbe zahteve. Obsojenemu je bila s tem odvzeta dejanska možnost dokazovanja neverodostojnosti izpovedb navedenih prič.

81. Vrhovno sodišče se je že opredelilo do zavrnitve dokaznih predlogov, tudi v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje, ter navedbe zahteve v zvezi s tem v celoti zavrnilo. Poleg navedenih vložnik ne zatrjuje nobene (druge) kršitve zakona, temveč zgolj napada dokazne zaključke nižjih sodišč, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitev dejanskega stanja.

C.

82. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

83. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe, je Vrhovno sodišče obsojenca plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti oprostilo. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

84. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 M. Ambrož, v: L. Bavcon, A. Šelih idr. Kazensko pravo, Splošni del, 6. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2020, str. 324 in sl.; J. Stajnko, v: M. Šepec, ur., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 542 in sl.; I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, 2001, str. 196 in sl. 2 M. Ambrož, prav tam. 3 J. Stanjko, prav tam, po Bele, prav tam, str. 194. 4 M. Ambrož, prav tam. 5 J. Stanjko, prav tam; I. Bele, prav tam, str. 199. 6 Besedili se sicer malenkostno razlikujeta. Če se po veljavnem 34. členu KZ-1 za poskus kaznuje, kdor „je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal“, se je za poskus po določbi 22. člena KZ kaznoval, kdor „je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal.“ 7 Npr. M. Ambrož, prav tam, str. 324 in 325. 8 Iz obrazložitve odločbe Up-758/03-11 z dne 23. 6. 2005: „15. ... Takšna nevarnost je izkazana s tem, da je bila pomembna pravna dobrina otipljivo (konkretno) ogrožena, ter s tem, da je storilec zavestno in voljno deloval v smeri prepovedane posledice. Ustavni pritožnik je dejanje storil tako, da je oškodovanca z nožem na preklop, katerega rezilo je bilo dolgo 9 cm, zabodel v spodnji levi del trebuha s celotno dolžino rezila, pri tem pa se je zavedal, da njegovo dejanje lahko povzroči smrt oškodovanca in je v to tudi privolil. Takšno ravnanje pomeni zavesten in voljan napad na človekovo življenje kot posebej pomembno pravno dobrino, ki jo varuje kazensko pravo, pri čemer je šlo za visoko stopnjo konkretne ogroženosti te dobrine.“ 9 Prim. J. Stanjko, prav tam, str. 550; M. Ambrož, prav tam, str. 328; P. Novoselec, Razgraničenje pripremnih radnji i pokušaja, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta na Rijeci, 29 (2008) 2, str. 741. 10 Npr. Ambrož, prav tam, str. 329. 11 Prekluzija pomeni izgubo pravice, če je upravičenec pravočasno ne uveljavi. 12 Prim. stališče v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, 22. točka obrazložitve: "Pri tem pa je treba upoštevati, da ... udeležence v pravnih razmerjih ... zavezujejo temeljna pravna načela, med drugim načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje tudi prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (_venire contra factum proprium_). Ni v skladu s tem načelom, če stranka s svojim ravnanjem še pred sodnim postopkom zavede drugo stranko v določeno ravnanje, nato pa v sodnem postopku sama začne uveljavljati nasprotno." Ob ugotovitvi, da je imela obramba v obravnavani zadevi vse možnosti učinkovitega pravočasnega uveljavljanja pravice do nepristranskega sodnika, ni videti ovir, da se na to načelo ne bi bilo mogoče opreti.