Jedro

Standard dolžnega ravnanja sodišča pri opozarjanju na potrebnost zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev je pri neuki stranki gotovo višji kot pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca. Pri tej presoji je pomembna okoliščina, da sta pravdni stranski poslovna subjekta in da obravnavani posel izhaja iz njune poklicne dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je v veljavi vzdržan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 151488/2013 z dne 27.9.2013, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila glavnice 13.138,78 EUR in izvršilnih stroškov 74,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.612,75 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je ugovor argumentirala in konkretizirala ter ponudila dokaze, ki jih sodišče neutemeljeno ni izvedlo. Sklicuje se na svojo vlogo z dne 22.10.2014, v kateri je natančno navedla pomanjkljivosti oz. napake izvedenih del. Predložila je fotografije, posnetek in predlagala zaslišanje prič. Navedla je: da hidroizolacija na nekaterih delih ni bila narejena kvalitetno in natančno, saj je na primer v peti etaži objekta v zastekljenem prostoru prišlo do pronicanja deževnice skozi steno; da je hidroizolacija balkonov in terase nenatančno narejena, s številnimi napakam in pomanjkljivostmi, kar se kaže v tem, da na najmanj 27 mestih iz luči teče voda, kar je lahko smrtno nevarno; da se številne napake in pomanjkljivosti kažejo tudi pri izdelavi hidroizolacije prehoda za pešce, strehe jaška in pri izdelavi odtokov za odvod vode iz strehe in sicer s pronicanjem vode skozi stene in fasado. Sklicuje se na navedbo o namočenosti garaže in drugih prostorov, zlasti stropov balkonov v tretji etaži v močnem deževju septembra 2013 in 2014. Navaja predložene dokaze: fotografije in CD s posnetkom zamakanja na stopnišču. Opozarja na ogled, ker so uveljavljane napake vidne. O napakah je tožnika večkrat obvestila. Odgovorni nadzornik in druge priče bi lahko izpovedali, o napakah in o času ter načinu njihovega grajanja. Sodišče ni pojasnilo, zakaj jih ni zaslišalo. Zaradi navedene absolutne bistvene kršitve postopka je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Prišlo je do kršitve 22. čl. Ustave RS. Če tožena stranka ni navedla relevantnih dejstev, bi jo moralo sodišče pozvati, da to stori. Tega namesto sodišča ne more opraviti tožeča stranka. Sodišče mora v okviru iskanja materialne resnice stranko pozvati, da dopolni trditve, pa tudi k predložitvi dokazov. Ker zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložena, se sodbe ne da preizkusiti. Pomembno je, da je tožena stranka imela pooblaščenko šele na drugem naroku, prej pa se je sama zastopala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ugotovitvi, da bi bila na podlagi ustrezno izvedenih gradbenih del tožena stranka upravičena zahtevati 13.138,78 EUR, pritožnik ne ugovarja. Gre za dejstvo, ki je bilo tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje nesporno. Trditev tožeče stranke o sklenitvi in njeni izpolnitvi podjemne pogodbe torej ni bilo treba dokazovati, ker so nesporne (drugi odstavek 214. čl. ZPP).

5. Tožena stranka pravico do plačila tožeči stranki odreka zaradi nekvalitetne in nepopolne izvedbe del. Trditveno in dokazno breme, da tožeča stranka do plačila ni upravičena, je zato na toženi stranki, ki ta razlog zatrjuje. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožena stranka že trditvenega bremena ni zmogla (nesklepčen ugovor tožene stranke). Tudi ugovor, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, mora imeti oporo v materialnem pravu.(1)

6. Tožena stranka se plačilu upira z navedbo, da dela niso bila dokončana, pri čemer ne zatrjuje, za katera nedokončana dela gre. Zatrjuje tudi nekvalitetno izvedbo del, pri tem pa ne navede, katera od navedenih del je grajala in kdaj. Trditev o grajanju je sicer podana, vendar je zgolj navržena. Iz navedb tožene stranke ni jasno: kdaj in na kakšen način so bile napake ugotovljive; kdaj in katere napake so bile grajane; ali je bilo grajanje pisno ali ustno ... Iz navedb, da so se nekatere napake pokazale ob večjem deževju, bi se dalo sklepati, da so nekatere napake skrite napake, zato bi bila bistvena trditev, kdaj so bile odkrite in kdaj grajane (634. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Glede drugih napak – očitne napake(2) – ni trditev, kdaj in kako so bile ugotovljene (633. čl. OZ). Manjka trditev o tem, kdaj so bila dela prevzeta in kdaj ter na kakšen način očitne napake grajane. Trditve tožeče stranke o tem, da tožena stranka računa ni zavrnila, tožena stranka ni zanikala. Listin, ki bi dokazovale grajanje, tožena stranka ni predložila.

7. Ker tožeča stranka zanika, da bi bila na kakršnekoli napake opozorjena in pozvana, da jih odpravi (zanika tudi, da bi njena izpolnitev napake sploh imela), v prejšnji točki navedena pomanjkljivost utemeljuje zaključek, da se tožena stranka plačilu neutemeljeno upira. Pravočasno grajanje napak (633. in 634. čl. OZ) je namreč pogoj za uveljavljanje sankcij zaradi nepravilne izpolnitve. Posledica kršitve obveznosti notifikacije je, da se naročnik na napake ne more več sklicevati. Ker tožena stranka ni izkazala, da je o ugotovljenih napakah obvestila toženo stranko, je izgubila vse pravice, ki bi jih eventualno lahko uveljavljala na podlagi napak. Da bi bile napake tožniku znane, tožena stranka ne zatrjuje, zato uporaba 636. čl. OZ ne pride v poštev.

8. Na dejstvo, da je tožena stranka ni seznanila s kakršnimikoli napakami njenih del, je ves čas postopka, praktično v vsaki vlogi, opozarjala tožeča stranka. Celo pozivala je toženo stranko, da izkaže, da jo je z napakami seznanila in ji omogočila njihovo odpravo. Kljub temu tožena stranka svojih trditev v tej smeri ni dopolnila. Sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo dolžno ponovno in dodatno opozarjati na dolžnost zatrjevanja in dokazovanja notifikacije napak. Zadošča, da je tožeča stranka pozivala, da se predmet razišče tudi glede vprašanja notifikacije očitanih napak. Ker je bila tožena stranka opozorjena na neizkazanost notifikacije napak, aktivnost sodnika v tej smeri ni bila potrebna (285. čl. ZPP).

9. Standard dolžnega ravnanja sodišča pri opozarjanju na potrebnost zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev je pri neuki stranki gotovo višji kot pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca. Ni pa mogoče spregledati, da sta pravdni stranski poslovna subjekta in da obravnavani posel izhaja iz njune poklicne dejavnosti (tožena stranka trdi, da je gradila za prodajo). Iz tega razloga sta dolžni ravnati z večjo skrbnostjo – po pravilih stroke in običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Zadošča, da je do obravnavanja vprašanja notifikacije očitanih napak prišlo na osnovi trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke in sodišče prve stopnje ni kršilo določila 285. čl. ZPP, ki mu nalaga, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se navedejo vsa pomembna dejstva ter dopolnijo dokazi ter na ta način razjasni dejansko stanje in sporno pravno razmerje.

10. Pritožbeno sodišče soglaša, da je zahtevku utemeljeno ugodeno, ker pravno odločilno dejstvo, katerega izkazanost je pogoj za uveljavljanje napake (zmanjšanje terjatve ali zavrnitev zahtevka), ni bilo zatrjevano (nesklepčnost trditev tožene stranke). Ker pravno odločilnega dejstva (notifikacije napak) tožena stranka ni zatrjevala, sodišču tudi dejstev, s katerimi tožena stranka dokazuje druga sporna pravno pomembna dejstva, ni bilo potrebno ugotavljati. Brez ugotovitve dejstva, da je bila tožeča stranka o napakah pravilno obveščena in pozvana, da jih odpravi, namreč zahtevku ni mogoče ugoditi. Prič, ki jih je tožena stranka predlagala zaradi ugotovitve drugih pravno pomembnih dejstev, zato ni bilo treba zasliševati. Ker izpovedbe strank in prič trditev ne morejo nadomestiti, se pritožba neutemeljeno sklicuje, da bi odgovorni nadzornik in druge priče izpovedali tudi o času in načinu grajanja napak. Sodišče dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali, ne sme ugotavljati (7. čl. ZPP).

11. Pritožbeno povzemanje ostalih navedb tožene stranke in opozarjanje na po toženi stranki predlagane dokaze zato ne more privesti do drugačne odločitve. Zaradi svojega nesklepčnega ugovora je tožena stranka sama povzročila, da izvajanje dokazov ni bilo potrebno in se neutemeljeno sklicuje na absolutno bistveno kršitev postopka in načelo enakega obravnavanja iz 22. čl. Ustave RS.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): V sklepu II Ips 649/2008 se je Vrhovno sodišče RS izreklo: Tako kot velja za zahtevek, mora biti tudi ugovor sklepčen, saj trditveno breme stranke ne more biti odvisno od vloge, v kateri nastopa.

Op. št. (2): Očitno napako je mogoče opaziti pri običajnem pregledu, skrita napaka pa je tista, ki je pri običajnem pregledu ni mogoče odkriti ali se pokaže šele določen čas po začetku uporabe stvari.