Jedro

S tem ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da iz gradiva v spisu ne izhaja, da bi bilo obsojenemu dokazano, da je vedel, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec F.Ž. je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega F.Ž. za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in mu izreklo po 50. členu KZ pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Hkrati so bili obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka s povprečnino, odmerjeno na 40.000,00 SIT.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 1. odstavku 221. člena KZ izreklo kazen dva meseca zapora. Pritožbo obsojenega F.Ž. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik obsojenega F.Ž. je dne 04.08.2000 vložil na Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Zatrjevanje, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, saj ni vedel, da deli avtomobila izvirajo iz kaznivega dejanja, pomeni, da zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, to pa ne more biti stvar presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kljub zatrjevanju vložnika, da zahteve ne vlaga zavoljo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker je prepričan, da sta obe sodišči na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabili pravno normo oziroma sta napravili napačno subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo. Obsojenec je bil obsojen po 1. odstavku 221. člena KZ, čeprav iz spisnega gradiva ne izhaja, da bi očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Obsojeni po vložniku je prepričan, da je bil obtožen in posledično obsojen eventualno le za kaznivo dejanje, določeno v 2. odstavku 221. člena KZ, za katero pa je predpisana bistveno nižja kazenska sankcija. Pri tem se vložnik sklicuje na kazenskopravno teorijo in prakso, češ da mora biti direktni naklep nedvoumno dokazan in je potrebno vsak mejni primer, ki dopušča dvom o tem, raziskati in opredeliti kot možni eventualni naklep, zavestno malomarnost in podobno. Naklep tako direktni kot eventualni mora biti ugotovljen povsem zanesljivo in ne zadostuje verjetnost in tudi ne velika verjetnost. To pa ima v takih primerih, ko ni zadostnih dokazov za storilčev direktni oziroma eventualni naklep, nekaznivost očitanega kaznivega dejanja, ki mu sledi izrek oprostilne sodbe.

Vložnik še navaja, da iz spisnega gradiva ne izhaja, da bi bilo obsojenemu dokazano, da je vedel, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, samo dejstvo oziroma obsojenčeva osebna okoliščina, da je cenilec prometne stroke, ne dokazuje vedenja o tem, saj strokovna usposobljenost o motornih vozilih ne predpostavlja dobrega poznavanja kriminalistike. Obe sodišči sta se glede direktnega naklepa zadovoljili s prepričanjem, da se je obsojenec glede na svojo stroko zavedal, da je njegovo ravnanje protipravno in kaznivo, čeprav je ves čas postopka zanikal vedenje o tem. Samo prepričanje sodišč o tem ne zadošča za obsodilno sodbo, ko zaslišane priče tudi niso vedele povedati nič o očitanem kaznivem dejanju, ne o storilcu, kakor tudi ne o vedenju storilca, da so bile sporne stvari pridobljene s kaznivim dejanjem. Pri tem se vložnik sklicuje na pričo - kriminalista D.L. - ki je izpovedal, da zgolj meni, da zaseženi predmeti pripadajo avtomobilu, ki je bil ukraden.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vsa zgoraj navedena vložnikova izvajanja napadajo zgolj prvostopno in pritožbeno dokazno oceno v izpodbijanih sodbah, ne vzbujajo pa nobenega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko ni podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP). Vrhovno sodišče je zaradi povedanega ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni vložena zaradi kršitve kazenskega zakona, ker v tej smeri ni niti obrazložena, ampak uveljavlja zgolj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrecni določbi, kakor navaja tudi vložnik sam, 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da v napadenih sodbah ni podana uveljavljana kršitev zakona, zahteva pa je vložena zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.