Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno in gmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.433.597 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški tožniku, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Razsodilo je, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 4.600.000 SIT, nato pa je upoštevalo valorizirani znesek že plačane odškodnine v višini 3.316.050 SIT. Tožena stranka mora plačati 1.283.950 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 149.647 SIT odškodnine za izgubo na zaslužku.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo samo glede teka zamudnih obresti, v ostalem pa jo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka je vložila revizijo in izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe v znesku 5.085.021 SIT. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da znesek 1.300.000 SIT odškodnine ni zadostna satisfakcija za telesne bolečine, ki jih je tožnik že prestal in ki jih bo trpel v bodoče ter za nevšečnosti med zdravljenjem. Zahtevanih 3.000.000 SIT ni pretirana odškodnina, posebej še, ker je v okviru te postavke potrebno priznati odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, ki jih je tožnik že v tožbi in tudi kasneje izrecno zatrjeval. Bolečine pri gibanju namreč tožnik trpi vsakodnevno in sicer pri premagovanju stopnic do svojega stanovanja, pa tudi pri priložnostnih delih. Tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti terjajo prisojo višje odškodnine. Tožnik je najbolj prizadet, ker so njegove zmožnosti za zaposlitev v posledici obravnavanih poškodb močno zmanjšane. Prikrajšan je tudi pri prostočasnih aktivnostih. Premajhno težo ima dejstvo, da je tožnik mlad človek. Tožnik predlaga priznanje odškodnine v višini celotnih zahtevanih 4.500.000 SIT. V zvezi z zahtevano izgubo na zaslužku bi moralo prvostopenjsko sodišče izvesti dokaz s poizvedbami pri R., kar je tožena stranka predlagala. Če je bil ta dokaz že predlagan, ga tožnik ni bil dolžan še enkrat predlagati. S tem, ko je sodišče dokazni predlog za opravo poizvedb pri R. zavrnilo brez vsakršne obrazložitve, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji povzema dejanske ugotovitve glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter priznava, da so s sodbama nižjih sodišč dovolj podrobno in popolno ugotovljene. V nadaljevanju pa dodaja, da bi bilo treba v okviru te postavke priznati odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, ki jih je tožnik v tožbi zatrjeval in sicer bolečine pri premagovanju stopnic in pri priložnostnih delih. Tu revizija posega na prepovedano področje dejanskih ugotovitev (3. odstavek 370. člena ZPP), pri čemer pa je treba dodati, da je na isti očitek izčrpno in pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče. Kot dejstvo so ugotovljene bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z bodočo operacijo zaradi odstranitve osteosintetskega materiala ter upoštevane pri odmeri odškodnine. Tožnik pa v tožbi ni zatrjeval bolečin pri gibanju po stopnicah in pri priložnostnih delih, ampak je navajal težjo hojo po stopnicah, kar sta nižji sodišči tudi ugotovili in upoštevali v okviru tožnikovih težav in omejitev v vsakdanjem življenju, kar je upoštevano pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na področju telesnih bolečin je torej bodoča škoda ugotovljena in upoštevana v skladu s trditveno podlago in v obsegu, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Sodišči prve in druge stopnje sta podrobno opisali merila za odmero denarne odškodnine, torej za določitev satisfakcije oškdovancu in pravilno poudarili, da so bile po eni strani v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave s škodami in odškodninami iz drugih primerov sodne prakse. Revizijsko sodišče navedene razloge sprejema in jim pritrjuje ter ugotavlja, da je upravičena odškodnina za tožnikove telesne bolečine v znesku 1.300.000 SIT. Ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da taka satisfakcija ni zadostna, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo.

Posledica večivernega preloma leve goleni, razpočne rane na glavi, raztrganine na desni podlahti, lažjega pretresa možganov in številnih udarnin ter odrgnin po telesu ter ponovnega preloma leve goleni na mestu starega preloma, so anatomske in funkcionalne, zaradi česar tožnik duševno trpi. Pri tožniku je zavrt upogib levega stopala navzdol in navznoter, kar ima za posledico bolečnost ob skrajnih gibih v gležnju. Tožnik je omejen v vsakdanjem življenju, saj je močno oviran pri teku, bistveno manj je sposoben za rekreativno hojo v hribe, za rekreativne dejavnosti z elementi skoka, za hojo po neravnem terenu in za daljše stanje. Ne more več igrati nogometa, teči, smučati, planinariti. Manj je sposoben za delo v počepu in za dolgotrajnejšo vožnjo z avtomobilom. Zmanjšane so njegove zmožnosti za zaposlitev (delno delo sede, delno stoje), kar je za mladega človeka huda omejitev. Tožnik v reviziji opozarja predvsem na prizadetost v zvezi z njegovo omejeno nadaljnjo poklicno potjo in na prizadetost zaradi prikrajšanja pri prostočasnih aktivnostih. Vsemu temu je pritrditi, vendar je po prepričanju revizijskega sodišča vsa tožnikova prizadetost na tem področju primerno ocenjena, skupaj z upoštevanjem tožnikove starosti 25 let ob času škodnega dogodka.

Primerno je upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse, tako da po presoji revizijskega sodišča tožnik do višje odškodnine od prisojenih 2.700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičen.

Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo v tistem delu, v katerem ni uspel, v celoti, torej se ne strinja tudi z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V tem delu revizija ni obrazložena. Ker se uporaba materialnega prava preizkuša po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče tudi v tem delu ugotavljalo primernost prisojene odškodnine. Prišlo je do zaključka, da je za odebelitev golenice in mečnice na mestu prelomov, zadebljen levi gleženj, brazgotine na levi goleni, v desnem zapestju in v lasišču, glede na merila iz 200. člena ZOR ustrezna odškodnina v znesku 200.000 SIT in da do višje odškodnine tožnik ni upravičen.

Za premoženjsko škodo je prisojena odškodnina v znesku 149.647 SIT, medtem ko je nadaljnji zahtevek za povračilo izgube na zaslužku za obdobje po 31.12.1998 v znesku 1.168.971 SIT zavrnjen. V zvezi s to vrsto škode uveljavlja tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da je bil dokazni predlog za opravo poizvedb pri R. zavrnjen brez vsakršne obrazložitve. Ta očitek ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je dokaz s poizvedbo pri R. nepotreben, drugostopenjsko sodišče pa je tožnikovo nasprotovanje tej trditvi obširno zavrnilo v 1. odstavku 6. strani svoje sodbe. Zavrnitev dokaznega predloga je torej obrazložena in to z ustreznimi razlogi, pri čemer je poudariti, da je bil zavrnjen dokazni predlog tožene stranke in ne tožnika. Za dokazovanje ustrezne stopnje verjetnosti, da bi se tožnik po 31.12.1998 zaposlil pri R., bi moral tožnik predlagati ustrezne dokaze, vendar jih ni. Tožena stranka je dokazovala svoje trditve oziroma izpodbijala trditve nasprotnika (212. člen ZPP), zato njeni dokazni predlogi ne morejo nadomestiti dokaznih predlogov tožeče stranke. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni bila podana.

Revizijsko sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je bilo treba revizijo v celoti zavrniti (378. člen ZPP).