Jedro

Pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izreku sankcije za prekršek, ne pa v fazi izvrševanja sankcij, v katero sodi tudi odločanje o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi navaja, da bi sodišče ob upoštevanju 28. člena Ustave RS in 2. člena ZP-1, po katerem se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1, moralo za opredelitev, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, uporabiti definicijo hujšega prekrška, kot je veljala v času storitve prekrška, zaradi katerega je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, in ne definicije iz drugega odstavka 23. člena ZP-1, kot velja od 14. 6. 2013 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 28. 10. 2013, ki je začela teči 5. 11. 2013 in bi trajala do 5. 2. 2015, dne 10. 8. 2014 storil prekršek po 2. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je bila s plačilnim nalogom PP Celje z dne 10. 8. 2014, ki je postal pravnomočen 19. 8. 2014, izrečena globa v višini 600,00 EUR in stranska sankcija 8 kazenskih točk. 5. Zagovornik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je pred spremembo drugega odstavka 23. člena ZP-1, ki velja od 14. 6. 2013 dalje, Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) določal, da se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Vendar pa je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se definicija hujšega prekrška iz drugega odstavka 23. člena ZP-1, ki kot hujši prekršek opredeljuje prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj 3 kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, glede na prehodno določbo četrtega odstavka 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H) uporablja za postopke odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zadevah, v katerih je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan po uveljavitvi tega zakona tj. 14. 6. 2013. Ker je bil po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu izdan 10. 10. 2013, je skladno s predpisom, ki je veljal v času izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je storilec dne 10. 8. 2014 storil hujši prekršek.

6. Sklicevanje zagovornika na 28. člen Ustave RS ter 2. člen ZP-1, ki določata uporabo milejšega predpisa, je neutemeljeno, saj se pravila o uporabi milejšega zakona oziroma predpisa raztezajo le na tiste materialne določbe, ki so relevantne pri ugotavljanju prekrška in pri izrekanju sankcije za prekršek, časovni trenutek, do katerega učinkuje to načelo, pa je po stališču sodne prakse in teorije trenutek pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe o prekršku. Ker pa se odločanje o dokončnem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja razteza na fazo izvrševanja pravnomočno izrečene sankcije, torej na fazo, v katero se smisel garancije iz 28. člena Ustave RS in drugega odstavka 2. člena ZP-1 ne razteza več (glej sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 86/2012 z dne 16. 10. 2012), so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče pri opredelitvi hujšega prekrška moralo upoštevati zakon, ki je veljal v času storitve prekrškov, zaradi katerega so storilcu bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8. Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.