Jedro

Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na 33. člen PUP, po katerem je gradnja pomožnih objektov dopustna pod tam navedenimi pogoji. Navedena določba je namreč omejena z vsebino 20. člena PUP, ki za posege na območjih varstva kulturne dediščine izrecno napotuje na upoštevanje varstvenih režimov, opredeljenih v strokovnih podlagah. To pomeni, da gradnja kmečke lope v območju registrirane nepremične dediščine ni mogoča, če investitor zanjo ne pridobi kulturnovarstvenega soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za gradnjo zidane kmečke lope na parc. št. 4853/1 k.o. … v varovanem območju dediščine Korte – Kulturna krajina Cetore – Korte, št. EŠD: 21627. Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je poseg načrtovan na zemljišču, ki se po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za „podeželje občine Izola“ (v nadaljevanju PUP) uvršča v prostorsko celoto Z 11/6 z osnovno namensko rabo „območje krajine – območja kmetijskih zemljišč“. V skladu z 20. členom PUP so strokovne zasnove varstva kulturne dediščine vsebovane v tam navedenih strokovnih podlagah. Načrtovani poseg je v nasprotju s predpisi, saj med drugim ne spoštuje značilnosti kulturno-krajinskega vzorca območja kmetijskih površin, v katerem so se kmečke lope na podeželju gradile na robu večjih in bolj oddaljenih kmetijskih površin. Poleg tega nameravana gradnja načenja vrednost in izjemnost podobe omenjene kulturne krajine zaradi spreminjanja njenih antropogenih značilnosti, ki se kažejo kot oblikovanje teras s kamnitimi škarpami vzporedno s plastnicami ter vnašanja elementov atipične razpršene gradnje v ruralnem ambientu ob strnjenem naselju Cetore.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V odločbi navaja, da je varstveni režim za obravnavano kulturno krajino zajet v strokovnih podlagah v poglavju, ki obravnava območje Vinica – Dvori – Medoši. Pojasnjuje, da se je z Odlokom o preimenovanju naselij naselje Dvori nad Izolo preimenovalo v Korte, naselje Vinica pa v Cetore. V strokovnih podlagah je med drugim določeno, naj se območje kulturne krajine nameni predvsem kmetijski dejavnosti, ki pa mora biti v skladu z varstvenim režimom. Ta predpisuje varovanje vseh naravnih in antropogenih značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na nadaljnjo degradacijo ambientalno krajinske podobe in na ekološko ravnovesje območja. Zato v obravnavanem primeru za presojo dovoljenosti posega ni odločilno, ali se nanaša na kmetijsko dejavnost, ampak ali gradnja kmečke lope predstavlja poseg v kulturno krajino, ki negativno vpliva na nadaljnjo degradacijo ambientalno krajinske podobe in na ekološko ravnovesje območja. Kmečka lopa oziroma kažeta je sicer tradicionalen objekt za Istro, saj služi kot zatočišče v primeru dežja in sončne pripeke, v njej pa so hranili tudi poljedelsko orodje, prehodno tudi poljščine. Vendar pa so se kmečke lope postavljale razpršeno, daleč stran od naseljenih površin. V nasprotju s tem pa obravnavana parcela leži ob vaškem naselju Cetore, kar ugotavlja že pritožnik, zato ni mogoče trditi, da bi gradnja ohranjala tipičen ambientalno krajinski vzorec. V nasprotju z načinom bivanja lokalnega prebivalstva namreč ne bi bila grajena na kmetijskih površinah, oddaljenih od strnjenih naselij. Poleg tega so kažete redkokdaj presegale višino dveh metrov, načrtovani objekt pa izkazuje bistveno večji višinski gabarit. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da 33. člen PUP na navedenem območju dopušča gradnjo pomožnih objektov, zato meni, da toženka ne bi smela preprečevati izvajanja kmetijske dejavnosti, ampak bi lahko zgolj predpisala način njegovega uresničevanja. Ne iz izpodbijane odločbe niti iz odločbe drugostopenjskega organa ne izhaja, kako naj bi postavitev tipičnega kmečkega objekta lahko posegala v vrednost in izjemnost kulturne krajine. V zvezi z dopustnostjo gradnje pomožnih objektov na obravnavanem območju se sklicuje tudi na kulturnovarstveno soglasje z dne 3. 2. 2012, s katerim mu je bila na isti nepremičnini omogočena gradnja podpornih zidov, ki prav tako predstavljajo pomožni objekt. Meni, da bi bili sporni razlogi relevantni le v primeru, če na širšem območju, v sklop katerega spada tudi tožnikova nepremičnina, ne bi bilo postavljenega nobenega podobnega objekta, tako pa ti stojijo tudi na sosednjih nepremičninah. Ker je toženka zanje izdala kulturnovarstvena soglasja, zavrnitev njegovega zahtevka v primerjavi z ugotovljenimi identičnimi zahtevki lastnikov okoliških nepremičnin predstavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz svoje odločbe in še navaja, da kmečka lopa iz idejne zasnove ne zadošča merilom objekta iz 5. b točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, saj ima že zgrajeni objekt dve nadstropji, kar je bilo ugotovljeno v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da so v neposredni bližini zgrajeni podobni objekti, kot to predlaga sam, pa poudarja, da posploševanje konkretnih zadev ni mogoče, saj je njihovo dejansko stanje v praksi le redko ponovljivo, čeprav se objekti nahajajo na istem območju. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži v območju registrirane nepremične dediščine Korte – Kulturna krajina Cetore – Korte (EŠD 21627). V skladu s prvim odstavkom 29. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) je treba pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja pridobiti kulturnovarstvene pogoje. Četrti odstavek istega člena predpisuje, da se pogoji, če gre za poseg v registrirano nepremično dediščino, določijo v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine. Iz predloženih upravnih spisov tudi izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – zidane kmečke lope na zemljišču parc. št. 4853/1 k.o. …. Peti odstavek 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) določa, da se v primeru, če soglasodajalec ugotovi, da gradnja po predpisih ni dopustna ali mogoča, vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja.

PUP v 20. členu glede ugotavljanja območij kulturne dediščine in varstvenih režimov napotuje na uporabo strokovnih podlag za Družbeni plan Občine Izola 1986 – 2000 (območja varstva kulturne in naravne dediščine, izdelal MZVNKD Piran v aprilu 1985). Iz navedenih strokovnih podlag za območje Vinica – Dvori – Medoši, ki po preimenovanju naselij Dvori in Vinica velja tudi za naselje Cetore, čemur tožnik ne oporeka, izhaja naslednji varstveni režim: v območju kulturne krajine se varuje vse naravne in antropogene značilnosti pred posegi, ki bi negativno vplivali na nadaljnjo degradacijo ambientalno krajinske podobe in ekološko ravnovesje območja. V prvostopenjski odločbi je pojasnjeno, da se značilnost kulturno-krajinskega vzorca območja kmetijskih površin kaže v tem, da se bile kmečke lope na podeželju izjema v prostoru, gradile pa so se na robu večjih in bolj oddaljenih kmetijskih površin. Navedeno izhaja tudi iz pritožbene odločbe, in sicer da so se kažete postavljale razpršeno, daleč stran od naseljenih površin, medtem ko obravnavano zemljišče leži ob vaškem naselju Cetore, česar tožnik z neobrazloženo trditvijo, da obravnavano zemljišče ne leži v strnjenem naselju, ampak je locirano precej iz njega, ne more izpodbiti.

Po oceni sodišča je s tem pojasnjeno, zakaj je tožnikov poseg v nasprotju s predpisanim varstvenim režimom, to je v nasprotju z značilnostmi kulturno- krajinskega vzorca in bi zato pomenil nadaljnjo degradacijo ambientalno krajinske podobe območja. V tem delu se sodišče v celoti sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe, v kateri je upravni organ prepričljivo zavrnil pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se zato tudi ne strinja, da iz upravnih aktov ni razvidno, kako naj bi postavitev kmečke lope posegala v vrednost in izjemnost kulturne krajine. Ker torej kulturno-krajinski vzorec ne pomeni gradnje kmečkih lop na vsakršnih kmetijskih površinah zunaj naselja, ampak le na oddaljenih zemljiščih, daleč stran od naseljenih površin, tožnik z napačnim povzemanjem stališča toženke, ko trdi, da naj bi bile kmečke lope značilne za kmetijske površine zunaj naselij, ne more uspešno utemeljiti svojega nasprotovanja izdani odločbi.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti tožnikovo sklicevanje na 33. člen PUP, po katerem je gradnja pomožnih objektov dopustna pod tam navedenimi pogoji. Navedena določba je namreč omejena z vsebino 20. člena PUP, ki za posege na območjih varstva kulturne dediščine izrecno napotuje na upoštevanje varstvenih režimov, opredeljenih v omenjenih strokovnih podlagah. To pomeni, da gradnja kmečke lope v območju registrirane nepremične dediščine ni mogoča, če investitor zanjo ne pridobi kulturnovarstvenega soglasja.

Za ta postopek so pravno nepomembne navedbe, da naj bi bili v bližini tožnikove nepremičnine že postavljeni podobni objekti, saj se sodišče do dovoljenosti teh gradenj v tem upravnem sporu ne more opredeljevati. Nenazadnje tožnik niti ne navaja, kateri oziroma kakšni primeri naj bi bili drugače obravnavani, ampak se le pavšalno sklicuje na „praktično identične zahtevke“ lastnikov okoliških nepremičnin. Navedeno zato ni argument v prid njegovemu stališču, da bi mu moral upravni organ izdati kulturnovarstvene pogoje, saj je zavrnitev soglasja glede na konkretne okoliščine tožnikovega primera in glede na predpisani varstveni režim zakonita. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na kršitev pravice do enakega obravnavanja in stališče, da bi bili razlogi, na katerih je utemeljena izpodbijana odločitev, relevantni le v primeru, če na širšem območju, v katerega spada tudi tožnikova nepremičnina, ne bi bilo postavljenega nobenega podobnega objekta.

Prav tako niti izdano kulturnovarstveno soglasje z dne 3. 2. 2012 za gradnjo podpornih zidov na istem zemljišču ne more biti zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe, že zato, ker se nanaša na gradnjo drugačnega objekta, v zvezi s katerim ni mogoče izključiti drugačnih značilnosti kulturno-krajinskega vzorca.

Glede na navedeno in ker za odločitev v zadevi niso pomembne niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj tožnik v tožbi navaja le dejstva, ki zaradi svoje splošnosti za odločitev ne morejo biti upoštevna.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).