Jedro

Škodni dogodek ni nastal zaradi nevarne lastnosti strehe, saj streha sama po sebi ni nevarna. Nevarna je postala zaradi okoliščin konkretnega primera. Te okoliščine pa so v tem, da se je na strehi nahajal sneg (dan pred škodnim dogodkom je zapadlo okoli pol metra snega), da na njej ni bilo snegolovov in da tožena stranka na nevarnost zdrsa snega ni opozorila.

Po drugi strani je k škodnemu dogodku prispeval tudi tožnik. Ne sicer zato, ker se je napotil v telovadnico (v tem ravnanju ni bilo namreč nič protipravnega), pač pa, ker je vedel, da je na strehi telovadnice veliko snega in bi moral upoštevati nevarnost zdrsa snega ter biti zato bolj pazljiv in pozoren, konec koncev pa bi lahko tudi sam opozoril pristojne v vojašnici na nevarnost. Primerjava obeh prispevkov k nastanku škode pokaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je treba tožniku pripisati (le) 1/5 odgovornosti za nastanek škode.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka mora tožniku v petnajstih dneh povrniti 101.700 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska soodgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi zdrsa snega s strehe telovadnice dne 14.2.1999, do 3/5, medtem ko je tožnik soodgovoren za to škodo do 2/5. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke do 4/5, tožnikovo soodgovornost pa do 1/5. V razlogih je pojasnilo, da bi moral biti tudi sam pozoren na sneg na strehi ter da bi kot podčastnik moral opozoriti pristojne v vojašnici na nevarnost zdrsa snega s strehe. Vendar je to vse, kar mu je mogoče očitati. Četudi je odšel na rekreacijo z dovoljenjem nadrejenega in četudi nadrejeni ni imel pooblastila, da bi mu to dovolil, v nobenem primeru ne bi prišlo do škode, če bi tožeča stranka poskrbela za varnost s tem, da bi očistila sneg s strehe, ali pa morda na kakršenkoli drug način opozorila na to nevarnost. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v določenih okoliščinah sneg na strehi lahko nevaren, vendar je treba to razlagati omejevalno. Postavitev snegolovov je le eden od ukrepov za preprečitev zdrsa snega. Tožena stranka je nedvomno storila vse, kar je treba za preprečitev nevarne situacije, saj je že dan pred škodnim dogodkom vse v vojašnici pisno obvestila, naj se v bližini objektov gibljejo z večjo previdnostjo. Tožena stranka ni nikogar napotila v objekt, v katerem je bila telovadnica. Tožnik je bil zadolžen, da izvaja dolžnosti dežurnega čete in bi zato moral opaziti sneg na strehi ter o tem poročati dežurnemu bataljona (kolikor je bilo to dejstvo v kritičnem času pomembno za izvajanje dežurstva kot enotne funkcije v okviru vojašnice).

Bistveno je, da so zaposleni pri toženi stranki že dan pred škodnim dogodkom opozorili na nevarnost zdrsa snega s streh, kar je v danih razmerah zadoščalo. Pomembno je tudi, da je tožnik izpovedal, da snegu na strehah sploh ni pripisoval posebne pozornosti. To pomeni, da danih opozoril ni upošteval. Škodni dogodek ni nastal kot posledica delovanja nevarne stvari, saj je tožena stranka na nevarnost opozorila. Tudi če tožnik v času škodnega dogodka ni izvrševal dolžnosti dežurnega, ampak se je preoblekel v trenirko in se namenil na rekreacijo, dolžnosti dežurnega dejansko ni bil razrešen. Zato bi moral dežurnega bataljona opozoriti, da obstaja neposredna nevarnost zdrsa snega s strehe. Tega ni storil in tudi pri odpiranju vrat telovadnice ni upošteval nevarnosti zdrsa snega. Če bi ravnal v skladu z opozorili, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tega se je očitno zavedalo tudi pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da do škode ne bi prišlo, če bi sneg s streh očistili ali morda na kakršenkoli drug način opozorili na nevarnost. Pri tem pa sodišče ni povedalo, katera bi bila taka opravila, čeprav je v istem odstavku navedlo, da bi lahko tožnik sam opozoril pristojne na nevarnost. Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Oporeka revizijskemu naziranju, da naj bi zapustil dolžnost dežurnega. Telovadnica je namreč v kompleksu vojašnice, tožniku pa je odhod v telovadnico dovolil dežurni bataljona. Opozarja, da so za nadzor nad uporabnostjo nepremičnin odgovorni pomočniki poveljnikov za logistiko ter četni starešine ter da mora pred začetkom zime uporabnik nepremičnine zaščititi in pripraviti prostore ter instalacije za uporabo pozimi. Tožnik zato ni imel nobenih dolžnosti glede nadzora nad nepremičninami. Kot dežurni čete je moral skrbeti za varnost objektov in sicer tistih, s katerimi razpolaga njegova četa. Telovadnica ni spadala med te objekte. Tudi dežurni bataljona ni imel nobenih dolžnosti glede objektov bataljona oziroma vojašnice. Tožnikovega ravnanja zato ni mogoče opredeliti kot zapustitev dolžnosti dežurnega in tudi ne kot kršitev Pravil službe SV.

Nesmiselno je, da bi moral odpirati vrata telovadnice tako, da ne bi izgubil iz vidnega polja strehe nad seboj.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kot je revizijsko sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu, je treba odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (154. in nasl. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Pritožbeno sodišče je odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala zaradi zdrsa snega s strehe, opredelilo kot objektivno odgovornost za nevarno stvar. Vendar škodni dogodek ni nastal zaradi nevarne lastnosti strehe, saj streha sama po sebi ni nevarna. Nevarna je postala zaradi okoliščin konkretnega primera. Te okoliščine pa so v tem, da se je na strehi nahajal sneg (dan pred škodnim dogodkom je zapadlo okoli pol metra snega), da na njej ni bilo snegolovov in da tožena stranka na nevarnost zdrsa snega ni opozorila (gl. zadnji stavek 1. odstavka na 4. strani izpodbijane sodbe). Zadnjo ugotovitev je sicer dodalo (šele) pritožbeno sodišče, česar pa tožena stranka ne uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pač pa tej ugotovitvi oporeka s trditvijo, "da so pristojni zaposleni pri toženi stranki že dan pred škodnim dogodkom opozorili na to, da bo lahko prišlo do zdrsa snega s streh". Vendar z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Revizijsko sodišče je zato vezano tudi na ugotovitev, da tožena stranka ni opozorila na nevarnost zdrsa snega.

Po drugi strani je k škodnemu dogodku prispeval tudi tožnik. Ne sicer zato, ker se je napotil v telovadnico (v tem ravnanju ni bilo namreč nič protipravnega), pač pa, ker je vedel, da je na strehi telovadnice veliko snega in bi moral upoštevati nevarnost zdrsa snega ter biti zato bolj pazljiv in pozoren, konec koncev pa bi lahko tudi sam opozoril pristojne v vojašnici na nevarnost. Primerjava obeh prispevkov k nastanku škode (tožena stranka ni namestila snegolovov, ni odstranila snega s strehe, niti ni "na kakršenkoli drug način opozorila na to nevarnost", tožnik, ki je vedel, da je na strehi veliko snega, pa ni bil dovolj pazljiv, niti ni pristojnih v vojašnici opozoril na nevarnost zdrsa snega) pokaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 192. člena ZOR), ko je ugotovilo, da je treba tožniku pripisati (le) 1/5 odgovornosti za nastanek škode. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo.

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP), ki znašajo 101.700 SIT, predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo odgovora (750 točk) in sodno takso (19.200 SIT).