Jedro

Sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, da zahtevek tožnika ni zastaral. V tem primeru je namesto triletnega splošnega zastaralnega roka treba uporabiti daljši zastaralni rok, ki velja za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR).

Izrek

Revizija se v delu glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupni višini 19.296,61 EUR (18.921,05 EUR za nepremoženjsko škodo in 375,56 EUR za premoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2004 do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.848,84 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je toženčev ugovor zastaranja, ker je na podlagi 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uporabilo daljši zastaralni rok (15 let), ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, in ne triletnega splošnega zastaralnega roka, v katerem na podlagi 376. člena ZOR zastarajo odškodninske terjatve.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glede vprašanja zastaranja je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču in se sklicevalo na Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Navedbe revidenta

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili določbo 377. člena ZOR namesto 376. člena ZOR oziroma sta zmotno tolmačili pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Spregledali sta namreč okoliščino, da je bil kazenski postopek zoper toženca pravnomočno končan 8. 11. 2000 in od tega trenutka začne teči za oškodovanca splošni triletni zastaralni rok v skladu z določbo prvega odstavka 376. člena ZOR, saj je bila tedaj že znana celotna škoda in je bilo zdravljenje oškodovanca zaključeno. Potemtakem je zastaralni rok potekel že pred vložitvijo tožbe dne 21. 4. 2004. Toženec nasprotuje uporabi daljšega 15-letnega zastaralnega roka, ki sicer velja za zastaranje kazenskega pregona v primeru storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Vztraja, da bi 15-letni rok prišel v poštev le, če bi kazenski postopek trajal toliko časa. Ne strinja se tudi z višino odmerjene odškodnine, predvsem z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Spremenjen način življenja, ki se kaže zlasti v tem, da je opustil priložnostno igranje nogometa, ne prispeva bistveno k nastanku škode. Opozarja, da je pritožbeno sodišče nekritično zapisalo, da tožnikova starost pripomore k višji odškodnini, saj mlajši človek lažje in hitreje duševno okreva. Očita še, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb v zvezi s spremembo življenja, češ da je le-ta posledica dejstva, da je dobil novo partnerico, in ne toliko samega škodnega dogodka. Meni, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožnika, ki zasledujejo obogatitveni namen, in ni v zadostni meri upoštevalo načela individualizacije. Obogatitveni namen se kaže v tem, da je tožnik šele po štirih letih po pravnomočnosti kazenske sodbe vložil civilno tožbo, saj če bi dejansko trpel zatrjevane telesne in duševne bolečine, bi se zanjo odločil takoj. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi tako, da zaradi zastaranja zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da ji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija v delu odločitve glede odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v delu glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Čeprav toženec izrecno ne izpodbija odločitev v delu glede premoženjske škode, posredno z nasprotovanjem odločitvi o ugovoru zastaranja izpodbija tudi ta del, saj se vprašanje zastaranja veže na celotno odškodnino. Tožniku je bila pravnomočno prisojena odškodnina za gmotno škodo v znesku 375,56 EUR, ki pa ne dosega revizijskega praga, zato revizija v tem delu ni dovoljena, kar ima za posledico zavrženje (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Sodišči nižjih stopenj sta, upoštevaje določbo 377. člena ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, in pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998(1), pravilno odločili, da zahtevek tožnika ni zastaral. V tem primeru je namesto triletnega splošnega zastaralnega roka treba uporabiti daljši zastaralni rok, ki velja za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR). V konkretnem primeru velja 15-letni zastaralni rok. Kaznivo dejanje poskusa umora iz 2. točke drugega odstavka 127. člena KZ je toženec storil dne 22. 4. 1999 in od takrat dalje je teklo zastaranje kazenskega pregona vse do vložitve obtožnice dne 21. 7. 1999, ko je bilo zastaranje pretrgano. S tem je bilo pretrgano tudi zastaranje odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR). Petnajstletni zastaralni rok je začel teči znova naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, to je dne 9. 11. 2000, in do vložitve tožbe dne 21. 4. 2004 še ni pretekel. Daljši zastaralni rok je beneficij oškodovanca, ki ga prejšnje končanje kazenskega postopka ne sme prizadeti.

8. Revizijsko sodišče zavrača revidentovo prizadevanje za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, toženca obsodilo na plačilo odškodnine v višini 18.921,05 EUR, kar predstavlja 21,52 takratnih povprečnih neto plač. Od tega zneska je tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 12.000,00 EUR, ki pomeni 13,45 takratnih povprečnih neto plač. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, kar pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj spoštovali načelo objektivne pogojenosti, poleg tega pa sta upoštevali vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Med posameznimi odškodninami za različne oblike nepremoženjske škode ni moč zaznati nesorazmerja in zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava.

9. Toženec skuša neutemeljeno zmanjšati težo tožnikovim telesnim in duševnim bolečinam z revizijsko navedbo, da bi tožnik zahteval odškodnino že prej in ne šele po štirih letih od pravnomočnosti kazenske sodbe, če bi jih dejansko trpel. Z oddaljenostjo od škodnega dogodka naj bi po toženčevem mnenju tožnik vedno bolj zasledoval obogatitveni namen in ne več vrnitve v prejšnje stanje (restitucije), ki je cilj odškodninskega prava, kar ne drži. Časovna komponenta oziroma oddaljenost od škodnega dogodka je lahko pomembna (le) za vprašanje zastaranja in ne igra nikakršne vloge pri odmeri višine odškodnine.

10. Sodišče druge stopnje je v podkrepitev pravilnosti odmere višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo tožnikovo starost v času nastanka škodnega dogodka. Sodišče mora vzeti v ozir starost (poleg poklica, spola in drugih življenjskih prilik oškodovanca) pri procesu individualizacije. Pri tem se upošteva dejstvo, da je pred mladim človekom še skoraj celo življenje, da je mlad človek v intenzivnejšem procesu spoznavanja novih ljudi in iskanja morebitnega partnerja ter da bo posledično trpel telesne in duševne bolečine dlje, kar se presoja posebej od primera do primera.

11. Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo ugotovitev, ki je prestala pritožbeni preizkus, da je po škodnem dogodku izgubil zanj nekaj pomembnih socialnih stikov, zaradi česar je trpel hude, nato pa srednje intenzivne duševne bolečine približno leto in pol, nato pa so se ublažile po preusmeritvi pozornosti in življenjskih motivacij ob spremembi družinskih okoliščin. Sodišči nižjih stopenj sta torej pravilno upoštevali spremembo tožnikovega načina življenja zaradi nove partnerice. Zato je očitek v zvezi s tem v reviziji neutemeljen.

12. Ker v reviziji uveljavljan razlog ni podan in revizijsko sodišče ni našlo drugih napak v okviru uradnega preizkusa (371. člen ZPP), je revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pravna mnenja II/98, str. 18.