Jedro

Tudi, če bi tožnica izkazala vse pogoje za pridobitev lastninske pravice s priposestovanjem, v predmetni pravdi s svojim zahtevkom zoper toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika ne bi mogla uspeti, saj toženca ščiti njegova dobra vera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice 80 m2 jugozahodnega dela zemljišča, parc. št. ... k. o. V. v., in sicer tistega dela te parcele, ki je na sodni skici, izdelani po izvedencu geodetske stroke I. P. dne 13. 6. 2006, ki je priloga in sestavni del te sodbe, označen s točkami A do B do C do E do F, dopustitev geodetske odmere tega zemljišča, izstavitev zemljiškoknjižne listine ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 890,27 EUR pravdnih stroškov v korist toženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15- dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Proti takšni sodbi se je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožila tožnica. S pritožbo je izpodbijala zaključek prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti dobre vere kot ene od predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem. Navedla je, da je svojo pravico pridobila na podlagi pravnega posla, darilne pogodbe z dne 17. 7. 1975, in je vseskozi mislila, da je lastnica spornega dela nepremičnine, kar pomeni, da je izpolnila vse zakonske pogoje dobrovernega posestnika. Čeprav je v tem času prišlo do dveh vpisov prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi, tožnica ni mogla vedeti za to, saj je o tem nihče ni obvestil. Vseskozi je verjela, da je lastnica spornega dela nepremičnine, kar je bistveno za obstoj predpostavke dobre vere. Dosedanja sodna praksa je razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve lastninske pravice in s tem pripomogla k temu, da zemljiška knjiga v zavesti Slovencev še nima tiste vloge, kot bi jo v urejenem sistemu stvarnega prava morala imeti. Dejstvo je, da je tožnica na podlagi pravnega posla pridobila določene pravice leta 1975, ko se je uporabljala drugačna sodna praksa. V tem času se je lastništvo dokazovalo na podlagi listin o izvedenih pravnih poslih, kljub določilom zakonodaje, ki je že tedaj določala, da je dejanski lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tožnica je leta 1975 v skladu s tedaj veljavnimi pravili sklenila darilno pogodbo, plačala sporno zemljišče, pogodbo overila in odvedla vse tedaj potrebne davščine. V nadaljevanju pritožbe pa tožnica opozarja na nedobrovernost toženca. Dejstvo je, da je toženec v kraju, kjer leži nepremičnina, domačin, kar pomeni, da je moral vedeti, da tožnica uporablja sporni del zemljišča za svoje potrebe. Čeprav je toženec izpovedal, da ni vedel, da tožnica uporablja ta del nepremičnine, je takšnim zatrjevanjem težko verjeti, saj je nemogoče več kot 20 let uporabljati del zemljišča, ki je vsem na očeh, ne da bi kdo to opazil. Prepričana je, da je toženec pri nakupu vedel, da tožnica uporablja sporno zemljišče, vendar se je kljub temu odločil za nakup nepremičnine. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu nepremičnine parc. št. ... k. o. V. v. Zatrjevala je, da sta s sedaj že pokojnim možem na podlagi darilne pogodbe z dne 17. 7. 1975 od darovalca M. S. pridobila v last 50 m2 opisane nepremičnine za potrebe parkiranja oz. z možnostjo postavitve garaže. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica izkazala lastniško posest in pretek časa (dvajsetletno priposestvovalno dobo), ni pa izkazala pogoja dobrovernosti.

Sodišče druge stopnje uvodoma opozarja na pravilno uporabo materialnega prava. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja je v času, ko naj bi se stekli pogoji za priposestvovanje v predmetni pravdni zadevi (leta 1985 – pretek desetletne priposestvovalne dobe ob predpostavki zakonite in dobroverne posesti oz. leta 1995 – pretek dvajsetletne priposestvovalne dobe ob predpostavki dobroverne posesti), urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) zato je potrebno kot materialnopravno podlago za razsojo uporabiti določbe ZTLR in ne določb v času vložitve tožbe veljavnega Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ, prehodna določba I. odstavka 266. člena SPZ), na katere je svojo odločitev sicer oprlo sodišče prve stopnje. To pa po presoji sodišča druge stopnje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj tako ZTLR kot SPZ določata smiselno enake pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem.

Tožnica s pritožbo izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju tožničine dobre vere, vendar s pritožbenimi navedbami, da je vseskozi mislila in verjela, da je lastnica spornega dela nepremičnine, saj ga je pridobila na podlagi pravnega posla (darilne pogodbe), ter s poudarjanjem minornega pomena zemljiške knjige pri nas v preteklosti, ne more ovreči pravilne presoje prvostopenjskega sodišča. Res se dobrovernost posesti domneva, če se ne dokaže drugače (III. odstavek 72. člena ZTLR), toda v obravnavanem primeru, ko gre za zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice, je pri presoji, ali so izpolnjeni kriteriji za dobrovernost, potrebna večja strogost. Toženec je izpodbijal tožničino dobro vero z navedbami, da je od sklenitve darilne pogodbe iz leta 1975 prišlo v zemljiški knjigi celo do dveh vpisov prenosa lastninske pravice na parc. št. ... k. o. V. v., sam pa je pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini s prodajno pogodbo z dne 11. 12. 2000 v dobri veri in na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. V skladu z II. odstavkom 72. člena ZTLR je bil posestnik dobroveren, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Dobroveren je bil torej tisti, ki je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Priposestvovalec mora biti prepričan, da je stvar njegova. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne in potrebne skrbnosti. Pritrditi je pritožnici, da je sodna praksa v času veljavnosti ZTLR razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve lastninske pravice, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni z ničemer izkazala, da so bili razlogi za to, da pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – darilne pogodbe ni bila vpisana v zemljiško knjigo, podani pri kom drugem kot pri tožnici oz. njenem pokojnem možu. Takšnega ravnanja tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče opredeliti kot ravnanja v opravičljivi zmoti, kar je pogoj za dobrovernost posesti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala obstoja vseh treh predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem.

Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini s prodajno pogodbo z dne 11. 12. 2000 na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic. Tudi, če bi tožnica izkazala vse pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem pred toženčevim vpisom v zemljiško knjigo, v predmetni pravdi na podlagi svojih zatrjevanj s svojim zahtevkom zoper toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika ne bi mogla uspeti, saj toženca ščiti njegova dobra vera. Pravno pravilo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika (ODZ; to pravilo je bilo kasneje uzakonjeno v 5. členu Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95, oz. sedaj v II. odstavku 44. člena SPZ) je določalo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Namen tega načela je varstvo pravnega prometa. Čeprav je bila lastninska pravica pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica na podlagi pravnega posla, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost. V primerih, ko lastnik ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, s svojo opustitvijo nekdanjemu lastniku (oz. njegovim pravnim naslednikom), ki je še vedno vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, daje priložnost za zlorabo. Zato v takšnem primeru prevlada interes tretjega – pridobitelja. Slednji pa mora biti dobroveren, pri čemer se dobra vera domneva. Trditveno in dokazno breme je na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 397/2006, z dne 15. 1. 2009). V skladu z navedenim bi morala tožnica izpodbiti toženčevo dobro vero, česar pa ni uspela, saj trditev o tem, da je toženec že ob nakupu predmetne nepremičnine in ob vpisu v zemljiško knjigo vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim stanjem, pred sodiščem prve stopnje ni podala. Tožnica šele sedaj v pritožbi izpodbija toženčevo dobro vero z navedbami, da je toženec domačin in bi zato moral vedeti, da tožnica uporablja sporni del zemljišča za svoje potrebe, zaradi česar je prepričana, da je toženec pri nakupu vedel, da tožnica uporablja sporno zemljišče. Takšna zatrjevanja predstavljajo t. i. pritožbene novote (nova dejstva), ki jih sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, saj tožnica niti ne zatrjuje, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP). Tožnica tako s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti pravilnosti in zakonitosti odločitve o glavni stvari.

Stroškovne odločitve pa tožnica ni obrazloženo izpodbijala, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki ni pokazal nepravilnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pri priznanju in odmeri pravdnih stroškov pravilno uporabilo določbo I. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo.

Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).