Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik novih dejstev ali dokazov ni navedel. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožba se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).
2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložil na zapisnik 22. 12. 2025. Iz njih je razvidno, da nima novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo prvotne odločbe, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že v prejšnjem postopku, ter novih dejstev oziroma dokazov, ki so nastali po izdaji odločbe o prošnji za mednarodno zaščito. Obravnavani zahtevek je podal, ker je Slovenija splošno znana kot varna država, tukaj bi rad ostal in delal.
3.Prvo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 13. 11. 2023, je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila z odločbo z dne 13. 2. 2024. Pravilnost s tem povezane sodbe Upravnega sodišča, ki je zavrnilo tožnikovo tožbo, je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbo I Up 117/2024 z dne 3. 6.2024.
4.Tožena stranka ugotavlja, da je iz tožnikovih navedb v zahtevku razvidno, (1) da nima upoštevnih novih dejstev, ki so obstajala že pred izdajo odločbe in (2) da nima novih dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe.
5.Po presoji tožene stranke tožnik kljub opozorilu uradne osebe ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1.
Tožnikove trditve
6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.
7.Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik "ni razumel po kakšnih novih dejstvih in dokazih ga toženka sprašuje, zato jih tudi ni mogel navesti". Povedal je, da želi ostati v Sloveniji, ker je varna država. Tožena stranka bi morala vprašati tožnika, česa se boji ob vrnitvi v matično državo. Tožnik ni pravnik, da bi razumel, kaj so nove trditve in dokazi. To velja še toliko bolj, ker je berber, ki "so znani po tem da bo nepismeni, brez izobrazbe, tako da je še toliko manj za pričakovati, da bo takšna vprašanja v resnici razumel". Poleg tega tožnik ni imel tolmača za "barberski jeik".
Odgovor na tožbo
8.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je iz zapisnika z dne 22. 12. 2025 razvidno, da je uradna oseba tožnika večkrat in na razumljiv način seznanila s pomenom novih dejstev in novih dokazov ter izrecno pozvala, naj pojasni, ali so se od zaključka prejšnjega postopka njegove okoliščine kakorkoli spremenile. Kljub tem pojasnilom je tožnik vztrajal pri navedbi, da nima novih dejstev in dokazov. Na dokazno breme ne more vplivati dejstvo, da tožnik ni pravnik.
9.Iz navedb tožene stranke je še razvidno, (1) da tožnik v postopku ni trdil, da ne razume arabskega jezika, in (2) da ni imel pripomb glede tolmačenja.
Dokazni postopek
10.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.
Presoja tožbe
11.Tožba ni utemeljena.
12.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
13.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).
14.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
15.Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.
16.Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
17.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.
18.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.
19.Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
20.V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 22. 12. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka in da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je potrdil, da razume tolmačenje v arabskem jeziku, kar je priznal tudi na glavni obravnavi v upravnem sporu, poleg tega ni imel pripomb na zapisnik. V takih okoliščinah pa je bila tožniku po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.
21.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.
22.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
2Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).
3Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
4Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
5Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).
6Prav tam (12. točka obrazložitve).
7Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).
8Na vprašanje svoje pooblaščenke "Ali je vaš jezik berberski?" je odgovoril, da je to njegov materni jezik, vendar govori tudi arabsko.