Jedro

Res je, da v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR s terjatvijo, ki je bila cedirana, preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka. Vendar navedenega določila ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi že sklenitev cesijske pogodbe sama po sebi pomenila prehod zastavne pravice na novega upnika. Pri tem je potrebno upoštevati naravo zastavne pravice kot stvarne pravice.

Izrek

1.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a.) v 2. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da obstaja pravica do ločenega poplačila terjatve v višini 103,396.101,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2001 dalje v korist družbe F. d.o.o., iz naslova zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke, parc. št., vpisanih v vložno št. , k.o. , Okrajnega sodišča v Ljubljani" zavrne.

b.) v 3. in 4. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi strani povrniti 1,213.000,00 SIT pravdnih stroškov, in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2.Pritožba tožeče stranke se zavrne.

3.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1,264.900,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, in sicer v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj pravice do ločenega poplačila terjatve v višini 103,396.101,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2001 dalje v korist tožeče stranke iz naslova zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke parc. št., vpisanih v vložno št. , k. o. , Okrajnega sodišča v Ljubljani. (točka 2. izreka izpodbijane sodbe).

Hkrati je prvostopno sodišče v okviru iste sodbe s sklepom zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka uveljavljala dajatveni zahtevek na plačilo terjatve v višini 103,396.101,70 SIT s pripadki iz premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica (prvi odstavek točke 1. izreka sodbe). Prvostopno sodišče je zavrglo tožbo tudi v delu, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev obstoja pravice do ločenega poplačila navedene terjatve in dopustitev poplačila iz navedenih nepremičnin v korist stranskega intervenienta Z. d.d., (drugi in tretji odstavek 1. točke izreka sodbe), kakor tudi zahtevek na ugotovitev obstoja zastavne pravice in pravice do ločenega poplačila citirane terjatve v korist stranskega intervenienta in dopustitev poplačila te terjatve iz navedenih nepremičnin v korist stranskega intervenienta (četrti in peti odstavek točke 1 izreka sodbe).

Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2,593.640,00 SIT (3. točka izreka sodbe) ter stranskega intervenienta v višini 405.360,00 SIT (4. točka izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 do plačila.

Zoper stroškovni del sodbe (3. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožeči stranki v celoti prizna njene pravdne stroške, skupaj s stroški pritožbenega postopka.

Zoper 2. do 4. točko izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, kakšne bistvene kršitve pravdnega postopka naj bi storilo prvostopno sodišče, zato je pritožbeno sodišče v tem smislu izpodbijano sodbo preizkušalo samo v okviru razlogov uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Ključna dejanska ugotovitev prvostopnega sodišča se nanaša na dejstvo, da je stranski intervenient s pogodbo o odstopu terjatve z dne 12.4.2001 tožeči stranki cediral terjatev, ki jo je imel do tožene stranke, v zavarovanje katere je imel vknjiženo zastavno pravico na nepremičninah tožene stranke. Na takšni dejanski ugotovitvi je prvostopno sodišče, sklicujoč se na določbo 437. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sklepalo, da je tožeča stranka že na podlagi sklenjene cesijske pogodbe pridobila zastavno pravico, ki ji daje upravičenje do ločenega poplačila iz stečajne mase tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Res je, da v skladu s prvim odstavkom 437. člena ZOR s terjatvijo, ki je bila cedirana, preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med katerimi je izrecno navedena tudi hipoteka. Vendar navedenega določila ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi že sklenitev cesijske pogodbe sama po sebi pomenila prehod zastavne pravice na novega upnika. Pri tem je potrebno upoštevati naravo zastavne pravice kot stvarne pravice. Način pridobivanja in prenehanja te pravice pa ureja drug zakon. V času, ko je tožeča stranka s stranskim intervenientom sklenila cesijsko pogodbo, je to področje urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - v nadaljevanju: ZTLR). 64. člen ZTLR je določal, da se pridobi na podlagi pravnega posla hipoteka z vpisom v javno knjigo. To področje pa je bilo urejeno z Zakonom o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95), po katerem se stvarne pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pridobijo, omejijo in prenehajo z vpisom, razen če zakon določa drugače (prvi odstavek 5. člena ZZK). Obveznost vpisa stvarnih pravic in pravnih dejstev ter vpis sprememb je bila izrecno opredeljena tudi v 6. členu ZZK. Nedvomno predstavlja sprememba upravičenca iz zastavne pravice spremembo enega od bistvenih opredelilnih elementov same zastavne pravice. Kot zemljiškoknjižna stvarna pravica ima torej tudi sprememba te pravice lahko učinek šele z vpisom v zemljiško knjigo. Pogodba o odstopu terjatve pomeni torej zgolj pravni temelj, na podlagi katerega preide zavarovana terjatev, medtem ko je za prenos hipoteke na novega upnika potreben zemljiškoknjižni vpis. V skladu z načeli zemljiškoknjižnega prava pa je predpostavka za vknjižbo stvarne pravice tudi zemljiškoknjižno dovolilo in zemljiškoknjižna listina kot podlaga za zemljiško vknjižbo. Tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah ni ponujala trditve, da je pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko vložila predlog za vpis prenosa hipoteke s strani stranskega intervenienta kot cedenta nanjo na podlagi sklenjene cesijske pogodbe. Tožeča stranka torej ni izkazala, da je hipoteko pridobila z vpisom v zemljiško knjigo. Materialnopravno zmotno je torej sklicevanje prvostopnega sodišča na določbo tretjega odstavka 111. člena ZPPSL, češ da le-ta ne preprečuje vpisa spremembe hipotekarnega upnika v zemljiško knjigo pri že vknjiženi hipoteki. Res je, da pri spremembi hipotekarnega upnika ne gre za ustanovitev nove hipoteke, kljub temu pa pomeni njeno bistveno spremembo, saj pomeni njeno prenehanje za osebo, ki jo prenaša, ter pridobitev za osebo, na katero je prenesena. Takšna sprememba zemljiškoknjižne pravice, ki ima učinke erga omnes, pa glede na že omenjeno naravo same pravice lahko nastopi šele s samo vknjižbo v zemljiški knjigi.

Pritožbeno sodišče je že v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa opr. št. , z dne opozorilo na različna stališča pravne teorije do vprašanja učinkovanja pogodbe o prenosu terjatve na zastavno pravico, s katero je bila terjatev zavarovana. Tudi sodna praksa skozi odločbe Vrhovnega sodišča ni povsem enotna (glej sklep III Ips 150/98 in sodba III Ips 96/99 ). V takih okoliščinah je pritožbeno sodišče kot materialnopravno pravilno štelo razlago, ki jo je Vrhovno sodišče zavzelo v citirani sodbi III Ips 96/99, ki izhaja iz že omenjene narave zastavne pravice kot stvarne pravice, glede katere nastopijo učinki nastanka oziroma spremembe šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi ob upoštevanju zgodovinske metode interpretacije je navedena razlaga kasnejša od razlage, ki jo je ponudilo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 150/98, kjer je zastopano nasprotno stališče. Razlaga, ki jo je ponudilo pritožbeno sodišče, pa ima podlago tudi v novejši pravni teoriji (glej dr. Miha Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, str. 578-579 in Cesija, pogodbeni odstop terjatve, str. 135-138). Takšna razlaga ne spreminja akcesornosti zastavne pravice v razmerju do terjatve, v zavarovanje katere je ustanovljena. Res je sicer, da sama hipoteka nima vpliva na prenosnost terjatve, v zavarovanje katere je ustanovljena, saj je hipoteka kot akcesorna pravica vezana na terjatev in ne obratno. Glede na pogojenost hipoteke z vpisom v zemljiški knjigi pa je situacija v času od nastopa učinka odstopa terjatve do zemljiškoknjižnega vpisa spremembe hipoteke taka, da cesionar, ki je postal upnik glavne terjatve, s sklenitvijo cesijske pogodbe do zemljiškoknjižnega prenosa hipoteke nima podanega upravičenja na uveljavljanje poplačila iz hipoteke (glej dr. Miha Juhart: Cesija, str. 138 ).

Ker tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah ni ponudila trditev in dokazov, da je na dan uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko imela na sebe vpisano hipoteko, s katero je bila zavarovana terjatev, katero je tožena stranka priznala, oziroma da je bil pred začetkom stečajnega postopka vložen ustrezen zemljiškoknjižni predlog za pridobitev tovrstne pravice, ni izkazala podlage za ločeno poplačilo svoje terjatve. Ob tem ne gre spregledati, da je bila cesijska pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, sklenjena 12.4.2001, torej kar 11 dni pred uvedbo stečaja nad toženo stranko. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča in trditvene podlage tožeče stranke se ob pravilni uporabi materialnega prava tako izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ločitvene pravice neutemeljen, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Drugačna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopnega sodišča glede stroškov pravdnega postopka. Ker je v posledici odločitve pritožbenega sodišča tožena stranka v celoti uspela v tem postopku, ji je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo stroške opravljenih odvetniških storitev v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer za sestavo odgovora na tožbo (2.000 točk), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 6.2.2003 (2.000 točk), zastopanje na naroku 13.3.2003 in 7.10.2004 (2 x 1.000 točk) in sestavo pripravljalne vloge z dne 1.4.2004 (1.750 točk), skupaj 7.750 točk, kar ob upoštevanju 20% DDV znaša 1,023.000,00 SIT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za odgovor na tožbo (190.000,00 SIT).

Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka je v pritožbi izpodbijala odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem ji prvostopno sodišče ni priznalo celotnih stroškov pravdnega postopka. Glede na to, da je pritožbeno sodišče iz zgoraj obrazloženih razlogov izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, v posledici česar tožeča stranka ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), je s tem konzumirana tudi odločitev o zahtevku tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je na tej podlagi pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Odločitev prvostopnega sodišča o nepriznanju dela stroškov tožeče stranke, ki je konzumirana v odločitvi o stroških, se v tem delu namreč izkaže za pravilno in je upoštevana tudi v odločitvi pritožbenega sodišča o spremembi sodbe na podlagi pritožbe tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe (3.750 točk), povečane za 2% materialne stroške, kar skupaj z 20% DDV znaša 504.900,00 SIT ter odmerjeno takso za pritožbo (760.000,00 SIT).