Jedro

Ker zakonodajalec ni izrecno določil, da se postopki glede dodelitve brezplačne pravne pomoči, začeti pred uveljavitvijo ZSVarPre, nadaljujejo in končajo ob smiselni uporabi dotedanjih določb ZSV, ki so sicer z začetkom veljave ZSVarPre 1. 1. 2012 prenehale veljati, je tožena stranka ob upoštevanju interpretacijskega argumenta a completudine svojo odločitev pravilno oprla na določilo 5. odstavka 4. člena ZDIU12. Plomba v zemljiški knjigi je pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiško-knjižni postopek, v katerem zemljiško-knjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. Ne gre pa za vpis pravice in s tem tudi (še) ne za vzpostavitev prepovedi odtujitve in obremenitve zadevne nepremičnine. To pomeni, da ni na zadevni nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnice in njene družine, vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu dejanskega razpolaganja z zadevno nepremičnino v pravnem prometu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 12., 31. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08) zavrnila prošnjo tožnice kot prosilke za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

Iz obrazložitve izhaja, da je pristojni organ vpogledal prošnjo tožnice s prilogami ter na podlagi 33. člena ZBPP vpogledal tudi v spis Bpp 2734/2011. Pri tem je ugotovil, da premoženje tožnice in njene družine presega mejni znesek 13.780,00 EUR, kar po določbi 5. odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju: ZDIU12) izključuje njeno pravico do brezplačne pravne pomoči. Iz baze podatkov GURS izhaja, da je tožničin sin A.A. med drugim lastnik nepremičnine v k.o. ..., ki v naravi predstavlja zidanico, kjer tožnik ne živi. Navedena nepremičnina na podlagi 1. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ni izvzeta kot premoženje, ki se ne upošteva, ker gre za nepremičnino, v katerem tožnica z družino ne biva, upošteva pa se kot premoženje tožnice in njene družine, ker iz podatkov zemljiške knjige sledi, da ni na nepremičnini vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico na nepremičnini tako, da tožnica in njena družina dejansko lahko razpolagajo z njo v pravnem prometu. Tržna vrednost navedene nepremičnine po podatkih GURS znaša 35.000,00 EUR. ker tožnica s svojo družino že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči po določbi 5. odstavka 4. člena ZDIU12, to je 13.780,00 EUR, se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja in v presojo lastnega dohodka tožnice in njene družine.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava v smislu 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma napačen sklep o dejanskem stanju na podlagi ugotovljenih dejstev v smislu 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi še navaja, da je že od februarja 2011 v teku spor o lastninski pravici na navedeni nepremičnini v k.o. ... V zemljiški knjigi je pri tej nepremičnini od 21. 11. 2011 vpisana plomba prepovedi odtujitve in obremenitve, torej je bila ta plomba vpisana, še preden je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Zato tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in tožnici odobri vloženo prošnjo za brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 2., 12., 31. in 34. člena ZBPP zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

V dejanskem pogledu se je pri odločitvi oprla na ugotovitve, ki so ostale v tožbi neprerekane in jih zato sodišče šteje za med strankama nesporne, in sicer da je sin tožnice A.A., med drugim, lastnik nepremičnine št. stavbe 201, št. dela stavbe 1, k.o. ..., kjer tožnica in njena družina ne živi. V naravi navedena nepremičnina predstavlja zidanico, njena tržna vrednost pa znaša 35.000,00 EUR. Ta znesek brez dvoma tudi presega vrednost 13.780,00 EUR, ki ga je kot mejno vrednost določil zakonodajalec z določbo 5. odstavka 4. člena ZDIU12. Tožena stranka se je pri ugotavljanju izpolnjevanja finančnega oziroma premoženjskega pogoja za (ne)odobritev BPP pravilno oprla na 12. člen ZBPP. Ta namreč določa, da se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke ter dohodke in prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom določeno drugače (1. odstavek). Na podlagi 2. odstavka 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve; to področje je v času odločanja tožene stranke v konkretnem primeru urejal ZDIU12, poleg ZSVarPre. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se po določbi 1. odstavka 12. člena v zvezi s 14. členom ZBPP smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in prvega odstavka 30.a člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji), ki pa je z dnem začetka veljave ZSVarPre dne 1. 1. 2012 v zadevnem delu prenehal veljati v skladu z 82. členom ZSVarPra. Ker zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah ZSVarPra ni posebej uredil vprašanja, kateri predpis se uporablja za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine v smislu 14. člena ZBPP (ki napotuje na smiselno uporabo citiranih določil ZSV), je v tem delu po prenehanju veljave ZSV nastopila pravna praznina. To pravno praznino je po presoji sodišča pravilno zapolnila tožena stranka, ki se je v tem oziru oprla na določilo 5. odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12, Uradni list RS, št. 110/2011). Ta namreč določa, da se v letu 2012 ne glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini (ki ima prihranke oziroma premoženje), ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. Glede na okoliščino, da je o prošnji tožnice za odobritev brezplačne pravne pomoči z dne 3. 10. 2011 odločila dne 30. 1. 2012, se je tožena stranka pri odločitvi pravilno oprla na 5. odstavek 4. člena ZDIU12 ob upoštevanju tedaj veljavnih pravnih predpisov, četudi so sicer prenehala veljati v 14. členu ZBPP citirana določila ZSV glede višine premoženjskega cenzusa za (ne)odobritev brezplačne pravne pomoči upoštevaje tako premoženje prosilca kot tudi premoženje njegove družine. Pristojni organ za odločanje o odobritvi brezplačne pravne pomoči na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZBPP namreč pri odločanju zavezuje načelo zakonitosti, kot ga določa 4. odstavek 153. člena Ustave RS, po katerem morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Ker zakonodajalec ni izrecno določil, da se postopki glede odobritve brezplačne pravne pomoči, začeti pred uveljavitvijo ZSVarPre nadaljujejo in končajo ob smiselni uporabi dotedanjih določb ZSV, ki so sicer z začetkom veljave ZSVarPre 1. 1. 2012 prenehale veljati, je tožena stranka ob upoštevanju interpretacijskega argumenta a completudine (ki temelji na domnevi, da je pravni sistem popoln, ker je v njem vselej mogoče najti pravno pravilo, s katerim se razreši katerikoli pravni problem) svojo odločitev pravilno oprla na citirano določilo 5. odstavka 4. člena ZDIU12 ob upoštevanju namena zakonodajalca, kot je opredeljen v določbi 1. člena ZDIU12, to je stabilizacija javnih financ, med drugim tudi s časovno omejeno omejitvijo minimalnega dohodka in denarnih nadomestil (4. člen ZDIU12). Tožena stranka je citirana določila ZDIU12 po presoji sodišča pravilno uporabila v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZBPP v povezavi s 1. odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99). Po tej določbi pristojni organ odloča v upravni zadevi po zakonu oziroma zakonitem predpisu, ki je v materialno-pravnem pogledu veljal v času odločanja pristojnega organa oziroma točneje v trenutku, ko je pristojni organ izdal izpodbijano odločbo, ki je razviden iz datuma izdaje izpodbijane odločbe. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi za odločitev, ki jih je v svoji obrazložitvi določno in argumentirano navedla že tožena stranka, zato se sodišče, da jih ne ponavlja, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje le sklicuje.

Tožbeni ugovori na izpodbijano odločitev po presoji sodišča ne morejo vplivati. Po določbah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je plomba pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiško-knjižni postopek, v katerem zemljiško-knjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo (prvi odstavek 134. člena ZZK-1). Kot takšna plomba ni nepomembna, saj se z vpisom plombe v zemljiško knjigo objavi začetek postopka, s čimer že zaživijo publicitetni učinki vpisa. Ne gre pa za vpis pravice in s tem tudi (še) ne za vzpostavitev prepovedi odtujitve in obremenitve zadevne nepremičnine, ki jo tožnica posplošeno zatrjuje v tožbi, ne da bi za to podrobneje navedla trditveno podlago in predložila ali ponudila kakršnekoli dokaze, čeprav je dokazno breme na strani tiste stranke, ki določene trditve uveljavlja. Zato po presoji sodišča ostaja, kljub vpisani plombi, pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri ni na zadevni nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnice in njene družine, vknjižena nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu dejanskega razpolaganja z zadevno nepremičnino v pravnem prometu.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave glede na med strankama nesporne pravno relevantne dejanske okoliščine, ki so v konkretnem primeru podlaga za odločitev.