Jedro

Za rešitev sporne zadeve je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Novejša medicinska dokumentacija je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (V. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 160,65 EUR nadomesti z zneskom 214,19 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2016 in št. ... z dne 22. 6. 2016. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično manj zahtevno delo, brez zahteve po zahtevnejšem priučevanju in večje odgovornosti, v polnem delovnem času, ne na višini in ne v nočnih izmenah in brez vsiljenega tempa in ritma dela, od 14. 6. 2016 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in na priznanje pravice do invalidske pokojnine (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v višini 160,65 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. V pritožbi navaja, da iz predložene dokumentacije in pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni sposoben za nobeno delo in da so pri njem podane takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Posledično bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in bi mu morala biti priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz njegove izpovedbe izhaja, da ima težave s spominom in tudi fizične težave s križem ter nogami. Čeprav je bil že premeščen na drugo delovno mesto, se mu je stanje le še poslabšalo. Da ima težave pri govoru in tudi s spominom je zabeležilo tudi sodišče prve stopnje na zapisniku naroka. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbo 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2. Sodišče je odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje, ki pa je samo s seboj v nasprotju. Ni pa upoštevalo niti izpovedbe tožnika niti ostalih listinskih dokazov. Delo ni mogoče organizirati tako, kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Ker ima tožnik hude težave s spominom, posledično ni sposoben za nobeno delo. Tožnik opravlja delo transportnega delavca. Da bi se delo opravljalo z omejitvami, kot jih je določilo sodišče, je praktično nemogoče. Glede na spremembe v zdravstvenem stanju je tožnik to delo kvečjemu sposoben opravljati v polovičnem delovnem času. Tožnik se nadalje sklicuje na začasno mnenje ... A. z dne 18. 12. 2017, ki je bilo pridobljeno že po opravljeni glavni obravnavi iz katerega izhaja, da je tožnik v obdobju od 10. 11. 2017 do 30. 11. 2017 vključen v redno obravnavo v Centru za poklicno rehabilitacijo. Na podlagi testiranja je bilo ugotovljeno, da je dosegel le 20 do 30 % učinkovitost v 4-urni obravnavi. Priporočena je tudi nadaljnja obravnava pri psihiatru. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je bil njegov uspeh le v višini 75 %. Meni namreč, da je z zahtevkom v celoti uspel. Zahtevek je bil namreč na glavni obravnavi 14. 11. 2017 zgolj modificiran. Že po preteku pritožbenega roka je tožnik predložil dopolnitev pritožbe, kateri je priložil poročilo o obravnavi v rehabilitacijskem timu ... A. z dne 12. 1. 2018. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tako, da se tožnika razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 14. 11. 2017 je tožnik uveljavljal razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Na istem naroku pa je postavil še podrejeni zahtevek, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti.

7. ZPIZ-2 v drugem odstavku 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, medtem ko se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik nazadnje delal na delovnem mestu transportnega - proizvodnega delavca. Ima pa pridobljeno izobrazbo strojnega ključavničarja in izpit za viličarja. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da ima psihične težave in da trpi težave s križem ter z bolečinami v nogah. Operiran je bil tudi zaradi kile, boli ga glava in ima pritisk.

9. Dejansko stanje je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze C. v sestavi katerega so sodelovali izvedenec za področje MDPŠ, izvedenka za fizikalno in rehabilitacijsko medicino ter izvedenka za področje psihiatrije. Iz pisno podanega mnenja datiranega z 20. 4. 2017 izhaja, da je do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, torej do 25. 10. 2016 pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki pa še ne pomeni popolne nezmožnosti za delo. Njegova delovna zmožnost je bila zmanjšana za manj kot 50 %, vzrok pa je bolezen. Tožnik za delo, ki ga je opravljal ni več zmožen. Pri delu so potrebne omejitve. Komisija pri tožniku ugotavlja kronični bolečinski sindrom zaradi degenerativnih sprememb aksialnega skeleta in kolen ter anksiozno depresivno in osebnostno motnjo z izrazitimi težavami s pozabljivostjo ter slabo koncentracijo in glavoboli. Zaslišana članica izvedenskega organa specialistka psihiatrinja pa je na naroku pojasnila, da zdravstvene težave, kot so opisane v pisno podanem izvedenskem mnenju v primeru, da tožnik vozi viličarja, za to delo lahko predstavljajo tveganje. Bi pa lahko delal na drugem delovnem mestu z podanimi omejitvami in sicer v polnem delovnem času brez nevarnosti poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Pri tožniku gre za blažjo duševno motnjo, ki zajema tako simptome anksioznih motenj, kot tudi depresivnih motenj.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Omenjeni organ je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu ter tožnika tudi osebno pregledal. Podan je podroben izvid in tudi mnenje o tožnikovi zmožnosti opravljanja svojega poklica.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč ustrezno obrazložilo svojo odločitev. Navedeni so bistveni razlogi iz katerih je razvidno, zakaj je sodišče tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve. Razlogi niso nejasni in tudi niso sami s seboj v nasprotju. Sodišče je svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje, saj je izvedenski organ v tej zadevi nastopal kot pomočnik sodišča. Na podano mnenje tožnik niti ni podal pripomb. Je pa imel možnost, ki jo je nenazadnje tudi izkoristil, da je sodni izvedenki na naroku za glavno obravnavo postavljal vprašanja. Drugih dokaznih predlogov niti ni predlagal. V tem primeru tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imelo sodišče prve stopnje v podanem izvedenskem mnenju ustrezno podlago za svojo odločitev. Mnenje namreč ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu in je tudi strokovno prepričljivo utemeljeno. Za odločitev ni bistveno, ali lahko delodajalec tožniku zagotovi primerno delovno mesto glede na podane omejitve pri delu.

12. Glede naknadno predložene dokumentacije oziroma glede sklicevanja v pritožbi na podano poročilo ... A., pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za rešitev sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 25. 10. 2016. Novejša medicinska dokumentacija je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki. Nenazadnje pritožbeno sodišče še poudarja, da gre za dokumentacijo, ki je bila pridobljena že po zaključku naroka za glavno obravnavo oziroma je poročilo z dne 12. 1. 2018 tožnik sodišču predložil že po izteku pritožbenega roka, zato omenjenega poročila pritožbeno sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati.

13. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel v višini 75 %, medtem ko tožnik v pritožbi meni, da je s svojim zahtevkom v celoti uspel. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnik z zahtevkom uspel v celoti. Na naroku za glavno obravnavo je postavil zahtevek za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Postavil pa je tudi nadaljnji zahtevek in sicer na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, je pa ob ugotovitvi, da sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni, omenjeni odločbi odpravilo ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Sodišče je ugodilo podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku. Nenazadnje v zvezi s tako odločitvijo niti niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijani stroškovni sklep (V. točka izreka) spremenilo tako, da je znesek 160,65 EUR nadomestilo z zneskom 214,19 EUR.

15. Glede priglašenih pritožbenih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel v relativno majhnem delu, zato je na podlagi tretjega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP ter upoštevaje, da je bila tožniku z odločbo št. 582/2017 z dne 20. 12. 2017 priznana BPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.