Up-140/01 - 6

3. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 21. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 652/2000 z dne 7. 2. 2001 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Novi Gorici, št. Pd 669/99 z dne 24. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (sedanjega ustavnega pritožnika), da mu mora tožena stranka vrniti izplačano štipendijo, ker se po koncu študija ni zaposlila pri njej in je tako kršila pogodbo o štipendiranju. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Po mnenju ustavnega pritožnika je izpodbijana sodba pritožbenega sodišča očitno napačna in brez vsakršnih razlogov o pritožbenih navedbah, tako da sta zaradi tega kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ustavni pritožnik navaja, da je v pritožbi postavil jasna, relevantna in konkretna vprašanja, na katera pritožbeno sodišče ni odgovorilo, še posebej glede obveznosti tožene stranke iz pogodbe o štipendiranju. Prav tako meni, da je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno napačna. V tej zvezi očita sodišču, da je kot edino pravno normo navedlo prvi odstavek 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), pogodbo o štipendiranju pa bi po njegovem mnenju moralo presojati v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Pritožbenemu sodišču očita zgolj pavšalno obrazložitev in izmikanje odgovoru na pritožbene navedbe.

B.

Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zgolj dejstvo, da pritožnik v sodnem postopku ni uspel, še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava. Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo pravno stališče. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno. V okviru postopka z ustavno pritožbo tako ni mogoče upoštevati očitka pritožnika, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna. Očitek pritožnika, da je izpodbijana sodba očitno napačna in brez vsakršnih razlogov ter da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na nobeno od pritožbenih navedb, pa ni utemeljen. Sodišče je namreč ustrezno obrazložilo svojo odločitev in pri tem navedlo, kateri so bili po njegovem mnenju odločilni razlogi za takšno odločitev. Pritožbeno sodišče je pri tem tudi razumno utemeljilo, zakaj šteje sodbo sodišča prve stopnje za procesno in materialnopravno pravilno. Po presoji Ustavnega sodišča se je torej pritožbeno sodišče v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, še posebej glede obveznosti ene in druge stranke iz pogodbe o štipendiranju in njihovem (ne)izpolnjevanju. Za to namreč ni potrebno, da bi sodišče izrecno in neposredno odgovorilo prav na vsako konkretno zastavljeno vprašanje iz pritožbe, kar zahteva ustavni pritožnik, ampak zadostuje, če iz obrazložitve neposredno ali posredno izhajajo odgovori na vse relevantne navedbe stranke. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z interpretacijo pravnih pravil in uporabo prava s strani pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, pa ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan