Jedro

Pojem nevarne stvari je materialnopravni pojem. Tožbene navedbe morajo zato vsebovati takšne dejanske okoliščine, ki omogočajo materialnopravni zaključek, da je določena stvar nevarna. Navedbe, da so bile stopnice strme in ozke, niso takšna dejanska konkretizacija, da bi bil tak materialnopravni sklep mogoč. Zato tudi zamudne sodbe, v kateri takšnih dejanskih ugotovitev, ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo ter z njo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino v višini 3.000.004,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 15.000,00 SIT za čas od 17.4.2001 do plačila, od zneska 65.000,00 SIT od 13.6.2002 do plačila ter od zneska 2.924.000,00 SIT od 17.7.2002 do plačila.

Toženo stranko je sodišče še zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožnice v višini 74.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2003 do plačila.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V sodbi je zavrnilo pritožbene očitke, da si dejstva, navedena v tožbi, in dokazi, ki jih je priložila tožeča stranka, nasprotujejo ter v nadaljevanju obrazložilo, da iz tožbene podlage izhaja, da sta podani objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke ter da se odškodninski zahtevek po višini nahaja v mejah podobnih primerov sodne prakse.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Revident uvodoma navaja, da pritožbeno sodišče v svoji odločbi ni obrazložilo, v čem naj bi sodišče prve stopnje zadostilo pogojem za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Poleg tega naj bi tudi pritožbeno sodišče ne upoštevalo, da so dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka, v nasprotju z dejstvi, ki so navedena v tožbi. Revident ponovno zatrjuje, da predložena prijava poškodbe pri delu nasprotuje opisu škodnega dogodka v tožbi. Poškodba pri sestopu s stopnice, kot izhaja iz prijave poškodbe pri delu, ne predstavlja temelja za obstoj objektivne odgovornosti. Dalje navaja, da stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Objektivno nevarna stvar je lahko le tista stvar, ki predstavlja nevarnost, ker se stvari ne more držati pod kontrolo, da bi se odvrnile nesreče. Iz tožbe nadalje ne izhaja niti to, da bi bila podana krivdna odgovornost. Revident sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Dalje navaja, da višina nepremoženjske škode, kot jo uveljavlja tožnica, ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi in je tudi v nasprotju z listinskimi dokazi (medicinsko dokumentacijo), ki jo je predložila tožnica. Višje sodišče se do navedenega ni opredelilo, kljub izrecnim pritožbenim navedbam. Zaključek Višjega sodišča, da zatrjevani temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke in višina vtoževane odškodnine nista v nasprotju z materialnim pravom, je neobrazložen oz. pavšalen. Revizija je bila vročena prvotožencu, ki nanjo ni odgovoril ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, v kateri ni obrazložilo materialnopravne podlage zahtevka, marveč je le neobrazloženo navedlo, da utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožena stranka je takšno sodbo izpodbijala s pritožbo ter oporekala tako podlagi kot višini odškodninskega zahtevka. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo ter v obrazložitvi navedlo, da "iz tožbenih navedb izhaja, da je do poškodbe tožnice prišlo pri nevarnem delu na višini in na ozkih in strmih, neprimernih stopnicah, kar je temelj za zatrjevano objektivno odgovornost tožene stranke. Zatrjevana opustitev dolžnih ukrepov za varstvo delavcev pred nesrečo pa je temelj za krivdno odgovornost. Kar zadeva vtoževani znesek odškodnine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina sicer v zgornjih mejah, vendar še v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za te primere." Pritožbeno sodišče nato zaključi, da zatrjevan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke in višina vtoževane odškodnine nista v nasprotju z materialnim pravom. Takšnim razlogom revident očita neobrazloženost, kar predstavlja očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pasivnost toženca, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena ZPP), se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP) (op.1). Zaradi navedenih značilnosti se zamudna sodba glede obrazložitve razlikuje od sodbe izdane v postopku, v katerem je ugotovljeno dejansko stanje sad dokaznega postopka in dokazne ocene sodišča. Obrazložitev zamudne sodbe zato ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje ter to ni predmet pritožbenega preizkusa. Mora pa, in prav to je odločilnega pomena za ta revizijski postopek, sodba vsebovati pravno relevantna dejstva, to je tista dejstva, na katera ustrezno pravno pravilo navezuje v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice. Sodišče mora navesti tudi ustrezno pravno podlago ter opraviti subsumpcijo pravno relevantnih dejstev pod ustrezno pravno normo. Takšni razlogi šele omogočijo presojo pravilnosti materialnopravnega sklepa (conclusio).

Pravna podlaga zahtevka v obravnavani zadevi je odškodninska. Tožnica zatrjuje tako obstoj krivdne (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ 29/78 - Uradni list RS 87/2002; ZOR) kot objektivne odgovornosti, ker naj bi škoda izvirala iz nevarne stvari (2. odstavek 154. člena ZOR). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera vrsta odškodninske odgovornosti izhaja iz dejanske podlage tožbe. Po stališču pritožbenega sodišča pa dejanska podlaga tožbe utemeljuje obe vrsti odškodninske odgovornosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR). Osrednja prvina tega pravila, ki vzpostavlja objektivno odškodninsko odgovornost, je nedoločen pravni pojem nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti. Nevarnost je pojem, ki izraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo opazovano dejstvo (stvar ali dejavnost) skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki privedlo do škodne posledice. Podano je tveganje, da bo uporaba sicer družbeno sprejemljive in celo koristne stvari oziroma opravljanje enake dejavnosti, povzročila škodno posledico (primer takšne stvari je npr. žaga (op.2)). Gre torej za to, da predstavlja neka stvar ali dejavnost tolikanj zapleteno kavzalno mrežo, da in concreto škodne posledice ni mogoče predvideti, in abstracto pa jo z veliko mero zanesljivosti lahko pričakujemo prav zaradi neobvladljivosti stvari same (kompleksnosti kavzalne mreže). Nasprotno, pa bi bilo zoper teleološko in zgodovinsko razlago odškodninske odgovornosti zaradi povečane nevarnosti, če bi se priznavala ta vrsta odgovornosti v zvezi z vsakršnim dejavnikom, katerega vzročna moč je velika, povečana (npr. za uporabo strelnega orožja, za nezavarovano gradbišče), čeravno bi bilo v splošnem pogovornem jeziku za oba primera mogoče reči, da predstavljata nevarnost. Gre torej za abstrakten pojem, ki na splošni ravni opredeljuje generalizirano vzročno zvezo, ki pa ima svoje vrednostno in telelološko izhodišče. Ugotovitev, da je neka konkretna stvar nevarna, predstavlja uporabo materialnega prava. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava je torej mogoč tedaj, ko so sodišču predočena dejstva, ki utemeljujejo uporabo zgornjega pravila. O tem, da bi bile podane dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj tega pravnega pojma, sodba nima razlogov.

Pritrditi gre revidentovemu stališču, da stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Stopnice so objekt vsakodnevnega življenja in hoja po njih vsakodnevna aktivnost, ob kateri je mogoč nastanek škodne posledice tako kot tudi sicer v življenju. Drugače pa bi bilo, če bi bila narava tožničinega dela takšna, da bi bilo opravljanje tega dela na stopnicah mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. Vendar sodba o takšnih dejstvih nima razlogov. Ni namreč mogoče ugotoviti tega, kakšne konkretno so te stopnice (razen splošne in nezadostne ocene, da so bile ozke in strme) ter kakšna nevarnost iz njih preti.

Preizkus pravilnosti materialnopravnega sklepa, da so bile konkretne stopnice oziroma konkretno delo na njih nevarne, zato ni mogoč.

Odgovornost delodajalca (tožene stranke) pa je lahko tudi krivdna. Poleg splošnih pravil o dolžnosti vzdržati se protipravnega ravnanja pa 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list 56/99 do 64/2001; ZVZD) delodajalcu nalaga tudi aktivno ravnanje, katerega protipravni opustitvi je mogoče pripisati škodno posledico. Navedena določba delodajalcu nalaga, da zagotovi varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Ostale določbe ZVZD to njegovo obveznost še natančneje opredeljujejo. Vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere dolžne ukrepe naj bi tožena stranka opustila. To pa pomeni, da sodb sodišč nižjih stopenj ni mogoče preizkusiti niti glede obstoja krivdne odgovornosti.

Ker sodbi sodišč nižjih stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, ju ni mogoče preizkusiti že glede podlage odškodninske odgovornosti. Z revizijskimi razlogi, ki podredno napadajo odločitev o višini prisojene odškodnine se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje je bilo namreč treba v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP razveljaviti zaradi podane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno preizkusiti, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, predvsem, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), nato pa odločiti bodisi v skladu s prvim bodisi s tretjim odstavkom 318. člena ZPP ter za svojo odločitev navesti ustrezne razloge.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(Op.1): Tako odločba Ustavnega sodišča Up-201/01 z dne 16.11.2003 (Op. 2): Prim. sodbo VS II Ips 459/2000: "Krožna žaga, na kateri se je poškodoval tožnik, je nevarna stvar. Ko obratuje, ni mogoča taka zaščita, ki bi preprečila možnost nesreče."