Jedro

Upravičenost delavca do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule se ugotavlja v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Če je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena možnost, da delodajalec odstopi od konkurenčne klavzule, mora to storiti najkasneje do trenutka prenehanja delovnega razmerja, ne pa šele potem, ko se je delavec - ob spoštovanju prepovedi iz konkurenčne klavzule -, že zaposlil drugje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 60.500,00 SIT iz naslova nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da obveznost plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule temelji na določbi 3. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 11. 2001, tožene stranke ni zaprosila za soglasje k opravljanju konkurenčne dejavnosti in tudi ni ugovarjala sklepu tožene stranke z dne 3. 1. 2002, da ne bo uveljavljala konkurenčne klavzule. Tožena stranka je tožnici izplačala nadomestilo le za mesec december 2001, po odločitvi sodišča pa mora plačati še sorazmerni del za mesec januar, in sicer do pravnomočnosti sklepa tožene stranke z dne 3. 1. 2002. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki plačilo nadomestila za ves dogovorjeni čas (24 mesecev), torej še razliko do polnega nadomestila za januar 2002 in celotno nadomestilo za čas od februarja 2002 do novembra 2003. Potrdilo pa je zavrnitev zahtevka za december 2001, ker je tožena stranka ta znesek že plačala. Tožnica se je držala dogovora o konkurenčni klavzuli, ko se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila pri nekonkurenčnem podjetju. Tožena stranka je že po prenehanju delovnega razmerja sprejela sklep, da ne bo uveljavljala konkurenčne klavzule, ki ga ni mogoče šteti za veljavni enostranski odstop od dogovorjene konkurenčne klavzule.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo "iz vseh razlogov po 370. členu ZPP". Navaja, da v celoti vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah, posebej še pri navedbah v odgovoru na pritožbo tožnice z dne 4. 1. 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali je tožnica sploh imela možnost zaposlitve v konkurenčnem podjetju. S pogodbo o zaposlitvi je bila opredeljena možnost, da delodajalec tudi po prenehanju delovnega razmerja konkurenčne klavzule ne uveljavlja, kar je v skladu s Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev. Zato v danem primeru ne gre za spremembo ali razvezo pogodbe, za katero bi bilo zahtevano soglasje obeh strank. Gre za realizacijo dogovora iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Tožena stranka sicer uveljavlja "vse revizijske razloge", toda izrecno ne navede nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov, navedenih v 370. členu ZPP. Tudi smiselno iz revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Vsaj smiselno pa je revizijske navedbe mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga pravilne uporabe materialnega prava, na kar pa pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev pa je, da je tožena stranka od uveljavljanja konkurenčne klavzule "odstopila" po prenehanju delovnega razmerja tožnice.

Sodišče druge stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 110/2001 z dne 26. 2. 2002. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče sprejelo naslednje stališče: "Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Za njeno sklenitev velja avtonomija strank, kolikor ni ta izrecno omejena s predpisi. ZDR dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Udeleženci v obligacijskem (pogodbenem) razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 29/78 in nasl. - ZOR; enako 9. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - OZ)." Konkurenčna klavzula izhaja iz izhodišča, da je že ob sklenitvi pogodbe ugotovljeno, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Delavec na te omejitve pristane ob dogovorjenem nadomestilu. Delavec do tega nadomestila ne bi bil upravičen, če sam ne bi izpolnil svoje obveznosti. Bistveno pri tem pa je, da se upravičenost delavca do nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ugotavlja v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Tudi če je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena možnost, da delodajalec odstopi od konkurenčne klavzule, mora to storiti najkasneje do tega trenutka, ne pa šele potem, ko se je delavec - ob spoštovanju prepovedi iz konkurenčne klavzule, že zaposlil drugje. To izhaja tudi iz (sicer neobveznih) Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, ki v 12. točki določajo: "Če ob prenehanju delovnega razmerja managerja gospodarska družba uveljavlja skladno z zakonom v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno konkurenčno klavzulo, pripada managerjem oziroma vrhunskim strokovnjakom odškodnina (odmena) zaradi manjše možnosti pridobivanja dohodkov." Ker ob prenehanju delovnega razmerja tožena stranka ni "odstopila" od konkurenčne klavzule - in je tožnici za prvi mesec dogovorjeno nadomestilo tudi priznala - je šteti, da je konkurenčno klavzulo uveljavljala. Potem, ko je tožnica pravico do nadomestila že pridobila, tožena stranka od svoje obveznosti ni mogla več "odstopiti" z enostransko izjavo.

Poleg tega pa je tudi neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbo tretjega odstavka X. točke pogodbe o zaposlitvi. Ta določba ne govori o možnosti odstopa od konkurenčne klavzule. Določba predvideva možnost, da tožnica pridobi soglasje tožene stranke (direktorja s soglasjem nadzornega sveta) k opravljanju konkurenčne dejavnosti. Torej možnost za sporazumno drugačno ureditev prepovedi in pravic, ki izhajajo iz konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule. Ne gre torej za možnost enostranske odločitve delodajalca, temveč za njeno soglasje k opravljanju konkurenčne dejavnosti. Če pa delavec tega ne uveljavlja, ni k čemu dajati soglasja, temveč gre le za ugotavljanje, ali delavec svoje obveznosti iz konkurenčne klavzule spoštuje. Če jih, ima pravico do pogodbeno dogovorjenega nadomestila.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).