Jedro

Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.

Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.

Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV., V., VI. in VII. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR.

IV. Pobotni ugovor tožene stranke v zvezi z njeno terjatvijo v višini 1.927,74 EUR se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 2.623,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2020 nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženki trajalo do vključno 11. 7. 2021 in toženki naložilo, da je dolžna tožnika vpisati v matično evidenco ZPIZ, mu za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 11. 7. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila. Kar je zahteval več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 3.000,00 EUR (III. točka izreka) in toženke do tožnika v višini 1.447,15 EUR (IV. točka izreka) ter terjatvi pobotalo do višine 1.447,15 EUR (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 1.552,85 EUR, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.576,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper zavrnilni del) je pritožbo vložila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pred dogodkom z dne 30. 11. 2020, ki je bil razlog za podajo izredne odpovedi, tožnika večkrat opozorila na spoštovanje pravil in obveznosti iz delovnega razmerja. Kljub temu je tožnik s kršitvami nadaljeval, zato je štela, da oprava zagovora ni nujno potrebna. Sodišče je preuranjeno odločilo, da sestanek, ki ga je imela s tožnikom po vsebini ne pomeni zagovora. Meni, da je bil namen zagovora dosežen, kljub temu, da o tem ni napisala zapisnika, je pa o tem napisala opozorilo z dne 1. 12. 2020. Prav tako so podane okoliščine zaradi katerih zagovora ni bila dolžna omogočiti. Tožnik je pojasnil svoje videnje dogodkov v A. in je vedela, da zanika kakršnokoli odgovornost za storjene kršitve. Ne strinja se z odškodnino, ki jo je sodišče prisodilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Splošno je znano, da voznikov tovornega vozila primanjkuje. Tožnik je izkušen voznik in sorazmerno mlad delavec, ki ni sodil v kategorijo težje zaposljivih delavcev. Izpovedal je, da je zaposlitev iskal na način, da bi vozil le v Sloveniji, da bi moral imeti parkirišče blizu svojega doma, in da se mu ne bi bilo treba vsakodnevno voziti v službo ter je do ponovne zaposlitve opravljal delo na črno. Za to delo je dobil plačilo v gotovini. ZPDZČ-1 določa, da če delodajalec ali posameznik, zaposlen na črno, ne izkaže, koliko časa je trajala zaposlitev, se šteje, da je bila oseba na črno zaposlena tri mesece, kar je potrebno upoštevati v tem primeru. Za dokazovanje teh okoliščin je predlagala vpogled v voznikovo kartico za preteklo obdobje, vendar je tožnik ni predložil. Prav tako ni predložil domnevnih pogodb civilnega prava. Odškodnina v znesku dveh plač je previsoka, ker ne upošteva prejemkov v gotovini. Sodišče ni dalo zadostne teže lastni ugotovitvi, da je tožnik očitane kršitve storil. Zavrnitev pobotnega ugovora za škodo v znesku 295,95 EUR je materialnopravno zmotna. Sodišče je tožniku priznalo potne stroške v znesku 270,90 EUR in pri tem ni pojasnilo za kateri narok jih je upoštevalo. Skupno je sodišče tožniku priznalo 1.866,61 EUR stroškov postopka, medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka dolžna tožniku povrniti 2.576,10 EUR stroškov, kar je napačno. Pri uspehu toženke s pobotom ne gre za neznaten uspeh. Ob upoštevanju, da je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR, v pobot uveljavljani znesek toženke pomeni 13,6 % uspeh. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža ugotovljeno terjatev tožnika in ugotovi, da obstaja terjatev toženke do tožnika v znesku 1.743,10 EUR in toženki prizna priglašene stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper drugi odstavek II. točke, III., IV., V., VI. in VII. točko izreka sodbe je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil tožnik. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj okoliščin po 118. členu ZDR-1. Odločitev je oprlo le na pavšalne izpovedi njegovih sodelavcev o nespoštovanju pravil, neposlušnosti, oteženem komuniciranju, težavnem sodelovanju in nedoslednosti pri opravljanju delovnih nalog. Vsi našteti razlogi, tudi če bi bili resnični, ne predstavljalo hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odvzeta mu je pravica do obrambe, kar pomeni kršitev ustavnih pravic. Sodna razveza ne more predstavljati inštituta, ki bi nadomeščal nezakonito odpoved. Denarno povračilo je odmerjeno prenizko. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je imel relativno dobre možnosti za zaposlitev. Zaradi starejših in bolnih staršev ne more opravljati dela, ki terja daljšo odsotnost od doma. Pri toženki je bil zaposlen več kot šest let, več kot šest mesecev po odpovedi se ni mogel zaposliti, saj prostih delovnih mest voznikov, kjer bi se delo opravljalo tako, da bi bil lahko v popoldanskih urah doma, ni bilo. Sodišče je ugodilo pobotnemu ugovoru glede zatrjevane škode, ki naj bi nastala 28. 9. 2020. Drži, da ni ocarinil kontejnerja v B., vendar je šlo za nehoteno opustitev in ne hudo malomarnost. Škoda bi lahko znašala kvečjemu 163,51 EUR, nikakor pa ni utemeljen izgubljeni zaslužek za prevoz Koper - Velenje. Sodišče ni navedlo pravne podlage za ugoditev pobotnemu ugovoru in ni ugotavljalo, ali obstajajo elementi odškodninske odgovornosti. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi bilo slediti stališču sodišča, da je škodo zaradi poškodbe odbijača 3. 11. 2020 povzročil iz hude malomarnosti, je nerazumljivo, da sodišče glede poškodovanih luči slepo verjame toženki. Ni mogel poškodovati luči katerih zamenjavo je toženka pred tem predvidela in jih že 16. 10. 2020 nabavila. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevane kršitve postopka veljajo tudi glede škode, ki naj bi toženki nastala 30. 11. 2020. Sprva je trdila, da prevoza ni mogla zaračunati naročniku, nato pa, da je morala naslednjega dne angažirati novega voznika za dostavo dokumentov stranki, da je ta lahko carinila kontejner, s čimer naj bi imela stranka zaradi zamude stroške. V naslednji vlogi je zatrjevala, da je morala vrniti tovorno vozilo nazaj v C. (Italija), da je lahko carinila kontejner. Iz dopisa z dne 30. 11. 2020 izhaja le, da potrebuje "papirje", ne pa ponovnega carinjenja kontejnerja. Sodišče bi mu moralo priznati vse priglašene stroške. Očitek, da bi si moral najeti odvetnika iz ljubljanskega okrožja ni utemeljen, saj zaradi narave svojega dela ne bi mogel do odvetnika, svoje pravice pa je lahko uveljavljal le s pomočjo odvetnika s svojega območja. Prav tako je neutemeljena zavrnitev stroškov prihoda tožnika na obravnave.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev sodišča prve stopnje omogoča preizkus sodbe. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar s pritožbo uveljavlja tožnik.

_Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi_

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu "voznik tovornjaka III". Toženka mu je dne 1. 12. 2020 podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razloga za odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) nista utemeljena, ker je izredna odpoved nezakonita že zaradi delodajalčeve ''postopkovne'' kršitve po 85. členu ZDR-1. 7. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v konkretnem primeru bistveno ali je bil tožnik seznanjen z očitanimi kršitvami in mu omogočen zagovor ali ne. Tudi po stališču pritožbenega sodišča toženka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni izpeljala skladno z določbami ZDR-1 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.

8. Pravica do zagovora sicer ni absolutna. Izjemo predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka takšnih okoliščin v postopku na prvi stopnji ni dokazala (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Pritožbene navedbe v zvezi z utemeljevanjem okoliščin, ki bi opravičevale toženko, da tožniku ne omogoči zagovora, ni mogoče upoštevati. Tri opozorila, ki jih je toženka izročila tožniku in v katerih mu je očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ne morejo biti razlog za to, da toženka zagovora s tožnikom nato ne bi bila dolžna opraviti. Tudi sicer je okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor potrebno presojati restriktivno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in zagovora, ki bi moral biti opravljen, ni bilo.

9. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da ni prav, da je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je razloge za sodno razvezo pravilno pojasnilo in pri tem ugotovilo, da glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče (118. člen ZDR-1). Porušen medsebojni odnos, zaradi katerega delavcu ni mogoče več zagotoviti nadaljevanja delovnega razmerja izhaja iz pričanj direktorja toženke in zaposlenih pri toženki (prič D. D., E. E. in F. F.), ki so potrdili, da je komunikacija s tožnikom, zaradi njegovega odnosa, otežena. Tudi zato, ker se je tožnik na novo zaposlil, je sodišče pravilno presodilo, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve pri drugem delodajalcu tj. do 11. 7. 2021. Glede na navedeno je zmotna pavšalna pritožbena navedba tožnika, da je sodišče s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tožniku kršilo pravico do obrambe.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu pravilno upoštevalo kriterije za odmero denarnega povračila določene v drugem odstavku 118. člena ZDR-1 oziroma v zvezi s tem predvsem delovno dobo tožnika pri toženki in njegove možnosti za novo zaposlitev. Z upoštevanjem, da je bil tožnik pri toženki zaposlen šest let in pet mesecev, da je bil ob podani odpovedi star 41 let in je imetnik vozniškega izpita za vse kategorije ter ima 22 let delovnih izkušenj, ga ni mogoče šteti za težko zaposljivega delavca, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (nezagotovitev zagovora) in pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno prizadeva za zvišanje povračila, niti ni moč slediti pritožbi toženke, da bi bilo potrebno povračilo znižati. Odločitve sodišča ne more uspešno izpodbiti toženka s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na tožnikovo delo na črno in prejemki v gotovini, niti zatrjevanih drugačnih dejstev glede težje zaposljivosti ni dokazal tožnik (novo zaposlitev je našel po sedmih mesecih od odpovedi, za nedoločen čas). Upoštevaje kriterije, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, je prisojeno denarno povračilo v višini 3.000,00 EUR (tj. dveh mesečnih plač), ustrezno.

_Glede pobotnega ugovora_

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj v pobot uveljavljane terjatve toženke iz naslova škode, ki naj bi jo tožnik povzročil toženki v višini 1.447,15 EUR. Po medsebojnem pobotu s tožnikovo terjatvijo v višini 3.000,00 EUR, ki predstavlja denarno povračilo, je toženki naložilo, da plača tožniku 1.552,85 EUR, v primeru zamude, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

12. Obligacijski zakonik (OZ) v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti, in če sta obe zapadli. Pogoji za pobot terjatev so izpolnjeni, če sta terjatvi, ki sta predmet pobota, vzajemni, istovrstni, dospeli in iztožljivi ter po uveljavljeni sodni praksi tudi likvidni. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava1 ugotavlja, da pobot terjatev v tem primeru ni mogoč.

13. Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive. Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati. Plačilo davkov in prispevkov je davčno in ne delovnopravno vprašanje, o katerem bi lahko odločalo delovno sodišče. V času izdaje sodbe tako ni jasna točna neto višina denarnega povračila, niti točna višina davkov in prispevkov. Davčna obveznost bo nastopila šele ob izplačilu dolgovanega zneska s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan. V nasprotju s pravili pobotanja bi bilo upoštevanje terjatve, ki zajema davke in prispevke, ker se pobotanje zgodi za nazaj (od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje; 312. člen OZ) in ne za naprej.

14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in pobot zaradi navedenih razlogov ni mogoč, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pobot, saj niso ključnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Pobotni ugovor je zavrnilo, ker pobotanje s tožnikovo terjatvijo ni mogoče (prim. VSRS, VIII Ips 82/2019).

_Glede stroškov postopka_

16. Tožnik pa ima prav, ko opozarja na napačno odločitev sodišča prve stopnje pri odmeri stroškov postopka v delu, ki se nanaša na kilometrino njegovega pooblaščenca za prihod na naroke ter na stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati samo med odvetniki v kraju, kjer je razpravljajoče sodišče. Stroški izbire odvetnika iz drugega kraja bremenijo nasprotno stranko le, če takšna izbira v konkretnem primeru opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem in druge okoliščine. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP). Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Tožniku je sodišče prve stopnje priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za mediacijo, 225 točk za sestavo pripravljalne vloge, 300 točk za prvi narok, 600 točk za ostale štiri naroke in 250 točk za trajanje dveh narokov. Glede na obrazloženo tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje dodatno obsegajo še 600 točk (5 x 2 x 60 točk) za odsotnost pooblaščenca iz pisarne v času potovanja na pet narokov in 35,75 točk za materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), skupaj torej 2.610,75 točk, kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) in 22 % DDV (344,62 EUR) znaša 1.911,07 EUR. Tožnik je upravičen do potnih stroški pooblaščenca za prihod na pet narokov na relaciji Koper - Ljubljana - Koper v višini 455,80 EUR (5 x 2 x 106 km2 x 0,43 EUR)3 in svojih potnih stroškov za prihod na štiri naroke. Ker razdalja med krajem tožnikovega prebivališča (G.) in sedežem sodišča (Resljeva cesta 14, Ljubljana) znaša 109 km,4 kilometrina (tj. 10 % cene litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov5) pa je v času naroka 28. 2. 2022 znašala 0,137096 EUR, v času naroka 26. 9. 2022 0,165069 EUR, v času naroka 22. 11. 2022 0,143269 EUR in v času naroka 15. 5. 2023 0,143373 EUR, je tožnik upravičen do povračila za stroške prihoda na naroke in nazaj v skupni višini 128,35 EUR (29,89 EUR + 35,98 EUR + 31,23 EUR + 31,25 EUR). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi povračilo stroškov za prihod priče H. H. v višini 59,00 EUR in priče I. I. višini 69,24 EUR. Skupno priznani stroški tožnika za postopek pred sodiščem prve stopnje, v katerem je tožnik v sporu uspel (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP) skupaj znašajo 2.623,46 EUR. Te je tožniku dolžna povrniti toženka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

18. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP), in ker delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Prim. Pdp 175/2023 idr. 2 Podatki na spletni strani https://www.google.com/maps za razdaljo med sedežem sodišča in sedežem pooblaščenca tožnika. 3 Drugi odstavek 10. člena OT v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.). 4 https://www.google.com/maps 5 V skladu z Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Ur. l. RS, št. 88/2021).