Jedro

Izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja po 64. členu KZ storilcu, ki je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, lahko predlagata obe stranki; sodišče pa sme ta varnostni ukrep izreči tudi brez predloga strank, kadar so zanj podani v zakonu določeni pogoji.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega F.F. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženca se oprosti povrnitev stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.2.2008 obtoženega F.F. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, to je v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, storil kaznivo dejanje umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ, poskus kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. Določilo mu je kazni trinajst let, deset let in šest mesecev zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dvajset let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 26.7.2006 dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 69. člena KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov kuhinjskega noža in kuhinjskega lesenega kladiva. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter skladno z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice obremenjujejo proračun. Oškodovanki N.L. in I.F. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 1.7.2008 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Obtožencu je podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila obtoženčeva zagovornica in predlagala, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 377. člena ZKP, ki je bil vročen obtožencu in zagovornici, predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

O predlogu državnega tožilca se obtoženec in zagovornica nista izjavila.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov, v posledici tega pa je tudi dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. V razlogih pritožbe se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji z navedbami, da bi sodišče lahko obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 64. člena KZ.

Pritožnica uveljavlja, da je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe, da se o obtoženčevem zdravstvenem stanju in zdravljenju kot priče zaslišijo obtoženčev osebni zdravnik S.O., psihiater D.L., specialist nevrolog M.Č. in da se odredi izvedenstvo izvedenca nevrološke stroke. Stališču prvostopenjskega sodišča je v svoji odločbi pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Zagovornica pri grajanju odločitve in utemeljevanju, da je izvedba navedenih dokazov potrebna, s čimer tudi uveljavlja, da je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, izhaja iz obtoženčevega zagovora, da je imel v času storitve kaznivih dejanj epileptični napad. Ocenjuje, da so zaključki, da epileptičnega napada ni bilo, sprejeti na podlagi izpovedb prič in presoje izvedenskih mnenj izvedencev mag. M.V., dr. S.Z. in dr. M.L., zmotni, saj bi za pravilno in popolno ugotovitev dejstva, ali je obtoženec dejanja storil v času epileptičnega napada, bilo potrebno izvesti dokaze o obtoženčevem zdravljenju v zvezi z epilepsijo in nato postaviti tudi izvedenca nevrologa.

Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da sodišče ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Izvede le tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in je tudi izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja sodbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov pokaže, da je bila odločitev, da sodišče predlaganih dokazov ne izvede, pravilna. Zagovornica pri grajanju odločitve, da se predlagani dokazi ne izvedejo, izhaja iz obtoženčevega zagovora. Presoja obtoženčevega zagovora je bila v sodbi opravljena, zagovor je bil soočen z izvedenimi dokazi. Na podlagi ocene dokazov (izpovedb prič ter izvedenskih mnenj izvedencev) je bilo presojeno, da epileptičnega napada ni bilo. Obtoženčev zagovor je bil tako razumno presojen in tudi utemeljeno zavrnjen, kar je ugotovilo sodišče druge stopnje. Izvedenci, ki so izdelali izvedenska mnenja, se pri presoji, ali je pri obtožencu obstajal epileptični napad, niso oprli le na izpovedbe prič, kot zatrjuje pritožnica, ampak tudi na med medicinsko dokumentacijo Zdravstvenega doma v Š., dokumentacijo, ki se nahaja za obtoženca v Psihiatrični bolnici V., in tudi na dokumentacijo nevrologa Č. Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da bi osebni zdravnik S.O. iz Zdravstvenega doma Š. tako lahko povedal, kakšne vrste napadov ima obtoženec, kako izgledajo ti napadi, kar bi gotovo pripomoglo k razjasnitvi tega, kakšne vrste napadov obtoženec ima. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno utemeljili, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Okoliščine, ki jih navaja pritožnica, izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, ki je bila izvedencem na voljo, zato je pravilna presoja, da izvedba dokaza ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Z zavzemanjem za zaslišanje psihiatra D.L. pritožnica ponavlja trditve iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na te pritožbene trditve je odgovorilo že sodišče druge stopnje ter jih argumentirano zavrnilo na strani 4. sodbe. Podrobno je pojasnilo, da zagovornica z zatrjevanjem, da bi se moralo sodišče prve stopnje popolnoma prepričati, kakšno je zdravstveno stanje obtoženca in da je, ker dokaz ni bil izveden, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ne more uspeti. Upoštevaje zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere tudi temelji ugotovitev, da epileptičnega napada v času storitve dejanj obtoženec ni imel, zagovornica le z nasprotnimi trditvami in izhajanjem iz obtoženčevega zagovora, ki je bil, kar je bilo že poudarjeno, prepričljivo zavrnjen, ni uspela utemeljiti, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za zavzemanje zagovornice za zaslišanje nevrologa M.Č. Pritožnica trdi, da bi bilo potrebno zaslišati vsaj specialista nevrologa, če sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca nevrološke stroke in navaja, da izvedenci psihiatri s področja epilepsije nimajo dovolj znanja oziroma, da se "do tega niso mogli zadosti opredeliti". Pritožnica le s trditvami, ki jih podrobno niti ne obrazloži, ne vnaša dvomov v pravilno odločitev, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Tudi zdravstvena dokumentacija specialista nevrologa o obtožencu je bila podlaga izvedencem za izdelavo izvedenskih mnenj. Izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov, ki so bila objektivizirana še z izvedenskim mnenjem izvedenca psihologa, so bila utemeljena tudi na podlagi te zdravstvene dokumentacije. Presoja sodišča, da izvedba tega dokaza ni potrebna, je pravilna in razumna. Zagovornica zato s pritožbenimi navedbami ne vnaša dvomov v oceno, da neizvedba predlaganega dokaza ne vpliva na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Po stališču pritožnice na nujnost izvedbe dokaza z izvedencem nevrologom kaže že dejstvo, da se je izvedenec psihiater dr. L. posvetoval z epileptologom, kar je pojasnil v svoji izpovedbi. Navaja, da se izvedenec L. z epileptologom ne bi posvetoval, če ne bi bilo potrebno mnenje specialista. Zato ocenjuje, da je zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da so izvedenci psihiatri sposobni na podlagi osebnega pregleda obtoženca in medicinske dokumentacije pravilno strokovno oceniti, ali je imel obtoženec v času obravnavanih kaznivih dejanj epileptični napad. Navaja, da so vsi trije izvedenci strokovnjaki na svojem področju, nimajo pa opravljene specializacije iz nevrologije. Ker izvedenec nevrolog ni bil postavljen, so vsa izvedenska mnenja nepravilna, saj izvedenci psihiatri nimajo o epileptičnih napadih dovolj strokovnega znanja. Glede na skladne ugotovitve vseh treh izvedencev psihiatrov, da je pri obtožencu podana organska osebnostna motnja, ki je najpogosteje posledica možganske poškodbe in da je vzrok, da je obtoženec osebnostno spremenjen in ima značilne spremembe vedenja biološke narave (bolezen epilepsija), bi bila postavitev izvedenca nevrologa in njegovo mnenje potrebno ter bi izvedenci psihiatri verjetno prišli do drugačnih ugotovitev.

Pritožnica ostaja na ravni zatrjevanj in na ravni izražanja nestrinjanja z oceno, da postavitev izvedenca nevrologa ni potrebna. Vendar pa pritožnica svojih navedb podrobneje ne pojasni. Ne pojasni, v čem so izvedenska mnenja izvedencev psihiatrov napačna, katere so okoliščine za sklep, da izvedenci psihiatri nimajo dovolj znanja iz nevrologije in tudi ne pove, kako bi mnenje izvedenca nevrologa lahko prispevalo k ugotovitvi, ali je imel obtoženec v času storitve dejanj epileptični napad. Pritožnica predvsem izraža nestrinjanje z oceno, sprejeto v sodbi, da je na podlagi presoje izvedenih dokazov, to je izpovedb prič, ki so z obtožencem živele, ga poznajo in so poznale tudi njegove epileptične napade, v povezavi z ugotovitvami v izvedenskih mnenjih treh izvedencev psihiatrov in izvedenca psihologa, ki temeljijo na psihiatričnem oziroma psihološkem pregledu ter presoji zdravstvene dokumentacije o obtožencu in črpanju podatkov o obtožencu, njegovem dejanju ter njegovem življenjskem okolju (heteroanamneza), izključeno, da bi imel obtoženec v času storitve kaznivih dejanj epileptični napad. Izvedenska mnenja vseh treh izvedencev psihiatrov so bila v sodbi presojena vsako posebej in vsa mnenja skupaj, soočena so bila drug z drugim, ugotovljeno je bilo, v katerih delih se pri strokovnih ugotovitvah izvedenci psihiatri skladajo ter pojasnjeno in ocenjeno, v čem so mnenja logična in prepričljiva ter strokovno utemeljena. O ugotovitvi, da gre pri obtožencu za organsko osebnostno motnjo in da epileptičnega napada pri obtožencu ni bilo, so si vsa mnenja enotna. Mnenja so bila tudi v tej smeri v sodbi ocenjena. Pritožnica le z navedbo, da se je izvedenec dr. L. posvetoval tudi s specialistom epileptologom, pri čemer je izvedenec L. v svoji izpovedbi na glavni obravnavi in v pisnem izvedenskem mnenju, kar je bilo tudi sprejeto v sodbi, pojasnil, da je do zaključkov in sklepa, da obtoženec ni imel epileptičnega napada, prišel na podlagi objektivnih podatkov, kamor sodi presoja medicinske dokumentacije specialista nevrologa, ne utemeljuje, da izvedenci psihiatri nimajo dovolj znanja, da ne bi lahko logično in kvalificirano ocenili stanje obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, tudi v povezavi z njegovo boleznijo, to je epilepsijo.

Nevrologija je veja medicine, ki se ukvarja z motnjami v delovanju živčnega sistema (centralnega - možgani in hrbtenjača - perifernega in avtonomnega živčnega sistema). Motnje v delovanju živčnega sistema pa se izkazujejo kot vedenjski kognitivni sindromi, glavoboli, epileptični napadi, motnje spanja, nevrodegenerativne motnje, motnje gibanja in druge funkcionalne motnje brez psihološkega ozadja. Psihiatrija pa se pri duševnih motnjah ukvarja tudi z organskimi duševnimi motnjami, kamor sodi tudi motnja zaradi možganske okvare in disfunkcije, kot je epilepsija. Sodišče druge stopnje je na straneh 4. in 5. v sodbi pravilno utemeljilo, na podlagi sprejete ocene izvedenskih mnenj in izpovedb izvedencev o strokovnih metodah, poznavanju bolezni ter zaključkih, utemeljenih na podlagi njihove prakse in presoje medicinske dokumentacije, da so izvedenci usposobljeni presoditi, ali je imel obtoženec v času storitve kaznivih dejanj epileptični napad in da so njihova mnenja o tem dejstvu logična in strokovno utemeljena. Pritožnica zato z zatrjevanjem, da izvedenci nimajo dovolj znanja in da je ugotovitev drugostopenjskega sodišča o strokovnosti izvedencev nepravilna, ne more uspeti. Vrhovno sodišče se zato tudi ne strinja s trditvijo pritožnice, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da ni prav nobenega dvoma, da obtoženec v času storitve kaznivih dejanj ni imel epileptičnega napada. Navedenega pritožnica tudi ne more izpodbiti s citiranjem dela izpovedbe priče H.R., da je videla obtoženca med epileptičnim napadom in jo je bilo strah, da mu je hotela vzeti rožo, pa ni šlo, ker je bil zelo močan v rokah, iz česar pritožnica sklepa, da je obtoženec med epileptičnim napadom nevaren. Poleg navedb, ki jih citira, je priča R. povedala še, da je prvič videla nekoga (obtoženca) z epileptičnim napadom in da jo je bilo zato strah. Upoštevaje pravilno oceno izvedenskih mnenj, sprejeto v sodbi, pritožnica tudi s citirano trditvijo in z neobrazloženo navedbo, da je mogoče sklepati, da je obtoženec med epileptičnim napadom nevaren, ne vnaša nikakršnih dvomov v pravilne zaključke, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno in pravilno. Zavrnitev izvedbe dokazov, za katere se zavzema pritožnica, zato ni vplivala na pravico obtoženca do obrambe in s tem tudi ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj neizvedba teh dokazov ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Z očitkom drugostopenjskemu sodišču, da je napačno razumelo pritožbo, ker je zapisalo, da zagovornica prihaja v nasprotje, ko navaja, da so vsa izvedenska mnenja nepopolna, po drugi strani pa trdi, da je izvedenec Z. dovolj strokoven, zagovornica sodbe ne izpodbija. Pritožbeno trditev zagovornica pojasnjuje s tem, da so izvedenci o obtoženčevi prištevnosti podali različne ugotovitve in bi zato sodišče prve stopnje moralo sprejeti izvedensko mnenje izvedenca Z. kot najugodnejše za obtoženca. Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih navedb zagovornice ugotovilo, da zagovornica na eni strani trdi, da nobeno izvedensko mnenje izvedencev psihiatrov ni pravilno in da so vsa izvedenska mnenja ostala tudi nepopolna, na drugi strani pa je ocenilo, da je nasprotje v tem, ker zagovornica, ko napada oceno sodišča prve stopnje o najugodnejšem mnenju za obtoženca, to je o mnenju izvedenca Z., trdi, da je ta izvedenec dovolj strokoven. Takšno pojasnilo sodišča druge stopnje ne pomeni, da sodišče druge stopnje pritožbe ni razumelo oziroma da jo je razumelo napačno in da ni odgovorilo na pritožbene navedbe. S smiselno enakimi trditvami namreč zagovornica tudi v tej pritožbi utemeljuje, da bi bilo potrebno sprejeti izvedensko mnenje izvedenca Z. kot najugodnejše za obtoženca. Svojo trditev podkrepuje z navedbo, da v sodni praksi velja mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja za dokončno in ker sodišče ni sprejelo mnenja Z. in tudi ni angažiralo izvedenca nevrologa, bi moralo tako na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca Z. odločiti obtožencu v korist in ga oprostiti obtožbe. Nima prav pritožnica, da bi bilo potrebno izvedensko mnenje izvedenca Z. vrednotiti drugače kot mnenji izvedencev V. in L. Izvedensko mnenje izvedenca Z., ki ga je sicer izdelal kot član Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinski fakulteti, je dokaz, ki ga sodišče presoja po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP), enako kot vse druge dokaze. Izvedensko mnenje izvedenca Z. pa je bilo v sodbi presojeno in pritožnica le z zatrjevanjem, da bi sodišče prve stopnje, ker ni bil postavljen izvedenec nevrolog, moralo upoštevati to mnenje, ki je za obtoženca najugodnejše in obtoženca oprostiti, ne vnaša nikakršnih dvomov v pravilno presojo ugotovljenih dejstev tudi v zvezi s prištevnostjo obtoženca. Da je pravilna ocena sodišč, da izvedenec nevrolog ni bil potreben, pa je bilo v tej odločbi že pojasnjeno.

Tudi z nadaljnjimi navedbami pritožnica izraža predvsem nestrinjanje s presojo izvedenskim mnenj, sprejeto v sodbi. Neutemeljen je očitek sodišču druge stopnje, da napačno sklepa, da je izvedenec L. smiselno potrdil, da ocena izvedenca Z. ni pravilna, ko je rekel, da je izvedenec V. po njegovem odgovoril na vsa zastavljena vprašanja ter se ni hotel opredeliti do mnenja izvedenca Z. Pritožnica še navaja, da bi izvedenec L., če bi se strinjal z mnenjem izvedenca V., prišel do enakih ugotovitev, kot izvedenec V. in tako ni podlage za sklepanje, da je izvedenec L. smiselno potrdil, da ocena izvedenca Z. ni pravilna. Iz komentarja enega izvedenca o mnenju drugega izvedenca pa sodišče tudi ne more sprejemati zaključkov, saj je logično, da vsak izvedenec vztraja pri svojem mnenju. Dejstva, da izvedenec Z. ni želel komentirati mnenj drugih izvedencev, pa tudi ni moč šteti v škodo obtožencu.

Izvedenska mnenja vseh treh izvedencev so bila v sodbi presojena in sodišče druge stopnje je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča o logičnosti, prepričljivosti ter strokovni argumentaciji v mnenju izvedenca dr. L. Mnenja vseh treh izvedencev so bila ocenjena tako vsako zase kot vsa skupaj. Pojasnjeno je bilo, v čem in zakaj je mnenje izvedenca L. logično in prepričljivo in zakaj mnenje izvedenca Z., o prištevnosti, ki je bilo sicer za obtoženca najugodnejše, ne vzdrži logične presoje. Na podlagi dejstva, da izvedenec Z. ni komentiral mnenj ostalih dveh izvedencev, ni bila napravljena presoja o mnenju izvedenca Z. in niso bili napravljeni zaključki, zakaj tega mnenja sodišče ne sprejema. Delna neskladja izvedenskih mnenj L. in V. so bila v sodbi ocenjena in sprejeto za obtoženca ugodnejše mnenje, to je mnenje izvedenca L. Sodišče druge stopnje je obširno pojasnilo svoje stališče do pritožbenih navedb v povezavi s presojo sodišča prve stopnje o logičnosti in prepričljivosti ter strokovni argumentaciji izvedenskih mnenj in o tem, katero mnenje sprejema sodišče prve stopnje in zakaj ugotavlja, da izvedensko mnenje izvedenca Z. ni prepričljivo. Zato citiranje dela obrazložitve, v kateri je sodišče druge stopnje zapisalo, da pojasnilo izvedenca L. omogoča sklepanje, da je smiselno pritrdil, da ocena izvedenca Z. ni pravilna, ne pritrjuje oceni pritožnice, da je sklep sodišča druge stopnje napačen.

Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana in da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Ker pritožba, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je Vrhovno sodišče preizkusilo sodbo tudi v odločbi o kazni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so določene kazni za posamezna dejanja in izrečena enotna kazen sorazmerne s težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter ugotovljenimi olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami. Enotna kazen 20 let zapora je izrečena v skladu z določbo prvega odstavka 47. člena KZ in jo Vrhovno sodišče ocenjuje kot pravično.

V pritožbi zagovornica uveljavlja, da bi bilo potrebno obtožencu izreči tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 64. členu KZ. Napačno je stališče pritožnice, da bi izrek varnostnega ukrepa moral predlagati državni tožilec, ker "tega postopka ne more sprožiti obramba". V postopku pred sodiščem prve stopnje nobena od strank ni predlagala izreka varnostnega ukrepa, kar je v sodbi pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja po 64. členu KZ storilcu, ki je storil dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, lahko predlagata obe stranki. Če ima pritožnica v mislih poseben postopek za izrek varnostnega ukrepa po 491. členu ZKP, ko zatrjuje, da lahko ta varnostni ukrep predlaga le državni tožilec, pa za predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa in sprožitev postopka po 491. členu ZKP ni bilo zakonskih pogojev. Obtoženec je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Državni tožilec pa lahko predlaga izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja po določbi prvega odstavka 491. člena ZKP le za obtoženca, ki je storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju. Sodišče sicer sme izreči varnostni ukrep po 64. členu KZ (tudi brez predloga strank), kadar so zanj podani v zakonu določeni pogoji. Z navedbami v pritožbi pritožnica pogojev, ki bi opravičevali izrek varnostnega ukrepa, ni utemeljila. Zagovornica uveljavlja le, da bi moral biti obtožencu izrečen varnostni ukrep z enakimi navedbami, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na zagovorničine navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da ukrep za obtoženca ni neogibno potreben in da je mogoče preprečiti epileptične napade pri njem tudi ob ustrezni zdravstveni terapiji v zavodu. Razlogov drugostopenjske sodbe tako pritožnica s ponavljanjem navedb iz pritožbenega postopka ne more izpodbiti.

Ker razlogi, s katerimi zagovornica izpodbija sodbo, niso utemeljeni in ker Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Vrhovno sodišče je obtoženca na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Obtožencu je izrečena daljša zaporna kazen, ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, pa bi bilo lahko s plačilom stroškov ogroženo preživljanje treh mladoletnih otrok, ki jih je dolžan vzdrževati.