Jedro

Tožnik je v tretjo toženko investiral z namenom, da postane njen družbenik. Njegovo pričakovanje, ki je bilo kavza pogodbe o investicijskem partnerstvu, se (zaradi razlogov na strani prvega in drugega tožnika, ki sta poslovni delež prodala tretjemu) ni uresničilo. Vzajemnost dajatev je odpadla, zato je dogovor nehal veljati. Odpadla pogodbena podlaga praviloma utemeljuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (190. člen OZ).

Prvi in drugi toženec nista bila neupravičeno obogatena, saj zneska 25.000,00 EUR nista prejela (bodisi kot posojilo bodisi kot kupnino za poslovni delež) niti ga nista v svojem imenu in za svoj račun izročila tretji toženki (bodisi kot posojilo bodisi kot investicijski vložek).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki D. B., zniža na 1.418,25 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tretje tožene stranke v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku proti tretji toženki na plačilo 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2014 dalje do plačila (točka I izreka), zavrnilo zahtevek proti tretji toženki na plačilo zakonskih zamudnih obresti (od zneska 25.000 EUR) za obdobje od 24. 7. 2011 do 26. 6. 2014 (točka II izreka) in zavrnilo zahtevek proti prvemu in drugemu tožencu na plačilo 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2011 dalje (točka III izreka). Pravdne stroške prvega toženca v višini 1.381,65 EUR in drugega toženca v višini 3.916,73 EUR je naložilo v plačilo tožniku (točka IV izreka), pravdne stroške tožene1 stranke pa je naložilo v plačilo tretji toženki (točka V izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnik in tretja toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi, ter nasprotno stranko stroškovno obremeni.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo prič (U. J., A. R., N. O., T. M.), ki bi lahko pojasnile vsebino dejanskega dogovora med strankami (da se je tožnik v zameno za 2 % poslovni delež zavezal plačati 25.000 EUR neposredno tretji toženki), in da je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga zelo skopo obrazložilo. Posledica neizvedenih dokazov je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožniku je bilo ob podpisu pogodbe pojasnjeno, da znesek 25.000 EUR predstavlja kupnino, kar je tudi logično, saj je pogodbo sklenil z imetnikoma poslovnih deležev. Ker prvi in drugi toženec nista izpolnila svoje pogodbene obveznosti, sta dolžna tožniku vrniti tisto kar je plačal. Tožnik nasprotuje tudi odmerjenim potnim stroškom drugega toženca (2.498,48 EUR iz naslova letalskega prevoza). Drugi toženec ni dokazal, da živi v ZDA (prebivališče ima prijavljeno v Sloveniji). Na naroku 27.10.2016 je bilo dogovorjeno, da bo drugi toženec zaslišan 12.12.2016, ko bo v Sloveniji na dopustu. Dogovor nato ni bil realiziran, drugi toženec pa svoje odsotnosti z naroka (pa tudi s kasnejših narokov) ni opravičil. Tretja toženka sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo, da prvi in drugi toženec nista prejela 25.000 EUR. V času sklepanja pogodbe tretja toženka ni imela dovolj sredstev za tekoče stroške poslovanja. Prvi in drugi toženec sta bila kot družbenika dolžna družbi zagotoviti lastni kapital. Znesek 25.000 EUR je bil namenjen tožencema, predstavljal pa je kupnino, ki sta jo toženca nameravala vložiti v tretjo toženko. Nakazilo je bilo opravljeno v korist tretje toženke, po nalogu obeh tožencev. Tržna vrednost družbe je bistveno višja od zneska osnovnega kapitala, zato je jasno, da nominalni znesek osnovnega kapitala (75,00 EUR za 1 %) ne predstavlja kupnine. Razmerje je imelo elemente asignacije; tretja toženka je prejela tisto, kar sta ji toženca (asignanta) dolgovala, z nakazilom torej ni bila obogatena. Toženca sta tožniku dolžna vrniti tisto, kar sta prejela na podlagi pogodbe, od katere je tožnik odstopil. Vtoževani znesek predstavlja vložek družbenikov, s tem pa premoženje družbe.

3. V odgovoru na pritožbo (tretje toženke) in v odgovoru na tožnikovo pritožbo tožnik in drugi toženec predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnika v pravdi kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov, sicer pa ne, pritožba tretje toženke pa ni utemeljena.

5. Tožnik svoj kondikcijski zahtevek opira na pogodbo o investicijskem partnerstvu, ki jo je kot investitor 24. 6. 2011 sklenil s prvim in drugim tožencem - družbenikoma tretje toženke, in na podlagi katere je v korist tretje toženke (ki ni bila pogodbena stranka) izvedel nakazilo v znesku 25.000,00 EUR. Med pravdnimi strankami je bilo sporno, kakšna je pravna narava nakazila in kakšne posledice izvirajo iz njega.

6. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi naslednjega dejanskega stanja: Tožnik je pogodbo o investicijskem partnerstvu sklenil z namenom, da postane družbenik tretje toženke. Prvi in drugi toženec v razmerju do tožnika s pogodbo o investicijskem partnerstvu nista prevzela nobene denarne obveznosti, zgolj obveznost za sklenitev pogodbe o odplačnem odstopu poslovnega deleža (zavezala sta se, da tožniku odstopita vsak 1% poslovnega deleža, proti plačilu kupnine 75,00 EUR). V pogodbi o investicijskem partnerstvu je bilo nakazilo 25.000,00 EUR za obdobje pred sklenitvijo pogodbe o odplačnem odstopu poslovnega deleža opredeljeno kot brezobrestno posojilo tretji toženki, za obdobje po sklenitvi pogodbe o odplačnem odstopu poslovnega deleža pa kot naknadno plačilo po 491. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Prvi in drugi toženec svoje pogodbene obveznosti nista izpolnila, tožniku nista zagotovila lastninske udeležbe v tretji toženki. Poslovni delež sta prenesla na družbo P., d.o.o. 7. Očitke po obeh pritožbah je mogoče strnjeno povzeti v očitek o napačni dokazni oceni (tretja toženka sicer očitke predstavlja kot kršitev metodološkega napotka po 8. členu ZPP in kot nasprotje po 14. oziroma 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da znesek 25.000 EUR v razmerju do prvega in drugega toženca ni predstavljal posojila niti kupnine za (2 %) poslovni delež. Okoliščina, da je tožnik pogodbo o investicijskem partnerstvu sklenil s prvim in drugim tožencem - imetnikoma poslovnih deležev, ne s tretjo toženko, ne vodi k presoji, ki jo ponujata obe pritožbi - da je sporni znesek predstavljal kupnino. Vsebina pogodbe o investicijskem partnerstvu je jasna, v njej so bile jasno in določno opredeljene tako obveznosti pogodbenih strank kot tudi pravna narava spornega nakazila. Iz 3. alineje 1. člena pogodbe o investicijskem partnerstvu izhaja, da sta bila družbenika za prodajo oziroma odstop poslovnega deleža (vsak 1 % od celote) zainteresirana pod pogojem, da bo tožnik družbi zagotovil dodatna finančna sredstva. Tožnikova investicija v tretjo toženko je bila torej dogovorjena kot pogoj za (kasnejšo) sklenitev pogodbe o odstopu poslovnega deleža. Tudi izpovedbe tožnika ter prvega in drugega toženca ne omogočajo presoje v smeri, da je bil dejanski (ustni) dogovor med njimi drugačen, kot izhaja iz pogodbe o investicijskem partnerstvu, oziroma, da pogodba ne izraža prave volje sopogodbenikov. Tožnik je povedal, da je želel prispevati, da bi kot partner vstopil v podjetje, ki je potrebovalo svež kapital za obratovanje in da je znesek investiral zato, da bi dobil 2 % podjetja. Prvi toženec je štel, da predstavlja znesek 25.000 EUR likvidnostno posojilo tretji toženki, ki bi se v primeru prenosa deleža upoštevalo tako, da bi se tožnik odpovedal temu znesku v korist tretje toženke. Drugi toženec je pogodbeno razmerje opisal kot dogovor, da tožnik investira 25.000 EUR (ki je bil najprej brezobrestno posojilo, potem pa bi se preoblikoval v kapitalske rezerve družbe), v nekem časovnem obdobju pa mu s prvim tožencem proti plačilu 75 EUR odstopita vsak 1 % poslovnega deleža. 8. V okviru dokaznega postopka je sodišče prve stopnje vpogledalo predloženo listinsko dokumentacijo ter zaslišalo tožnika, prvega toženca, drugega toženca in zakonitega zastopnika tretje toženke. Ostale dokazne predloge pravdnih strank je zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba dokazov ni bila predlagana za razjasnitev pravno relevantnih dejstev, oziroma da so bila vsa pravno relevantna dejstva že razjasnjena. V takšni obrazložitvi so zajeti tudi razlogi za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje prič U. J., A. R., N. O., T. M., ki naj bi osvetlili dejansko vsebino spornega dogovora. Sodišče izvede dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ta dolžnost ni neomejena (absolutna). Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo (v zvezi s katerim je dokazni predlog podan) že dokazano. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dokazano dejstvo, da je bila vsebina spornega pogodbenega razmerja takšna, kot izhaja iz pogodbe o investicijskem partnerstvu, oziroma, da je nakazilo 25.000,00 EUR predstavljalo tožnikovo investicijo v razvijajočo se (start - up) družbo, z namenom kasnejše lastninske udeležbe v družbi. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov v zvezi z že dokazanim dejstvom. Z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga sodišče prve stopnje ni kršilo tožnikove pravice do izjave v postopku.

9. Pravnega posla brez podlage2 (kavze) ni, kar pomeni, da obstoječ posel preneha veljati, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin pogodbena podlaga odpadla (prim. 1. in 4. odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Tožnik je v tretjo toženko investiral z namenom, da postane njen družbenik. Njegovo pričakovanje, ki je bilo kavza pogodbe o investicijskem partnerstvu, se (zaradi razlogov na strani prvega in drugega tožnika, ki sta poslovni delež prodala tretjemu) ni uresničilo3. Vzajemnost dajatev je odpadla, zato je dogovor nehal veljati. Odpadla pogodbena podlaga praviloma utemeljuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (prim. 190. člen OZ).

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da prvi in drugi toženec nista bila neupravičeno obogatena, saj zneska 25.000,00 EUR nista prejela (bodisi kot posojilo bodisi kot kupnino za poslovni delež) niti ga nista v svojem imenu in za svoj račun izročila tretji toženki (bodisi kot posojilo bodisi kot investicijski vložek). Tudi okoliščina, da sta se prvi in drugi toženec s tožnikom dogovorila, da opravi nakazilo v korist tretje toženke, ne pomeni, da so bila sredstva njuna, oziroma da sta z denarjem razpolagala onadva. Njune obveznosti ne bi bilo mogoče utemeljiti niti z učinki razvezane pogodbe (prim. 103. in 111. člen OZ); ker po pogodbi o investicijskem partnerstvu nista ničesar prejela, na tej podlagi nista dolžna ničesar vrniti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, utemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvemu in drugemu tožencu glede na podane tožbene trditve ni mogoče presojati niti na odškodninski podlagi (zaradi neizpolnitve pogodbe, oziroma zaradi nemožnosti uresničitve namena pogodbe).

11. Koristi iz naknadno odpadle pogodbene podlage pa je imela tretja toženka.4 S pritožbenimi trditvami o plačilu z asignacijo želi tretja toženka doseči presojo, da ta korist ni bila neupravičena (zato je njena kondikcijska obveznost v razmerju do tožnika izključena), saj je sporno nakazilo predstavljalo investicijski vložek prvega in drugega toženca v družbo (torej vložek družbenikov). Pri plačilu z elementi asignacije dolžnik (asignant - v konkretnem primeru prvi in drugi toženec) pooblasti svojega dolžnika (dolžnikovega dolžnika, oziroma asignata - v konkretnem primeru tožnika), da dolg namesto njemu izpolni upniku (asignatarju - v konkretnem primeru tretji toženki), medtem ko upnika pooblasti, da sprejme izpolnitev od njegovega (to je dolžnikovega) dolžnika (prim. 1035. člen OZ). Glede na ugotovitev, da sporno nakazilo ni predstavljalo kupnine iz naslova prodaje/odstopa poslovnega deleža (prvi in drugi toženec zoper tožnika nista imela terjatve iz naslova prodaje poslovnih deležev), pravne narave spornega nakazila ni mogoče presojati na temelju določb o asignaciji. Pritožbeni argument je neutemeljen tudi zato, ker tretja toženka ni izkazala, da bi bila s prvim in drugim tožencem v upniško – dolžniškem razmerju. Tudi določba 498. člena ZGD-15, na katero se tretja toženka sklicuje v pritožbi, ni podlaga za (abstraktno) obveznost družbenika, da družbi zagotovi lastniški kapital. Družbeniki lahko družbi zagotovijo finančna sredstva (bodisi s financiranjem družbe v obliki vložka bodisi s financiranjem družbe v obliki posojil6), lahko pa družbo tudi likvidirajo. Vse navedeno potrjuje pravilnost in zakonitost odločitve, da predstavlja sporno nakazilo za tretjo toženko neupravičeno pridobljeno korist, ki jo je dolžna vrniti tožniku.

12. Utemeljeno pa tožnik nasprotuje stroškovni odločitvi v delu, v katerem mora tožnik drugemu tožencu povrniti stroške letalskega prevoza (2.498,48 EUR). Sodišče prve stopnje je drugega toženca vabilo na zaslišanje 27. 10. 2016. Svojo odsotnost z naroka je opravičil z utemeljitvijo, da je v ZDA, ter predlagal, da sodišče njegovo zaslišanje opravi preko videokonference ali na drug termin (v obdobju od sredine novembra do konca decembra, ko bo v Sloveniji). Sodišče prve stopnje je narok preložilo najprej na 12. 12. 2016, nato pa (ponovno na predlog drugega toženca, ki je 5. 12. 2016 sporočil, da bo v Sloveniji po 20. 12.2016) na 21. 12. 2016. Tega dne narok (zaradi bolniške odsotnosti sodnice in predloga tožnika) ni bil opravljen. Na poziv sodišča, naj sporoči, kdaj bo v marcu ali aprilu 2016 v Sloveniji, se je drugi toženec odzval s sporočilom, da se je preselil ZDA in da naj sodišče preuči možnosti za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je drugega toženca vabilo na zaslišanje 21. 3. 2016. Drugi toženec se vabilu ni odzval (pojasnil je, da je bil v Sloveniji, vendar se je moral zaradi nepričakovanih delovnih obveznosti predčasno vrniti v ZDA), predlagal pa je, da ga sodišče vabi na nov termin ali izvede zaslišanje preko videokonference. Drugi toženec je bil zaslišan na naroku 30. 5. 2016. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišanje opravilo z njegovo privolitvijo, saj ga tega dne ni vabilo na zaslišanje. V okvir pravdnih stroškov je drugi toženec zajel tudi strošek letalskega prevoza na relaciji ZDA – Slovenija – ZDA.

13. Iz zgoraj opisanega poteka procesnih dejanj sodišča in drugega toženca izhaja, da se je sodišče prve stopnje, v izogib nastanku visokih potnih stroškov, prizadevalo, da bi zaslišanje drugega toženca opravilo v obdobju, ko je bil (oziroma bi bil) v Sloveniji (tako, da udeležba na naroku ne bi bila izključni razlog za njegov prihod v Slovenijo). To prizadevanje je bilo zaradi razlogov na strani drugega toženca neuspešno. Drugi toženec, ki mu je bilo znano (oziroma bi mu moralo biti znano), da želi sodišče postopek izvesti s čim manjšimi stroški (tudi za stranke7), sodišča (najmanj od 21. 3. 2016 dalje) ni obvestil, kdaj bo v Sloveniji, oziroma kdaj njegov prihod na sodišče ne bi bil povezan z nastankom visokih potnih stroškov. Drugi toženec se je naroka 30. 5. 2016 udeležil po lastni presoji, nanj ni bil vabljen zaradi zaslišanja. S svojim ravnanjem je drugi toženec prevzel riziko, da mu potni stroški za prihod na sodišče ne bodo povrnjeni. V opisani dejanski situaciji je sodišče prve stopnje visoke stroške letalskega prevoza neutemeljeno prevalilo na tožnika.

14. Na podlagi navedenega ter ugotovitve, da niso podani razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je torej pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (točki IV izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan plačati drugemu tožencu, iz 3.916,73 EUR znižalo na 1.418,25 EUR8 (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo, prav tako pritožbo tretje toženke v celoti, in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tretja toženka in tožnik zaradi pritožbenega neuspeha (tožnik je bil uspešen le pri izpodbijanju odločitve o stroških postopka), drugi toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

1 Zapis stranke (tožena stranka, namesto pravilno tožeča stranka) je posledica očitne pisne pomote, ki jo lahko sodišče prve stopnje odpravi s popravnim sklepom. 2 Podlaga je glavni namen (razlog) obveznostne pogodbe. 3 Pri dvostranskih obveznih pogodbah kavza ne obstaja, če je obveznost nemogoče izvršiti. Gl. P. Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 310. 4 Pogodba o investicijskem partnerstvu je z določbo, da nakazilo predstavlja brezobrestno posojilo tretji toženki, pogodba v korist (ne v breme) tretje toženke. 5 1. odstavek 498. člena ZGD-1: Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. 6 Citirana zakonska določba pomeni zgolj to, da družbeniki v kriznih obdobjih prevzamejo tveganje, da se bo v primeru, če bo družba prišla v stečaj ali prisilno poravnavo, njihovo posojilo obravnavalo kot lastni kapital družbe. 7 Če v pravdi ne bi uspel, bi bilo to drugemu tožencu v korist. 8 3.916,73 EUR - 2.498,48 EUR