Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,295.680 SIT (sedaj 17.925,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2005 dalje do plačila ter znesek 71.306,40 SIT (297,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2001 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, pri čemer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi toženi stranki pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo znižalo na znesek 11.203,47 EUR, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z uspehom v pravdi je tudi znova odločilo o višini pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov v skladu z določbo 370. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o hitrosti tožnikove vožnje z motornim kolesom v času škodnega dogodka. Dejanska hitrost motornega kolesa ni bila nikoli izmerjena, zaradi česar o kakršnikoli prekoračitvi dopustne hitrosti ni na razpolago dokazov. Zato tudi ni mogoče govoriti, da bi tožnik bil soodgovoren za nastalo škodo. Voznica osebnega avtomobila, zavarovanka tožene stranke, je za nastalo škodo odgovorna v celoti kot povzročitelj prometne nesreče. Med kršitvijo prometnih predpisov, ki jo je zakrivila zavarovanka tožene stranke in nastalo škodo, je podana vzročna zveza, ki ni bila prekinjena ali spremenjena zaradi hitrosti tožnikove vožnje. Slednji bi mogel biti soodgovoren le tedaj, če bil pravnomočno spoznan za krivega, da je povzročil kršitev cestnoprometnih predpisov. To pa se ni zgodilo. Končno pa je napačno odločeno tudi o višini nastale nepremoženjske škode. Ni upoštevano, da je tožnik utrpel hude telesne bolečine in da bo še dolgo časa prestajal duševne bolečine velike intenzitete. Utrpel je tudi velik primarni in sekundarni strah.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V popolnem nasprotju z razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje je revizijska trditev, da hitrost tožnikove vožnje z motornim kolesom pred nesrečo „ni bila nikoli izmerjena, s tem pa tudi ne ugotovljena“. Res je sicer, da ta hitrost pred nesrečo ni bila policijsko merjena. Bila pa je „izmerjena“ in ugotovljena z izvedenskim mnenjem na podlagi sledov na cestišču z upoštevanjem moči trčenja med motornim kolesom in avtomobilom zavarovanke tožene stranke. Prav o tem vsebuje izpodbijana sodba jasne in s podatki dokazovanja argumentirane razloge, ki utemeljujejo sklepanje, da je tožnik pred trčenjem z avtom vozil s hitrostjo, ki ni bila (ob omejitvi 60 km na uro) nižja od 100 km na uro. Takšna hitrost pa je sama po sebi soprispevala k nesreči, ne glede na ugotovitev, da je zavarovanka tožene stranke kršila prometne predpise, ko je s premajhno pazljivostjo zapeljala s stranske na glavno cesto.

7. Ob dejanskih ugotovitvah o več kot 50 % prekoračitvi dovoljene hitrosti tožnikove vožnje tako revizijski trditvi, da „hitrost sama po sebi ni vplivala na nastanek škode, niti na vzročno zvezo“, niti ni treba posebej odgovarjati. Zato je pravno nevzdržna revizijska teza, da je bila „hitrost vožnje tožeče stranke primerna razmeram na cestišču, povsem dovoljena in v mejah predpisane hitrosti“. V tem obsegu tudi ni treba posebej odgovarjati vsebinsko postavljeni revizijski trditvi, da je kršitev prometnih predpisov, ki jih je zakrivila zavarovanka tožene stranke, pravno formalno potrjena s pravnomočno kazensko sodbo, zatrjevana prekoračitev hitrosti tožnikove vožnje pa ne. Takšno gledanje upošteva uporabo dokaznih pravil, ki jih procesno pravo ne pozna, ne pa načela proste presoje dokazov.

8. Revizija z zanikanjem kakršnega koli dokazovanja hitrosti tožnikove vožnje zamolči razloge izpodbijane sodbe, ki se na to določno nanašajo. Hitrost je ocenjeval sodni izvedenec ing. J. K. v kazenskem postopku zoper zavarovanko tožene stranke, vendar sta se pravdni stranki strinjali, da se kazenski spis vpogleda v dokazne namene, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Način izvedbe tega dokaza revizijsko ni grajan. Izpodbijana sodba je prav na omenjeni podlagi opredelila obstoj vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem (kršitvijo prometnih predpisov) in nastalo prometno nesrečo ter njenimi posledicami. Zato je mogoče v celoti zavrniti revizijsko stališče, da se sodbe „ne da vsebinsko preizkusiti“, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (178. člen ZOR). Pri obojestranski krivdi, ki je ugotovljena v obravnavanem primeru, odgovarjata imetnika motornih vozil (tožnik in zavarovanka tožene stranke) v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišče prve stopnje je sicer odgovornost tožnika ocenilo z 20%, vendar pa je sodišče druge stopnje to odgovornost utemeljeno zvišalo na 50%. Čeprav je voznica osebnega avta nevarno situacijo na cesti povzročila z nepravilnim vključevanjem v promet, pa je dokazna ocena izvedenskega mnenja utemeljila ugotovitev, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik vozil s hitrostjo, ki bi bila v skladu z omejitvijo. Omenjeno sklepanje omogoča oceno o enakih prispevkih prometnih udeležencev k nastanku škode. To še posebej obvelja ob upoštevanju pomembnega dejstva, da je tožnik hitrost močno prekoračil v naselju, tako rekoč sredi mesta, kjer se odvija gost promet. 10. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko grajana s kratkim citiranjem, da je tožnik prestajal in še prestaja hude telesne in duševne bolečine, ki jih bo, ker je mlad, prestajal še dolgo časa, in da je utrpel velik primarni in sekundarni strah. Vendar pa je izpodbijana sodba vse navedeno že v zadostni meri upoštevala in prisodila tožniku pravično denarno odškodnino tako po posameznih postavkah, kot v celoti. Pri tem je bilo pri uporabi določbe 200. člena ZOR posebej upoštevano, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna tudi od primerljivosti s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Razlogi izpodbijane sodbe so v tej smeri izčrpni in jasni in jih le pavšalna revizijska graja ne more omajati. Tožniku je bila (brez upoštevanja soodgovornosti) prisojena odškodnina v skupnem znesku tedanjih 9,300.000 SIT, kar je – preneseno v povprečne mesečne plače v Republiki Sloveniji- v celoti primerljivo s podobnimi primeri sodne prakse. Zato odškodnine, kakor je doslej prisojena, v revizijskem postopku ni bilo mogoče zviševati.

11. Neutemeljeno revizijo je bilo potrebno zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.