Jedro

Splošni in posebni zavarovalni pogoji so del pogodbene vsebine. Če se v posameznem primeru ne ujemajo s pogodbenimi določili police, se šteje, da sta stranki to določilo izključili, in obvelja določilo v polici. Pomen zavarovalne police je prav v tem, da so v njej na kratko povzeti ključni pogoji sicer kompleksnih in obsežnih zavarovalnih pogodb, tako da ključne pogoje zavarovalne pogodbe razumejo tudi stranke oziroma zavarovalci. Te bistvene pogoje zavarovalne pogodbe določa prvi odstavek 926. člen OZ, ki določa kot bistveno sestavino tudi zavarovalno vsoto. Iz tega razloga bi morala biti tudi njena omejitev neposredno razvidna iz zavarovalne police, zato omejitev zavarovalne vsote v "povzetkih kritij" ne zadošča in ni pravno veljavna v skladu s petim odstavkom 926. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) zakonske zamudne obresti od zneska 2.811,50 EUR od 24. 4. 2018 do 7. 1. 2019, zakonske zamudne obresti od zneska 863,50 EUR od 24. 4. 2018 do 27. 6. 2019 in znesek 3.046,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2018 do plačila. V točki II izreka je odločilo o izvršilnih stroških postopka, v točki III izreka pa o nadaljnjih pravdnih stroških.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage strank, saj je neutemeljeno seštelo zavarovalne vsote po posameznih rizikih in ugotovilo, da je znašala skupna zavarovalna vsota 23.500,00 EUR. Meni, da posebni pogoji ne nasprotujejo zavarovalni polici, ampak jo dopolnjujejo in tvorijo z njo celoto. Odstotki iz povzetkov so točno navedeni v splošnih pogojih, bodisi v besedilnih členih ali v tabelaričnem povzetku, zato so določbe jasne in skladne ter predstavljajo komplementarne elemente besedila zavarovalne pogodbe. Zatrjuje, da podrobnejša določitev obsega kritja in samega rizika v splošnih pogojih predstavlja dopustno pogodbeno tehnično ravnanje. Pri tem ne gre za omejevanje zavarovalne vsote s splošnimi pogoji, saj je bil rizik na zavarovalni polici natančno opredeljen s svojo lastno zavarovalno vsoto. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke prereka kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži v plačilo njene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na obstoj uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje:

6. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega premoženjskega zavarovanja št. 000605-1389745 z dne 19. 12. 2017, ki zajema zavarovanje poslovnega objekta (trgovine) in opreme ter zaloge v njem.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi o temelju in višini tožbenega zahtevka že odločilo s sodbo opr. št. I Pg 146/208 z dne 8. 11. 2018, zoper katero sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je z odločbo opr. št. I Cpg 135/2019 z dne 23. 5. 2019 pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenju.

8. V novem sojenju je bila sporna samo še višina tožbenega zahtevka, kateri je toženka ugovarjala s trditvami, da je bila zavarovalna vsota (glede na tisto, ki je navedena na polici) ob upoštevanju Posebnih pogojev zavarovanja zgradb podjetniško premoženjskih zavarovanj PPZ ZGR 01/16 (v nadaljevanju Pogoji ZGR), Pogojev OPR in Posebnih pogojev zavarovanja zalog podjetniško premoženjskih zavarovanj PPZ ZAL 1/16 (v nadaljevanju Pogoji ZAL) omejena (5 oziroma 20% zavarovalne vsote). Tem trditvam je tožnica nasprotovala s sklicevanjem na 926. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 83. člen OZ, v skladu s katerim je treba nejasna določila pripravljanjih pogodb razlagati v korist stranke, ki na vsebino pogodbe ni imela vpliva.

9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju glede tega vprašanja zaključilo, da je edina omejitev zavarovalne vsote razvidna iz police sklenjenega predmetnega premoženjskega zavarovanja, pri čemer pa polica zavarovalnega kritja ne omejuje v odstotku, kot to določajo „povzetki kritij“ na zadnji strani poslovnih pogojev. Zavarovalne vsote so takšne, kot so navedene na polici, in sicer skupaj v višini 23.500,00 EUR. Upoštevaje peti odstavek 926. člena OZ je sodišče prve stopnje sledilo pravnemu naziranju tožnice, da velja zavarovalna vsota, ki je navedena na polici in tako omejitev po pogojih zavarovanja (5 oziroma 20% zavarovalne vsote) ni upoštevalo.

10. Neutemeljena je pritožbena graja o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP), saj o vprašanju višine zavarovalne vsote ni odločilo mimo trditvene podlage strank, ampak je le seštelo zavarovalne vsote, ki so bile navedene na zavarovalnici polici. Na podlagi tega seštevka je ugotovilo, da zavarovalna vsota po zavarovalni polici znaša skupaj 23.500,00 EUR. Ta seštevek ni vplival na odločitev sodišča prve stopnje o višini tožbenega zahtevka, kot to zatrjuje pritožba, saj odločitev o višini ne temelji na ugotovitvi seštevka skupne zavarovalne vsote, ampak na pravni presoji vprašanja, ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na zavarovalni polici, pravno veljavna ali ne.

11. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšna omejitev v obravnavanem primeru ni pravno veljavna. Za to odločitev je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

12. Splošni in posebni zavarovalni pogoji so del pogodbene vsebine. Če se v posameznem primeru ne ujemajo s pogodbenimi določili police, se šteje, da sta stranki to določilo izključili, in obvelja določilo v polici.1 Pomen zavarovalne police je prav v tem, da so v njej na kratko povzeti ključni pogoji sicer kompleksnih in obsežnih zavarovalnih pogodb, tako da ključne pogoje zavarovalne pogodbe razumejo tudi stranke oziroma zavarovalci. Te bistvene pogoje zavarovalne pogodbe določa prvi odstavek 926. člen OZ, ki določa kot bistveno sestavino tudi zavarovalno vsoto. Iz tega razloga bi morala biti tudi njena omejitev neposredno razvidna iz zavarovalne police, zato omejitev zavarovalne vsote v „povzetkih kritij“ ne zadošča in ni pravno veljavna v skladu s petim odstavkom 926. člena OZ.2

13. V tem kontekstu pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da podrobnejša določitev obsega kritja v splošnih pogojih predstavlja le dopustno pogodbeno tehnično ravnanje. Omejitev zavarovalne vsote v višini 5 oziroma 20% bistveno spreminja premoženjski položaj zavarovalca ob morebitnem škodnem dogodku, zaradi česar bi morala biti takšna omejitev razvidna iz zavarovalne police, kot osrednje listine v zavarovalnem pravu.

14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnice je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašene stroške ni šteti za potrebne, saj je tožnica v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 A. Polajnar Pavčnik: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 814 2 Ta določa, da če se kakšno določilo splošnih ali posebnih pogojev in kakšno določilo iz police ne ujemata, velja določilo police; če pa se ne ujema kakšno natisnjeno določilo police in kakšno njeno določilo v rokopisu, velja slednje.