Jedro

Tožnik vlaga tožbo kot izpodbojno. Ker pa vsebinsko izpodbija odločbo tožene stranke v delu, v katerem le-ta ni odločila o njegovem zahtevku, tako tožbeni predlog, naj sodišče odpravi odločbo v tem delu, ni mogoč ter njegove tožbe kot izpodbojne ni mogoče obravnavati. Tožba je po vsebini tožba zaradi molka organa. Za tožbo zaradi molka organa pa bi tožnik moral izkazati kot procesno predpostavko, da je (pred vložitvijo tožbe) pri pristojnem organu najprej zahteval, naj o neodločenem zahtevku odloči v nadaljnjih 7 dneh, ter da je ta rok brezuspešno potekel (26. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Vložitev predloga za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi 220. člena ZUP časovno ni omejena.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi tožnikove zahteve za ponovno preveritev postopka dodeljevanja subvencij iz naslova finančnih intervencij v kmetijstvu delno ugodila njegovemu zahtevku za neposredno plačilo na površino - EKO 1 ter mu za 4,51 ha kmetijskih zemljišč dodelila sredstva v višini 72.160 SIT, zavrnila pa je njegova zahtevka za kmetijska zemljišča pod št. 15, 16, 17, 19 in 20 (v 1. točki) in za neposredno plačilo na površino v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo - EKO 1 (v 2. točki), odločila, da se dodeljena sredstva nakažejo tožniku na njegov bančni račun (v točki 3), in da se s tem sklepom v izpodbijanem delu odpravi njen sklep z dne 12. 3. 2001 ter da v neizpodbijanem delu ostane sklep v veljavi (v točki 4). V razlogih tožena stranka navaja, da je bilo pri ponovni preveritvi postopka dodeljevanja sredstev, ki je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 2000 (Uredba), ugotovljeno, da tožnik vloge ni dopolnil v skladu s pozivom ter ni odpravil neskladnosti podatkov na vlogi s podatki iz uradnih evidenc, kot to določa 2. točka drugega odstavka 7. člena Uredbe, zato je bilo treba njegov zahtevek za kmetijska zemljišča pod številkami 15 in 16, 17, 19 in 20, zavrniti ter da se spremembe povečanja površin dejanske rabe, navedene v dopolnitvi, ne upoštevajo, ker pomenijo razširitev zahtevka. Dalje navaja, da je bil tožnikov zahtevek za neposredna plačila na površino za trajni nasad zavrnjen na podlagi tretjega odstavka 12. člena Uredbe, ker Uredba v prvem odstavku točka I/3 za vinograde, sadovnjake, oljčnike oziroma hmeljišča ne določa neposrednih plačil. Tožnik v tožbi navaja, da mu tožena stranka ni priznala subvencije za dve žrebetni kobili, vendar njegovega zahtevka v tem delu ni zavrnila in tudi ni obrazložila, zakaj subvencije po tem delu zahtevka ni dodelila. Navaja, da je v postopku ravnal v skladu s pozivom tožene stranke. Tožnik vztraja, da je za priznanje subvencije izpolnjeval vse pogoje in prilaga kot dokaz seznam vseh živali v hlevu. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede dokaz z vpogledom v listine spisa, odloči, da se izpodbijani sklep dopolni tako, da se tožniku prizna uveljavljana subvencija za žrebetni kobili oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi ter vrne zadevo v tem delu toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je tožnik zoper prvi sklep, s katerim je njegov zahtevek zavrgla, vložil zahtevo za ponovno preveritev postopka, vendar je ni obrazložil, pač pa je ponovno poslal le fotokopije izpolnjenih obrazcev C, C+ in D. V postopku ponovne preveritve je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za neposredna plačila na površino, ker je bilo ugotovljeno, da v prvem postopku ta njegov zahtevek pomotoma ni bil upoštevan, čeprav je bil sicer že v osnovni vlogi pravilno vložen na obrazcu D. O zahtevku za subvencijo za žrebetni kobili pa tožena stranka nikoli ni odločala, saj tožnik posebnega zahtevka za ta sredstva ni vložil tako, kot to predvideva v točki A/VI/5.4 Uredba. Tožena stranka ugotavlja, da je osnovni vlogi tožnik sicer priložil nepopolen seznam vseh živali v hlevu, potrjen s strani Živinorejskega veterinarskega zavoda Gorenjske, ki pa po njenem mnenju formalno in vsebinsko ne zadostuje za odobritev subvencijskih sredstev. Tožnik nima prav, da je izpolnil vse pogoje za odobritev podpore za kobili že s tem, ko je vložil seznam živali v hlevu, kar potrjuje že sam s svojim ravnanjem, kajti na seznam je vpisal še koze, vendar pa se zaradi nepriznanja sredstev zanje ne pritožuje. To pa pomeni, da sam zanika lastno stališče, da bi mu morala biti dodeljena sredstva zgolj na podlagi predloženega seznama živali v hlevu. Poleg tega Uredba v točki A/VI/5.4 o premijah za kobile za vzrejo žrebet določa, da je zahtevku treba priložiti izpisek iz registra živali pri območnem kmetijskem zavodu, ki pa ga tožnik ni predložil ter tako ni izkazal, da sta živali vpisani v register, kar pa je eden od pogojev za pridobitev podpore, zato v nobenem primeru tožniku za kobili ne bi bilo mogoče priznati subvencije. Poleg tega tožnik zahteve za preveritev postopka ni obrazložil ter jo je tožena stranka glede na priložene obrazce A, B, C, C+ in D obravnavala le glede zahtevka za neposredna plačila na površino, kajti tožnik niti zahtevi za preveritev postopka ni priložil zahtevka za podporo za kobile za vzrejo žrebet in tudi ne (ponovno) seznama živali v hlevu, tako da tožena stranka ni mogla vedeti, da je tožnik nezadovoljen tudi zaradi nedodeljene podpore za kobili. Tožena stranka meni, da bi tožnik moral v skladu s četrtim odstavkom 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zahtevi za ponovno preveritev postopka zahtevati, da tožena stranka o njegovem domnevnem zahtevku odloči oziroma, da bi moral ravnati, kot da bi bil njegov zahtevek zavrnjen. Ker tožnik tako ni ravnal ter ni uporabil pravnega sredstva, ki ga je imel na voljo, je tožena stranka mnenja, da tožnik subvencije za kobili v upravnem sporu ne more uveljavljati ter da bi bilo treba tožbo na podlagi 5. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavreči. Tožnik na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ni odgovoril. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Tožnik vlaga tožbo kot izpodbojno. Ker pa vsebinsko izpodbija odločbo tožene stranke v delu, v katerem le-ta ni odločila o njegovem zahtevku, tako tožbeni predlog, naj sodišče odpravi odločbo v tem delu, ni mogoč ter njegove tožbe kot izpodbojne ni mogoče obravnavati.

Tožba je po vsebini tožba zaradi molka organa ter jo je sodišče, ker je tako tožbo ob dejanskem stanju, kot v obravnavani zadevi, tudi edino možno uveljavljati, tako tudi moralo obravnavati. Za tožbo zaradi molka organa pa bi tožnik moral izkazati kot procesno predpostavko, da je (pred vložitvijo tožbe) pri pristojnem organu najprej zahteval, naj o neodločenem zahtevku odloči v nadaljnjih 7 dneh, ter da je ta rok brezuspešno potekel (26. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Ker pa tožnik te procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa ni izkazal, je sodišče moralo njegovo tožbo zavreči. Poleg (ponovne) tožbe zaradi molka organa pa tožnik lahko na podlagi 220. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00) pristojnemu organu predlaga (in vložitev takega predloga časovno ni omejena), naj o zahtevku, o katerem ni bilo odločeno, izda posebno, dopolnilno odločbo, nato pa ima tudi zoper to oziroma negativno odločitev o predlogu za dopolnilno odločbo zagotovljeno sodno varstvo preko novega upravnega spora.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 2. tč. 1. odstavka 34. člena ZUS.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka.