Jedro

V pravdi zaradi vračila daril z namenom dopolnitve nujnega deleža, dediči niso nujni sosporniki. Tožba zaradi vračila darila je namreč smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ, saj upravičenec ne zahteva (absolutne, retroaktivne) razveljavitve posla – le-ta velja še naprej v obsegu, kolikor niso prizadeti interesi nujnega dediča – temveč pravno neučinkovanje v delu, za kolikor je s takšnim poslom prikrajšan njegov nujni delež oziroma v tistem obsegu, ki je glede na določbo 35. člena ZD potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevku za vračilo darila ni mogoče ugoditi, če ni spoštovan vrstni red iz 35. člena ZD, torej, če tožnik, preden zahteva vračilo darila, ne sanira prikrajšanja nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj do obsega, kolikor je to mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni oblikovalni zahtevek tožeče stranke, da darilna pogodba z dne 19. 03. 1986, med darovalcem pok. D. V. in toženko, s katero je slednja prejela v dar nepremičnino parc. št. 1456, vpisano kot sedmo z.k. telo v vl. št. 1284 k.o. X, ter pravico uporabe na parc. št. 5698/2 in parc. št. 5698/3, vpisanih kot osmo z.k. telo v vl. št. 1284 k.o. X, kar po današnjem z.k. stanju predstavlja nepremičnino v lasti toženke parc. št. 6165 vl. št. 741 k.o. Y, v naravi dvorišče z dvema hišama, obema na naslovu S., P., ter nepremičnini parc. št. 6168/2 in parc. št. 6168/3, obe vpisani v vl. št. 3202 k.o. Y. (v nadaljevanju sporne nepremičnine), nima učinka proti tožniku, v obsegu, ki se nanaša na delež do 1/6 parc. št. 6165 vl. št. 741 k.o. Y in na delež do 63/2000 parc. št. 6168/2 in parc.št. 6168/3, obe vl. št. 3202 k.o. Y. Prav tako je zavrnilo dajatveni zahtevek, da mora toženka J. V. izročiti tožniku sporne nepremičnine v solast, souporabo in spososest do ustreznih deležev ter mu izstaviti za vknjižbo njegove lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vknjižena njegova lastninska pravica do deleža, do katerega zahteva neučinkovanje darilne pogodbe (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da darilna pogodba z dne 19. 03. 1986 nima učinka proti tožniku v obsegu, kolikor se nanaša na 1/6 parc.št. 6165, vl. št. 741 k.o. Y, in na delež do 63/2000 parc. št. 6168/2 in parc. št. 6168/3, obe vl. št. 3202 k.o. Y, in se darila, ki so bila predmet darilne pogodbe v tem obsegu vrnejo v zapuščino po zapustniku (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Glede na neuspeh tožeče stranke v pravdi, je le-tej naložilo dolžnost, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 5.295,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..)) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da del darila, za katerega zahteva vrnitev v zapuščino, ne predstavlja skupnega premoženja dedičev. Ker nepremičnine, ki jih je zapustnik podaril toženi stranki, niso predstavljale njegovega premoženja v trenutku, ko je umrl, jih namreč ni mogoče šteti za njegovo zapuščino, ki je edina predmet dedovanja. Vanjo pa sodijo zgolj tiste premoženjske pravice in obveznosti, ki so umrlemu pripadale ob njegovi smrti. Sklicevanje na 28. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..)) je zato v tej zvezi zmotno, saj navedeni člen ne določa, kaj sodi v zapuščino (to določa 2. člen ZD), temveč predpisuje zgolj pravila določitve obračunske vrednost zapuščine, ki je osnova za izračun nujnega deleža. Darila, ki jih je zapustnik dal zakonitim dedičem, niso njegova zapuščina. V zapuščino se fiktivno vrne zgolj njihova vrednost, zato ne more biti dvoma, da darila zakonitim dedičem ne postanejo dejanska zapustnikova zapuščina. Od vrednosti zapuščine, pri kateri je treba v skladu z 28. členom ZD upoštevati določena darila, je sicer res odvisen izračun nujnih deležev, vendar se spor o vračilu darila v zapuščino na podlagi pravice do nujnega deleža razlikuje od spora, ali neko premoženje sodi v zapuščino. Opozarja, da je treba dosledno ločevati pojem obsega zapuščine in pojem vrednosti zapuščine iz 28. člena ZD, ker pojem vrednosti zapuščine predstavlja le obračunsko vrednost zapuščine za izračun nujnega deleža, pojem obseg zapuščine pa skupek stvari in pravic, ki so v zapuščini ob zapustnikovi smrti. Sodba v sporih o obsegu zapuščine (drugače kot tista v sporu zaradi vračila darila v zapuščino do dopolnitve nujnega deleža) zato učinkuje proti vsem dedičem. Le-ti pa so posledično v takšnih pravdah nujni sosporniki. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2317/2010, pri čemer je spregledalo, da je narava spora v navedeni zadevi drugačna od narave spora v obravnavani pravdi. V navedeni zadevi je šlo namreč za spor o obsegu zapuščine. Tudi sicer zgolj ena odločba ne predstavlja ustaljene sodne prakse, ki bi zavezovala sodišče pri svoji odločitvi. V zvezi z razlogi sodišča, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi zato, ker le-ta ni najprej zahtevala zmanjšanja oporočnih razpolaganj v korist matere pravdnih strank in tako spoštovala vrstnega reda za odpravo prikrajšanja nujnega deleža iz 35. člena ZD, pa izpostavlja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je zapustnik z oporoko zapustil svoji soprogi 897,21 EUR in da je tožeča stranka zaradi oporočnega razpolaganja prikrajšana za znesek 149,53 EUR. Ker je zaradi darila toženi stranki prikrajšana vsaj za vrednost 250.149,53 EUR, uspešno razveljavljanje zapustnikovega oporočnega razpolaganja ne bi imelo praktično nobenega učinka. Do navedenih dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, obenem pa pomanjkljivosti tožbe ni odpravilo tako, da bi tožeči stranki prisodilo za 149,53 EUR zmanjšano vrednost zatrjevanega prikrajšanja nujnega deleža. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo odgovarja in predlaga, da jo sodišče zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavi zadevi, kot zakoniti dedič po zapustniku D. V., zoper toženo stranko kot eno izmed več sodedičev, naperila tožbo zaradi vračila darila z namenom dopolnitve prikrajšanega nujnega deleža. Sodišče prve stopnje je takšen zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije in zato, ker tožeča stranka ni najprej poskusila odpraviti prikrajšanja z zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj tako, kot to zahteva 35. člen ZD. Menilo je namreč, da so v pravdi zaradi vračila darila vsi dediči enotni sosporniki, saj sodi darilo v obsegu, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža, v zapuščino, s katero lahko do razdelitve razpolagajo samo vsi dediči skupaj.

6. Tožeča stranka pravilno opozarja, da v pravdi zaradi vračila daril z namenom dopolnitve nujnega deleža, dediči niso nujni sosporniki (tako kot v primeru pravde zaradi ugotovitve obstoja pravice do vračunanja v nujni delež). Sodišče prve stopnje namreč iz ureditve, ki v primeru nedokončanega zapuščinskega postopka terja vračanje darila v zapuščino in ne neposredno prikrajšanemu nujnemu dediču, zmotno izpeljuje zaključek, da odločitev v pravdi zaradi vrnitve darila vpliva na položaj vseh sodedičev. Tožba zaradi vračila darila je namreč smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ, saj upravičenec ne zahteva (absolutne, retroaktivne) razveljavitve posla – le-ta velja še naprej v obsegu, kolikor niso prizadeti interesi nujnega dediča – temveč pravno neučinkovanje v delu, za kolikor je s takšnim poslom prikrajšan njegov nujni delež (primerjaj 260. člen OZ) oziroma v tistem obsegu, ki je glede na določbo 35. člena ZD potreben za dopolnitev njegovega nujnega deleža. Učinek takšnega izpodbijanja je torej relativen, njegova funkcija pa zgolj korekcijska, utemeljena s stališčem, „da velja vsako oporočno razpolaganje ali darilo le sub conditione tacita, da ni kršen nujen delež.“ (1)

7. Navkljub pravilu, da se z dnem uvedbe dedovanja glede zapuščine ustanovi dediščinska skupnost, ki lahko do delitve upravlja in razpolaga z zapuščino zgolj enotno (prvi odstavek 145. člena ZD), ni mogoče spregledati, da pravni posel, na podlagi katerega je bilo dano darilo, ob sklenitvi ni imel pomanjkljivosti in posledično ni neveljaven (ničen ali izpodbojen). Pravica nujnega dediča, da zahteva vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, pa ima zato izrazito individualističen značaj. Iz navedenih razlogov je nenazadnje tudi sam dogovor dedičev o delitvi zapuščine v tem delu obsoleten, saj izpodbijani brezplačni pravni posel s pravnomočno odločitvijo o vrnitvi (dela) darila izgubi pravni učinek zgolj v razmerju do tožeče stranke – ne pa tudi do drugih dedičev – posledično pa lahko pripade zgolj njej. (2)

8. Sodišče prve stopnje se pri utemeljevanju nasprotnega stališča zmotno sklicuje na razloge Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2317/2010, ki naj bi takšno stališče potrjevali. V navedeni zadevi je bila namreč tožeča stranka s sklepom zapuščinskega sodišča napotena na pravdo zaradi spora o obsegu zapuščine, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo nesklepčnost tožbe, pri čemer se je v nadaljevanju obrazložitve opredelilo zgolj do pasivne legitimacije v sporih zaradi vračunanja daril v dedni delež določenega dediča ter v drugih sporih o obsegu zapuščine. Tožeča stranka pa v pritožbi pravilno opozarja na razliko med takšnimi zahtevki in izpodbojno tožbo.

9. Vračunanje v dedni delež kot institut zakonitega dedovanja je sicer tesno povezan z zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vračilo daril. Če je zahtevek za vračilo darila naperjen zoper nujnega dediča (kar je vedno v zapuščinskem postopku), se namreč nujno uresničuje preko zahteve za vračunanje v nujni delež, saj je v takšnem primeru odločitev o zahtevku za vračilo darila odvisna od predhodnega vprašanja, ali vrednost darila presega nujni delež zakonitega dediča, od katerega se zahteva vrnitev darila. Pri ugotavljanju skupne vrednosti oporočnih razpolaganj in daril (zaradi ugotovitve, ali je zapustnik s takšnimi razpolaganji presegel razpoložljivi del zapuščine) se namreč upoštevajo zgolj tista razpolaganja in darila, ki se ne vračunajo nujnemu dediču v njegov dedni delež, od daril in oporočnih razpolaganj, ki se vračunajo, pa se upošteva le to, kar presega nujni delež. (3) pa materialnopravni učinek pravde, v kateri se uveljavlja pravica do vračunanja v nujni delež (tj. ugotovitev, da se toženi stranki v njen dedni delež po pokojnem vračuna darilo v določeni vrednosti), ni enak učinku pravde zaradi vračila darila v zapuščino. Vračunanje daril v nujni delež opravi zapuščinsko sodišče samo in napotitev na pravdo je v zvezi s tem vprašanjem potrebna zgolj v primeru, ko je med strankama spor o dejstvih (ne pa o uporabi prava!), od katerih je odvisna velikost dednega deleža. V navedenih primerih je torej napotitev na pravdo potrebna zato, ker gre v bistvu za spor o obstoju ali obsegu oziroma vrednosti darila. Navedeno pa nujno vpliva na obračunsko vrednost zapuščine in posledično na velikost dednih deležev. Takšni spori zato nujno zadevajo vse dediče, saj je rešitev nujno enaka za vse udeležence postopka. Kadar je to vprašanje neodvisno od zahteve za vračunanje v dedni delež, zakonodajalec govori preprosto o sporu, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino (prva točka 212. člena ZD), za njegovo razrešitev pa je vedno – tako v primeru spora o pravu, kot o dejstvih – pristojno pravdno sodišče, saj se spor nanaša na pravna razmerja, ki ne izvirajo iz dedne pravice.

10. Drugačen učinek pa ima pravda zaradi vračila darila zaradi dopolnitve nujnega deleža. V takšni pravdi je vprašanje vračunanja darila v dedni delež zgolj predhodno vprašanje (4) (ki je poleg tega po vsej verjetnosti nesporno ali že rešeno, saj bi bili dediči sicer napoteni na pravdo zaradi vračunanja v dedni delež oziroma zaradi spora o obsegu zapuščine – primerjaj 210. in 212. člen ZD), sama odločitev v sporu (da se določeno premoženje vrne v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega deleža točno določnega dediča) pa seveda ni nujno enaka za vse (so)dediče. Na vprašanje pasivne legitimacije v takšnem sporu tudi ne vpliva dejstvo, da se darilo v delu, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža, praviloma vrača v zapuščino (to je v primeru, da se o zahtevku odloča med trajanjem zapuščinskega postopka), ki predstavlja skupno premoženje sodedičev. Z opisano ureditvijo je namreč zagotovljeno zgolj odločanje o (do)delitvi takšnega premoženja dediču (tožeči stranki v pravdi) zaradi dopolnitve njegovega nujnega deleža v zapuščinskem postopku ob sodelovanju vseh (so)dedičev, v katerem bo z učinkom pravnomočnosti ugotovljena tako njegova dedna pravica, kot tudi velikost njegovega dednega deleža in morebitno prikrajšanje ali dedna odpravljenost, posledično pa zagotovljena njegova materialna pravica do zapuščine, kakor tudi odgovornost za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Gre torej za zagotovitev t. i. subjektivnega ali kvalitativnega elementa pravice do nujnega deleža kot dedne pravice (5), kar avtorica Končina-Peternel izpostavlja kot poglavitni razlog za nujnost, da nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka zahteva vrnitev darila v zapuščino in ne neposredno izročitev (kljub siceršnji obsoletnosti takšne ureditve, kakor je bila pojasnjena predhodno). (6) Velja pa vnovič poudariti, da bo tudi v zapuščino vrnjeno premoženje namenjeno zgolj dopolnitvi nujnega deleža dediča, ki je nastopal kot tožeča stranka v pravdi zaradi vračila, saj je izpodbijani neodplačni pravni posel zaradi relativnih učinkov izpodbijanja izgubil pravni učinek zgolj v razmerju do takšnega dediča. 11. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevku za vračilo darila ni mogoče ugoditi, če ni spoštovan vrstni red iz 35. člena ZD, torej, če tožnik, preden zahteva vračilo darila, ne sanira prikrajšanja nujnega deleža z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj do obsega, kolikor je to mogoče. Pravna teorija (7) je namreč sprejela enotno stališče, da je zahtevek za vrnitev darila utemeljen tudi v primeru, ko zmanjšanje oporočnih razpolaganj še ni bilo opravljeno, če nujni dedič zahteva vračilo darila zgolj v obsegu, v katerem bi obdarjenec moral vrniti darilo po predpisanem vrstnem redu. Tožeča stranka zato v pritožbi pravilno ugovarja, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na takšno stališče, kvečjemu ugoditi zahtevku tožeče stranke zgolj do vtoževane višine, zmanjšane za delež oporočnih razpolaganj, katerih zmanjšanje bi tožeča stranka lahko zahtevala v dopolnitev svojega nujnega deleža po zapustniku ob spoštovanju vrstnega reda iz 35. člena ZD (tožeča stranka je namreč zagotovila trditve za takšno presojo sodišča), nikakor pa ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka zgolj zato, ker tožeča stranka ni najprej zahtevala zmanjšanja oporočnih razpolaganj. Takšnemu stališču se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, zato je upoštevajoč dejstvo, da nasprotno ne izhaja niti iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 806/2005 z dne 10. 05. 2007, na katero se sicer v tem delu sklicuje sodišče prve stopnje (8), pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je le-to zahtevek zavrnilo že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije ter zato, ker ni bil spoštovan vrstni red odprave prikrajšanja nujnega deleža, ostalih pravno odločilnih dejstev v konkretnem primeru sploh ni ugotavljalo. Uporaba kasatoričnega pooblastila je bila potrebna zaradi zagotovitve pravice strank do pritožbe.

12. V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo pa je pridržalo za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) A. Finžgar, Nujni delež, Pravnik 1956/1-2, str. 11. (2) Ker je sodba, s katero je ugodeno zahtevku za vrnitev darila, dajatvena, pa je tudi že izvršljiva, tako da izdaja sklepa o dedovanju zaradi same izvršljivosti ni potrebna.

(3) A. Finžgar, Nujni delež, Pravnik 1956/1-2, str. 11; primerjaj tudi 3. in 4. odstavek 34. člena ZD.

(4) Za odločitev o vrnitvi (dela) darila je namreč res potrebna predhodna ugotovitev prikrajšanja nujnega deleža na podlagi obračunske vrednosti zapuščine in posledične ugotovitve velikosti nujnih deležev (o čemer je mogoče odločiti zgolj za vse sodediče enako), vendar se takšno vprašanje v tovrstnih pravdah rešuje kot predhodno, torej brez učinka pravnomočnosti. Četudi bi namreč zapuščinsko sodišče ugotovilo (ne)prikrajšanje drugače kot zapuščinsko sodišče, le-to na razloge pravdnega sodišča, ki je o obstoju takšnega prikrajšanja odločalo kot o predhodnem vprašanju, ne bi bilo vezano. Edino, na kar bi bilo vezano, je pravnomočna odločitev o oblikovalnem in dajatvenem zahtevku izpodbojne tožbe – torej, da je bilo zaradi dopolnitve nujnega deleža tožeče stranke v zapuščino vrnjeno določeno premoženje, zaradi česar bi zapuščinsko sodišče odpravilo prikrajšanje zgolj za presežek oziroma v primeru, da bi ugotovilo manjše prikrajšanje od tistega, ki ga je ugotovilo pravdno sodišče, ne bi opravilo zmanjšanj oporočnih razpolaganj ali vračila daril. (5) Tako poimenovanje uporablja avtor A. Smole, ki pojasnjuje, da je po subjektivnem, kvalitativnem elementu pravici nujnega dediča zadoščeno, če mu je glede tega varovan položaj dediča kot zapustnikovega univerzalnega naslednika (primerjaj A. Smole, Vračunanje daril in volil v dedni delež ter zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Pravnik, št. 3-4/1963, str. 84.).

(6) Primerjaj dr. M. Končina-Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 6-7/2008. (7) Tako dr. A. Finžgar, Nujni delež, Pravnik 1956/1-2, str. 11, kakor tudi Kreč – Pavić, Zakon o dedovanju s komentarjem, Zagreb, 1964, str. 129, in dr. M. Končina-Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 6-7/2008. (8) V navedeni odločbi se namreč vrhovno sodišče do navedenega stališča ni opredeljevalo, temveč je zgolj pojasnilo pravilno oblikovanje zahtevka za vračilo darila glede na to, ali je zapuščinski postopek že končan ali ne, ter navedlo, da pridejo v primeru, če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev, v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD.