Jedro

Tožnik je opredelil to korist kot zapadle najemnine, ki so bile dogovorjene v najemni pogodbi z najemnico, vendar je tudi od uporabnikov stanovanja, torej tožencev, zahteval celoten znesek zapadlih najemnin, enako kot od najemnice. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je zahtevek na plačilo celotne uporabnine solidarno za vsakega toženca, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvemu in drugemu tožencu, da v 15 dneh plačata tožniku vsak znesek 816,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2014 do plačila in sicer vsak v svojem delu skupaj s E.S., kateri je bila obveznost plačila naložena z delno zamudno sodbo II P 406/2015 z dne 31. 3. 2016 (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencema naložilo, da v 15 dneh tožniku povrneta pravdne stroške, in sicer vsak v znesku 328,72 EUR, pri čemer sta del teh stroškov v znesku 136,16 EUR dolžna plačati skupaj z E.S. (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja zaključek sodišča prve stopnje, da vsak toženec krije le 1/3 vtoževanih stroškov za najem. Tak zaključek je materialnopravno zmoten, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker je izostala obrazložitev glede tožnikovih navedb, da je povsem izkazano oškodovanje tožnika na račun dolgov, ki so nastali tožniku v posledici oddaje stanovanja v najem vsem trem prvotnim tožencem. Čeprav je v najemni pogodbi kot najemnica navedena le E.S., sta bila ob sklepanju navzoča tudi oba toženca, ki sta navedena kot uporabnika stanovanja in sta soglašala z vsebino sklenjene pogodbe. Namen pogodbenih strank je bil, da bi bili vsi trije najemniki in tako tudi solidarno odgovorni za plačila stroškov v zvezi z najemom stanovanja. Tega toženca tudi nista prerekala, zato pritožba meni, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Iz same narave pogodbe izhaja, da je obveznost dolžnikov solidarna, saj je predmet najema stanovanje, ki ni razdeljeno na 3 dele, temveč je vsak toženec uporabljal celotno stanovanje. V odnosu do tožnika najemnine ni mogoče deliti na tri dele, temveč mu jo je vsak od tožencev dolžan v celoti. Graja tudi stroškovno odločitev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izostala obrazložitev glede tožnikovih navedb, da je povsem izkazano oškodovanje tožnika na račun dolgov. Sodišče druge stopnje po preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ker vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljijo na določbah o neupravičeni obogatitvi, v posledici česar je tudi pojasnilo, zakaj toženca skupaj z najemnico ne odgovarjata za celoten dolg. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in naredilo pravilne materialnopravne zaključke, da sta bila toženca uporabnika in ne najemnika, ker v kolikor bi imela pogodbene stranka namen vključiti toženca kot najemnika v najemno pogodbo, bi to tudi storile.

7. Tožnik je namreč s tožbo zahteval plačilo stroškov v zvezi z najemom njegovega stanovanja. Sodišče prve stopnje je glede E.S., ki je bila v najemni pogodbi podpisana kot najemnica izdalo zamudno sodbo, s katero ji je naložilo plačilo celotnega vtoževanega zneska v zvezi s stroški najema stanovanja. Tožnik je vztrajal, da sta tudi toženca, ki sta bila v najemni pogodbi navedena kot uporabnika stanovanja, zavezana solidarno na plačilo celotnega dolgovanega zneska.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti, ker toženca na tožbo nista odgovorila in so torej dejstva, navedena v tožbi, neprerekana. Teorija afirmativne litiskontestacije, s katero se utemeljuje izdaja zamudne sodbe, res izhaja iz predpostavke, da se v primeru, kadar toženec ne odgovori na tožbo domneva, da priznava vse navedbe, ki jih je tožnik podal v tožbi. Dejstev, ki jih stranka prizna, pa ni potrebno dokazovati (214. člen ZPP). V danem primeru pa je bila podana nesklepčnost tožbe, saj navedbe v tožbi niso potrjevali dokazi (najemna pogodba), zato pomanjkljivih navedb ni moč prerekati niti domnevati, da jih tožena stranka priznava. Tožnik je dopolnil svoje navedbe, tako da je pojasnil, da sta toženca, ki sta bila v najemni pogodbi navedena kot uporabnika, imela dejansko položaj najemnika in sta zato dolžna plačati stroške v zvezi z najemom stanovanja solidarno z najemnico. Kar pa je sodišče prve stopnje štelo, da tožnik ni uspel dokazati. Kot je bilo že pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da podpisana najemna pogodba ločuje med najemnico in uporabnikoma, ne le pri plačevanju najemnine, temveč tudi glede odpovedi same pogodbe, tako da ni moglo dvomiti, da bi bil med strankama drugačen dogovor oziroma namen kot ta, da sta toženca le uporabnika stanovanja.

9. Ker sta bila toženca uporabnika stanovanja, sta dolžna plačati uporabnino zanj. Tožniku morata povrniti koristi, ki sta jih imela s tem, ko mu nista plačevala najemnine, zaradi česar je bil tožnik prikrajšan (198. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Višina uporabnine predstavlja korist, ki sta jo toženca imela s tem, da sta v stanovanju brezplačno bivala. Tožnik je opredelil to korist kot zapadle najemnine, ki so bile dogovorjene v najemni pogodbi z najemnico, vendar je tudi od uporabnikov stanovanja, torej tožencev, zahteval celoten znesek zapadlih najemnin, enako kot od najemnice. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je zahtevek na plačilo celotne uporabnine solidarno za vsakega toženca, neutemeljen.

10. Pritožba ponovno vzpostavlja domnevo o solidarni odgovornosti za plačilo najemnine, ki pa je zmotna. Solidarna obveznost se namreč ne domneva, ampak je mogoča, kadar je dogovorjena(1) oziroma v primerih kadar tako določa zakon(2). Uporabnina je denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Zahtevek za plačilo uporabnine temelji namreč, kot je bilo že navedeno zgoraj, na določbah o neupravičeni obogatitvi, kjer ni posebne določbe o nerazdelni obveznosti, torej je lahko obveznost plačila uporabnine samo deljiva, ker se nedeljivost obveznosti ne domneva. Iz tega logično sledi, da če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.

11. Ker je tožnik vtoževal znesek 2.450,10 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno razdelilo vtoževani znesek na tretjine, upoštevaje dejstvo, da sta stanovanje poleg najemnice uporabljala oba toženca.

12. Ker gre za deljivo glavno obveznost, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu, kjer je naložilo vsakemu tožencu posebej plačilo stroškov postopka tožniku in sicer vsak v višini 328,72 EUR, pri čemer sta dolžna del teh stroškov, v znesku 136,16 EUR. plačati skupaj z najemnico.

13. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Podobno sodba in sklep VSRS II Ips 305/2011 z dne 24. 7. 2014. Op. št. (2) : Določba 394. člena OZ predpisuje domnevo solidarnosti dolžnikov za gospodarske pogodbe.