Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene tveganje pri vročanju. ZPP navedenega ne določa in bi takšno stališče pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi z neuporabnim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo dejansko ni bilo puščeno v predalčniku oziroma je bilo iz njega odstranjeno, kar pa ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 16. 12. 2020 se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi: "Razveljavi se klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 691/2019 z dne 15. 10. 2019."

II. Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 12. 2020 zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 691/2019 z dne 15. 10. 2019 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Z zamudno sodbo je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 5.616,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 223,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 12. 2020 zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sklep naslovnega sodišča spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bistveno za odločitev, ali je tožena stranka upravičena do razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe z dne 6. 12. 2019, odgovor na vprašanje, ali sta bili toženi stranki pravilno vročeni tožba z dne 26. 6. 2019 in zamudna sodba z dne 15. 10. 2019. Sodna pisanja se naslovniku vročajo osebno, zato bi vročevalec toženi stranki moral tako tožbo s pozivom na odgovor kot tudi zamudno sodbo vročiti skladno s 140. in 142. členom ZPP. Tožena stranka ugotavlja, da v spisu ni nobenega dokazila, ki bi potrjevalo, da sta obvestili z dne 5. 7. 2019 in z dne 21. 10. 2019, ki naj bi ju vročevalec pustil v poštnem nabiralniku tožene stranke, vsebovala vse navedbe in opozorila, kot jih določa 142. člen ZPP v tretjem in četrtem odstavku. Tožena stranka navedenih obvestil ni prejela. Drži, da imajo obvestila sodišču o opravljeni vročitvi in vročilnice naravo javne listine, vendar je dokaz nasprotnega dopusten. Tožena stranka je predlagala svoje zaslišanje, zaslišanje svojih treh hčera in soseda A.A., ki ima svoj poštni nabiralnik tik ob njenem ter vročevalca tožbe in zamudne sodbe. Sodišče dokaznim predlogom ni ugodilo zaradi napačnega mnenja, da se negativnih dejstev ne more dokazovati. Da je mnenje sodišča napačno in bi moralo sodišče dokaznemu predlogu tožene stranke ugoditi, izhaja tudi iz sodne prakse, npr. sklepa VSL, opr. št. IV Cp 2261/2018. Če namreč nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, dokazno pravilo ne velja več, dolžnost sodišča pa je, da prosto ocenjuje izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze. Sodna praksa se je že izrekla, da vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja, za katerega je značilna izrazita neenakost porazdelitve dokaznega tveganja med pravdni stranki, v primeru, ko je treba dokazati trditev o neobstoju dejstva oziroma t.i. negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. V četrtem odstavku 142. člena ZPP sicer res ni konkretno določeno, da mora vročevalec v primeru neuporabnega predalčnika obvestilo pritrditi na vrata in ga ne sme pustiti v neuporabnem predalčniku, vendar pa slednje izhaja tako iz logične razlage kot tudi iz sodne prakse (sklep VSL, opr. št. I Cp 20165/2010 in VSL, opr. št. I Cp 185/2018). Obe sodni odločbi se nanašata na posebnost vročitve v neuporabni predalčnik, in sicer po četrtem odstavku 142. člena ZPP vročevalec sodnega pisanja ne pusti v takšnem predalčniku, ampak ga vrne sodišču. V predmetni zadevi je vročevalec, ki je kljub neuporabnemu predalčniku obvestilo pustil v neuporabnem predalčniku, ravnal v nasprotju s pravili o vročanju. Sodišče se v sklepu neutemeljeno opira na sodno prakso, ki se ne sklada z dejanskim stanjem v predmetnem sporu. V predmetnem sporu je bil poštni predalčnik tožene stranke neuporaben, medtem ko sodišče v sklepu trdi, da je bil hišni predalčnik uporaben in je bila vročitev pravilno opravljena z institutom fikcije vročitve. Drži, da tožena stranka ni pravočasno poskrbela za brezhiben poštni predalčnik, vendar je zaradi navedenega ne more zadeti vsako tveganje pri vročanju (sklep VSL, opr. št. I Cp 185/2018). Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da je izvajalec poštnih storitev kršil tretji odstavek 43. člena Zakona o poštnih storitvah, saj o tem, ko je opazil, da je poštni predalčnik neustrezen, tožene stranke ni nikoli opozoril. Drži, da je tožena stranka od Ministrstva B. dne 15. 3. 2019 po pošti prejela poravnalno ponudbo ter da je dne 20. 1. 2020 prejela poziv sodišča k plačilu stroškov, vendar pa ne gre prezreti, da sta bili navedeni pošiljki, ki ju je tožena stranka dejansko prejela, poslani z navadno in ne priporočeno pošto. Vsled vsega navedenega je jasno, da organi, ki so bili pristojni za vročanje sodnega pisanja, niso izkazali zadostne skrbnosti pri obveščanju naslovnika v postopku in zato ni mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.

4. Tožena stranka izpodbija zamudno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bila z odločitvijo sodišča (in ne z zamudno sodbo) seznanjena šele 20. 1. 2020, ko je prejela "poziv k plačilu stroškov" Državnega odvetništva Republike Slovenije z dne 9. 1. 2020. Takrat je bila prvič seznanjena, da je bila zoper njo vložena tožba. Tožena stranka trdi, da ji tožba ni bila vročena in prav tako ni prejela obvestila o prispelem sodnem pisanju. Navaja, da poštni predalčnik uporabljajo tudi njene tri hčerke, ki bi pisanje, če bi našle v nabiralniku, vsekakor izročile toženki. Izpostavila je, da poštni nabiralnik uporablja tudi njen bivši partner, ki je po mnenju toženke tudi poškodoval poštni predalčnik, da se ne da zakleniti. Toženka je predložila obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII K 2106/2015 z dne 8. 1. 2016, v dokaz trditev, da bi lahko bivši mož poškodoval poštni predalčnik tako, da se ni dal zakleniti. Tožena stranka izpostavlja, da je bil v enako neuporabnem stanju hišni predalčnik tudi v času, ko naj bi ji bila v juliju 2019 vročena tožba. V dopisu pošte Slovenije z dne 7. 8. 2020 je pismonoša, ki običajno dostavlja pošiljke na naslov tožene stranke, navedel, da so bila vrata hišnega predalčnika tožene stranke občasno odprta, kar kaže na to, da je trditev tožene stranke, da je bil poštni predalčnik neuporaben tudi v mesecu juliju 2019, resnična. Vročevalec bi zato moral vsa obvestila skladno s pravili ZPP pritrditi na vrata stanovanja toženke. Tudi pismonoša je pojasnil, da je bil poštni predalčnik občasno odprt, pri tem pa ni razvidno, ali je dejansko preveril, ali je bil predalčnik dne 5. 7. 2019 zaprt s ključem ali zgolj zataknjen. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP.

K pritožbi zoper sklep

7. Sodišče prve stopnje je v okviru 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.) presojalo, ali je bila vročitev sodne odločbe zakonita, in pravilno obrazložilo, da v primeru morebitne napake pri vročanju, zaradi katere vročitev ni pravilno opravljena, ne more začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, niti paricijski rok in sodna odločba ne more postati pravnomočna niti izvršljiva. V predmetni zadevi je bilo sporno vprašanje, ali sta bili tožba s pozivom na odgovor na tožbo in zamudna sodba toženki pravilno vročeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi obvestila Pošte Slovenije z dne 7. 8. 2020 o opravljeni vročitvi spornih sodnih pisanj tožbe in zamudne sodbe ugotovilo, da sta bili tožba s pozivom na odgovor in zamudna sodba toženki pravilno vročeni, v skladu z določbami 1., 3. in 4. odstavka 142. člena ZPP. Postavilo se je na stališče, da je vročilnica oziroma obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da gre za zakonsko domnevo, ki jo stranka sicer lahko izpodbija, vendar le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Pri tem velja višji dokazni standard in je dokazno breme na osebi, glede katere je vročilnica oziroma obvestilo o opravljeni vročitvi dokaz o vročitvi, v predmetni zadevi torej na toženki.

8. Toženka je trdila, da sodnih pisanj (tožbe s pozivom na odgovor in zamudne sodbe) nikoli ni prejela. Kot dokaz je predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje svojih treh hčera ter soseda A.A.. Predložila je fotografije hišnega predalčnika, za katerega je trdila, da je neuporaben, ker so vrata poštnega predalčnika poškodovana in zato občasno odprta. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno napačno zaključilo, da trditve toženke ne morejo ovreči domneve resničnosti navedb na obvestilih o opravljeni vročitvi, ker iz fotografij ni razvidno stanje poštnega nabiralnika v času vročitve obvestil o prispelih pismih in da na podlagi fotografij hišnega predalčnika iz časovnega obdobja po vročitvi spornih pisanj, ni mogoče sklepati o ustreznosti oziroma neustreznosti hišnega predalčnika toženke v času vročanja. Da je bil hišni predalčnik v času vročanja sodne pošiljke neuporaben, izhaja že iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi z dne 6. 11. 2019. Prav tako iz dopisa Pošte Slovenije z dne 7. 8. 2020 izhaja, da so po pojasnilu poštarja, ki običajno dostavlja pošiljke na naslov tožene stranke, vrata hišnega predalčnika občasno odprta, vendar zaradi navedenega Pošta Slovenije po določbah 43. člena Zakona o poštnih storitvah stranke ni bila dolžna opozoriti o obvezni namestitvi ustreznega hišnega predalčnika. Prav tako iz dopisa izhaja, da je pismonoša zadevno sodno pisanje (tožbo) z dne 5. 7. 2019 poskusil vročiti osebno naslovnici, ker to ni bilo mogoče, je pustil v predalčniku obvestilo o prispelem pisanju.

9. Tožena stranka se v pritožbi strinja, da ni pravočasno poskrbela za brezhiben poštni predalčnik, vendar meni, da zaradi navedenega ne more trpeti vsakega tveganja pri vročanju in se pri tem pravilno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih (sklep VSL, opr. št. I Cp 185/2018 in sklep VSL, opr. št. I Cp 2165/2010). Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-279/2008 z dne 9. 7. 2009 izhaja, da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec v postopku seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, da bo temu ustrezno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika.

10. Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naslovnika, ki ne poskrbi za brezhiben predalčnik, zadene tveganje pri vročanju. ZPP navedenega ne določa in bi takšno stališče pomenilo, da bi se nevročeno pisanje štelo za vročeno, celo če bi z neuporabnim hišnim predalčnikom zmogla (sicer težko) dokazno breme, da obvestilo dejansko ni bilo puščeno v predalčniku oziroma je bilo iz njega odstranjeno, kar pa ni v skladu z namenom določbe 142. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče na podlagi predloženih fotografij tožene stranke o poškodovanem predlačniku in glede na dopis Pošte Slovenije ugotavlja, da je bil poštni predalčnik, v katerega je bila opravljena vročitev obvestila o sodnih pošiljkah, odklenjen, vrata se je sicer dalo zapreti (z zatičem), vendar so bila tudi glede na izjavo pismonoše, na katero se je sklicevala Pošta Slovenije v dopisu, pogosto odprta. Pritožbeno sodišče verjame toženki, da je bil predalčnik odklenjen, ker je bil predhodno poškodovan (kot izhaja iz fotografije, ki jo je predložila tožena stranka), saj kakšnega drugega razloga, ki utemeljeval nezaklepanje predalčnika, ni najti. V takšni situaciji je povsem verjetno, da tožena stranka obvestila o pošiljkah in sodnega pisanja (tožbe) ni prejela.

12. Ob takšnih okoliščinah, ko tožena stranka sicer priznava, da ni pravočasno poskrbela za brezhiben poštni predalčnik, predvsem, ker je tudi trdila, da je poštni predalčnik uporabljal tudi bivši partner, ki je po njenem mnenju nabiralnik tudi poškodoval, tako da se ne da zakleniti, zato toženkine trditve o tem ni mogoče šteti za povsem neverjetne, torej da sodne pošiljke in obvestila o prejemu sodnih pošiljk niso bila vročene v poštni predalčnik. Prestroga in nesorazmerna posledica neskrbnosti lastnika nepremičine ali uporabnika poštnih storitev, ki ni zagotovil brezhibnega poštnega predalčnika, pa bi bila, da bi se mu povsem onemogočilo dokazovanje tega, da za pisanje ni vedel. Takšna razlaga bi predstavljala pretiran in nedopusten poseg v pravico do izjave v postopku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zoper sklep z dne 16. 12. 2020 ugodilo in sklep spremenilo tako, da se klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe opr. št. I Pd 691/2019 z dne 15. 10. 2019 razveljavi.

K pritožbi tožene stranke zoper zamudno sodbo

13. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na to, da je tudi pismonoša, ki je vročitev opravil, potrdil, da so bila vrata predalčnika večkrat odprta, pritožbeno sodišče verjame toženi stranki, da je bil poštni predalčnik pogosto odprt, ker je bil predhodno poškodovan (kar potrjujejo predložene fotografije). V takšni situaciji pa je verjetno, da tožena stranka obvestila o sodni pošiljki (tožbi in pozivu na odgovor na tožbo) ni prejela. Toženka je tudi predložila dopis z dne 28. 1. 2020 (B3), v katerem je odvetnici tožeče stranke odgovarjala na poziv za plačilo stroškov. V dopisu je navedla, da ni prejela ne tožbe ne zamudne sodbe in da se (kot inšpektorica) dobro zaveda posledic v primeru neaktivnosti stranke v postopku, zato bi v primeru vročitve sodnega pisanja (tožbe) vsekakor aktivno sodelovala v postopku.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je pritožba toženke zoper zamudno sodbo pravočasna (vložena v zakonskem roku od tedaj, ko je pritožnica z vpogledom v sodni spis se seznanila z zamudno sodbo) in tudi utemeljena, zato je izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo nadaljevati postopek v fazi (preizkusa) odgovora na tožbo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.